Pred dnevi je v javnost prišla novica, da bodo za skrajševanje čakalnih vrst odobrili še dodaten program v podjetju MD Medicina, d.o.o.. Dobra novica za paciente, ki so v čakalnih vrstah pri ostalih izvajalcih, saj bodo tako lahko prej na vrsti. Tako v primeru, če se k zasebnemu izvajalcu odpravijo sami, kot tudi v primeru, če sami sicer ostanejo pri svojem izbranem operaterju, se pa k novemu izvajalcu prestavi kdo, ki je v čakalni vrsti pred njim. Eden izmed razlogov, da je ministrstvo vključilo v program še podjetje MD Medicina, d.o.o., je tudi to, da so izvajalci dodatnega programa za skrajšanje čakalnih vrst, večinoma javnih zavodov, opravili le 30 % zastavljenega dela. Ob takšnem tempu bi sredstva ostala neporabljena, še bolj problematično pa je seveda, da bi pacienti ostali brez storitev.

Po poročanju medijev v MD Medicina, d.o.o. večinsko delajo zdravniki, sicer zaposleni v UKC Ljubljana. Verjetno v svojem prostem času, ali pa na UKC niso zaposleni za poln delovni čas. Osebno sem mnenja, da bi morali biti izvajalci v zdravstvu obravnavani enako, ne glede na to, ali gre za zasebno, mirno lahko rečemo tudi profitno družbo, ali za javno, torej neprofitno. Kar šteje, sta kvaliteta in cena. Če uspe zasebnik ob enaki ceni in kvaliteti delati mastne dobičke, mu jih privoščim.

Ampak vladajoča garnitura, še posebej pa trenutna ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc, ima glede tega drugačno mnenje, ki ga lahko povzamemo z par citati iz programa SMC (vir) in koalicijske pogodbe (vir):

• razmejitev med javnim in zasebnim izvajanjem zdravstvene dejavnosti

• koalicija obljublja korektiv obstoječega zdravstvenega sistema v luči krepitve javnega zdravstva

• ... jasnejše ločitve izvajanja javne in zasebne zdravstvene dejavnosti

• koalicijski partnerji so se zavezali, da bodo krepili javni zdravstveni sistem na način, da bodo imele vse zavarovane osebe enake možnosti do zdravstvenega varstva, ko ga bodo potrebovale in bodo do njega upravičene

• ....  da je prepletanje javnega in zasebnega interesa oziroma to, da zdravniki hkrati delajo v javnem in zasebnem zdravstvu, samo po sebi precejšnje sistemsko korupcijsko tveganje, to dejstvo pa ustvarja tudi povečana tveganja za nastanek nasprotja interesov. To tveganje je treba s spremembo zakonodaje odpraviti.

Kako v luči političnega programa in obljub lahko ocenimo zadnje ideje ministrstva?

1. Razmejitev med javnim in zasebnim jim očitno ne gre od rok. S tem, da posel, ki naj bi ga opravili javni zavodi, selijo v zasebni sektor, kjer potem delajo zdravniki, zaposleni v javnem zavodu, mešanje med javnim in zasebnim samo še povečujejo.

2. Očitno tudi ni govora o krepitvi javnega sistema, saj ta očitno ne zmore opraviti storitev, ki jih nato opravi zasebni.

3. Če zdravnik lahko dodatno dela pri zasebnem izvajalcu, ne more pa dodatno delati v okviru svojega (javnega) delodajalca, potem to kaže, da je nekaj hudo narobe tako s sistemom financiranja kot tudi nagrajevanja. Če bi bil sistem nagrajevanja takšen, da bi zdravniki dodatno delali pri svojem delodajalcu in ne zasebniku, bi s tem javni zavodi dobili tudi sredstva za amortizacijo in ostalo osebje. Vendar tudi tega ministrstvo ni uredilo.

Mirno lahko torej zaključimo, da ministrstvo za zdravje, ministrica Milojka Kolar Celarc in vladajoča garnitura eno govori in obljublja, rezultati so pa nekaj popolnoma drugega. Marsikdo bi pričakoval, da bi takšno politiko podpirali, saj nenazadnje vodi v večjo zasebno ponudbo. Ampak je ne.

Takšen način netransparentne privatizacije zdravstva namreč vodi v najslabši možen sistem, saj s tem, ko zdravniki delajo v dveh, treh ali več ambulantah, povzročajo slabšo izkoriščenost opreme v posamezni ambulanti. Kar pomeni, da je oprema v javnih zavodih manj izkoriščena, kot bi sicer bila, kar seveda vodi v višje stroške. Ravno tako je bistveno manj optimalno delo zdravnika, če se seli med ambulantami, v primerjavi z tem, da bi svoje delo, pa čeprav z veliko nadurami, delal vedno v isti ambulanti z isto opremo. Pa tukaj ne gre zgolj za stroške in izgubljen čas na poti. Gre tudi za navajenost na osebje, opremo, informacijsko podporo in podobno.

Pa še ena podrobnost. Če je količina dela zasebnika odvisna od dobre volje ministrstva, ali bo vključen v nek projekt ali ne, potem je logično, da bo to tveganje prelil v cene svojih storitev, saj si bo želel vložek čim prej povrniti. In vložki v zdravstvu niso majhni. Podobno je pri koncesijah. Če podeliš koncesijo za 20 let, bo zasebnik preračunal, da se mu naložba povrne recimo v 10 letih, 10 let pa potem "služi". Če pa podeliš koncesijo za 10 let, bo pa zahteval povračilo bistveno prej, kar pač pomeni višje cene.

Nenazadnje, takšno načelno vstrajanje pri "javnem sistemu" je na področju zobozdravstva pripeljalo v stanje, kjer je zobozdravstvo v veliki meri samoplačniško in se počasi že seli v tujino. Popolnoma običajno postaja, da si greš zobe "zrihtat" na Hrvaško ali v Bosno. Potihem pristaši javnega temu celo ploskajo, saj več kot je samoplačništva, več denarja ostaja njihovemu sistemu, iz katerega ga potem črpajo preko prirejenih razpisov in predrage opreme.

Rešitev je jasna. Potrebujemo sistem, kjer bosta javni in zasebni sektor sodelovala na enakopravni osnovi. Kjer bomo pacienti želi koristi konkurenčnega trga. In nadzor, ki nadzoruje vse izvajalce, po enakih merilih. Skratka, ko bo naslednjič ministrica za zdravje razlagala, kako se bori za javni sistem in za ločevanje javnega in zasebnega, se spomnite na idejo skrajševanja čakalnih vrst s pomočjo MD Medicina, d.o.o., in jo povprašajte po zdravju. Mentalnem.