Komentar

Odprto pismo postarani boginji Evropi: ko se ugrabitev sprevrže v deportacijo

V sredo zvečer je na Vrazovem trgu sredi starodavnega Ptuja potekala slavnostna otvoritev mednarodnega festivala Dnevi poezije in vina. Pred velikim pesniškim branjem je nastopil flamski pesnik, pisatelj in esejist Stefan Hertmans, ki je prebral svoje Odprto pismo Evropi. Bral je v svojem materinem jeziku, mehki in melodični flamščini. Hertmansov nagovor Evropi v drugi osebi je odprl aktualna vprašanja evropske identitete v novih in spremenjenih razmerah. Ali kot je dejal flamski intelektualec: "Globalizacija in njej pripadajoče množične migracije – za katere je v veliki meri kriva predvsem arogantna, cinična geopolitika ZDA na Arabskem polotoku – so privedle do krize v odnosih in gostoljubju, predvsem v Evropi, ki je tako ne le postala direktna žrtev ameriških kulturno-političnih polomij, temveč se je tudi sama soočila s krizo univerzalnih človekovih pravic ..."

24.08.2017 19:14
Piše: Stefan Hertmans
Ključne besede:   Stefan Hertmans   Evropa   migranti   civilizacija   Dnevi poezije in vina

"Prihodnje generacije nas bodo obsojale zaradi naše moralne drže, kot mi počnemo v zvezi s krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja."

Draga Evropa,

 

pred kratkim sem te zopet srečal. Tokrat je bilo to v Medellínu, živahnem, subtropskem, s sodobnim prometom prenasičenem mestu v južnoameriški Kolumbiji. Slovesno si sedela na svojem biku, z desno roko za glavo, skoraj zapeljivo, kot da bi se na frizerskem stolu občudovala v za nas nevidnem ogledalu. Tvoje leva roka je počivala na zaobli zadnjici zveri, kakor da bi božala ubogljivo žival. Vsa bronasta in postavljena tik pred muzej, si med glasnimi uličnimi prodajalci in z igro zaposlenimi otroci dajala vtis dominantne matrone.

 

Seveda predvsem zato, ker je šlo za kip najbolj znanega medellinskega umetnika Fernanda Botera. Botero slovi po tem, da so njegovi kipi videti, no ja, precej izpopolnjeni in dobro hranjeni. Pri njem še vrabec dobi slonje proporce.

 

V grški mitologiji, od koder izvira tvoja zgodba, se mi nisi zdela tako mogočna in pompozna. Tam si bila lepo mlado dekle, ki jo je ugrabil grški poglavar vseh bogov Zevs, spremenjen v bika. Nekoč je te zgodbe slišal vsak evropski šolar. Dandanes se tovrstnim informacijam v našem izobraževalnem sistemu godi nekoliko slabše. Škoda; iz prazgodb lastne kulture se lahko človek marsičesa nauči.

 

Kaže, da si bila feničanska princesa, in Fenicija je bila tam, kjer se danes začenja Bližnji vzhod. To pomeni, da pravzaprav prihajaš iz Libanona. Grški bik je torej ugrabil vzhodnjaško princeso z imenom Evropa, jo odpeljal na zahodneje ležeči otok Kreta in jo tam posilil – prav na Kreti se je iz tvojega naročja rodila minojska kultura. Čez severni del Grčije se je tvoje ime razširilo na ves kontinent; kot vzhodnjaška princesa si dala ime celini, ki velja za zahodno.

 

Ta zgodba mi da misliti, ljuba Evropa, zdaj, ko nas toliko ljudi z vzhoda in juga na naših mejah roti za streho nad glavo, za pomoč, za zavetje, in se te nekaj evropskih dežel na vse kriplje otepa, tlačijo te za žičnato ograjo, puščajo ti, da se utapljaš v valovih morja, ki nas je sprva povezalo. Tvoja prenaseljena, raztrgana domovina, Libanon, ta trenutek nudi dom več beguncem kot katerakoli evropska država.

 

Dandanes eksotična dekleta na zahod ne pridejo več na hrbtu belega bika; zdaj prihajajo na majajočih se ladjah in luknjastih, prenatrpanih čolnih, ne več kot plen zlonamernega grškega boga, temveč kot plen zlonamernih tihotapcev, ki se imajo za bogove.

 

 

***

 

Zgodba o tujcih, ki potrkajo na vrata in prosijo za prenočišče, je stara vsaj toliko kot tvoja tragična zgodba. V evropskih ljudskih pripovedih se tujec pogosto pojavi nepričakovano. Proti večeru se na lepem ustavi med lipama pred majceno, odmaknjeno hišo in vidno utrujen prosi za prenočišče v skednju, za kos kruha, požirek vode. Prav ta nepričakovanost poskrbi za presenečenje; kmetje na dvorišču, vaščani v hiši, vsi skupaj obkolijo tujega prišleka; najprej nezaupljivo, nato pa, ko se tujec izkaže za nenevarnega, mu zmeraj ponudijo kruh, vodo in prenočišče, kajti gostoljubje je že od nekdaj veljalo za dolžnost; zgodbe, ki priplavajo na plano ob kozarcu vina, pogosto pokažejo, kako izjemno življenje je imel tujec, kako tragični usodi je ubežal, na kratko: s seboj je prinesel pripoved, ki stanovalcem da misliti.

 

Če pa si predstavljamo da se med lipama – lipe že iz germanskih časov veljajo za simbol gostoljubja – na lepem pojavi ne le en dobronameren tujec, temveč kar cela horda, se situacija drastično spremeni. Stanovalci se bojijo, da bo skupina tujcev prevzela nadzor, pride do prerekanja, tujci se zatečejo v skedenj in zasedejo polja, četudi lije kot iz škafa, in kmeta je naslednje jutro strah, da mu bodo stregli po življenju. Tu nastopi neka povsem druga iz grških mitov znana situacija: tista z vsiljivci v Odisejevi palači, ki v njegovi odsotnosti zlorabijo izkazano gostoljubje in oblegajo njegovo soprogo Penelopo. Ob vrnitvi domov jih, še preden ponovno ljubeče objame ženo, drugega za drugim skrajša za glavo. Meje gostoljubja so očitno že od nekdaj vprašljive.

 

Ta primer nam pokaže arhetipsko razliko med dvema situacijama: na eni strani imamo posameznika, ki je sprejet z gostoljubjem, na drugi strani hordo, skupino, ki predstavlja grožnjo. Njihova petje in hrup, ki stanovalcem ponoči ne pustita spati, sta razlog, da jih dan zatem moledujejo, naj kar se da hitro zapustijo njihovo zemljo, njihov dom. Še preden se zavedo, se razvname nasilje. En sam tujec ima dostojanstvo leva, cela horda pa nadležen učinek roja žuželk. In ko kateri izmed njih stori napako, se je treba nemudoma znebiti, rešiti cele skupine. Neobvladljiv posameznik postane izgovor za kopico pomoči potrebnih žrtev, ki umira na mrazu in v blatu. V spodkopavanju te arhetipske ljudske pripovedi o gostoljubju se skriva bridko razočaranje. Po slovitih besedah Heinerja Müllerja je sovražnik vprašanje, zastavljeno v človeški podobi.

 

Globalizacija in njej pripadajoče množične migracije – za katere je v veliki meri kriva predvsem arogantna, cinična geopolitika ZDA na Arabskem polotoku – so privedle do krize v odnosih in gostoljubju, predvsem v Evropi, ki je tako ne le postala direktna žrtev ameriških kulturno-političnih polomij, temveč se je tudi sama soočila s krizo univerzalnih človekovih pravic, velike zapuščine evropskega razsvetljenstva. Ni ga razumnega človeka, ki bi skušal upravičevati terorizem, a več kot jasno je, da se za maščevalnim nasiljem, ki smo mu priča, skrivajo zlahka razberljivi geopolitični razlogi.

 

Kot lahko vidimo, globalizacija ne pomeni nujno tudi univerzalizacije, brisanje meja je željo po univerzalizmu kvečjemu spodkopalo, saj se odnosi niso razvili po pričakovanem simetričnem vzorcu. To je paradoks, ki ga stara Evropa ni nikoli predvidela, v krizo zabredli voditelji Evropske unije, ki se še zmeraj niso čisto odvadili postkolonialnih refleksov, pa še toliko manj. Ker Evropa v povojni partiji pokra z ZDA ni odigrala odločilne vloge in ker ji je največkrat pripadla vloga sledilke, se ni nikoli ukvarjala s scenarijem za to, kar se zdaj dogaja na z žičnato ograjo zamejenih vrtovih njenega ozemlja. Njeni državljani so se zapletli v brezkončno igro vprašanj, moralni standardi pa bijejo boleče zapleten boj. Evropa trka na vrata hiše, ki nosi njeno ime, in pristane v taborišču. Ugrabitev Evrope se sprevrže v njeno deportacijo.

 

Aleš Šteger in Stefan Hertmans na otvoritvi Dnevov poezije in vina na Ptuju.

 

 

***

 

V socialdemokratskih socialnih državah Zahodne Evrope, kot tudi v komunističnih državah Srednje in Vzhodne Evrope, so se državljani po drugi svetovni vojni soočali z oblikami oblasti, ki so jim dajale občutek, da se država v vseh pomembnih zadevah odloča namesto njih – komunistična Evropa je to doživljala v paranoidni, diktatorski obliki, Zahod pa v obliki na videz demokratičnega sistema prostega trga, v katerem je bil posameznik prav tako spregledan. Enim so zaprli usta, druge na smrt razvadili. Državljan Srednje in Vzhodne Evrope je postal talec, ki je samo s pomočjo samizdata in podzemnega delovanja lahko dobil občutek, da je polnopravni posameznik z lastnim mnenjem; zahodnjak po maju '68 pa je postal razvajen, potrošniški otročaj, ki so mu mnenje vsilili s prežvečenimi informacijami vse mogočnejših medijskih koncernov. V obeh sistemih je državljan živel v prepričanju, da bo vse strukturne težave rešila država, on pa ji bo v tem po lastni volji ali pod prisilo sledil.

 

Ljuba Evropa, za to spodkopavanje svobodno mislečega, kritičnega posameznika danes, ko se je kontinent s tvojim imenom znašel v globoki krizi, plačujemo visoko ceno. Za staro sorto trdnega, dobro obveščenega državljana, kakršnega so si predstavljali Thomas Mann, Helmut Kohl in François Mitterrand, se zdi, da je povsem izginila z evropskega političnega prizorišča – obstaja samo še pred očmi redkih izjem, na primer Angele Merkel. Evropski državljan je postal nezadovoljen, vzkipljiv čredni človek. Na lastni koži čuti pritisk globalnega, brezvestnega kapitalizma in se jezi, ker tudi politiki, ki jih je sam izvolil, očitno ne vedo več, kako ravnati z lastnimi vrednotami. Kar sledi, je pasivnost, in obsodba na pasivno čakanje je znanilka depresije. A vseeno je prav čuječ, odločen državljan nekoč predstavljal temelj demokratične družbe: ta, ki je prevzel pobudo, ko je položaj to zahteval, in ki je, kakor je to ubesedil filozof Immanuel Kant, razmišljal kritično in z lastno močjo.

 

Nemalo je državljanov, ki bi ti radi preprečili ponovni vstop v staro hišo – ki bi te, ko se vsa tresoča prikažeš iz morja, najraje spet potunkali ali te stlačili nazaj v gumijasti čoln. A obstajajo tudi tisti drugi, ozmerjani s strani ciničnih sodržavljanov in politikov, ki poslušajo srce in skušajo omiliti trpljenje, ki se jim odvija pred očmi.

 

Včasih, ljuba Evropa, se mi zdi, da je resnična razpoka na tvoji celini ravno razpoka med tema dvema vrstama ljudi: med njimi, ki bi ti z odprtim srcem in kulturnim dostojanstvom svoje celine radi pomagali, ko te naplavi, in onimi, ki te vidijo kot eno tistih, ki bi jim grški Zevs rekel barbaroi: tistih, ki blebetajo samo nekakšen bar-bar-bar, z drugimi besedami: tistih, ki ne govorijo njegovega jezika in torej niso polnopravni ljudje. Kar iz tega sledi, je izključevanje in neupoštevanje pravic sočloveka.

 

A upanje ostaja, ljuba libanonska princesa. V nekaj državah Evropske unije se oblikuje generacija, ki odločno zahteva ponovno pravico do lastne pobude. Tako glede ekoloških kot tudi glede socialnih, političnih in ekonomskih vprašanj raste zavest, da državljani niso obsojeni zgolj na pasivno čakanje naslednjih volitev, na katerih bodo izvolili že ne vem katero generacijo nemočnih politikov.

 

Vse več ljudi je pripravljenih zavihati rokave. Državljanske pobude rastejo kot gobe po dežju; po vzoru tega, k čemur so ob koncu prejšnjega stoletja pozivali misleci, kot so Salman Rushdie, Jacques Derrida in Benjamin Barber, poskušajo ustvariti okolje, v katerem se laže spopadajo z izrednimi razmerami. Prevzemajo odgovornost in vsakodnevno dokazujejo, da državljan še kako lahko doprinese k spremembam. Ti državljani se zavedajo, da je starim nacionalnim državam, ki vzdihujejo, se obotavljajo in prerekajo kot utrujene stare tete, samo do tega, da bi obdržale staro pohištvo. Niso več države tiste, ki prevzemajo pobudo, zdaj to v svojih raznolikih skupnostih počnejo državljani. In to nam daje upanje, četudi so pri tem ozmerjani za naivne Gutmenschen – s parodično žaljivko, ki ima na jeziku pepel in smrt in spominja na grozljive čase. A zgodovina ima lasten spomin. Prihodnje generacije nas bodo obsojale zaradi naše moralne drže, kot mi počnemo v zvezi s krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

 

Vsak dan bolj nam je jasno, ljuba Evropa, da stare nacionalne države ne prevzemajo več pobude v kriznih situacijah; nacionalistični politiki ne ponujajo nobenega pravega odgovora na to, kar se dogaja z Evropo, skrivajo se kot prestrašeni kmetje v svojih hišah in izza zaprtih polken opsujejo prosjaka ob živi meji, s staro karabinko pri roki. Zdi se, da nacionalistični politiki ne znajo razmišljati sodobno in praktično. Upirajo se resničnosti in ne ponujajo rešitev. Pljuvajo celo po skupni evropski hiši – razen tedaj, ko pridejo sami prosjačit za cente, s katerimi brezsramno zdrvijo iz Bruslja domov in tam pljuvajo v roko, ki jih hrani. Zapirajo vrata in se muzajo: svojo evropsko hišo smo spet fino prinesli naokrog. Tovrstno pljuvanje v lastno skledo kaže na slabo razumevanje prihodnosti celine.

 

Nič drugega nama ne preostane, vzhodnjaška princesa na kolumbijskem konju, kot da računava na preroditev kulturnega spomina in samospoštovanja celine, ki nosi tvoje ime. Nase bom sprejel to naivno upanje kot protiutež cinizmu, skupaj z vedno več državljani, ki čutijo, da zapiranje tvoje hiše pomeni smrtni dolgčas za prihodnost. Morda je to resnično razvodje sedanjosti: obstajajo ljudje, ki so se pripravljeni odpreti, in tisti, ki srce in duha raje zaprejo. Toda ali ni bila stara maksima te celine ravno: ravnaj tako, kot si želiš, da bi ravnali s tabo? Ali ni tako, da ti, ki te želijo izključiti, s tem izključujejo sebe iz jutrišnjega sveta, ki bo čedalje bolj odprt, ne glede na to, kaj si o tem mislijo oni? Zahod je vsemu svetu pokazal, kaj pomeni svetovna mobilnost, ne da bi pri tem pomislil, da ne more ostati pri enosmernem prometu. Prihodnost pripada političnemu realizmu, in ne zlizani retoriki.

 

Vem, kje je tvoje srce, ti ugrabljena, ki si triumfirala na biku, ki je podlegel tvojim čarom. Tam v tropski, težki Kolumbiji sem videl, kako samozavestno si skušala obvladati žival. Videl sem ljudi, ki imajo veliko manj od razvajenega Evropejca, pa to vseeno z nasmehom delijo. Videl sem tudi sledove minulih grozot in nasilja – globoko ranjeno družbo, ki si želi miru in sprave. Kamorkoli na svetu že prijezdiš na tem biku, boš ljudi prisilila k razmisleku o lastni usodi, o svetu, ki si ga želijo: je to prestrašen svet za ograjami in bodečo žico, z orožjem v roki, obsojen na ponavljanje preteklih tragedij, ali močan, v prihodnost usmerjen svet na prostranih trgih, kjer odmeva glasba in kjer se pleše. Jaz že vem, kje te želim srečati.

 

© Stefan Hertmans, prevedla Staša Pavlović

Odprto pismo Evropi organizira Beletrina v okviru festivala Dnevi poezije in vina v sodelovanju z Allianz Kulturstiftung. 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Pred vrati je razpad doslej samoumevnega dominantnega položaja Zahoda, čakata nas streznitev in prilagajanje novi realnosti
0
28.10.2021 21:00
Energetska kriza pretresa celotnoEvropo. Cena energentov na prostem trgu presega tudi najbolj črne napovedi. Bližajoča se zima ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Dan potem: Ali res potrebujemo še eno (državljansko) vojno, da bomo končno zaživeli v slogi?
15
27.10.2021 21:00
Mar res potrebujemo še eno vojno, da se bomo spravili in zaživeli kot bitja višje zavesti, razuma in sloge? Glede na trajanje ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Čas za streznitev: Covid pandemija je spremenila svet, našo državo in tudi nas same tako globoko, da ni več poti nazaj
16
26.10.2021 20:00
Časi za pisanje so neverjetni. Komaj oddam svoj prispevek, že takoj dobim material za drugega. Družbeno dogajanje je hitro in ... Več.
Piše: Milan Krek
Glasgow 2021: Klimatske spremembe so največja grožnja za človeštvo! Čakajo nas selitve narodov, konflikti in vojne za vodo!
24
25.10.2021 21:00
1. novembra se bo v Glasgowu na Škotskem začel nov t.i. podnebni vrh, na katerem naj bi svetovni voditelji v dveh tednih, ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zloraba medijev za diskvalifikacijo ljudi ima v Sloveniji dolgo brado, toda afera z ministrom Vizjakom je kot slabo pripravljena solata
15
24.10.2021 22:00
Verjetno v državi ni nikogar, ki ne bi slišal posnetka o glupih davkih. Nemudoma je postal viralen. Po drugi strani pa je bolj ... Več.
Piše: Ana Jud
Tovarišija, demontirali ste nam državo, zato se ne čudite, če se začenja vojna vseh proti vsem!
23
24.10.2021 12:50
Vemo, da lažejo. Oni vedo, da lažejo. Oni vedo, da vemo, da lažejo. Mi vemo, da oni vedo, da mi vemo, da oni lažejo. Pa še ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Poteka totalna vojna za dominacijo nad interpretacijo zgodovine
8
23.10.2021 22:56
Ali ste opazili, ko je na oblasti desna falanga, imajo ideologi okrog sebe razporejene korumpirane zgodovinarje, ki nam ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ljubezen je ljubezen, kadar je neskončna. Sovraštvo je uspešno, kadar je neskončno.
10
21.10.2021 20:51
Ko veliki udarijo po majhnosti, ko zavezniki snamejo ovčjo, si nadenejo volčjo kožo ... se spomnimo drugi drugih. Si skačemo v ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Kako sta vrhovno in ustavno sodišče pomagala pri zmanjšanju zaupanja v sistem PCT, kar bo terjalo svoj smrtni davek
22
20.10.2021 22:45
Zakaj pri nas ne zmoremo dovolj moči, da bi se povezali in prenehali nagajati drug drugemu? Zakaj ne bi strnili vrste okoli boja ... Več.
Piše: Milan Krek
Granitne kocke so končna posledica frustracij državljanov, ki ne morejo vplivati na nič
18
19.10.2021 22:03
Osnovni vzrok vseh zagat, v katere pada bolj ali manj celotna človeška skupnost in zadnje čase naša ožja skupnost, Slovenija, še ... Več.
Piše: Miha Burger
V Butalah so pamet zaklenili v sode, da jim ne bi ušla na plano, v Sloveniji smo jo preglasili s smrtno tišino javne besede
10
17.10.2021 22:30
Kmalu bomo uzakonili molk, ki bo dokončno uveljavil pravilo v večinskih medijih, to pa je, da je jakost javnega govora obratno ... Več.
Piše: Vili Kovačič
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
13
17.10.2021 11:00
Skrb za naše zdravje je omejena na biznis. Še bolj intenzivno boste v prihodnosti lahko zbirali zamaške za bolne otroke, ki jih ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Giorgio De Chirico: Kaj umetnik dela, ko dela? Tisto, kar je najtežje: nič.
2
16.10.2021 22:00
De Chirico ni nikoli, ampak čisto nikoli po naročilu poveličeval ideoloških diktatorjev ali religioznih dostojanstvenikov. ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
12
15.10.2021 22:00
Vedno bolj imam ob vsem dogajanju občutek, da nas manjšina želi poriniti nazaj v balkanski kotel. Ker izgleda, da znajo le v ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
23
15.10.2021 00:30
Odposlanci Evropskega parlamenta, ki so v Slovenijo prišli ugotavljat, kakšne so razmere na področju svobode medijev, vladavine ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
China power cuts harm growth as climate goals cheer
2
14.10.2021 21:00
China is experiencing its worst power shortage since the 1980s, a phenomenon that puts at risk the countrys post-Covid economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
9
13.10.2021 20:00
Velikanska črna zverina mi je vedno za petami. Potuhnjene grdobe se nikakor ne morem znebiti. Če grem v kopalnico, se skrije pri ... Več.
Piše: Ana Jud
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
17
12.10.2021 20:54
V Sloveniji se bližamo že 5000 umrlim zaradi Covid-19 v letu in pol, kar je v povprečju 277 smrti mesečno. Pet avtobusov. ... Več.
Piše: Milan Krek
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
8
11.10.2021 20:00
Slovenske novice so objavile šokantno fotografijo, ki jim jo je posredoval bralec: v centru Ljubljane se je mamica po ulici ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
5
10.10.2021 11:00
Toliko obtožb in groženj, nenazadnje pa tudi sovraštva z vseh strani, kot ga je bilo začutiti ob zadnji oddaji Tarča na ... Več.
Piše: Miha Burger
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Tovarišija, demontirali ste nam državo, zato se ne čudite, če se začenja vojna vseh proti vsem!
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.124
02/
Učinki kolektivne norosti in poraz levičarskih načel
Simona Rebolj
Ogledov: 3.941
03/
Zloraba medijev za diskvalifikacijo ljudi ima v Sloveniji dolgo brado, toda afera z ministrom Vizjakom je kot slabo pripravljena solata
Ana Jud
Ogledov: 1.543
04/
Kako sta vrhovno in ustavno sodišče pomagala pri zmanjšanju zaupanja v sistem PCT, kar bo terjalo svoj smrtni davek
Milan Krek
Ogledov: 1.887
05/
Ljubezen je ljubezen, kadar je neskončna. Sovraštvo je uspešno, kadar je neskončno.
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.225
06/
Granitne kocke so končna posledica frustracij državljanov, ki ne morejo vplivati na nič
Miha Burger
Ogledov: 1.242
07/
Dan potem: Ali res potrebujemo še eno (državljansko) vojno, da bomo končno zaživeli v slogi?
Igor Vlačič
Ogledov: 960
08/
Čas za streznitev: Covid pandemija je spremenila svet, našo državo in tudi nas same tako globoko, da ni več poti nazaj
Milan Krek
Ogledov: 934
09/
Glasgow 2021: Klimatske spremembe so največja grožnja za človeštvo! Čakajo nas selitve narodov, konflikti in vojne za vodo!
Božo Cerar
Ogledov: 979
10/
Poteka totalna vojna za dominacijo nad interpretacijo zgodovine
Dragan Živadinov
Ogledov: 903