Moč spomina me je zapeljala in vzbudila v meni točno določeno, hitro vnetljivo resničnost. To se je dogajalo lansko jesen v Moskvi, ko sem preživljal intenzivne večere v družbi režiserja Roberta Longa, avtorja filma Johnny Mnemonic (vir). Robert Longo je odličnik vizualne umetnosti in eden od osrednjih akterjev newyorške sodobnosti. Ker so me moskovske noči premočno izčrpavale, sem si v enem od podaljšanih juter vtipkal v digitalni dokument, poimenovan Fjodorov: Nujno moraš premisliti umetniško dinamiko Roberta Longa! Pripisal sem si: To stori, ko boš dovolj zbran, da boš lahko istočasno še enkrat premislil transhumanistični koncept sveta. Postčloveškost. Ne pozabi, da te ta določa, če to hočeš ali nočeš!

Že takrat sem si okrog opomnika skiciral nekaj izhodišč, namenjenih bodočemu tekstu, kot so recimo dileme okrog etike in strojna inteligenca / vprašanja okrog umetne superinteligence, sploh pa vprašanja o njenem nadzoru / o avtopoetični digitalni konstrukciji ... Zapisal sem si tudi nekaj aksiomov; tehnologija je manifestacija metafizike / tehnologijo je v preteklosti sprožil slučaj / tehnologija je neposredno obvladovanje okolja in podobno.  

V opomniku sem si ponovno postavil vprašanje, ki si ga vedno znova in znova postavljam: Ali živimo v svetu materije ali živimo v matrici? Očitno nisem dolgo čakal, takoj sem si odgovoril: Hej! Matrica je lahko tudi materija / Vesolje je nastalo iz - nič, ali vesolje ni nastalo iz - nič / Seveda sta obe premisi točni.

Da, moj današnji komentar bo neposredno povezan s transhumanističnim pogledom na svet. Ena od osrednjih tem filma Johnny Mnemonic je človekova identiteta oziroma odnos med zavestjo in porušeno zavestjo ali celo dokončno spremenjeno identiteto. To je tista mejna točka, ko igralec postane druga identiteta, ko igralec postane - igralec stroj.

Šele z razvojem kozmologije in kvantne fizike se je začela znanost osvobajati od srednjeveških dogm. Kosmati repi, Belcebubovi rožički in kopita nastopajo samo še v pogrošnih teofikcijah, polnih špinačne mezge! Trg se je nasitil teh religioznih grotesk, prenapolnjenih s sadističnimi travestijami. Poglejmo Longov narek: Zadani se igralec stroj in že boš imel možgane v plamenih. Prek kibernetskega vsadka naročniki vnesejo v Mnemonicove možgane pomembne in občutljive digitalne podatke. Naš protagonist tako postane skrivno skladišče za tihotapljenje informacij, ki omogočajo info-vojno med naročniki, prodajalci in preprodajalci. Skratka, v filmu gledamo trgovino v vseh smereh. Hollywood na noben način ne zmore suprematističnega mišljenja. Še dobro, da je tako. Celo korporacija TehnoPharma lahko zgori, Hollywood ne sme nikoli! Vse je podvrženo žanru film noir. 

Kratko zgodbo Johnny Mnenonic je William Gibson napisal leta 1981, Longo pa jo je posnel leta 1995.

Opozorilo: Naj tistega, ki povezuje transhumanizem z umetnim podaljševanjem življenja ali z nesmrtnostjo, takoj razočaram. Teh tem se v svojih premislekih zelo redko dotikam! Konec opozorila.

Poglejmo transhumanistčni narek: Bioevolucijo razvija priroda, tehnoevolucijo človek. Ena najpomembnejših tehnoloških idej, ki jo želi uresničiti transhumanist, je vmesnik med računalnikom in možgani. V vsakem primeru želi organizirati verjetno bodočnost. Zgodovinsko transhumanizem izhaja tudi iz ruskega kozmizma. V osnovi je to kozmocentrično in kulturno gibanje. To, kar je najpomembnejše, pa je to, da kozmizem in transhumanizem združujeta zahodne in vzhodne filozofske tradicije. Zagovarjata uporabo znanosti in tehnologije za izboljšanje človeških zmogljivosti. S svojimi spisi in teorijami je znastveni kozmizem ključno vplival na ruske historične futuriste, tako kot danes transhumanizem odločilno vpliva na umetniške in kulturne odnose.

Digresija: Muzej ni skupek predmetov, temeveč skupščina osebnosti. Konec digresije.

Transhumanizem se zavzema za preseganje človeka in njegovih omejenih zmogljivosti s pomočjo znanosti intehnologije. Znanost je usmerjena h konkretnemu cilju, ki zahteva enakovredno obravnavo vseh življenj. Ne le za izbranca, cilj postane enak za vse. To je najava nove oblike, ki ni ne Bog, ne človek. Začasno jo imenujemo - čezčlovek!

Nova evolucijska smer se projecira prek nevroznanosti v bodočniško medmrežje. Transhumanizem si želi oblikovati kozmični red daleč stran od ideologij XX. stoletja. Toda kritična zavest lahko v njem hitro prepozna vsaj dva strahova, dve ideološki strašili: nastavek za postapokaliptični relativizem ali pa celo populizem, kakršnega smo poznali v klasičnem nacizmu. V teh časih gledamo odurno in odkrito nasilje nad človeškim duhom, predvsem pa nad njegovo umetniško svobodo. 

Človeštvo si neskončno želi predstavljati procese, ki sežejo čim globje v prihodnost, do tiste skrajne točke točke, od katere dalje si ni mogoče čisto nič več predstavljati, kaj šele napovedovati. Po tistem nedoločljivem trenutku v prihodnosti naj bi pobudo prevzela umetna superinteligenca. Ljudje si zaradi nam lastne biološke omejenosti ne moremo predstavljati njenega delovanja. Tako kot si težko predstavljamo vpliv bodočnosti na preteklost. Preteklosti in bodočnosti ni, obstaja samo absolutni zdaj!

Zemlja postaja spoj tehnološkega in organskega. To je osrednja pozicija, ki jo zastopa transhumanizem. Hayo vmesnik prenese iz aziatskega procesorja v možgane več kot 500 GB in manj kot 1000 GB, ki se začnejo mešati s spominom protagonista Johnnya Mnemonica. Tako je bilo leta 1995. Znanstevno-tehnološki razvoj se pospešuje z impresivno silovitostjo.

Velikost in inteznivnost sonca naj bo merilo za vse naše odnose! To je za živo resnično merilo. Za umetnost pa je to zmaga nad soncem. V prihodnosti naj bi prišlo do združevanja genetike, nanotehnologije in robotike. Skupni napori teh znanosti bodo privedli do tega, da bodo ljudje živeli v biomehatronskih telesih z nanokomponentami, v informacijskem omrežju, z "upload" zavestjo. Tako bomo gledali novo nastale biomehanske civilizacije v vesolju. Planeti bodo tako postali ogromni računalniki, sestavljeni iz omrežij, združenih med seboj s skupno inteligenco.

Ponovimo: Estetski užitek nima ključnega pomena pri estetski presoji. Vse je odvisno od tega ali ste tehnofob ali tehnofil in ali vam proizvaja transhumanizem pozitivne ali negativne misli. Povzdigovanje katerekoli človeške kulture je uničujoče za druge vrste. 

Postbiološki čas bo proizvedel, tako kot je to proizvedla biološka evolucija, inteligentna bitja. Zato za razliko od biološke evolucije ne bomo potrebovali deset miljard let. Tako kot pravi nek drug protagonsit v drugem filmu: "Ni nujno, da bosta digitalna evolucija in digitalna zavest podobni naši zavesti, ni nujno, da se bosta razvijali na podoben način, kot se je razvijala naša zavest. Lahko, da bo povezana z našo zavestjo. Lahko tudi, da ne bo. Zagotovo pa ne bo kopija naše zavesti!" Lahko bi bila celo tako tuja, kot da bi prišla iz najglobje globine vesolja kot materializacija kozmične nujnosti, o kateri so premišljali historični znanstevni kozmisti. Vse to bo človeštvo doživelo, če nam ne bodo militantneži in kramarji razstrelili civilizacije.

Transhumanističen koncept sveta me zagotovo določa, toda ne kakršenkoli koncept. Pristajam le na anarho-transhumanističnega, ki projecira kognitivno umetnost na tehno planet.