Da so islamisti v vojni z Evropo, ni dvoma. Odkar uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva, so dejansko tudi v vojni z vsakim izmed nas. Morilski napadalci, ki morda delujejo sami, brez "mandata" islamistov ali Islamske države, bodisi so del globalnega terorističnega omrežja, bodo z vsakim novim krvavim dejanjem trkali na našo razsodnost in vest. Če bomo podlegli strahovom in jezi, nas bo pogoltnilo žrelo maščevanja in to bo voda na mlin jastrebov, ki jih v Evropi ni malo in katerih cilj je zmanjšati doslej zavidljiv nivo človekovih pravic in svoboščin; vrednot, zaradi katerih je naš kontinent ob Združenih državah Amerike in Kanadi že desetletja predmet hrepenenja milijonov, desetin milijonov prebivalcev tega planeta, ki živijo v neprimerljivo slabših, pogosto tudi človeka nevrednih življenjskih razmerah.

Ne bo lahko še naprej ostati človeški, če se bo islamistično (in morda še kakšno drugo) nasilje nadaljevalo v evropskih mestih. Marsikaj preneseš, veliko lahko odpustiš ali pozabiš, vendar je nekje tista točka, tisti tolerančni prag, onkraj katerega se začne minsko polje iracionalnosti in sovraštva. Ne vemo, kako dolgo bo trajala ta nenavadna, v Evropi nikoli še videna vojna, ki lahko v nekem trenutku dobi vse atribute verskega, kulturnega in medcivilizacijskega konflikta. Kaj pa če je imel Samuel Huntington nemara prav, ko je leta 1993 v Foreign Affairs objavil svoj notorični esej The Clash of Civilizations (vir), s katerim je v bistvu odgovarjal svojemu nekdanjemu študentu Francisu Fukuyami, ki se je leto prej na istem mestu veselil "konca zgodovine" (The End of History and the Last Man)?

V svoji površnosti smo - vsakič ko je akademska debata zanesla na področje odnosov med zahodnim krščanskim svetom in islamom - praviloma spregledali skorajda preroški tekst Bernarda Lewisa o koreninah muslimanske jeze in besa (The Roots of Muslim Rage, vir), ki je izšel v reviji The Atlantic septembra 1990, se pravi celo pred zgoraj citiranimi deli, v njem pa je britanski zgodovinar, specialist za orientalistiko Lewis temeljito razložil izvor naraščajočega islamskega fundamentalizma, frustriranega zaradi vsestranskega prepada, ki muslimane ločuje z zahodnim svetom.

***

Skoraj tri desetletja kasneje stojimo pred dilemo, ki z vsakim novim terorističnim napadom v Evropi postaja hujša in vedno manj moralna: kakšen naj bo odgovor na zlo, s katerim se v moderni dobi na tak specifičen način nismo še nismo soočili? Pa je bilo prejšnje stoletje sinonim vojn in umiranja. Preživeli smo fašizem, nacizem in komunizem, iz desetin milijonov mrtvih smo uspeli potegniti določen civilizacijski napredek, toda ne glede na to, ne glede na vse mednarodne deklaracije, konvencije in pakte o človekovih, državljanskih in političnih pravicah nas pojav (islamskega) terorizma pušča nepripravljene, nesposobne soočiti se z ultimativnim zlom 21. stoletja.

Dejstvo je, da v večini primerov evropska integracijska politika ni bila pripravljena na migrantsko-begunski tsunami, ki je leta 2015 pljusknil čez schengenske meje in se končal tako, da je več kot milijon muslimanov ostalo v Evropi. Populistični politiki, ki bodo zagotovo iz vsakega novega terorističnega masakra poskušali okrepiti svojo moč z grožnjami po takšnih ali drugačnih reperkusijah, seveda nikoli ne bodo priznali, da milijon Arabcev, ki so v Evropsko unijo prišli pred dvema letoma, sam po sebi ne bi bil problematičen, če bi jih evropske države lahko absorbirale, asimilirale oziroma jim ponudile življenje, kakršnega so si idealizirano predstavljali - in zaradi tega tudi prepešečili tisoče kilometrov, samo da bi okusili to Indijo Koromandijo.

V resnici je problem drugje. Morda ga še najbolj empirično ilustrira novinarska raziskava, ki jo je naredil nemški Spiegel (vir). V njej so analizirali primer Ahmeda, palestinskega prosilca za azil. Fant je po več letih begunstva prišel v Skandinavijo, odkoder so ga izgnali v Nemčijo, tam pa je splet okoliščin njegovo življenjsko zgodbo obrnil za 180 stopinj. Kajti Ahmed je v Evropo prišel utrujen, a psihično zdrav, predvsem pa pričakujoč boljšega življenja, kot ga je bil vajen v enem od palestinskih getov. Nemški organi, pristojni za imigracijske zadeve, so na primeru Ahmeda pokazali neverjetno mešanico površnosti, nestrokovnosti in malomarnosti. Ko je Ahmedova prošnja za azil po mesecih negotovosti dobila negativno mnenje in je postalo jasno, da mu tudi Nemčija ne bo dodelila azila, je fant počasi tonil pod težo psihičnih motenj. Institucije, ki bi morale biti na to pozorne, so zatajile, čeprav so bili že nekaj mesecev pred dejanjem očitni znaki, da se je Ahmed zaradi vsega tega radikaliziral in da se je njegovo obnašanje povsem spremenilo. Ko rečem "dejanje", mislim na napad z nožem, ki je ga ta 25-letnik izvedel konec julija letos v Hamburgu, v njem pa je bilo več ranjenih, ena oseba pa je umrla.

***

Nemci zdaj ugotavljajo, da je med armado prosilcev za azil, beguncev in ekonomskih migrantov, katerih bodoči status je v tem trenutku še nedefiniran in nejasen, določen odstotek takšnih, ki psihično ne bodo zdržali. Ki se bodo zlomili pod težo občutka zavrženosti, razočaranja in jeze, ker njihovo življenje v evropski Koromandiji enostavno ni takšno, kakršnega so si zamišljali. Vsak izmed njih je potencialni novi Ahmed, ki bi ga ustrezna in predvsem pravočasna psihoterapevtska obravnava morda odvrnila do pohoda z nožem. Če bi mu pomagali, ko je bil še čas, ne bi de facto obveljal za terorista, njegov motiv pa ne bi nemudoma dobil predznaka islamističnega terorizma.

Ahmedov primer se zdi vzorčen za vse tiste, ki se na morilske (teroristične) akcije šele pripravljajo. Na tem mestu bom po spominu obnovil pogovor izpred dveh let s prijateljem, ki deluje v mednarodnih varnostnih vodah. Nekako takole je potekal.

"Mediji ga lomite z ugibanjem, koliko je med vsemi temi begunci skritih teroristov in borcev Islamske države," mi je rekel: "V resnici je med njimi zanemarljivo število potencialnih teroristov. Teroristične skupine delujejo drugače, njihovi operativci po svetu potujejo z letali, pogosto v poslovnem razredu. Zakaj bi nekdo prepešačil tisoče kilometrov, pomešan med stotisoče begincev in ekonomskih migrantov, potem pa - zato ker ga je tja poslala Islamska država, izvedel teroristični napad? Ne, ne, v resnici bo najhujši problem šele prišel. Kajti ko bo tisti milijon Arabcev, ki so v zadnjem času prišli v Evropo, ugotovil, da to ni obljubljena dežela, v kateri jih čaka ugodje, kakršnega so si naivno predstavljali po zaslugi socialnih omrežij, bodo zelo zelo razočarani. Mnogi med njimi bodo postali zagrenjeni in jezni, zelo zelo jezni. In sčasoma tudi sovražno razpoloženi do okolja, v katerem niso našli svoje sreče. Prav ti so potencialni 'teroristi', saj se bodo obrnili proti nam, zagrenjeni, polni gneva in sovraštva. Če nam bodo oni napovedali vojno, si epiloga ne upam predstavljati ..."

Na ta pogovor nisem nikoli pozabil. A ker so se od jeseni 2015 v Evropi zgodili odmevni teroristični napadi - Pariz, Bruselj, Nica, Berlin, St. Peterburg, Stockholm, London, Manchester, Barcelona - in ker so v večini primerov glavne osumljence likvidirali, se nihče ni kaj prida poglabljal v fenomen enega storilca, ki deluje sam, njegov pravi motiv pa ima psihološko ozadje, verski predznak pa je v bistvu bolj povod, čeprav koristi tudi žrtvam, saj lahko varnostni organi, pravosodje in na koncu tudi politika s prstom vedno pokažejo na problem muslimanskega verskega terorizma in čakajo, kdaj bo v evropskem javnem mnenju prestopljen Rubikon in bo kocka padla.

 Najbolj mirne države sveta po oceni Svetovnega gospodarskega foruma (WEF).

Kaj pomeni, da bo "prestopljen Rubikon"? Samo to, da bodo posledice nadaljevanja terorističnih napadov, še posebej če bodo ti na ulice evropskih mest vrnili mračni občutek srednjega veka, ko je bilo nasilje običajen pojav, dejansko lahko usodne za vse evropske muslimane.

Zgodovinska korelacija se ponuja sama po sebi: tri mesece po zahrbtnem napadu Japonske na Pearl Harbor je predsednik Roosevelt sprejel kasneje zelo kritizirano in pravno problematizirano odločitev (izvršni ukaz 9066), da lahko vojska po potrebi internira Japonce, ki prebivajo na ozemlju Združenih držav Amerike, tudi tiste z ameriškim državljanstvom. Za vsak primer. Sumili so jih namreč, da so potencialna peta kolona, ki bi lahko delovali proti ZDA. Kljub temu, da je primer leta 1944 prišel pred Vrhovno sodišče (Korematsu proti Združenim državam), je večina sodnikov odločila, da internacijska taborišča niso bila v nasprotju z ustavo Združenih držav. Zgodovinarji običajno navajajo, da so Američani v letih 1942-1945 internirali prek 100.000 Japoncev oziroma Američanov japonskega porekla, osumljenih potencialne nelojalnosti.

***

Lahko si predstavljamo, da bi nadaljevanje terorističnih napadov v Evropi, pri čemer bi se kot storilci striktno pojavljali islamisti ali celo evropski muslimani, privedlo do podobnih razmišljanj. Deportacije tisočev nezakonitih prebežnikov, neuspešnih iskalcev azila in tistih beguncev, ki so jih obravnavali zaradi kaznivih dejanj, se že tako ali tako dogajajo. Pravno-formalno niso sporne. Tudi če se bodo še bolj masovno dogajale, ga po mojem ni evropskega sodišča, ki bi si upalo razsoditi "liberalno".

Toda zakonite deportacije, zaostreni vizumski režimi in striktna kontrola zunanje schengenske meje bržkone ne bodo ustavile nasilja. Prej ko slej se bo pojavila (pravna) dilema, kaj storiti z evropskimi državljani, potomci prve ali celo druge generacije muslimanov (Arabcev), za katere se bo ugotovilo, da so se "radikalizirali" in da predstavljajo potencialno varnostno tveganje za državo in družbo. Na kakšen način se bodo evropski zakonodajalci, pravosodje in sodna oblast lotili sedemnajstletnikov bližnjevzhodnega ali severnoafriškega porekla, ki so potencialni teroristi? Koliko jih je v Franciji, Veliki Britaniji, na Švedskem ali pa v Nemčiji? Kdo lahko sploh nadzira tolikšnjo množico problematičnih posameznikov, kdo bo bdel nad delovanjem imamov in drugih islamskih pridigarjev?

Zdi se, da jo bomo v novi vojni tretjega tisočletja bolje odnesli v tistih evropskih državah, ki niso (bile) zanimive za imigracijo iz arabskih in drugih muslimanskih držav. Toda samo po sebi nam to še ničesar ne zagotavlja. Napadi na evropska mesta, ki so tudi turistično zelo izpostavljena, nakazujejo na nov trend. Udariti tja, kjer vsi najmanj pričakujejo. Pojavljanje Slovenije na svetovnih lestvicah najbolj mirnih držav nam zaradi tega lahko povzroča le skrbi. Bolj ko smo nepoznani in neprepoznavni, več možnosti imamo, da nas bo ta novi srednji vek, ki ga Evropi prinaša islamistično zlo, zaobšel in pustil pri miru.

***

I had this perfect dream
-Un sueño me envolvió
This dream was me and you
-Tal vez estás aquí
I want all the world to see
-Un instinto me guiaba
A miracle sensation
My guide and inspiration
Now my dream is slowly coming true ...

(Freddie Mercury & Montserrat Caballé , Barcelona)