Komentar

Odprto pismo postarani boginji Evropi: ko se ugrabitev sprevrže v deportacijo

V sredo zvečer je na Vrazovem trgu sredi starodavnega Ptuja potekala slavnostna otvoritev mednarodnega festivala Dnevi poezije in vina. Pred velikim pesniškim branjem je nastopil flamski pesnik, pisatelj in esejist Stefan Hertmans, ki je prebral svoje Odprto pismo Evropi. Bral je v svojem materinem jeziku, mehki in melodični flamščini. Hertmansov nagovor Evropi v drugi osebi je odprl aktualna vprašanja evropske identitete v novih in spremenjenih razmerah. Ali kot je dejal flamski intelektualec: "Globalizacija in njej pripadajoče množične migracije – za katere je v veliki meri kriva predvsem arogantna, cinična geopolitika ZDA na Arabskem polotoku – so privedle do krize v odnosih in gostoljubju, predvsem v Evropi, ki je tako ne le postala direktna žrtev ameriških kulturno-političnih polomij, temveč se je tudi sama soočila s krizo univerzalnih človekovih pravic ..."

24.08.2017 19:14
Piše: Stefan Hertmans
Ključne besede:   Stefan Hertmans   Evropa   migranti   civilizacija   Dnevi poezije in vina

"Prihodnje generacije nas bodo obsojale zaradi naše moralne drže, kot mi počnemo v zvezi s krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja."

Draga Evropa,

 

pred kratkim sem te zopet srečal. Tokrat je bilo to v Medellínu, živahnem, subtropskem, s sodobnim prometom prenasičenem mestu v južnoameriški Kolumbiji. Slovesno si sedela na svojem biku, z desno roko za glavo, skoraj zapeljivo, kot da bi se na frizerskem stolu občudovala v za nas nevidnem ogledalu. Tvoje leva roka je počivala na zaobli zadnjici zveri, kakor da bi božala ubogljivo žival. Vsa bronasta in postavljena tik pred muzej, si med glasnimi uličnimi prodajalci in z igro zaposlenimi otroci dajala vtis dominantne matrone.

 

Seveda predvsem zato, ker je šlo za kip najbolj znanega medellinskega umetnika Fernanda Botera. Botero slovi po tem, da so njegovi kipi videti, no ja, precej izpopolnjeni in dobro hranjeni. Pri njem še vrabec dobi slonje proporce.

 

V grški mitologiji, od koder izvira tvoja zgodba, se mi nisi zdela tako mogočna in pompozna. Tam si bila lepo mlado dekle, ki jo je ugrabil grški poglavar vseh bogov Zevs, spremenjen v bika. Nekoč je te zgodbe slišal vsak evropski šolar. Dandanes se tovrstnim informacijam v našem izobraževalnem sistemu godi nekoliko slabše. Škoda; iz prazgodb lastne kulture se lahko človek marsičesa nauči.

 

Kaže, da si bila feničanska princesa, in Fenicija je bila tam, kjer se danes začenja Bližnji vzhod. To pomeni, da pravzaprav prihajaš iz Libanona. Grški bik je torej ugrabil vzhodnjaško princeso z imenom Evropa, jo odpeljal na zahodneje ležeči otok Kreta in jo tam posilil – prav na Kreti se je iz tvojega naročja rodila minojska kultura. Čez severni del Grčije se je tvoje ime razširilo na ves kontinent; kot vzhodnjaška princesa si dala ime celini, ki velja za zahodno.

 

Ta zgodba mi da misliti, ljuba Evropa, zdaj, ko nas toliko ljudi z vzhoda in juga na naših mejah roti za streho nad glavo, za pomoč, za zavetje, in se te nekaj evropskih dežel na vse kriplje otepa, tlačijo te za žičnato ograjo, puščajo ti, da se utapljaš v valovih morja, ki nas je sprva povezalo. Tvoja prenaseljena, raztrgana domovina, Libanon, ta trenutek nudi dom več beguncem kot katerakoli evropska država.

 

Dandanes eksotična dekleta na zahod ne pridejo več na hrbtu belega bika; zdaj prihajajo na majajočih se ladjah in luknjastih, prenatrpanih čolnih, ne več kot plen zlonamernega grškega boga, temveč kot plen zlonamernih tihotapcev, ki se imajo za bogove.

 

 

***

 

Zgodba o tujcih, ki potrkajo na vrata in prosijo za prenočišče, je stara vsaj toliko kot tvoja tragična zgodba. V evropskih ljudskih pripovedih se tujec pogosto pojavi nepričakovano. Proti večeru se na lepem ustavi med lipama pred majceno, odmaknjeno hišo in vidno utrujen prosi za prenočišče v skednju, za kos kruha, požirek vode. Prav ta nepričakovanost poskrbi za presenečenje; kmetje na dvorišču, vaščani v hiši, vsi skupaj obkolijo tujega prišleka; najprej nezaupljivo, nato pa, ko se tujec izkaže za nenevarnega, mu zmeraj ponudijo kruh, vodo in prenočišče, kajti gostoljubje je že od nekdaj veljalo za dolžnost; zgodbe, ki priplavajo na plano ob kozarcu vina, pogosto pokažejo, kako izjemno življenje je imel tujec, kako tragični usodi je ubežal, na kratko: s seboj je prinesel pripoved, ki stanovalcem da misliti.

 

Če pa si predstavljamo da se med lipama – lipe že iz germanskih časov veljajo za simbol gostoljubja – na lepem pojavi ne le en dobronameren tujec, temveč kar cela horda, se situacija drastično spremeni. Stanovalci se bojijo, da bo skupina tujcev prevzela nadzor, pride do prerekanja, tujci se zatečejo v skedenj in zasedejo polja, četudi lije kot iz škafa, in kmeta je naslednje jutro strah, da mu bodo stregli po življenju. Tu nastopi neka povsem druga iz grških mitov znana situacija: tista z vsiljivci v Odisejevi palači, ki v njegovi odsotnosti zlorabijo izkazano gostoljubje in oblegajo njegovo soprogo Penelopo. Ob vrnitvi domov jih, še preden ponovno ljubeče objame ženo, drugega za drugim skrajša za glavo. Meje gostoljubja so očitno že od nekdaj vprašljive.

 

Ta primer nam pokaže arhetipsko razliko med dvema situacijama: na eni strani imamo posameznika, ki je sprejet z gostoljubjem, na drugi strani hordo, skupino, ki predstavlja grožnjo. Njihova petje in hrup, ki stanovalcem ponoči ne pustita spati, sta razlog, da jih dan zatem moledujejo, naj kar se da hitro zapustijo njihovo zemljo, njihov dom. Še preden se zavedo, se razvname nasilje. En sam tujec ima dostojanstvo leva, cela horda pa nadležen učinek roja žuželk. In ko kateri izmed njih stori napako, se je treba nemudoma znebiti, rešiti cele skupine. Neobvladljiv posameznik postane izgovor za kopico pomoči potrebnih žrtev, ki umira na mrazu in v blatu. V spodkopavanju te arhetipske ljudske pripovedi o gostoljubju se skriva bridko razočaranje. Po slovitih besedah Heinerja Müllerja je sovražnik vprašanje, zastavljeno v človeški podobi.

 

Globalizacija in njej pripadajoče množične migracije – za katere je v veliki meri kriva predvsem arogantna, cinična geopolitika ZDA na Arabskem polotoku – so privedle do krize v odnosih in gostoljubju, predvsem v Evropi, ki je tako ne le postala direktna žrtev ameriških kulturno-političnih polomij, temveč se je tudi sama soočila s krizo univerzalnih človekovih pravic, velike zapuščine evropskega razsvetljenstva. Ni ga razumnega človeka, ki bi skušal upravičevati terorizem, a več kot jasno je, da se za maščevalnim nasiljem, ki smo mu priča, skrivajo zlahka razberljivi geopolitični razlogi.

 

Kot lahko vidimo, globalizacija ne pomeni nujno tudi univerzalizacije, brisanje meja je željo po univerzalizmu kvečjemu spodkopalo, saj se odnosi niso razvili po pričakovanem simetričnem vzorcu. To je paradoks, ki ga stara Evropa ni nikoli predvidela, v krizo zabredli voditelji Evropske unije, ki se še zmeraj niso čisto odvadili postkolonialnih refleksov, pa še toliko manj. Ker Evropa v povojni partiji pokra z ZDA ni odigrala odločilne vloge in ker ji je največkrat pripadla vloga sledilke, se ni nikoli ukvarjala s scenarijem za to, kar se zdaj dogaja na z žičnato ograjo zamejenih vrtovih njenega ozemlja. Njeni državljani so se zapletli v brezkončno igro vprašanj, moralni standardi pa bijejo boleče zapleten boj. Evropa trka na vrata hiše, ki nosi njeno ime, in pristane v taborišču. Ugrabitev Evrope se sprevrže v njeno deportacijo.

 

Aleš Šteger in Stefan Hertmans na otvoritvi Dnevov poezije in vina na Ptuju.

 

 

***

 

V socialdemokratskih socialnih državah Zahodne Evrope, kot tudi v komunističnih državah Srednje in Vzhodne Evrope, so se državljani po drugi svetovni vojni soočali z oblikami oblasti, ki so jim dajale občutek, da se država v vseh pomembnih zadevah odloča namesto njih – komunistična Evropa je to doživljala v paranoidni, diktatorski obliki, Zahod pa v obliki na videz demokratičnega sistema prostega trga, v katerem je bil posameznik prav tako spregledan. Enim so zaprli usta, druge na smrt razvadili. Državljan Srednje in Vzhodne Evrope je postal talec, ki je samo s pomočjo samizdata in podzemnega delovanja lahko dobil občutek, da je polnopravni posameznik z lastnim mnenjem; zahodnjak po maju '68 pa je postal razvajen, potrošniški otročaj, ki so mu mnenje vsilili s prežvečenimi informacijami vse mogočnejših medijskih koncernov. V obeh sistemih je državljan živel v prepričanju, da bo vse strukturne težave rešila država, on pa ji bo v tem po lastni volji ali pod prisilo sledil.

 

Ljuba Evropa, za to spodkopavanje svobodno mislečega, kritičnega posameznika danes, ko se je kontinent s tvojim imenom znašel v globoki krizi, plačujemo visoko ceno. Za staro sorto trdnega, dobro obveščenega državljana, kakršnega so si predstavljali Thomas Mann, Helmut Kohl in François Mitterrand, se zdi, da je povsem izginila z evropskega političnega prizorišča – obstaja samo še pred očmi redkih izjem, na primer Angele Merkel. Evropski državljan je postal nezadovoljen, vzkipljiv čredni človek. Na lastni koži čuti pritisk globalnega, brezvestnega kapitalizma in se jezi, ker tudi politiki, ki jih je sam izvolil, očitno ne vedo več, kako ravnati z lastnimi vrednotami. Kar sledi, je pasivnost, in obsodba na pasivno čakanje je znanilka depresije. A vseeno je prav čuječ, odločen državljan nekoč predstavljal temelj demokratične družbe: ta, ki je prevzel pobudo, ko je položaj to zahteval, in ki je, kakor je to ubesedil filozof Immanuel Kant, razmišljal kritično in z lastno močjo.

 

Nemalo je državljanov, ki bi ti radi preprečili ponovni vstop v staro hišo – ki bi te, ko se vsa tresoča prikažeš iz morja, najraje spet potunkali ali te stlačili nazaj v gumijasti čoln. A obstajajo tudi tisti drugi, ozmerjani s strani ciničnih sodržavljanov in politikov, ki poslušajo srce in skušajo omiliti trpljenje, ki se jim odvija pred očmi.

 

Včasih, ljuba Evropa, se mi zdi, da je resnična razpoka na tvoji celini ravno razpoka med tema dvema vrstama ljudi: med njimi, ki bi ti z odprtim srcem in kulturnim dostojanstvom svoje celine radi pomagali, ko te naplavi, in onimi, ki te vidijo kot eno tistih, ki bi jim grški Zevs rekel barbaroi: tistih, ki blebetajo samo nekakšen bar-bar-bar, z drugimi besedami: tistih, ki ne govorijo njegovega jezika in torej niso polnopravni ljudje. Kar iz tega sledi, je izključevanje in neupoštevanje pravic sočloveka.

 

A upanje ostaja, ljuba libanonska princesa. V nekaj državah Evropske unije se oblikuje generacija, ki odločno zahteva ponovno pravico do lastne pobude. Tako glede ekoloških kot tudi glede socialnih, političnih in ekonomskih vprašanj raste zavest, da državljani niso obsojeni zgolj na pasivno čakanje naslednjih volitev, na katerih bodo izvolili že ne vem katero generacijo nemočnih politikov.

 

Vse več ljudi je pripravljenih zavihati rokave. Državljanske pobude rastejo kot gobe po dežju; po vzoru tega, k čemur so ob koncu prejšnjega stoletja pozivali misleci, kot so Salman Rushdie, Jacques Derrida in Benjamin Barber, poskušajo ustvariti okolje, v katerem se laže spopadajo z izrednimi razmerami. Prevzemajo odgovornost in vsakodnevno dokazujejo, da državljan še kako lahko doprinese k spremembam. Ti državljani se zavedajo, da je starim nacionalnim državam, ki vzdihujejo, se obotavljajo in prerekajo kot utrujene stare tete, samo do tega, da bi obdržale staro pohištvo. Niso več države tiste, ki prevzemajo pobudo, zdaj to v svojih raznolikih skupnostih počnejo državljani. In to nam daje upanje, četudi so pri tem ozmerjani za naivne Gutmenschen – s parodično žaljivko, ki ima na jeziku pepel in smrt in spominja na grozljive čase. A zgodovina ima lasten spomin. Prihodnje generacije nas bodo obsojale zaradi naše moralne drže, kot mi počnemo v zvezi s krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

 

Vsak dan bolj nam je jasno, ljuba Evropa, da stare nacionalne države ne prevzemajo več pobude v kriznih situacijah; nacionalistični politiki ne ponujajo nobenega pravega odgovora na to, kar se dogaja z Evropo, skrivajo se kot prestrašeni kmetje v svojih hišah in izza zaprtih polken opsujejo prosjaka ob živi meji, s staro karabinko pri roki. Zdi se, da nacionalistični politiki ne znajo razmišljati sodobno in praktično. Upirajo se resničnosti in ne ponujajo rešitev. Pljuvajo celo po skupni evropski hiši – razen tedaj, ko pridejo sami prosjačit za cente, s katerimi brezsramno zdrvijo iz Bruslja domov in tam pljuvajo v roko, ki jih hrani. Zapirajo vrata in se muzajo: svojo evropsko hišo smo spet fino prinesli naokrog. Tovrstno pljuvanje v lastno skledo kaže na slabo razumevanje prihodnosti celine.

 

Nič drugega nama ne preostane, vzhodnjaška princesa na kolumbijskem konju, kot da računava na preroditev kulturnega spomina in samospoštovanja celine, ki nosi tvoje ime. Nase bom sprejel to naivno upanje kot protiutež cinizmu, skupaj z vedno več državljani, ki čutijo, da zapiranje tvoje hiše pomeni smrtni dolgčas za prihodnost. Morda je to resnično razvodje sedanjosti: obstajajo ljudje, ki so se pripravljeni odpreti, in tisti, ki srce in duha raje zaprejo. Toda ali ni bila stara maksima te celine ravno: ravnaj tako, kot si želiš, da bi ravnali s tabo? Ali ni tako, da ti, ki te želijo izključiti, s tem izključujejo sebe iz jutrišnjega sveta, ki bo čedalje bolj odprt, ne glede na to, kaj si o tem mislijo oni? Zahod je vsemu svetu pokazal, kaj pomeni svetovna mobilnost, ne da bi pri tem pomislil, da ne more ostati pri enosmernem prometu. Prihodnost pripada političnemu realizmu, in ne zlizani retoriki.

 

Vem, kje je tvoje srce, ti ugrabljena, ki si triumfirala na biku, ki je podlegel tvojim čarom. Tam v tropski, težki Kolumbiji sem videl, kako samozavestno si skušala obvladati žival. Videl sem ljudi, ki imajo veliko manj od razvajenega Evropejca, pa to vseeno z nasmehom delijo. Videl sem tudi sledove minulih grozot in nasilja – globoko ranjeno družbo, ki si želi miru in sprave. Kamorkoli na svetu že prijezdiš na tem biku, boš ljudi prisilila k razmisleku o lastni usodi, o svetu, ki si ga želijo: je to prestrašen svet za ograjami in bodečo žico, z orožjem v roki, obsojen na ponavljanje preteklih tragedij, ali močan, v prihodnost usmerjen svet na prostranih trgih, kjer odmeva glasba in kjer se pleše. Jaz že vem, kje te želim srečati.

 

© Stefan Hertmans, prevedla Staša Pavlović

Odprto pismo Evropi organizira Beletrina v okviru festivala Dnevi poezije in vina v sodelovanju z Allianz Kulturstiftung. 

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
17
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
36
12.04.2021 21:29
Med slovenskim predsedovanjem EU bo v središču pozornosti svoboda medijev, opozarja naš luksemburški sodelavec Bill Wirtz. Kot ... Več.
Piše: Bill Wirtz
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
28
11.04.2021 20:00
Vse večje število cepljenih proti novemu koronavirusu (Covid-19) nas navdaja z upanjem, da bo ta novodobna kuga kmalu za nami. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Kozmični anarhizem in filozofija palanke
9
10.04.2021 23:53
Dejstvo je, da že več kot leto dni živimo na robu distopičnega sveta. Družbenega kolapsa si nismo nikoli predstavljali tako, kot ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
13
09.04.2021 23:59
Demokracija bo lahko napredovala kot Sistem ne le preko kaznovanja oziroma dokazovanja nepravilnosti ali mafijskih delovanj, ... Več.
Piše: Miha Burger
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
22
08.04.2021 22:00
Izkazalo se je, da skrajneži, ki mazohistično prebirajo portal+, nočejo Univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Niti slišati ... Več.
Piše: Ana Jud
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
21
05.04.2021 23:45
Prispevek Andraža Terška (Dan po 1. aprilu) na tem mestu je kot običajno na prvi pogled logičen, dobro argumentiran in ... Več.
Piše: Andrej Drapal
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
28
04.04.2021 11:00
Zdaj smo se sredi resnih globalnih izzivov v Sloveniji znašli v situaciji resnega zdrsa. Kot narod s posebnimi potrebami se ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Vojaška parada je pravzaprav privid obvladovanja kriz, v resnici so simptom razpada
9
03.04.2021 23:59
Ideja vojaške parade izraža voljo imperija pri discipliniranju svojih provinc, v novejšem času pa nacij. Raznorodni paradni ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Dajte nam Univerzalni temeljni dodatek, kamne pa pošiljajte na Ministrstvo za splošno asistenco!
21
02.04.2021 22:45
Vrsto let smo poudarjali, da mora Slovenija povečati produktivnost, da bi lahko dosegla višje plače. Trdili smo, da so socialni ... Več.
Piše: Ana Jud
Dan po 1. aprilu: Tiranska je oblast, ki deluje nepravno. Prava ni več, so samo še prepovedi, zapovedi, dovoljenja in ukazi. Pa kazni.
37
01.04.2021 23:00
Slišal in prebral sem, da je nekdo (seveda vem, kdo) izjavil: Lahko potujete čez mejo, ampak, če plačate kazen. Slišal in ... Več.
Piše: Andraž Teršek
Vse najboljše, NATO: Največja nevarnost ni zunaj zavezništva, ampak znotraj
12
30.03.2021 23:57
Severnoatlantsko zavezništvo praznuje svoj dvainsedemdeseti rojstni dan. Ne brez razloga ga imenujejo za najuspešnejše in tudi ... Več.
Piše: Božo Cerar
Demokratični standardi?! Kaj je že to?
10
29.03.2021 23:57
Standard kvaliteteni nekaj relativnega, odvisen le od subjektivne presoje, še manj je standard demokracije odvisen le od moči ... Več.
Piše: Miha Burger
3. protikoronska vojna: Polovičarski ukrepi najbrž ne bodo dovolj, edina rešitev bi bil popolni lockdown!
23
28.03.2021 22:30
To, kar vlada uvaja zdaj, je bolj Blažev žegen kot kaj drugega. Zelo verjetno takšen delni lockdown ne bo preveč učinkovit, zato ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Lockdown, drugič? Zapiranje države je žal še vedno edini način za zaustavitev širjenja virusa
10
28.03.2021 10:00
Širjenje korona virusa ostaja še naprej za ves svet precejšnja neznanka. Seveda ni nobenega dvoma, da popolna omejitev vsakršnih ... Več.
Piše: Bine Kordež
Kozmistični misteriji: "Potrebne so nove forme. Nove forme so potrebne, če pa jih ni, je pa boljše nič."
1
27.03.2021 23:04
Kaj nam sporoča naša minljivost na horizontu večnosti? Da za vsem stoji Načrt ali Nič? V gledališču zastopam idejo Niča, ki mi ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Zakaj sem se cepil proti Covid-19? Ker veliko bolj zaupam uradni medicini kot tistim, ki jo zaničujejo
21
25.03.2021 22:00
Se ne boste cepili proti Covid-19, čeprav bi se lahko? To bo bitka naslednjih mesecev in morda celo let. Vaša svobodna izbira bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
O fašizmu XXI. stoletja ali zakaj je strašenje s fašizmom Mussolinijeve Italije včasih deplasirano
9
24.03.2021 22:21
Na slovenski desnici ter nasploh odmevata obsodba lastnika portala NTA (Nacionalna tiskovna agencija) Aleša Ernecla, ki je ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Zakaj bi bilo nadaljevanje zastaralnega roka za kazenski pregon tudi po prvostopenjski obsodilni sodbi treba "zamrzniti"
8
23.03.2021 22:30
V organih, ki odločevalcem strokovno svetujejo glede dodeljevanja javnih sredstev, sedijo tudi ljudje, ki jim je s ... Več.
Piše: Domen Gorenšek
Zdaj živimo v demokraciji. Utihnite že enkrat.
15
22.03.2021 22:00
Pred leti sem veliko pisala o svobodi izražanja in ne želim se ponavljati kot pokvarjena plošča. Od medijskih zdrah dobim ... Več.
Piše: Ana Jud
Ni bolj smešnega prizora od tropa desničarjev in levičarjev, ki so složni le v tem, da hrepenijo po spoštovanju svojega drugačnega mnenja
9
21.03.2021 11:00
Pomembno je, da se zavedamo, kam kdo spada. Če si levičar, ti gre Žiga Turk pač na jetra, zato naj bi bilo vseeno, s čim in kako ... Več.
Piše: Simona Rebolj
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dobri fantje in dobre žene v deželi Janeza Janše, ki divja na vse ali nič
Simona Rebolj
Ogledov: 2.557
02/
Aprilska polemika: Dan po 1. aprilu in nekaj dni kasneje
Andrej Drapal
Ogledov: 1.714
03/
Smrtonosni brazilski sev: Zakaj je 3. val tako nevaren in drugačen od prejšnji dveh?
Uredništvo
Ogledov: 1.621
04/
Premier Janša potiska Slovenijo na napačno stran demokratičnega zemljevida Evrope
Bill Wirtz
Ogledov: 1.283
05/
Slovenska sprava: Izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države
Uredništvo
Ogledov: 1.280
06/
V 21. stoletju nihče ne bi smel biti suženj. Dobro to veste, ker ste sužnji tudi sami.
Ana Jud
Ogledov: 1.380
07/
Kako je teksaška šola v boju proti koronavirusu dosegla majhno, a pomembno zmago v pandemiji
Marjana Škalič
Ogledov: 1.037
08/
"Covid potni list" bi bil dobrodošel, vendar je pot do njegove uresničitve še negotova
Božo Cerar
Ogledov: 766
09/
Izboljšava Sistema: Boj proti takšni ali drugačni mafiji se začne v šolskih klopeh
Miha Burger
Ogledov: 779
10/
Dosje Slavko Gaber: Povratek zagrenjenega in nečimrnega LDS ideologa?
Uredništvo
Ogledov: 2.210