Mednarodno pravo, h kateremu se je zavezala Slovenija in je del našega ustavnega sistema, zahteva, da je referendumska kampanja obeh strani enakovredna oziroma da je igrišče ravno in ne nagnjeno ("level playing field"). Mednarodna konvencija o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR, International Covenant on Civil and Political Rights) določa, da država mora zagotoviti, da ni nesorazmerne porabe sredstev v korist ene ali druge strani ("ensure that the free choice of voters is not undermined or the democratic process distorted by the disproportionate expenditure on behalf of any candidate or party"). Kodeks (včasih tudi preveden kot "zakonik") dobrih referendumskih praks Beneške komisije zahteva, da morajo oblasti v referendumski kampanji ostati nevtralne ("Administrative authorities must observe their duty of neutrality, which is one of the means of ensuring that voters can form an opinion freely."). Kodeks dobrih referendumskih praks, kot je v praksi interpretiran s strani OVSE in Beneške komisije, tudi zahteva, da država volivcem omogoči nepristranske informacije z argumenti za in proti ("provide voters with impartial information setting out the arguments of the supporters and opponents"). Zahteva, da država volivcem posreduje uravnoteženo gradivo obeh strani ("provide voters with balanced campaign material from the two sides"). Kakšna je pravilna interpretacija teh dokumentov, je razvidno iz prakse Beneške komisije in OVSE, na primer v zadnjem poročilu OVSE o referendumih (npr. v Turčiji aprila letos). Povzetek argumentov je v tiskovnem poročilu OVSE, kjer je kot največja kršitev mednarodnih pravil referendumov poudarjena prav neenakost orožij obeh strani v referendumski kampanji. Naslov poročila OVSE se glasi "Pomanjkanje enakih možnosti, enostransko medijsko poročanje in omejitve temeljnih pravic povzročile izkrivljeno igrišče na turškem referendumu".

Čeprav gre le za "kodeks dobrih referendumskih praks" in čeprav ICCPR govori le o volitvah in ne tudi o referendumih, sta Beneška komisija in OVSE te dokumente v zadnjih desetih letih povzdignila na raven zavezujočega mednarodnega prava, saj govorita o "zavezah" ("commitments") in v primeru nespoštovanja o "kršitvah". Večina držav je zakonodajo s temi dokumenti že uskladila in so del njihove ustave v vsebinskem pomenu. Slovenija pa zakonodaje ni uskladila in vlada mednarodnih zavez, h katerim se je država zavezala, sploh ne pozna. Cerarjeva vlada je sprejela sklep, da bo financirala le eno stran na referendumu. Ta sklep nasprotuje Kodeksu dobrih referendumskih praks, nasprotuje 25. členu ICCPR, nasprotuje 39. členu ustave (in 10. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah), saj neustavno omejuje pravico do izražanja v kampanji. Krši tudi 44. člen, 14. člen, 15. člen in ustavno pravico do glasovanja na referendumu (90. in 43. in 44. člen ustave).

Kot pobudniku referenduma in vodji kampanje "proti", pa tudi ostalim 40.000 podpisnikom referendumske pobude in volivcem, ki nameravajo pri referendumu sodelovati, krši svobodo izražanja, ustavno pravico do glasovanja na referendumu, pravici iz 14. in 44. člena in ostale prej navedene.

Neustaven je tudi Zakon o volilni in referendumski kampanji (ZVRK), ker ne ureja referendumske kampanje skladno z navedenimi mednarodnimi dokumenti. Ne vsebuje pravil, po katerih bi država zagotovila:

- da bo referendumska kampanja obeh strani enakovredna,

- da ni nesorazmerne porabe sredstev v korist ene ali druge strani,

- da oblasti ostanejo v referendumski kampanji nevtralne,

- da bo volivcem omogočila nepristranske informacije z argumenti za in proti in

- da država volivcem posreduje uravnoteženo gradivo obeh stran

ZVRK zaradi te neustavne pravne praznine nasprotuje Kodeksu dobrih referendumskih praks, nasprotuje 25. členu ICCPR, nasprotuje 39. členu ustave (in 10. členu EKČP), saj neustavno omejuje pravico do izražanja v kampanji. Krši tudi 44. člen, 14. člen, 15. člen ter ustavno pravico do glasovanja na referendumu (90. in 43. in 44. člen ustave). Zato vlagam pobudo, da Ustavno sodišče to neskladje ugotovi.

Poleg navedenega je neustaven še 3. člen in 6. odstavek 4. člena ZVRK, ki sta v neposrednem nasprotju z vsemi citiranimi določbami mednarodnih dokumentov, saj omogočata, da se vlada aktivno postavi na eno stran v referendumu, sodeluje v kampanji na eni strani in le sebi dodeli proračunska sredstva za kampanjo.

Pravni interes za vložitev pobude izkazujem, saj sem pobudnik referenduma. Izpodbijane zakonske določbe ter sklep vlade posegajo v moje pravice, da lahko izvajam kampanjo; pravice, da lahko enakovredno z drugo stranjo izvajam kampanjo, postavljajo mene in ostale pobudnike referenduma v neenak položaj. Tudi če z ustavno pritožbo ne bi uspel, izkazujem pravni interes za vložitev pobude za izpodbijanje zakonskih določb, saj vlada s tem, ko agitira "za", pri referendumu in organizira kampanjo "za", posega v moje pravice, saj mi s pomanjkanjem nevtralnosti onemogoča enakovredno predstavitev mojih stališč volivcem.

Vse kršitve mednarodnega prava, ki jih je OVSE v poročilu navedla za referendum v Turčiji, so prisotne tudi v Sloveniji zaradi izpodbijanega sklepa vlade in izpodbijanega ZVRK. Medtem ko demokratične države iščejo poti za širitev vpliva državljanov tudi tako, da zagotavljajo enake možnosti za večjo udeležbo na referendumu in široko informiranost o stališčih obeh strani, se pri nas odvija obraten proces - proces diskriminacije davkoplačevalcev, ki so z 48.222 podpisi zahtevali referendum. Finančno protežiranje vladne strani vodi tudi v diskriminacijo organizatorjev kampanje na strani državljanov.

Ustavnemu sodišču zato predlagam, da razveljavi izpodbijani sklep vlade in ugotovi, da je ZVRK zaradi omenjenih kršitev neskladen z ustavo (neustavna pravna praznina), razveljavi pa tudi 6. odstavek 4. člena ZVRK in 3. člen ZVRK v delu, v katerem omogoča, da je vlada organizator kampanje.

Glede na urgentno tematiko predlagam, da ustavno sodišče zadevo obravnava absolutno prednostno in da do končne odločitve izda sklep o začasnem zadržanju izvajanja sklepa vlade ter naloži vladi, da sklep odpravi in sprejme nov sklep, ki bo glede porabe proračunskih sredstev postavil zagovornike referenduma in zagovornike vlade v enak položaj. To pomeni dodelitev enakih sredstev (vsaki strani 97.000 evrov), ali pa delitev tega zneska na dve polovici (vsakemu po 48.500 evrov). Predlagam tudi, da ustavno sodišče do končne odločitve zadrži izvajanje 6. odstavka 4. člena ZVRK. Odločitev v prid enakosti akterjev pri izvedbi referenduma ne povzroča nobene škode oziroma je ta minimalna v primerjavi s škodo, ki nastane ob izvedbi referenduma v pogojih, v katerih smo pobudniki referenduma in volivci diskriminirani. Tudi ne pomeni podaljšanja roka za izvedbo referenduma. V kolikor pa bi zaradi odprave te neenakosti do spremembe datuma vendarle prišlo, pa to ni v nasprotju z enakostjo, ki jo zahtevamo in ne ogroža izvedbe referenduma. Apeliram na ustavno sodišče, ki ima to moč, da opisano neenakopravnost in neustavnost  odpravi, naj to stori čim prej in v dobrobit vseh državljanov.