Komentar

Na ulice evropskih mest se vračata mrak in groza, mrak in groza srednjega veka

Po zadnjih terorističnih napadih v Barceloni in na Finskem ni več vprašanja, zakaj. Edino neodgovorjeno vprašanje je, kje bo počilo naslednjič. Na Danskem? V Italiji? Morda v Dubrovniku? Ali pa celo v Ljubljani? Ni vsak musliman, ki ima psihične motnje, nujno tudi "pravi" terorist, za katerim stoji Islamska država. Res pa je, da je njena propagandna mašinerija za razliko od vojske še daleč od poraza. Strategija Islamske države je namreč usmerjena k enemu samemu cilju: ustvarjanju še večjega strahu med Evropejci, zato je sprejemanje njene odgovornosti za teroristične napade v prvi vrsti del piarovske strategije.

20.08.2017 01:00
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   islamisti   terorizem   Evropa   Barcelona   Ahmed   Nemčija   Švedska   Bližnji vzhod   Arabci   Samuel Huntington   Bernard Lewis

Foto: El Nacional

Napadi na evropska turistična središča kažejo na nov trend. Udariti tja, kjer vsi najmanj pričakujejo. Pojavljanje Slovenije na svetovnih lestvicah najbolj mirnih držav nam zaradi tega lahko povzroča le skrbi.

Da so islamisti v vojni z Evropo, ni dvoma. Odkar uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva, so dejansko tudi v vojni z vsakim izmed nas. Morilski napadalci, ki morda delujejo sami, brez "mandata" islamistov ali Islamske države, bodisi so del globalnega terorističnega omrežja, bodo z vsakim novim krvavim dejanjem trkali na našo razsodnost in vest. Če bomo podlegli strahovom in jezi, nas bo pogoltnilo žrelo maščevanja in to bo voda na mlin jastrebov, ki jih v Evropi ni malo in katerih cilj je zmanjšati doslej zavidljiv nivo človekovih pravic in svoboščin; vrednot, zaradi katerih je naš kontinent ob Združenih državah Amerike in Kanadi že desetletja predmet hrepenenja milijonov, desetin milijonov prebivalcev tega planeta, ki živijo v neprimerljivo slabših, pogosto tudi človeka nevrednih življenjskih razmerah.

 

Ne bo lahko še naprej ostati človeški, če se bo islamistično (in morda še kakšno drugo) nasilje nadaljevalo v evropskih mestih. Marsikaj preneseš, veliko lahko odpustiš ali pozabiš, vendar je nekje tista točka, tisti tolerančni prag, onkraj katerega se začne minsko polje iracionalnosti in sovraštva. Ne vemo, kako dolgo bo trajala ta nenavadna, v Evropi nikoli še videna vojna, ki lahko v nekem trenutku dobi vse atribute verskega, kulturnega in medcivilizacijskega konflikta. Kaj pa če je imel Samuel Huntington nemara prav, ko je leta 1993 v Foreign Affairs objavil svoj notorični esej The Clash of Civilizations (vir), s katerim je v bistvu odgovarjal svojemu nekdanjemu študentu Francisu Fukuyami, ki se je leto prej na istem mestu veselil "konca zgodovine" (The End of History and the Last Man)?

 

V svoji površnosti smo - vsakič ko je akademska debata zanesla na področje odnosov med zahodnim krščanskim svetom in islamom - praviloma spregledali skorajda preroški tekst Bernarda Lewisa o koreninah muslimanske jeze in besa (The Roots of Muslim Rage, vir), ki je izšel v reviji The Atlantic septembra 1990, se pravi celo pred zgoraj citiranimi deli, v njem pa je britanski zgodovinar, specialist za orientalistiko Lewis temeljito razložil izvor naraščajočega islamskega fundamentalizma, frustriranega zaradi vsestranskega prepada, ki muslimane ločuje z zahodnim svetom.

 

 

***

 

Skoraj tri desetletja kasneje stojimo pred dilemo, ki z vsakim novim terorističnim napadom v Evropi postaja hujša in vedno manj moralna: kakšen naj bo odgovor na zlo, s katerim se v moderni dobi na tak specifičen način nismo še nismo soočili? Pa je bilo prejšnje stoletje sinonim vojn in umiranja. Preživeli smo fašizem, nacizem in komunizem, iz desetin milijonov mrtvih smo uspeli potegniti določen civilizacijski napredek, toda ne glede na to, ne glede na vse mednarodne deklaracije, konvencije in pakte o človekovih, državljanskih in političnih pravicah nas pojav (islamskega) terorizma pušča nepripravljene, nesposobne soočiti se z ultimativnim zlom 21. stoletja.

 

Dejstvo je, da v večini primerov evropska integracijska politika ni bila pripravljena na migrantsko-begunski tsunami, ki je leta 2015 pljusknil čez schengenske meje in se končal tako, da je več kot milijon muslimanov ostalo v Evropi. Populistični politiki, ki bodo zagotovo iz vsakega novega terorističnega masakra poskušali okrepiti svojo moč z grožnjami po takšnih ali drugačnih reperkusijah, seveda nikoli ne bodo priznali, da milijon Arabcev, ki so v Evropsko unijo prišli pred dvema letoma, sam po sebi ne bi bil problematičen, če bi jih evropske države lahko absorbirale, asimilirale oziroma jim ponudile življenje, kakršnega so si idealizirano predstavljali - in zaradi tega tudi prepešečili tisoče kilometrov, samo da bi okusili to Indijo Koromandijo.

 

V resnici je problem drugje. Morda ga še najbolj empirično ilustrira novinarska raziskava, ki jo je naredil nemški Spiegel (vir). V njej so analizirali primer Ahmeda, palestinskega prosilca za azil. Fant je po več letih begunstva prišel v Skandinavijo, odkoder so ga izgnali v Nemčijo, tam pa je splet okoliščin njegovo življenjsko zgodbo obrnil za 180 stopinj. Kajti Ahmed je v Evropo prišel utrujen, a psihično zdrav, predvsem pa pričakujoč boljšega življenja, kot ga je bil vajen v enem od palestinskih getov. Nemški organi, pristojni za imigracijske zadeve, so na primeru Ahmeda pokazali neverjetno mešanico površnosti, nestrokovnosti in malomarnosti. Ko je Ahmedova prošnja za azil po mesecih negotovosti dobila negativno mnenje in je postalo jasno, da mu tudi Nemčija ne bo dodelila azila, je fant počasi tonil pod težo psihičnih motenj. Institucije, ki bi morale biti na to pozorne, so zatajile, čeprav so bili že nekaj mesecev pred dejanjem očitni znaki, da se je Ahmed zaradi vsega tega radikaliziral in da se je njegovo obnašanje povsem spremenilo. Ko rečem "dejanje", mislim na napad z nožem, ki je ga ta 25-letnik izvedel konec julija letos v Hamburgu, v njem pa je bilo več ranjenih, ena oseba pa je umrla.

 

 

***

 

Nemci zdaj ugotavljajo, da je med armado prosilcev za azil, beguncev in ekonomskih migrantov, katerih bodoči status je v tem trenutku še nedefiniran in nejasen, določen odstotek takšnih, ki psihično ne bodo zdržali. Ki se bodo zlomili pod težo občutka zavrženosti, razočaranja in jeze, ker njihovo življenje v evropski Koromandiji enostavno ni takšno, kakršnega so si zamišljali. Vsak izmed njih je potencialni novi Ahmed, ki bi ga ustrezna in predvsem pravočasna psihoterapevtska obravnava morda odvrnila do pohoda z nožem. Če bi mu pomagali, ko je bil še čas, ne bi de facto obveljal za terorista, njegov motiv pa ne bi nemudoma dobil predznaka islamističnega terorizma.

 

Ahmedov primer se zdi vzorčen za vse tiste, ki se na morilske (teroristične) akcije šele pripravljajo. Na tem mestu bom po spominu obnovil pogovor izpred dveh let s prijateljem, ki deluje v mednarodnih varnostnih vodah. Nekako takole je potekal.

 

"Mediji ga lomite z ugibanjem, koliko je med vsemi temi begunci skritih teroristov in borcev Islamske države," mi je rekel: "V resnici je med njimi zanemarljivo število potencialnih teroristov. Teroristične skupine delujejo drugače, njihovi operativci po svetu potujejo z letali, pogosto v poslovnem razredu. Zakaj bi nekdo prepešačil tisoče kilometrov, pomešan med stotisoče begincev in ekonomskih migrantov, potem pa - zato ker ga je tja poslala Islamska država, izvedel teroristični napad? Ne, ne, v resnici bo najhujši problem šele prišel. Kajti ko bo tisti milijon Arabcev, ki so v zadnjem času prišli v Evropo, ugotovil, da to ni obljubljena dežela, v kateri jih čaka ugodje, kakršnega so si naivno predstavljali po zaslugi socialnih omrežij, bodo zelo zelo razočarani. Mnogi med njimi bodo postali zagrenjeni in jezni, zelo zelo jezni. In sčasoma tudi sovražno razpoloženi do okolja, v katerem niso našli svoje sreče. Prav ti so potencialni 'teroristi', saj se bodo obrnili proti nam, zagrenjeni, polni gneva in sovraštva. Če nam bodo oni napovedali vojno, si epiloga ne upam predstavljati ..."

 

Na ta pogovor nisem nikoli pozabil. A ker so se od jeseni 2015 v Evropi zgodili odmevni teroristični napadi - Pariz, BruseljNica, Berlin, St. Peterburg, Stockholm, London, Manchester, Barcelona - in ker so v večini primerov glavne osumljence likvidirali, se nihče ni kaj prida poglabljal v fenomen enega storilca, ki deluje sam, njegov pravi motiv pa ima psihološko ozadje, verski predznak pa je v bistvu bolj povod, čeprav koristi tudi žrtvam, saj lahko varnostni organi, pravosodje in na koncu tudi politika s prstom vedno pokažejo na problem muslimanskega verskega terorizma in čakajo, kdaj bo v evropskem javnem mnenju prestopljen Rubikon in bo kocka padla.

 

 Najbolj mirne države sveta po oceni Svetovnega gospodarskega foruma (WEF).

 

 

Kaj pomeni, da bo "prestopljen Rubikon"? Samo to, da bodo posledice nadaljevanja terorističnih napadov, še posebej če bodo ti na ulice evropskih mest vrnili mračni občutek srednjega veka, ko je bilo nasilje običajen pojav, dejansko lahko usodne za vse evropske muslimane.

 

Zgodovinska korelacija se ponuja sama po sebi: tri mesece po zahrbtnem napadu Japonske na Pearl Harbor je predsednik Roosevelt sprejel kasneje zelo kritizirano in pravno problematizirano odločitev (izvršni ukaz 9066), da lahko vojska po potrebi internira Japonce, ki prebivajo na ozemlju Združenih držav Amerike, tudi tiste z ameriškim državljanstvom. Za vsak primer. Sumili so jih namreč, da so potencialna peta kolona, ki bi lahko delovali proti ZDA. Kljub temu, da je primer leta 1944 prišel pred Vrhovno sodišče (Korematsu proti Združenim državam), je večina sodnikov odločila, da internacijska taborišča niso bila v nasprotju z ustavo Združenih držav. Zgodovinarji običajno navajajo, da so Američani v letih 1942-1945 internirali prek 100.000 Japoncev oziroma Američanov japonskega porekla, osumljenih potencialne nelojalnosti.

 

 

***

 

Lahko si predstavljamo, da bi nadaljevanje terorističnih napadov v Evropi, pri čemer bi se kot storilci striktno pojavljali islamisti ali celo evropski muslimani, privedlo do podobnih razmišljanj. Deportacije tisočev nezakonitih prebežnikov, neuspešnih iskalcev azila in tistih beguncev, ki so jih obravnavali zaradi kaznivih dejanj, se že tako ali tako dogajajo. Pravno-formalno niso sporne. Tudi če se bodo še bolj masovno dogajale, ga po mojem ni evropskega sodišča, ki bi si upalo razsoditi "liberalno".

 

Toda zakonite deportacije, zaostreni vizumski režimi in striktna kontrola zunanje schengenske meje bržkone ne bodo ustavile nasilja. Prej ko slej se bo pojavila (pravna) dilema, kaj storiti z evropskimi državljani, potomci prve ali celo druge generacije muslimanov (Arabcev), za katere se bo ugotovilo, da so se "radikalizirali" in da predstavljajo potencialno varnostno tveganje za državo in družbo. Na kakšen način se bodo evropski zakonodajalci, pravosodje in sodna oblast lotili sedemnajstletnikov bližnjevzhodnega ali severnoafriškega porekla, ki so potencialni teroristi? Koliko jih je v Franciji, Veliki Britaniji, na Švedskem ali pa v Nemčiji? Kdo lahko sploh nadzira tolikšnjo množico problematičnih posameznikov, kdo bo bdel nad delovanjem imamov in drugih islamskih pridigarjev?

 

Zdi se, da jo bomo v novi vojni tretjega tisočletja bolje odnesli v tistih evropskih državah, ki niso (bile) zanimive za imigracijo iz arabskih in drugih muslimanskih držav. Toda samo po sebi nam to še ničesar ne zagotavlja. Napadi na evropska mesta, ki so tudi turistično zelo izpostavljena, nakazujejo na nov trend. Udariti tja, kjer vsi najmanj pričakujejo. Pojavljanje Slovenije na svetovnih lestvicah najbolj mirnih držav nam zaradi tega lahko povzroča le skrbi. Bolj ko smo nepoznani in neprepoznavni, več možnosti imamo, da nas bo ta novi srednji vek, ki ga Evropi prinaša islamistično zlo, zaobšel in pustil pri miru.

 

 

***

 

I had this perfect dream
-Un sueño me envolvió
This dream was me and you
-Tal vez estás aquí
I want all the world to see
-Un instinto me guiaba
A miracle sensation
My guide and inspiration
Now my dream is slowly coming true ...

(Freddie Mercury & Montserrat Caballé , Barcelona)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
8
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Tretjerazredna politična pornografija ali zakaj Tanja Fajon ni rešitev za slovensko levico
16
12.06.2020 00:00
Po nenadnem odhodu Dejana Židana z vrha socialistov je postalo jasno, da se na levici mrzlično pripravljajo na nove volitve, ki ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ruski spomeniki v tujini, nova oblika Putinovega vmešavanja v notranje zadeve drugih držav
7
09.06.2020 22:17
Ruske službe skrbno bdijo nad dogajanjem v zvezi z ruskimi spomeniki izza meja največje države na svetu. Pred kratkim je Rusija ... Več.
Piše: Božo Cerar
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.238
02/
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.917
03/
Odprto pismo aktivnega državljana: Ali smo sploh zreli za demokracijo?
Miha Burger
Ogledov: 2.564
04/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.215
05/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.537
06/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.343
07/
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.899
08/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.107
09/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 908
10/
Dosje slovenski gozdovi, 4. del: Dva primera "kreativne sistematizacije" direktorja Zavoda za gozdove Damjana Oražma
Uredništvo
Ogledov: 1.569