Nekaj dni nazaj je od Barcelone do Rusije, od Finske do Nemčije, spet udaril terorizem. Žrtve so bili vsi, domačini in tujci, kristjani in muslimani. Samo v  Barceloni, na primer, je bilo ubitih 8 Evropejcev in 5 državljanov iz Bližnjega vzhoda. Dejstvo je, da so bili teroristi muslimani. Vendar to ne pomeni, da so vsi muslimani teroristi. Se pa takšne poenostavitve zadnje čase na žalost precej pogosto pojavljajo v javnosti in celo v nekaterih medijih. Postavlja se namreč vprašanje o povezavi med muslimanskim prebivalstvom in terorizmom. Kot lahko vidimo, so bili doslej napadi osredotočeni na velika mesta (London, Madrid, Bruselj, Pariz, Berlin in Barcelona), v katerih živijo tudi muslimani. In tudi muslimani so bili doslej žrtve terorističnih napadov. V Evropi danes skupaj živi okoli 45 milijonov muslimanov, kar predstavlja 8 % njenega prebivalstva.

Statistično gledano število muslimanov v nekaterih mestih v Veliki Britaniji, Švici in Nemčiji že presega 25 % prebivalstva. V njih se teroristično dejanje ni nikoli zgodilo. Britanski Bradford, recimo, ima 33 %, Birmingham pa 27% muslimanov - isti odstotek kot v francoskem Marseille ali belgijskem Bruslju. To samo dokazuje, da integracija migrantov, ki izhajajo iz njihovih bivših kolonij, ni uspela. 

Kdo je krivec za to? Največja odgovornost leži na političnih sistemih Francije, Belgije, Španije in do določene meje tudi Nizozemske, torej samih kolonialističnih države v preteklem stoletju. Te tri oziroma štiri države se skozi zgodovino niso posebej ukvarjale z integracijo prišlekov iz svojih nekdanjih kolonij (zlasti islamskih), medtem ko je bila Velika Britanija dokaj uspešna v tem.

Odgovornost pa ni samo na tej strani. Največja odgovornost je tudi na islamski duhovščini, katera bi morala intenzivno ukrepati in ne samo obsojati. Morali bi ukrepati v duhu islama in vseh monoteističnih religij, saj 5. zapoved jasno pravi: "Ne ubijaj!"

Na žalost je muslimanska duhovščina v Zahodni Evropi pasivna. Podobno kot je bila tudi katoliška v času vzpona nacizma, se pravi v letih pred 2. svetovno vojno. Pasivnost je včasih kot neke vrste tiha privolitev in tako je bilo tudi v primeru holokavsta, v katerem je bilo iztrebljenih šest milijonov Judov.

Terorizem Evropi ni tuj. V svoji zgodovini je imela ta celina različne teroristične organizacije, npr. Rdeče armade, ETA, IRA, NAR ter Baader Mainhof in ostale. Metode ISIL-a, Islamske države, namreč pobijanje, sežiganje, posiljevanje, etnično čiščenje v Siriji in Iraku, pomenijo tipična reprizo, ponovitev verske vojne v Evropi pred skoraj štiristo leti. Mislim na t.i. tridesetletno vojno med katoliki in protestanti (1618-1648), v kateri je bilo ubitih okoli 8 milijonov ljudi. 

Gledano s varnostnega oz. policijskega aspekta, so teroristi po večini del organiziranega kriminala, ki se poleg tega ukvarja še s tihotapljenjem drog in orožja, trgovine z ljudmi, ropi in nasiljem. Teroristične skupine se zatekajo k kriminalu, da bi na ta način pridobile sredstva za svoje delovanje.

S psihološkega in sociolškega aspekta je zanimiv tipični profil vseh teh teroristov v Evropi: nimajo zadostne izobrazbe, so brezposelni, večkrat obravnavani zaradi nasilja in kaznivih dejanj, ne vedo skoraj nič o veri, vendar so se zatekli k ideologiji Islamske države in Al-Kaide, ki dejansko nimata nič z vero in islamom.

Teroristi, ki zlorabljajo islam za svoje bolne cilje, so sovražniki vseh nas. Muslimanov in kristjanov.

Bakhtyar Aljaf je rojen v Iraku in že od leta 1989 živi v Sloveniji. Je soustanovitelj in direktor mednarodnega Inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) s sedežem v Ljubljani.