Komentar

Vojna premaga vse, tudi ljubezen, toda na koncu zmaga resnica, sicer je vse brez smisla

Drago Jančar se svojim zadnjim romanom postavlja ob bok takšnima mojstrovinama, kakršna sta Strah in pogum ter Prišleki. Če je Edvard Kocbek prvi subtilno obelodanil temno stran partizanščine z vso njeno morilsko slo, Lojze Kovačič pa skozi oči odraščajočega otroka epsko popisal vojno in povojno divjanje oblastnikov v Ljubljani, potem se je Jančar zdaj lotil Maribora in Štajerske, kjer je bil trk germanskega šovinizma in slovenskega prezira do nemškutarstva bržkone najhujši.

14.08.2017 22:59
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Drago Jančar   Edvard Kocbek   Lojze Kovačič   vojna   partizani   domobranci   Wehrmacht   Štajerska   Maribor

Foto: BoBo

"Vojna premaga vse, še vse tiste, ki se vojskujejo. In tiste, ki samo čakajo, da bo minilo."

Drago Jančar, In ljubezen tudi

Vsaka družina ima svoje skrivnosti. Pri nas smo bili vedno na pravi strani. Vsaj tako sem verjel. Ko sem bil star okoli dvajset let, sem izvedel, da je bil brat moje babice, študent medicine, katoliško vzgojen Ljubljančan, pri domobrancih. Leta 1944 so ga ujeli partizani, ga odpeljali na osvobojeno ozemlje v Beli krajini, kjer ga je zasliševal partizansko oficir, kasneje uveljavljeni skladatelj in dirigent, ki je imel v življenju tudi kasneje še opravka s pištolami, ljubosumjem in nasiljem. Tako kot med vojno, ko je na osvobojenem ozemlju zasliševal edinega sina moje prababice. V času, ko se je moj dedek po drugi družinski veji utrujen in naveličan vračal iz internacije v Italiji, se je mamin stric boril, a na napačni strani. Moj dedek se po vrnitvi v Ljubljano nikoli več ni šel vojne, čeprav je bil komunist že pred vojno in so ga zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto - nekdo ga je pač izdal - Italijani že kmalu po zasedbi aretirali v poslali v Gonars, iz katerega ga je rešila mešanica sreče in iznajdljivosti.

 

In medtem ko se je dedku po očetovi strani vojna uprla do te mere, da se s svojimi tovariši ni hotel iti partizanščine (ko so na začetku sedemdesetih odžagali Staneta Kavčiča, je partiji dokončno obrnil hrbet in brez hujših posledic vrnil partijsko knjižico), je edini sin moje prababice po mamini strani idealistično verjel, da lahko en sam človek spreminja svet. Morda je to obžaloval, ko ga je zasliševal partizanski oficir v Beli krajini; kdo ve, kaj je hotel izvedeti od njega in kakšnih dejanj ga je obtoževal ta predani politkomisar, moralo je biti resno, hudo resno, in bratomorna vojna je resna, saj mu je, študentu medicine, ki se je idealistično javil k domobrancem, na glavo nastavil pištolo in v napadu iracionalne sle po ubijanju pritisnil na sprožilec.

 

***

 

Pok. Vsakič, ko si poskušam ta prizor naslikati pred očmi, mi začne piskati v ušesih in potem ne vidim več ničesar, še najmanj prestreljene lobanje in krvi vsepovsod. Če bi se lahko potopil v preteklost in kot nevidno oko opazoval divjanje vojne, ki je najprej od zunaj, kmalu pa še od znotraj napadla naš narod, bi morda videl dvaindvajsetletno dekle v Ljubljani, ki leta 1944, ko je izgubila edinega brata, ni mogla vedeti, kako bo njegova odločitev, da obleče uniformo kasneje poražene strani v bratomorni vojni, zaznamovala njeno kasnejše življenje po osvoboditvi: pogoste legitimacije moških v usnjenih plaščih, psovanja, krajši odvzemi prostosti, napotitve na "družbeno koristno delo", od kopanja jarkov do čiščenja javnih stranišč...

 

O tem nismo nikoli govorili. Nobenih očitkov, zamer ali sovraštva. Kot da bi del preteklosti prekrili s pajčolanom nevednosti, če parafraziram pravnega filozofa Johna Rawlsa. Šele ko sem precej let kasneje, ko se počasi odkrival temno stran rdečega meseca, prebral vrsto knjig, ki so jih napisali avtorji s tiste druge strani, mi je postajalo jasno, da je slika ene družine pravzaprav le odsev mnogo hujše in širše, takorekoč nacionalne stiske. Dokončno sem se otresel vseh iluzij s Prišleki Lojzeta Kovačiča. Vendar to ni bil gnev nad nečastnimi dejanji zmagovalcev — in teh se je sčasoma nabralo toliko, da so relativizirali zla dela one druge, poražene strani —, pač pa nekakšna tiha žalost, ker moram zgodovino 20. stoletja na Slovenskem spoznavati po fragmentih, delček za delčkom, dokler se iz njih ne sestavi celotna slika. Ki je tako zelo tragična, da začenjam verjeti tistim modrecem, ki pravijo, da bo moralo miniti še sto let, da se bodo zacelile vse rane, pozabile vse zamere, sovraštva in individualne travme.

 

 

***

 

Kajti naše kolektivno nezavedno, iz katerega seva medgeneracijski prenos travme, s katero se zdaj soočamo tudi mi, ki pripadamo tretji generaciji, bo ozdravljeno šele tedaj, ko bomo vedeli vse podrobnosti, poznali vse skrivnosti. Vsaka družina posebej in na koncu tudi družba kot celota. Malo je narodov, ki bi si v obdobju druge svetovne vojne zadali toliko ran in gorja, kot smo si ga Slovenci. "Hiša, ki je sama proti sebi razdeljena, ne more obstati", je dejal že Abraham Lincoln, citirajoč evangelij po Marku (3,25). Misel, ki še danes aktualizira našo tragedijo t.i. polpretekle zgodovine, še posebej obdobje 1941—1945, bomo našli tudi v Izpovedih Sv. Avguština in Leviatanu Thomasa Hobbesa.

 

Vse to zgolj dokazuje, da je v tej prastari svetopisemski resnici ključ za razumevanje nujnosti po preseganju jeze, sovraštva in strahu, ki paralizirajo zmožnost, narediti korak naprej. V družini in državi, saj ni razlike. Rešitev ni v tem, da o določenih stvareh ne govorimo; niti ni v tem, da bi bili (bratomorna) vojna in takorekoč sočasna revolucija še naslednjih sto let nekakšen tabu, o katerem ni dovoljeno imeti različnih pogledov, interpretacij ali celo prepričanj. Molk ni nič drugega kot odlašanje s trenutkom soočenja in kdor vsaj malo pozna sociološka dognanja iz povojne Nemčije, dobro ve, kakšno napako so storili v prvi fazi denacifikacije, ko so starši poskušali zaščititi otroke pred občutkom krivde, zato so jim sistematično zamolčali celo poglavje nemške zgodovine, ki ga je zaznamoval nacionalni socializem. Molk lahko reši neprijetna vprašanja, ki bi jih imela ena generacija, ne more pa trajati v nedogled. Prav zato se danes tretja generacija Nemcev tako poglobljeno ukvarja s holokavstom in grehi svojih starih očetov in babic. Ker je to edini način, da se soočijo z resnico; tako individualno kot kolektivno.

 

Zaradi tega je današnja nemška družba vsakič obsedena s svojo "polpreteklo zgodovino", izobraževalni sistem pa to željo po razkrivanju zločinov nacionalnega socializma le spodbuja. Slovenska zgodba je resda drugačna, saj smo bili žrtev. A to ne drži povsem. Vojna je bila pri nas tudi državljanska, imeli smo revolucijo, ki je bila kruta in krvava. Ste se kdaj vprašali, koliko filmov, televizijskih serij, koliko knjig — od romanov in druge beletristike, do znanstvenih monografij in zgodovinskih študij — sploh premoremo o tem tragičnem obdobju. Ne prav dosti, kajne? Če objektivno drži, da do leta 1990 v glavnem ni bilo mogoče oziroma ni bilo dovoljeno izdajati knjig o vojni in revoluciji, ki ne bi sledile uradni dogmatiki (čeprav so bile seveda tudi svetle izjeme, pa ne mislim tistih avtorjev v emigraciji), pa ta "izgovor" že več kot četrt stoletja ni vzdrži resne kritike.

 

 

***

 

Po Kocbkovi zbirki novel Strah in pogum in Kovačičevih Prišlekih, ki jih marsikdo ocenjuje kot najboljši slovenski roman 20. stoletja, je zdaj v to občutljivo tematiko mojstrsko posegel Drago Jančar. Njegov roman In ljubezen tudi, v katerem so vsi ključni dogodki zgodovinsko verodostojni, predstavlja prvo takšno literarno delo, ki osvetljuje drugo svetovno vojno na Štajerskem. Se pravi v tistem delu leta 1941 okupirane in razkosane Dravske banovine (Slovenije), po katerem so nacisti najbolj hlepeli in ki so ga aprila 1941 tudi najbolj temeljito ponemčili.

 

Maribor, v katerem sta desetletja, celo stoletja drug ob drugega butala germanski in slovenski svet, je doživel precej drugačno izkušnjo kot Ljubljana, v kateri so se do jeseni 1943 šopirili Italijani. A če je Ljubljanska pokrajina (z Notranjsko, Dolenjsko in delom Gorenjske) doživljala drugo svetovno vojno predvsem skozi kaos državljanskega klanja med "rdečimi" in "belimi", potem se je Štajerska srečevala s tisoči, celo desettisoči prisilno mobiliziranih moških v nemški Wehrmacht (nekaj jih je zaradi takšnega ali drugačnega razloga vstopilo tudi v SS), nad vsem tem pa je lebdelo staro, nikoli ugaslo sovraštvo med Slovenci in Nemci, sploh pa med "pravimi" Slovenci in "nemškutarji". Med tistimi, ki se nikoli niso odrekli svoji nacionalni in kulturni identiteti, ter tistimi, ki so to storili in se poskušali spremniti v lojalne, običajne in normalne Nemce.

 

V takšnem svetu je bilo težko ostati Anton Belak, moral si imeti srečo oziroma pravi poklic, da si to lahko ostal, predvsem pa da si vojno preživel. Lažje je bilo iz Ludeka Miškolnika postati Ludwig Mischkolnig in imeti službo v obveščevalni službi SS. Takšne, ki so govorili slovensko z lokalnim mariborskim narečjem, so imeli okupatorji najraje. Infiltracija v mehki trebuh okupirane dežele, iz katere so želeli odstraniti vse nelojalne slovanske elemente. Zato so bili ponemčeni Miškolniki zlata vredni, dokler so s srcem in razumom sledili Führerju. Dokler se niso zapletli s kakšno pomoči potrebno domačinko, ki je bila v zameno za takšno pomoč pripravljena narediti vse.

 

 

***

 

Ironično naključje je, da sem Jančarjev roman In ljubezen tudi bral ravno v dneh, ko je v nekem drugem času, v nekem drugem, Mariborčanom sicer zelo ljubem mestu, nek drug mogočnež zlorabil pomoči potrebno mlado žensko. In če je bila v primeru mariborskega nemškutarja v uniformi oficirja SS izgovor za "seksualno korupcijo" vojna in z njo povezana človeška stiska, potem sem dejansko brez besed, ko gre za podoben primer v sedanjosti. Zlasti ker smo Slovenci v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. V tem primeru bo "naša hiša" ostala razdeljena, narod pa obsojen na večno slepoto, ki rojeva zgolj sovraštvo, jezo in gnus.

 

 

------------

Drago Jančar, In ljubezen tudi, Založba Baletrina, Ljubljana 2017

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
20
220 let večnega Prešerna: Nestanovitno srce v skrbno nastavljeni mreži
1
02.12.2020 21:28
Slovensko srce je res nestanovitno, in mreže, v katere se je ujelo, so bile zares skrbno nastavljene. Po eni strani nič ne kaže, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
19
01.12.2020 22:30
Proti neumnosti so se bogovi bojevali zaman, je svojčas zapisal avstrijski mislec Karl Kraus. Neumnost pa ima moč vode kljub ... Več.
Piše: Anej Sam
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
19
29.11.2020 10:00
Bistvo priljubljenosti Jacinde Ardern je v komunikaciji z ljudstvom in zaznavanju realnih namenov vlade s strani ljudstva! To ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Popolnost vesolja: Kozmični dež je misleča umetnina Tilna Sepiča
5
28.11.2020 21:54
V današnjem komentarju bom opazoval in komentiral umetniško delo Tilna Sepiča z naslovom Kozmični dež. Povejmo kar takoj in brez ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj je Janševo pismo pomembno
11
27.11.2020 23:59
Po vseh teh letih ukvarjanja s komuniciranjem sem še vedno prepričan, da je najboljši način komuniciranja predvsem v političnem ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
20
27.11.2020 01:00
Tisto, kar po mojem mnenju Slovenijo v teh časih pošteno tepe in rezultira v dejstvu, da ljudstvo nikomur več ne verjame, ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
6
25.11.2020 22:00
Naš britanski kolumnist Keith Miles je kot nevtralni opazovalec razmer v Evropski uniji odreagiral na Janševo pismo evropskim ... Več.
Piše: Keith Miles
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
11
24.11.2020 21:16
Do danes so se v Sloveniji močno namnožili časnikarji in časnikarke, pravnuki Cankarjevih literarnih žurnalističnih likov. Sama ... Več.
Piše: Denis Poniž
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
16
23.11.2020 21:30
V nasprotju s splošnim prepričanjem, ki prevladuje izven Združenega kraljestva, je to država, ki ni proti priseljevanju, temveč ... Več.
Piše: Keith Miles
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
19
22.11.2020 21:00
Zakaj se v Sloveniji zgodi tak rompompom vsakič, ko desne vlade izvedejo kadrovske menjave? Levica, ki je tej državi vladala tri ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje Rapalske meje: Nasilje in "etnična melioracija" bivše Julijske krajine
2
22.11.2020 11:00
Stoletnica Rapalske pogodbe in sveži izid slovenskega prevoda knjige Izbrisana identiteta tržaškega razumnika in publicista ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Tihomir in Kazimir
5
21.11.2020 21:49
Bolj oseben kot je moj današnji komentar, ne more biti. Posvetil se bom retrospektivni razstavi, posvečeni Kazimirju Maleviču v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
29
19.11.2020 21:36
Rad bi mu pomagal, a ne vem, kako. Z zahtevo po resnični vladavini prava si je JJ izkopal celico, pred katero ne bo demonstriral ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Semenj ničevosti: O "akademski" mazaški akciji Renate Salecl in Tineta Hribarja
24
18.11.2020 23:05
16.11.2020 je Komisija za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti javno objavila ter na državni zbor in ... Več.
Piše: Andrej Lokar
Zakaj so železničarji bolj cenjeni od nacionalkinih novinarjev na Kolodvorski
10
17.11.2020 21:30
Pred časom sem objavil tekst, v katerem sem prikazal poslovanje javneRTVhiše v zadnjih letih, dodal pa sem tudi primerjavo z ... Več.
Piše: Bine Kordež
Zgodovina brez epike: Imeli bomo državo, če nam jo bodo globalni centri moči dovolili imeti, za kar pa moramo biti izjemno modri
12
16.11.2020 21:00
Če zavezniške sile ne bi pregnale Nemcev leta 1945, bi Nemci poveljevali Kraljevini Jugoslaviji in njenim narodom tudi dandanes, ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Slovenski odnosi z Združenimi državami po zmagi Bidena niso več pod vprašajem - ali pač?!
12
15.11.2020 22:58
Tviti predsednika vlade Janeza Janše ob nedavnih volitvah v ZDA so imeli tudi učinke, ki jih ne gre prezreti. V slovenski ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zmaga desnice na ameriških volitvah ni vprašanje
12
15.11.2020 11:00
Med zadnjimi volitvami v ZDA so se razgalili nekateri nauki za preizpraševanje politične situacije na celotnem Zahodu. Naj bo ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Zasmehoval je tako evropske cilindre, kot balkanske opanke
1
14.11.2020 22:01
Še danes je večini ljudi najbližja asociacija na avantgardno umetnost povezana z revolucionarnim komunizmom. Meni pa vedno znova ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Virus v Evropi: Potreba po narodih in nacionalnih državah
9
13.11.2020 21:45
Trenutna pandemija jasneje kot vse drugo kaže, da so se nacionalne države in lojalnost, ki jo ljudje čutijo do svojega naroda, ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kaj bi Ursula von der Leyen lahko odgovorila Janezu Janši (pa zagotovo ne bo)
Keith Miles
Ogledov: 2.997
02/
Slovenski zid, The Wall: Pri nas je Sistem levica, zato levičaji znorijo, ko desnica prevzame oblast
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.034
03/
Zakaj je Janševo pismo pomembno
Miha Burger
Ogledov: 2.564
04/
Pisma iz emigracije: V času izrednih razmer je demokracija še vedno ena in edina rešitev pred Putinovi in Soroševimi političnimi in medijskimi zombiji
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.129
05/
Polemika: Esej o opustošenju legalnosti, legitimnosti in ustavnosti volitev 2014
Žiga Stupica
Ogledov: 1.960
06/
Časnikarji in čast: Res je, ne more biti vsak časnikar Mark Twain ali Oriana Fallaci, lahko pa je vsak časnikar z velikim Č, če hoče to biti
Denis Poniž
Ogledov: 1.982
07/
Odtisi časa: Vladavina prava, papeževa pamet in Rdeči noski
Anej Sam
Ogledov: 1.288
08/
Različnost, priložnost in koristni zakoniti priseljenci
Keith Miles
Ogledov: 1.263
09/
Blagor kriznih razmer ali fenomen Jacinde Ardern
Simona Rebolj
Ogledov: 1.258
10/
Z zahtevo po resnični vladavini prava si je Janez Janša izkopal jamo za svojo politično krsto
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 5.179