Pred dnevi je svet obkrožila novica o neredih v sicer mirnem univerzitetnem mestu Charlottesville v ameriški državi Virginija. Med vikendom (11. in 12. avgusta 2017) so demonstranti, ki jih poročila imenujejo "beli nacionalisti", protestirali proti načrtu mestnih oblasti, da odstranijo kip generala Roberta E. Leeja (postavljen leta 1924), ki je bil med državljansko vojno (1862-1865) poveljeval (na koncu poraženi) južnjaški konfederalni vojski. Demonstracije so izzvale protidemonstracije gibanj za človekove pravice oz. afroameriških organizacij (NAACP), prišlo je do verbalnega, navsezadnje pa tudi fizičnega obračunavanja med tistimi, ki so podpirali rušenje spomenika, in tistimi, ki so rušenju ogorčeno nasprotovali.

Ikonografija ulične bitke je bila resnično pisana in strah zbujajoča. V njej so se znašli rasistični in nacistični simboli, na koncu pa sta se po vsem videzu izoblikovali dve skupini: desničarska in levičarska, ena bliže predsedniku Donaldu Trumpu, druga bliže njegovim kritikom. Predsednik je obžaloval nesrečni dogodek, pri čemer je izjavil, da sta za spopad odgovorni "obe strani", čez dan ali dva pa je dodal, da so skrajneži zlo. Večina ameriških in slovenskih (bolj ali manj levičarskih) medijev je bila do Trumpa zelo stroga, saj so menda pričakovali, da se bo postavil na stran levičarjev. Očitali so, da je bila reakcija prepozna in preblaga. Slovenski komentatorji so še bolj kot rasiste obsojali Trumpa, načrta za rušenje spomenika pa niso omenjali. Nekaj dni je bil ameriški predsednik zaradi svoje prepoznosti in preblagosti prva slovenska novica, druge dni pa je bil - za slovenske poročevalce - še naprej nepremišljeni preganjalec simpatičnega severnokorejskega voditelja Kima Jong Una.

Obžalovanja in obsodbe vredno dogajanje v Charlottesvillu pa ima tudi plati, ki ne bi smele zanimati le levičarjev ali desničarjev, ampak bi morale vznemirjati oboje, seveda tudi Američane in Evropejce, predvsem pa Slovence. Razvnemanje zgodovinskih delitev je nevarno, še posebej v časih množičnega preseljevanja in terorizma.

Pri nas poraženci državljanske vojne seveda nimajo spomenikov. V Sloveniji nimamo nobenega spomenika voditeljem v državljanski vojni poražene vojske, se pa vsekakor še vedno srdito bojujemo okrog zunajsodnih pobojev in nepokopanih žrtev 70 let odmaknjenega zmagoslavja. Nedavno smo doživeli "odprtje" dveh betonskih blokov, ki naj bi pomenila spravo med nasprotniki v slovenski državljanski vojni, vendar ob tem nismo bili sposobni napisati, vklesati ali izklesati, skratka izoblikovati nobenih besed, nobenih imen in nobenih obrazov, ki bi predstavljali vojskujoče se in zdaj mirujoče strani.

Težko si je predstavljati, da bi v Sloveniji postavljali domobranske spomenike, torej njihovo rušenje ni ravno aktualen problem. Kaj pa spomeniki poražencem v hladni vojni, ki so bili nekoč jugoslovanski in socialistični zmagovalci? Ali ni samostojna oz. neodvisna Slovenija utemeljena na dvomu v upravičenost njihovega trajnega zmagovalstva? Ali se ni leta 1991 porušil zadnji branik evropskih komunističnih diktatur (poleg Jugoslavije tudi Sovjetska zveza)? Koga pa je demokratična Slovenija premagala v desetdnevni vojni?

Predstavljajmo si demonstracije in spopade med branilci in nasprotniki socialističnih spomenikov!

Problem slovenskega medijskega prizorišča, kadar gre za poročanje o tujih dogodkih in mednarodnih odnosih, je v tem, da se naši mediji v glavnem sklicujejo na poročila levičarskih, v ameriškem primeru demokratskih, ali še huje, republikancem sovražnih virov. Gre za znani problem enostranskega, neuravnovešenega poročanja oz. dvojnih meril, ki jih dobro ubeseduje slovenski pregovor "iver v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne".

Slovenski komentatorji, ki se v tem pogledu niso bistveno razlikovali od ameriških, so se recimo zelo veselili nizke podpore, ki jo doživlja v javnosti ameriški predsednik. Zadovoljno so poročali, da ga podpira le še 35% Američanov. Kakšna sramota! Posebej veseli so bili, če so Donalda Trumpa lahko primerjali s severnokorejskim Kimom Jong Unom, iz česar bi lahko sklepali, da so ZDA podobne Severni Koreji in da so pravzaprav diktatura v rokah prenapetega voditelja.

Toda zapustimo zunanjo politiko. Slovenski Vox populi je v avgustu 2017 prišel na dan s podatkom, da se je podpora vladi Mira Cerarja nekoliko popravila in da zdaj znaša 33,5%, "kar je 3,5 odstotne točke več kot prejšnji mesec", medtem ko je novembra 2014 vlado kot uspešno ocenilo le 18 odstotkov vprašanih. Komentatorji nam skušajo dopovedati, da je Cerarjev rezultat pomemben dosežek. Halo?