Pred dnevi sem za časnik Večer (vir) komentiral dogajanja na Korejskem polotoku in ocenil, da je situacija izredno resna. Kim Jong Un nespametno stopnjuje napetost in se vedno bolj kaže kot izredno slab strateg. Neprekinjeno izkazovanje lastne moči, napihovanje v vojaški zmogljivosti in stopnjevanje besedne vojne – vse to se mu bo maščevalo. Washington mora v Tihem oceanu ostati trdno na strani Japonske in ostalih regionalnih zaveznikov, če ne želi, da bi se zaradi panike, ki bi jo povzročil občutek zapuščenosti, sprožila oborožitvena tekma. Ena sama napaka lahko poruši celoten geostrateški sistem v Pacifiku. Ameriški predsednik Donald Trump, pametno, neposredno ne ukrepa in s tem izkazuje spoštovanje do zgodovinskega pokroviteljstva Kitajske nad Severno Korejo. V kolikor bi Peking zadevo rešil, bi ga čakali dobri posli z ZDA, v kolikor pa mu to ne bi uspelo, bi se svetu obelodanila politična norost Kim Jong Una ter dvoličnost oz. nemoč Kitajske, to pa bi posledično - še dodatno - legitimiralo pozicijo Washingtona. Če se bodo prekoračile vse meje, je možnost intervencije zagotovo realna, a v tistem trenutku bodo strateške posledice znotraj širšega scenarija izredno nepredvidljive. Severna Koreja je le vrh precej večje ledene gore. Celotna situacija se lahko realno razume le, če se upošteva dejstvo, da ko Trump reagira na provokacije Severne Koreje, dejansko igra "trikotno" igro z Iranom.

Koreja kot strateška rezerva

Ko se je Iran pred leti znašel pod mednarodnim pritiskom in je bila nanj usmerjena vsa mednarodna pozornost, so tamkajšnji strokovnjaki za razvoj jedrskega orožja emigrirali v najbolj izolirano državo na svetu. Zatočišče so našli v Severni Koreji, kjer so lahko nadaljevali z raziskavami. Dogovor je bil jasen: Kim Jong Un bo dobil lastno jedrsko orožje – zaradi katerega se danes počuti dovolj varnega, da lahko dnevno provocira velikane sveta –, a večji del izdelkov bo moral prodati Teheranu, ki bi tako posredno prišel do jedrskih konic, ki jih doma ni smel izdelati. Iran je slepil Zahod z zavlačevanjem pogajanj in podpisom jedrskega sporazuma, da je lahko daleč od oči svetovne javnosti nemoteno nadaljeval razvoj na drugem koncu sveta. Pogodba o neširjenju jedrskega orožja državam podpisnicam, ki niso jedrska sila, prepoveduje izdelavo jedrskega orožja, vendar pa ne prepoveduje nakupa.

Tako ob spoštovanju vseh mednarodnih pogodb Iran postaja jedrska sila. O tem se je seveda prepovedano pogovarjati, ker bi moral posledično Izrael nemudoma reagirati, posledice pa bi bile za stabilnost Bližnjega vzhoda nesprejemljive. Znotraj tega scenarija se lahko bolje razumejo pravi razlogi za velike orožarske pogodbe, ki sta jih pred kratkim podpisale ZDA in Savdsko Arabija.

Intervencija v Venezueli je past

Drugo vroče območje, na katerem je Trumpova administracija posredno angažirana, je Venezuela, ki je v času Huga Chaveza izredno tesno sodelovala z Iranom, ki je pred leti sredi venezuelskega pragozda odprl "tovarno koles". Naslednik Chaveza, Nicolas Maduro, se je izkazal za nesposobnega voditi državo. Vsi bi ga radi zamenjali. Tudi Trump, a zadeve niso preproste, ker se v resnici na ulicah Caracasa bije bitka za destabilizacijo Bele hiše, sam predsednik ZDA pa se zaveda, da ne sme vstopiti v to izredno dobro pripravljeno past. Ne glede na vso protiameriško retoriko nekoč Chaveza in zdaj Madura je Venezuela od nekdaj življenjsko odvisna od Washingtona. Več kot 97 % državnega proračuna temelji na prodaji nafte s strani državnega podjetja PDVSA, največji izvozni trg pa predstavljajo prav Združene države. Venezuelska nafta je dobra, a izredno težka. Zato potrebuje posebne rafinerije, ki so večinoma v lasti severnoameriških korporacij.

Padec cene nafte je v Venezueli povzročil socialno in politično krizo. Maduro je ostal brez denarja za podkupovanje državljanov z državnimi subvencijami. Ljudje so šli na ulice, vendar ne glede na zgodovinsko tradicijo južnoameriških držav lahko opazimo, da po dolgih mesecih neredov in očitne Madurove nesposobnosti, vojska ni sprožila udara oz. ni vzela – kot bi bilo logično pričakovati – vajeti v svoje roke. Scenarij je malo verjeten, dokler vojaki vedo, da nimajo podpore največjega izvoznega partnerja, torej ZDA.

V južnoameriški tragikomediji, kjer se politiki povzpnejo na oblast s proti yankee retoriko, a se na oblasti lahko obdržijo le z njihovo pomočjo, se zadeve ne bodo odvile, dokler se ne bodo uredili nekateri zunanji faktorji. Ker Maduro to ve, je v petek po telefonu poklical Trumpa. Ker Trump to ve - in ne želi da bi ga svet označil za podpornika diktatorskih režimov -, mu ni dvignil slušalke.

"Bilo kuda, Soros svuda"

Ljudje v Venezueli pa niso šli na ulice čisto brez spodbude. Točno 11. maja letos je nevladna organizacija International Crisis Group – ustanovljena v času razpada Jugoslavije in financirana s strani Georgea Sorosa – izdala dokument Venezuela: recept za spopad (vir),, v katerem so točno opisani postopki za zamenjavo režima v Caracasu. Ni potrebno dodati, da so se seveda vse predvidene faze na terenu tudi udejanjile s strani aktivistov in nevednih državljanov.

Soros, eden najbogatejših ljudi sveta, podpornik Demokratov in liberalnih medijev, sovraži Trumpa in podpira vse možne aktivnosti, ki bi lahko pripeljale do njegovega odhoda iz Bele hiše. Venezuela je žal le delček te igre. Trump se tega zaveda in da ga Soros ne bi stisnil v kot, dokler se na obzorju ne prikaže boljša rešitev, je junija prosil banko Goldman Sachs, da na trgu kupi 2.8 milijarde dolarjev obveznic venezuelske naftne družbe PDVSA in tako posredno omogočil preživetje tamkajšnjemu državnemu proračunu, torej državljanom za nekaj mesecev.

Igram finančnega politika je politik odgovoril s finančnimi sredstvi. Investicija Goldman Sachsa je varovalka. Maduro lahko odide šele takrat, ko se bo našla primerna rešitev. Finančni svet si ne more privoščiti nemirov ali destabilizacije. Obveznice družbe PDVSA se lahko prodajo le, ko bodo garantirale vračilo investicije. Trump, ne glede na retoriko, bolj neposredno ne more intervenirati ter svetu in Venezueli podaljšati časa za iskanje rešitve. Razmišljanja bo ta teden spodbujal tudi podpredsednik Mike Pence s potovanjem po Južni Ameriki. V kolikor bi njegov šef nastopil drugače, bi ga celotna Južna Amerika po standardnem postopku označila za kolonizatorja in ves svet bi ga opisoval kot nekompetentneža, ki ne spoštuje tuje suverenosti in izkorišča revnejše države.

Zunanja politika je večplastna igra, ki se lahko razume le s poglobljenim pristopom in odstranjevanjem megle, v katero je skrita. Zagotovo pa nima smisla o njej pisati na podlagi informacij iz druge roke ter prodajati zgodbe, ki nam ne predstavijo širšega konteksta in nas pustijo še naprej ... v še bolj gosti megli.