Komentar

Na ulice evropskih mest se vračata mrak in groza, mrak in groza srednjega veka

Po zadnjih terorističnih napadih v Barceloni in na Finskem ni več vprašanja, zakaj. Edino neodgovorjeno vprašanje je, kje bo počilo naslednjič. Na Danskem? V Italiji? Morda v Dubrovniku? Ali pa celo v Ljubljani? Ni vsak musliman, ki ima psihične motnje, nujno tudi "pravi" terorist, za katerim stoji Islamska država. Res pa je, da je njena propagandna mašinerija za razliko od vojske še daleč od poraza. Strategija Islamske države je namreč usmerjena k enemu samemu cilju: ustvarjanju še večjega strahu med Evropejci, zato je sprejemanje njene odgovornosti za teroristične napade v prvi vrsti del piarovske strategije.

20.08.2017 01:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   islamisti   terorizem   Evropa   Barcelona   Ahmed   Nemčija   Švedska   Bližnji vzhod   Arabci   Samuel Huntington   Bernard Lewis

Foto: El Nacional

Napadi na evropska turistična središča kažejo na nov trend. Udariti tja, kjer vsi najmanj pričakujejo. Pojavljanje Slovenije na svetovnih lestvicah najbolj mirnih držav nam zaradi tega lahko povzroča le skrbi.

Da so islamisti v vojni z Evropo, ni dvoma. Odkar uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva, so dejansko tudi v vojni z vsakim izmed nas. Morilski napadalci, ki morda delujejo sami, brez "mandata" islamistov ali Islamske države, bodisi so del globalnega terorističnega omrežja, bodo z vsakim novim krvavim dejanjem trkali na našo razsodnost in vest. Če bomo podlegli strahovom in jezi, nas bo pogoltnilo žrelo maščevanja in to bo voda na mlin jastrebov, ki jih v Evropi ni malo in katerih cilj je zmanjšati doslej zavidljiv nivo človekovih pravic in svoboščin; vrednot, zaradi katerih je naš kontinent ob Združenih državah Amerike in Kanadi že desetletja predmet hrepenenja milijonov, desetin milijonov prebivalcev tega planeta, ki živijo v neprimerljivo slabših, pogosto tudi človeka nevrednih življenjskih razmerah.

 

Ne bo lahko še naprej ostati človeški, če se bo islamistično (in morda še kakšno drugo) nasilje nadaljevalo v evropskih mestih. Marsikaj preneseš, veliko lahko odpustiš ali pozabiš, vendar je nekje tista točka, tisti tolerančni prag, onkraj katerega se začne minsko polje iracionalnosti in sovraštva. Ne vemo, kako dolgo bo trajala ta nenavadna, v Evropi nikoli še videna vojna, ki lahko v nekem trenutku dobi vse atribute verskega, kulturnega in medcivilizacijskega konflikta. Kaj pa če je imel Samuel Huntington nemara prav, ko je leta 1993 v Foreign Affairs objavil svoj notorični esej The Clash of Civilizations (vir), s katerim je v bistvu odgovarjal svojemu nekdanjemu študentu Francisu Fukuyami, ki se je leto prej na istem mestu veselil "konca zgodovine" (The End of History and the Last Man)?

 

V svoji površnosti smo - vsakič ko je akademska debata zanesla na področje odnosov med zahodnim krščanskim svetom in islamom - praviloma spregledali skorajda preroški tekst Bernarda Lewisa o koreninah muslimanske jeze in besa (The Roots of Muslim Rage, vir), ki je izšel v reviji The Atlantic septembra 1990, se pravi celo pred zgoraj citiranimi deli, v njem pa je britanski zgodovinar, specialist za orientalistiko Lewis temeljito razložil izvor naraščajočega islamskega fundamentalizma, frustriranega zaradi vsestranskega prepada, ki muslimane ločuje z zahodnim svetom.

 

 

***

 

Skoraj tri desetletja kasneje stojimo pred dilemo, ki z vsakim novim terorističnim napadom v Evropi postaja hujša in vedno manj moralna: kakšen naj bo odgovor na zlo, s katerim se v moderni dobi na tak specifičen način nismo še nismo soočili? Pa je bilo prejšnje stoletje sinonim vojn in umiranja. Preživeli smo fašizem, nacizem in komunizem, iz desetin milijonov mrtvih smo uspeli potegniti določen civilizacijski napredek, toda ne glede na to, ne glede na vse mednarodne deklaracije, konvencije in pakte o človekovih, državljanskih in političnih pravicah nas pojav (islamskega) terorizma pušča nepripravljene, nesposobne soočiti se z ultimativnim zlom 21. stoletja.

 

Dejstvo je, da v večini primerov evropska integracijska politika ni bila pripravljena na migrantsko-begunski tsunami, ki je leta 2015 pljusknil čez schengenske meje in se končal tako, da je več kot milijon muslimanov ostalo v Evropi. Populistični politiki, ki bodo zagotovo iz vsakega novega terorističnega masakra poskušali okrepiti svojo moč z grožnjami po takšnih ali drugačnih reperkusijah, seveda nikoli ne bodo priznali, da milijon Arabcev, ki so v Evropsko unijo prišli pred dvema letoma, sam po sebi ne bi bil problematičen, če bi jih evropske države lahko absorbirale, asimilirale oziroma jim ponudile življenje, kakršnega so si idealizirano predstavljali - in zaradi tega tudi prepešečili tisoče kilometrov, samo da bi okusili to Indijo Koromandijo.

 

V resnici je problem drugje. Morda ga še najbolj empirično ilustrira novinarska raziskava, ki jo je naredil nemški Spiegel (vir). V njej so analizirali primer Ahmeda, palestinskega prosilca za azil. Fant je po več letih begunstva prišel v Skandinavijo, odkoder so ga izgnali v Nemčijo, tam pa je splet okoliščin njegovo življenjsko zgodbo obrnil za 180 stopinj. Kajti Ahmed je v Evropo prišel utrujen, a psihično zdrav, predvsem pa pričakujoč boljšega življenja, kot ga je bil vajen v enem od palestinskih getov. Nemški organi, pristojni za imigracijske zadeve, so na primeru Ahmeda pokazali neverjetno mešanico površnosti, nestrokovnosti in malomarnosti. Ko je Ahmedova prošnja za azil po mesecih negotovosti dobila negativno mnenje in je postalo jasno, da mu tudi Nemčija ne bo dodelila azila, je fant počasi tonil pod težo psihičnih motenj. Institucije, ki bi morale biti na to pozorne, so zatajile, čeprav so bili že nekaj mesecev pred dejanjem očitni znaki, da se je Ahmed zaradi vsega tega radikaliziral in da se je njegovo obnašanje povsem spremenilo. Ko rečem "dejanje", mislim na napad z nožem, ki je ga ta 25-letnik izvedel konec julija letos v Hamburgu, v njem pa je bilo več ranjenih, ena oseba pa je umrla.

 

 

***

 

Nemci zdaj ugotavljajo, da je med armado prosilcev za azil, beguncev in ekonomskih migrantov, katerih bodoči status je v tem trenutku še nedefiniran in nejasen, določen odstotek takšnih, ki psihično ne bodo zdržali. Ki se bodo zlomili pod težo občutka zavrženosti, razočaranja in jeze, ker njihovo življenje v evropski Koromandiji enostavno ni takšno, kakršnega so si zamišljali. Vsak izmed njih je potencialni novi Ahmed, ki bi ga ustrezna in predvsem pravočasna psihoterapevtska obravnava morda odvrnila do pohoda z nožem. Če bi mu pomagali, ko je bil še čas, ne bi de facto obveljal za terorista, njegov motiv pa ne bi nemudoma dobil predznaka islamističnega terorizma.

 

Ahmedov primer se zdi vzorčen za vse tiste, ki se na morilske (teroristične) akcije šele pripravljajo. Na tem mestu bom po spominu obnovil pogovor izpred dveh let s prijateljem, ki deluje v mednarodnih varnostnih vodah. Nekako takole je potekal.

 

"Mediji ga lomite z ugibanjem, koliko je med vsemi temi begunci skritih teroristov in borcev Islamske države," mi je rekel: "V resnici je med njimi zanemarljivo število potencialnih teroristov. Teroristične skupine delujejo drugače, njihovi operativci po svetu potujejo z letali, pogosto v poslovnem razredu. Zakaj bi nekdo prepešačil tisoče kilometrov, pomešan med stotisoče begincev in ekonomskih migrantov, potem pa - zato ker ga je tja poslala Islamska država, izvedel teroristični napad? Ne, ne, v resnici bo najhujši problem šele prišel. Kajti ko bo tisti milijon Arabcev, ki so v zadnjem času prišli v Evropo, ugotovil, da to ni obljubljena dežela, v kateri jih čaka ugodje, kakršnega so si naivno predstavljali po zaslugi socialnih omrežij, bodo zelo zelo razočarani. Mnogi med njimi bodo postali zagrenjeni in jezni, zelo zelo jezni. In sčasoma tudi sovražno razpoloženi do okolja, v katerem niso našli svoje sreče. Prav ti so potencialni 'teroristi', saj se bodo obrnili proti nam, zagrenjeni, polni gneva in sovraštva. Če nam bodo oni napovedali vojno, si epiloga ne upam predstavljati ..."

 

Na ta pogovor nisem nikoli pozabil. A ker so se od jeseni 2015 v Evropi zgodili odmevni teroristični napadi - Pariz, BruseljNica, Berlin, St. Peterburg, Stockholm, London, Manchester, Barcelona - in ker so v večini primerov glavne osumljence likvidirali, se nihče ni kaj prida poglabljal v fenomen enega storilca, ki deluje sam, njegov pravi motiv pa ima psihološko ozadje, verski predznak pa je v bistvu bolj povod, čeprav koristi tudi žrtvam, saj lahko varnostni organi, pravosodje in na koncu tudi politika s prstom vedno pokažejo na problem muslimanskega verskega terorizma in čakajo, kdaj bo v evropskem javnem mnenju prestopljen Rubikon in bo kocka padla.

 

 Najbolj mirne države sveta po oceni Svetovnega gospodarskega foruma (WEF).

 

 

Kaj pomeni, da bo "prestopljen Rubikon"? Samo to, da bodo posledice nadaljevanja terorističnih napadov, še posebej če bodo ti na ulice evropskih mest vrnili mračni občutek srednjega veka, ko je bilo nasilje običajen pojav, dejansko lahko usodne za vse evropske muslimane.

 

Zgodovinska korelacija se ponuja sama po sebi: tri mesece po zahrbtnem napadu Japonske na Pearl Harbor je predsednik Roosevelt sprejel kasneje zelo kritizirano in pravno problematizirano odločitev (izvršni ukaz 9066), da lahko vojska po potrebi internira Japonce, ki prebivajo na ozemlju Združenih držav Amerike, tudi tiste z ameriškim državljanstvom. Za vsak primer. Sumili so jih namreč, da so potencialna peta kolona, ki bi lahko delovali proti ZDA. Kljub temu, da je primer leta 1944 prišel pred Vrhovno sodišče (Korematsu proti Združenim državam), je večina sodnikov odločila, da internacijska taborišča niso bila v nasprotju z ustavo Združenih držav. Zgodovinarji običajno navajajo, da so Američani v letih 1942-1945 internirali prek 100.000 Japoncev oziroma Američanov japonskega porekla, osumljenih potencialne nelojalnosti.

 

 

***

 

Lahko si predstavljamo, da bi nadaljevanje terorističnih napadov v Evropi, pri čemer bi se kot storilci striktno pojavljali islamisti ali celo evropski muslimani, privedlo do podobnih razmišljanj. Deportacije tisočev nezakonitih prebežnikov, neuspešnih iskalcev azila in tistih beguncev, ki so jih obravnavali zaradi kaznivih dejanj, se že tako ali tako dogajajo. Pravno-formalno niso sporne. Tudi če se bodo še bolj masovno dogajale, ga po mojem ni evropskega sodišča, ki bi si upalo razsoditi "liberalno".

 

Toda zakonite deportacije, zaostreni vizumski režimi in striktna kontrola zunanje schengenske meje bržkone ne bodo ustavile nasilja. Prej ko slej se bo pojavila (pravna) dilema, kaj storiti z evropskimi državljani, potomci prve ali celo druge generacije muslimanov (Arabcev), za katere se bo ugotovilo, da so se "radikalizirali" in da predstavljajo potencialno varnostno tveganje za državo in družbo. Na kakšen način se bodo evropski zakonodajalci, pravosodje in sodna oblast lotili sedemnajstletnikov bližnjevzhodnega ali severnoafriškega porekla, ki so potencialni teroristi? Koliko jih je v Franciji, Veliki Britaniji, na Švedskem ali pa v Nemčiji? Kdo lahko sploh nadzira tolikšnjo množico problematičnih posameznikov, kdo bo bdel nad delovanjem imamov in drugih islamskih pridigarjev?

 

Zdi se, da jo bomo v novi vojni tretjega tisočletja bolje odnesli v tistih evropskih državah, ki niso (bile) zanimive za imigracijo iz arabskih in drugih muslimanskih držav. Toda samo po sebi nam to še ničesar ne zagotavlja. Napadi na evropska mesta, ki so tudi turistično zelo izpostavljena, nakazujejo na nov trend. Udariti tja, kjer vsi najmanj pričakujejo. Pojavljanje Slovenije na svetovnih lestvicah najbolj mirnih držav nam zaradi tega lahko povzroča le skrbi. Bolj ko smo nepoznani in neprepoznavni, več možnosti imamo, da nas bo ta novi srednji vek, ki ga Evropi prinaša islamistično zlo, zaobšel in pustil pri miru.

 

 

***

 

I had this perfect dream
-Un sueño me envolvió
This dream was me and you
-Tal vez estás aquí
I want all the world to see
-Un instinto me guiaba
A miracle sensation
My guide and inspiration
Now my dream is slowly coming true ...

(Freddie Mercury & Montserrat Caballé , Barcelona)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
O anonimnih komentatorjih
4
21.07.2019 09:00
Drži, da 90 odstotkov državljanov ne zanimajo javne zadeve, skrb za skupnost in da so najčistejši sledilci fenomena mindfulness ... Več.
Piše: Miha Burger
Homagge Marku Mlačniku: V dvorani sem gledal glavnega junaka predstave, ki je gledal samega sebe na odru
8
20.07.2019 22:00
Tokrat se ne bom mogel otresti presežnikov. Vse, kar bom imenoval, je bilo presežno v času nastanka in je bilo kot takšno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
8
18.07.2019 19:00
Slovenska medijska zakonodaja naj bi se kmalu posodobila, in to že četrtič v zgodovini veljavnega Zakona o medijih. Predlog ... Več.
Piše: Igor Mekina
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
10
18.07.2019 05:15
O uspešnosti naše balkanske politike so mnenja različna. V omenjenih novodobnih razmerah, kjer se za svoje strateške interese na ... Več.
Piše: Božo Cerar
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
5
14.07.2019 09:00
25. junij smo zaznamovali kot Dan državnosti naroda, ki je dosegel, kar si je želel s polno pravico stoletja. Predsednik vlade ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Bill Viola, mojster elektronskih neviht
0
13.07.2019 22:00
Večja skupina moških in žensk, starejših in mlajših, stoji v pričakovanju napovedanega dogodka. V kader vstopijo v upočasnjenem ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Bi judovsko-arabsko vprašanje v Izraelu lahko rešili na "makedonski" način?
11
11.07.2019 22:58
Slovenska zunanja politika omahuje med jugoslovansko tradicijo in svojim položajem v Evropski uniji in zvezi NATO. Miro Cerar je ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Zakaj nas večinoma vodijo bleferji?
11
09.07.2019 14:00
Samozavest zelo redko odraža stopnjo kompetentnosti, njuno prekrivanje je celo tako majhno, da je to kar strašljivo. ... Več.
Piše: Edvard Kadič
Kaj nam sporoča Hong Kong? Da je pri bivših kolonijah evolucija neprimerno boljša od revolucije
7
07.07.2019 11:00
Zadnji čas so med udarnimi vestmi tudi demonstracije v Hong Kongu.Lahko jih štejemo za ene od mnogih, ki se pač pojavljajo v ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Umetnosti ni dano, da napoveduje bodočnost, temveč da oblikuje bodočnost
2
07.07.2019 00:33
Vedno bolj je mogoče z računalniško infrastrukturo združevati vse z vsem. Navkljub temu, da se občasno pojavlja zanikanje, da je ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
81 let sramotnega pakta med Hitlerjem in Stalinom: Evropski dan spomina žrtev totalitarnih in avtokratskih režimov
15
04.07.2019 21:00
V Sloveniji smo običajno zelo glasni, ko gre za obsodbe zločinov nacizma in fašizma in obujanje njunih idej, s čemer seveda ni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Od idealizma do postrealizma: Dosežki in napake slovenske zunanje politike
6
03.07.2019 20:00
V slovenski vladi, še posebej pa na zunanjem ministrstvu, primanjkuje strateških razprav in usmeritev. Slovenci se najrajši ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Samobrc iz Schengena: Kratka zgodovina slovenske neumnosti
15
02.07.2019 20:00
Človeka postaja strah, da se bo z današnjo Slovenijo zgodilo tisto, kar je pred dobrimi sto leti Ivan Cankar prerokoval ... Več.
Piše: Borut Trekman
Smisel nadzornih svetov je neodvisnost od politike, bank in prijateljstev
3
30.06.2019 23:59
Bistvo sistema nadzornih svetov in generalnih direktorjev v enotirnem sistemu je neodvisnost prava, ne navidezna; neodvisnost ... Več.
Piše: Keith Miles
In memoriam Pen klub (1967-2019): Restavracija, ki jo je ugonobilo slovensko pisateljsko društvo
14
30.06.2019 08:00
Z zaprtjem te legendarne restavracije nismo izgubili le prostora, ki je sam po sebi postal živa zgodovina, pač pa smo vsi skupaj ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
V umetnosti so stilni svetovi zapleteni: Tisto, kar je podobno, je lahko popolnoma nasprotno.
0
29.06.2019 23:59
Racionalno uvajanje števil in matematičnih sistemov v nova umetniška dela je bilo popolnoma v nasprotju s hipijevsko ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Brexit po brexitu: Bolj bo Evropi manjkala Britanija kot pa obratno
11
25.06.2019 22:30
V času, ko se svet spominja zadnjih velikih borb 2. svetovne vojne, je dobro pomisliti, kako se tudi v tem našem krasnem ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Slovenija, otok demokracije sredi morja sovražnikov
16
23.06.2019 21:09
Ideja, ki se pojavlja v zadnjem času, da je Slovenija otok demokracije v morju fašističnih, nacističnih, avtoritarnih, ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
S časom je vsaka beseda, ki je bila vključena v vizualno umetnino, postala prerokba
3
22.06.2019 23:59
Največja nevarnost za vsako skupnost je, ko se elite začnejo odmikati od umetnosti. Danes gledamo proces, ko so politične elite ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poletno branje: Polkovnica Nina Moreno nima nikogar, ki bi ji pisal
6
21.06.2019 01:04
Objavljamo prvo v seriji zgodb nove rubrike Poletno branje. K sodelovanju smo povabili nekaj zelo zanimivih avtorjev, ki bodo na ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Balkanski posli Telemacha: "Arogantno in hinavsko. Ne vem, če bi državljan Malte Dragan Šolak lahko to počel v Evropski uniji. Sramota!"
Uredništvo
Ogledov: 1,537
02/
Nova Evropska komisija in pasti Zahodnega Balkana: Zakaj Slovenijo tako zanima resor za širitev
Božo Cerar
Ogledov: 1,401
03/
Odprto pismo notranjemu ministru: Mrtvaški veter iz pisarne ministra Poklukarja
Anej Sam
Ogledov: 1,797
04/
50 let človeka na Luni (1969-2019): "Trenutno lahko letimo le znotraj zemeljske orbite, to je najdlje, kot lahko gremo."
Boštjan Pihler
Ogledov: 1,324
05/
Štiri milijarde evrov bo šlo letos za zdravstvo, kakovost storitev pa še naprej pada!
Uredništvo
Ogledov: 1,322
06/
Norosti Šarčevega medijskega zakona: Bomo tudi za kršitve cestno-prometnih predpisov odslej kaznovali – vzdrževalce cest?
Igor Mekina
Ogledov: 1,075
07/
O politično korektnih nemških medijih: "Danes so mediji kot lubenice - zunaj zeleni, znotraj pa še vedno rdeči"
Norbert Bolz
Ogledov: 1,206
08/
"Resnice ni brez ideje ali vsaj iluzije. Prinašajo jo zasanjani misleci, plačujejo s kapljami krvi."
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1,045
09/
Stoletni pečat Zorka Simčiča (4. del): "Ko sem bil prvič v Evropi, so me vedno znova in znova spraševali, kdo nas financira in ali se naši dijaki res urijo z brzostrelkami."
Uredništvo
Ogledov: 883
10/
Koliko nas je v resnici stala sanacija bank? Odgovor je 4,5 milijarde evrov
Bine Kordež
Ogledov: 578