Vsaka družina ima svoje skrivnosti. Pri nas smo bili vedno na pravi strani. Vsaj tako sem verjel. Ko sem bil star okoli dvajset let, sem izvedel, da je bil brat moje babice, študent medicine, katoliško vzgojen Ljubljančan, pri domobrancih. Leta 1944 so ga ujeli partizani, ga odpeljali na osvobojeno ozemlje v Beli krajini, kjer ga je zasliševal partizansko oficir, kasneje uveljavljeni skladatelj in dirigent, ki je imel v življenju tudi kasneje še opravka s pištolami, ljubosumjem in nasiljem. Tako kot med vojno, ko je na osvobojenem ozemlju zasliševal edinega sina moje prababice. V času, ko se je moj dedek po drugi družinski veji utrujen in naveličan vračal iz internacije v Italiji, se je mamin stric boril, a na napačni strani. Moj dedek se po vrnitvi v Ljubljano nikoli več ni šel vojne, čeprav je bil komunist že pred vojno in so ga zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto - nekdo ga je pač izdal - Italijani že kmalu po zasedbi aretirali v poslali v Gonars, iz katerega ga je rešila mešanica sreče in iznajdljivosti.

In medtem ko se je dedku po očetovi strani vojna uprla do te mere, da se s svojimi tovariši ni hotel iti partizanščine (ko so na začetku sedemdesetih odžagali Staneta Kavčiča, je partiji dokončno obrnil hrbet in brez hujših posledic vrnil partijsko knjižico), je edini sin moje prababice po mamini strani idealistično verjel, da lahko en sam človek spreminja svet. Morda je to obžaloval, ko ga je zasliševal partizanski oficir v Beli krajini; kdo ve, kaj je hotel izvedeti od njega in kakšnih dejanj ga je obtoževal ta predani politkomisar, moralo je biti resno, hudo resno, in bratomorna vojna je resna, saj mu je, študentu medicine, ki se je idealistično javil k domobrancem, na glavo nastavil pištolo in v napadu iracionalne sle po ubijanju pritisnil na sprožilec.

***

Pok. Vsakič, ko si poskušam ta prizor naslikati pred očmi, mi začne piskati v ušesih in potem ne vidim več ničesar, še najmanj prestreljene lobanje in krvi vsepovsod. Če bi se lahko potopil v preteklost in kot nevidno oko opazoval divjanje vojne, ki je najprej od zunaj, kmalu pa še od znotraj napadla naš narod, bi morda videl dvaindvajsetletno dekle v Ljubljani, ki leta 1944, ko je izgubila edinega brata, ni mogla vedeti, kako bo njegova odločitev, da obleče uniformo kasneje poražene strani v bratomorni vojni, zaznamovala njeno kasnejše življenje po osvoboditvi: pogoste legitimacije moških v usnjenih plaščih, psovanja, krajši odvzemi prostosti, napotitve na "družbeno koristno delo", od kopanja jarkov do čiščenja javnih stranišč...

O tem nismo nikoli govorili. Nobenih očitkov, zamer ali sovraštva. Kot da bi del preteklosti prekrili s pajčolanom nevednosti, če parafraziram pravnega filozofa Johna Rawlsa. Šele ko sem precej let kasneje, ko se počasi odkrival temno stran rdečega meseca, prebral vrsto knjig, ki so jih napisali avtorji s tiste druge strani, mi je postajalo jasno, da je slika ene družine pravzaprav le odsev mnogo hujše in širše, takorekoč nacionalne stiske. Dokončno sem se otresel vseh iluzij s Prišleki Lojzeta Kovačiča. Vendar to ni bil gnev nad nečastnimi dejanji zmagovalcev — in teh se je sčasoma nabralo toliko, da so relativizirali zla dela one druge, poražene strani —, pač pa nekakšna tiha žalost, ker moram zgodovino 20. stoletja na Slovenskem spoznavati po fragmentih, delček za delčkom, dokler se iz njih ne sestavi celotna slika. Ki je tako zelo tragična, da začenjam verjeti tistim modrecem, ki pravijo, da bo moralo miniti še sto let, da se bodo zacelile vse rane, pozabile vse zamere, sovraštva in individualne travme.

***

Kajti naše kolektivno nezavedno, iz katerega seva medgeneracijski prenos travme, s katero se zdaj soočamo tudi mi, ki pripadamo tretji generaciji, bo ozdravljeno šele tedaj, ko bomo vedeli vse podrobnosti, poznali vse skrivnosti. Vsaka družina posebej in na koncu tudi družba kot celota. Malo je narodov, ki bi si v obdobju druge svetovne vojne zadali toliko ran in gorja, kot smo si ga Slovenci. "Hiša, ki je sama proti sebi razdeljena, ne more obstati", je dejal že Abraham Lincoln, citirajoč evangelij po Marku (3,25). Misel, ki še danes aktualizira našo tragedijo t.i. polpretekle zgodovine, še posebej obdobje 1941—1945, bomo našli tudi v Izpovedih Sv. Avguština in Leviatanu Thomasa Hobbesa.

Vse to zgolj dokazuje, da je v tej prastari svetopisemski resnici ključ za razumevanje nujnosti po preseganju jeze, sovraštva in strahu, ki paralizirajo zmožnost, narediti korak naprej. V družini in državi, saj ni razlike. Rešitev ni v tem, da o določenih stvareh ne govorimo; niti ni v tem, da bi bili (bratomorna) vojna in takorekoč sočasna revolucija še naslednjih sto let nekakšen tabu, o katerem ni dovoljeno imeti različnih pogledov, interpretacij ali celo prepričanj. Molk ni nič drugega kot odlašanje s trenutkom soočenja in kdor vsaj malo pozna sociološka dognanja iz povojne Nemčije, dobro ve, kakšno napako so storili v prvi fazi denacifikacije, ko so starši poskušali zaščititi otroke pred občutkom krivde, zato so jim sistematično zamolčali celo poglavje nemške zgodovine, ki ga je zaznamoval nacionalni socializem. Molk lahko reši neprijetna vprašanja, ki bi jih imela ena generacija, ne more pa trajati v nedogled. Prav zato se danes tretja generacija Nemcev tako poglobljeno ukvarja s holokavstom in grehi svojih starih očetov in babic. Ker je to edini način, da se soočijo z resnico; tako individualno kot kolektivno.

Zaradi tega je današnja nemška družba vsakič obsedena s svojo "polpreteklo zgodovino", izobraževalni sistem pa to željo po razkrivanju zločinov nacionalnega socializma le spodbuja. Slovenska zgodba je resda drugačna, saj smo bili žrtev. A to ne drži povsem. Vojna je bila pri nas tudi državljanska, imeli smo revolucijo, ki je bila kruta in krvava. Ste se kdaj vprašali, koliko filmov, televizijskih serij, koliko knjig — od romanov in druge beletristike, do znanstvenih monografij in zgodovinskih študij — sploh premoremo o tem tragičnem obdobju. Ne prav dosti, kajne? Če objektivno drži, da do leta 1990 v glavnem ni bilo mogoče oziroma ni bilo dovoljeno izdajati knjig o vojni in revoluciji, ki ne bi sledile uradni dogmatiki (čeprav so bile seveda tudi svetle izjeme, pa ne mislim tistih avtorjev v emigraciji), pa ta "izgovor" že več kot četrt stoletja ni vzdrži resne kritike.

***

Po Kocbkovi zbirki novel Strah in pogum in Kovačičevih Prišlekih, ki jih marsikdo ocenjuje kot najboljši slovenski roman 20. stoletja, je zdaj v to občutljivo tematiko mojstrsko posegel Drago Jančar. Njegov roman In ljubezen tudi, v katerem so vsi ključni dogodki zgodovinsko verodostojni, predstavlja prvo takšno literarno delo, ki osvetljuje drugo svetovno vojno na Štajerskem. Se pravi v tistem delu leta 1941 okupirane in razkosane Dravske banovine (Slovenije), po katerem so nacisti najbolj hlepeli in ki so ga aprila 1941 tudi najbolj temeljito ponemčili.

Maribor, v katerem sta desetletja, celo stoletja drug ob drugega butala germanski in slovenski svet, je doživel precej drugačno izkušnjo kot Ljubljana, v kateri so se do jeseni 1943 šopirili Italijani. A če je Ljubljanska pokrajina (z Notranjsko, Dolenjsko in delom Gorenjske) doživljala drugo svetovno vojno predvsem skozi kaos državljanskega klanja med "rdečimi" in "belimi", potem se je Štajerska srečevala s tisoči, celo desettisoči prisilno mobiliziranih moških v nemški Wehrmacht (nekaj jih je zaradi takšnega ali drugačnega razloga vstopilo tudi v SS), nad vsem tem pa je lebdelo staro, nikoli ugaslo sovraštvo med Slovenci in Nemci, sploh pa med "pravimi" Slovenci in "nemškutarji". Med tistimi, ki se nikoli niso odrekli svoji nacionalni in kulturni identiteti, ter tistimi, ki so to storili in se poskušali spremniti v lojalne, običajne in normalne Nemce.

V takšnem svetu je bilo težko ostati Anton Belak, moral si imeti srečo oziroma pravi poklic, da si to lahko ostal, predvsem pa da si vojno preživel. Lažje je bilo iz Ludeka Miškolnika postati Ludwig Mischkolnig in imeti službo v obveščevalni službi SS. Takšne, ki so govorili slovensko z lokalnim mariborskim narečjem, so imeli okupatorji najraje. Infiltracija v mehki trebuh okupirane dežele, iz katere so želeli odstraniti vse nelojalne slovanske elemente. Zato so bili ponemčeni Miškolniki zlata vredni, dokler so s srcem in razumom sledili Führerju. Dokler se niso zapletli s kakšno pomoči potrebno domačinko, ki je bila v zameno za takšno pomoč pripravljena narediti vse.

***

Ironično naključje je, da sem Jančarjev roman In ljubezen tudi bral ravno v dneh, ko je v nekem drugem času, v nekem drugem, Mariborčanom sicer zelo ljubem mestu, nek drug mogočnež zlorabil pomoči potrebno mlado žensko. In če je bila v primeru mariborskega nemškutarja v uniformi oficirja SS izgovor za "seksualno korupcijo" vojna in z njo povezana človeška stiska, potem sem dejansko brez besed, ko gre za podoben primer v sedanjosti. Zlasti ker smo Slovenci v zadnjih sedemdesetih letih očitno izgubili že večino občutka za čast in spodobnost. V tem primeru bo "naša hiša" ostala razdeljena, narod pa obsojen na večno slepoto, ki rojeva zgolj sovraštvo, jezo in gnus.

------------

Drago Jančar, In ljubezen tudi, Založba Baletrina, Ljubljana 2017