Komentar
Pozni nacionalsocializem in zgodnji socializem: Meditacija ob najnovejši knjigi Draga Jančarja "In ljubezen tudi"
"In ljubezen tudi" je podobno kot "To noč sem jo videl" roman o vojni, ki se noče nehati in katere del je jugoslovanski povojni red. Da je zgodnji socializem pravzaprav nadaljevanje državljanske vojne, ki se sklicuje na spopad s fašizmom, ni pogosta ali vsakdanja ugotovitev. Da so bile metode medvojnih in povojnih zasliševalcev podobne, prav tako ni mogoče prebrati kjerkoli. V tem pogledu Jančar nadaljuje tradicijo Edvarda Kocbeka, izpolnjuje nekakšno zgodovinsko naročilo in daje lekcijo zgodovinarjem.
17.08.2017 20:27
Piše:
Dimitrij Rupel
Ključne besede:
Drago Jančar
Maribor
To noč sem jo videl
In ljubezen tudi
Edvard Kocbek
socializem
nacizem
Kdaj bo mogoče mučne in tragične slovenske reči imenovati s pravimi imeni in priimki; kdaj bodo del normalne politične in socialne komunikacije; kdaj bodo pisatelji osvobojeni moralne dolžnosti in poslanstva, da govorijo resnico namesto zgodovinarjev in sodnikov?
Slovenske bralce in vse, ki se v teh internetnih časih še zanimamo za knjige in leposlovje, je nekaj let nazaj (2010) pretresel Jančarjev roman To noč sem jo videl, ki se ukvarja s paradoksi predvojnega slovenskega meščanskega življenja in z grobostjo zgodnjega socializma - ki se je poravzaprav začel med državljansko vojno. Roman In ljubezen tudi se začne nekako tam, kjer se je končal prejšnji roman, le da je tokrat v središču - namesto peripetij znamenite ljubljanske rodbine - kronika mariborskega nemškutarstva in oznovstva. V primerjavi s prvim je najnovejši roman bolj razsrediščen in mozaičen, čeprav vsebuje nekaj podobnih literarnih prijemov: opisovanje istih dogodkov iz različnih zornih kotov; hitre menjave preteklega, aktualnega in pričakovanega dogajanja… Avtorjeva metoda je - od začetne fotografije mariborske ulice in nedolžnega dekliškega pogovora leta 1944 do Katičinega pogleda skozi okno spomladi leta 1946 - tako rekoč filmska. Gostilniški spor med slovensko in nemško pesmijo pa je sploh - skoraj - citat iz Casablance.
Antagonista sta dva: mariborski nemškutar (esesovski oficir) Ludek Miškolnik in domoljubni intelektualec (partizan in poznejši komunistični funkcionar) Tine Gorjan; "kolateralna" žrtev pa zdravniška hči in študentka Sonja, ki jo Nemci Miškolniku na ljubo pošljejo v taborišče in ki navsezadnje pristane v nemškem vojaškem bordelu. Razmere na nemškem policijskem uradu oz. zaporu in v partizanskem "mlinu" so podobne: oblast hoče od ujetnikov pridobiti izjave, ki ustrezajo njenim predstavam.
In ljubezen tudi je podobno kot To noč sem jo videl roman o vojni, ki se noče nehati in katere del je jugoslovanski povojni red. Da je zgodnji socializem pravzaprav nadaljevanje državljanske vojne, ki se sklicuje na spopad s fašizmom, ni pogosta ali vsakdanja ugotovitev. Da so bile metode medvojnih in povojnih zasliševalcev (agentov, oportunistov) podobne, prav tako ni mogoče prebrati kjerkoli. V tem pogledu Jančar nadaljuje tradicijo Edvarda Kocbeka, izpolnjuje nekakšno zgodovinsko naročilo in daje lekcijo zgodovinarjem.
Drago Jančar je najboljši slovenski pisatelj. Tupatam se seveda sprašujemo, koliko časa se bodo peresa, kot je Jančarjevo, še ukvarjala s partizansko in nacistično problematiko, in kdaj bo mogoče mučne in tragične slovenske reči imenovati s pravimi imeni in priimki; kdaj bodo del normalne politične in socialne komunikacije; kdaj bodo pisatelji osvobojeni moralne dolžnosti in poslanstva, da govorijo resnico namesto zgodovinarjev in sodnikov.
Drugi pomislek, ki se porodi ob branju imenitnega romana, sta seveda njegova veljava in prodornost. Žal literatura, tudi najboljša, v pogledu splošnega zanimanja ne seže dovolj daleč in dovolj globoko, kar je med drugim tudi posledica pomanjkanja ustreznih mehanizmov za njeno popularizacijo. Vladni uradi in ministrstva bi se - po prepričanju pisca teh vrstic - morali mnogo resneje kot doslej ukvarjati z varovanjem slovenske umetnosti, ki temelji na slovenščini. Medtem ko sta glasbeni in likovni jezik univerzalna, sta jezika slovenskega teatra in slovenskega leposlovja hendikepirana z relativno majhnim tržiščem, predvsem pa sta namenjena domačemu občinstvu. Kako je s tem spričo interneta, upadanja revialne, časopisne in knjižne kulture ... je začetna in končna misel te kratke meditacije.