Približujem se otoku. V ponedeljek pričakujem nepredstavljivo. Navkljub vsemu se očem nevidno najbolje vidi na ekranih digitalne umetnosti in medijske kulture zahodnega, vzhodnega in daljnovzhodnega sveta. Že vnaprej se veselim praznika Ars Electronica, ki je tukaj tik pred durmi. Zgodil se bo v prvih dneh meseca septembra z naslovom Umetna inteligenca, s podnaslovom Drugi. Tako se bo pred našimi očmi že spet združilo razpršeno. Festival Ars Electronica živi svoje življenje že več kot tretjino stoletja. Prazniku digitalne umetnosti in medijske kulture poklanjam današnji premislek. Spodbujen z otoško mitologijo sem se odločil pred vas položiti štiri okrožnice. Dve in dve okrožnici pa povezati s spojnim mehanizmom.

Otvoritvena okrožnica:

Kdo je tisti, ki si želi, da bi postala naša civilizacija paranoična skupnost. Kdo je tisti, ki si jo želi ustrahovati samo zato, da bi jo lažje nadzoroval, da bi jo z lahkoto ropal in izčrpaval. Ustrahovati kogarkoli je nizkotno dejanje. Zavedati se moramo, da je mogoče vse človeške razlike uskladiti med seboj, tudi tiste, ki se nam zdijo najbolj nasprotne. Kdo je tisti, ki si želi, da bi po njegovem telesu pustošil strah. Zgradimo si inštitute za raziskavo strahu. Vse, čisto vse je mogoče uskladiti. Tudi takrat, ko so razlike na videz gromozanske. V nas naj sprožijo samospraševanje predvsem v času najbolj napetih, nepredvidljivih in ostrih situacij.

Operativna okrožnica:

Biti pregnanec je eno od najbolj občutljivih človeških stanj. Naša naloga je, da najprej omogočimo inteligentno soseščino z bližnjimi kulturami. Omogočiti moramo izvrstno soseščino s pregnanci, z ljudmi, ki jih je nekdo od nekje pregnal. Kompleksni svetovi so več kot mogoči. Ali sploh še kdo dvomi o tem? Samo poglejte, kako svet onkraj naše stvarnosti vpliva na naš svet. Poglejmo v uporabniške prilagoditve, poglejmo v digitalna orodja, zgrajena iz gigabitov. Seveda so svetovi različni, zato sploh potrebujemo kulturne vmesnike.

Spojni mehanizem: V prvem koraku se sproži med dvema vesoljskima moduloma mehek, neposreden spoj. Prek priklopnih rež se modul poveže s ciljanim plovilom. Ko je ta del operacije opravljen, spojni protokol preide v drugo fazo, v kateri se oba spojna mehanizma tesno povežeta. Na takšen način nam omogočita varno odpiranje prehodnih vrat med moduloma. Takoj po zaključeni operaciji lahko vesoljski posadki brez težav prehajata iz enega v drug modul, ali pa druga drugi preneseta tovor.

Diaktičen primer: Na noben način vas ne želim utrujati s tem, kako in kdaj sta se prvič na nizki orbiti združila ameriški in ruski vesoljski modul in kdaj so se astronavti in kozmonavti prvič srečali v realnem vesolju. Kdaj so lahko prvič prešli iz enega v drugi modul. Predvem je pomembno to, da se je to dogajalo v času, ko sta si bili državni tvorbi spodaj na planetu še zelo, zelo nezaupljivi ena do druge. Predvsem je to bilo mogoče, ko sta si toliko zaupali, da sta skupaj izdelali vmesnik, ki je imel na eni strani ameriško spojno tehnologijo za ameriški spojni mehanizem, na drugi strani istega vmesnika pa je bila nameščena ruska tehnologija za ruski spojni protokol. Tako je ta, do obisti enostaven vmesnik, omogočil znanstveno in medkulturno sodelovanje. Državi sta si zgradili tehnologijo, ki jima je omogočila sodelovanje. To je bil eden od pomembnejših majhnih trenutkov njunega sodelovanja v prejšnjem stoletju.

Ni vmesnika, ni sodelovanja. Tako enostavno je to!

To je okrožnica o spojnih mehanizmih, o medkulturnih vmesnikih, ki povezujejo med seboj različne kulturne vzorce, ki na podoben, a istočasno na tako različen način razrešujejo civilizacijske naloge. Ali je tu sploh vprašanje, kdo se mora komu podrediti; nihče nikomur. Vmesnik mora biti le vrhunsko opremljen z naravno inetligenco. Če ni, smo vsi ogroženi.

To je bil čas, ko se je prek inteligentnega vmesnika preoblikovala celotna človeška skupnost. Ta spremeba je odločala tudi o karkterju nove situacije. Tako v družbenih odnosih kot umetniških postopkih. Nova tehnologija, novi materiali, novi ljudje, nov vmesnik, nova umetnost. Umetnik se je moral umakniti od vzvišene in izvzete pozicije znotraj skupnosti. Predvsem pa je umetnost začela spodbujati procese mišljenja. Parafraza Dunje Zupančič Duchampove misli: "Umetnost je na tem svetu samo zato, da spodbuja mišljenje, brez nje začnejo prevladovati neumneži z enoumjem."

Predzadnja okrožnica: 

Digitalna, elektronska umetnost v svoji sredici razvija ideje neposredne demokracije v času postdemokratičnega sveta. Spodbuja razvoj asocijacij znanja in sproža družbeno odgovorne projekcije, ki razsvetljujejo rasne, religiozne in etnično konstruirane odnose samo zato, da bo lahko človek lažje upravljal s svojo prihajajočo bodočnostjo. Predvsem zahteva digitalen kompleks od digitalne planetarne skupnosti, da družbeno skupnost osvobodi strahu pred izgubo realnosti. Seveda realno še ne pomeni resnice. Zato bodimo logični: Praznujmo! Razvojna umetnost mora biti mejna manifestacija mejnih fenomenov. Biti mora anarhokozmistična.

V razvojni, digitalni in medijski umetnosti ni nič čudežnega ali magičnega. Vse v njej mora biti razvidno in pregledno. Točno tašna je manifestacija Ars Electronica. V njej so oragnizirani skupinski prostori za igro, detektiko in interpretacijo. V njej so organizirana kognitivna orodja, namenjena sistemskim spremembam. 

Digitalni glasniki morajo pomagati pregnancem, da se ti odmaknejo stran od obupa, od občutka pregona, da se povežejo s sekularnim smislom, kajti med pregonom so bili ob upanje in dostojanstvo. Preživljali so čas pustošenja. Veliko je znanih primerov, ko so umetniki s svojim delovanjem prestopili pojem umetnosti. Toda navkljub vsem vznemirljivim podvigom, smo utrujeni že samo od vojnih izivanj. Živimo kaotično in panično medijsko dobo. Zavzemam se za okrožnico polne kozmične potrpežljivosti. Pred nami je kozmični holokavst ali razodetje.

Zadnja okrožnica: 

Anarhokozmisti se veselimo tudi svojih zastranitev, predvsem pa si prizadevamo, da se lahko pravočasno umaknemo od naših napačno zastavljenih hipotez. Ni mogoče graditi anarhokozmistične, teleloške umetnosti brez računalniških tehnologij in brez njihovih umetniških doktrin. Upanje pomeni neposredno akcijo. Akcije brez upanja ni. Zato je pred  nami digitalna apokaliptika odlične bodočnosti, ne pa apokalipsa kozmičnega holokausta.

Dr. Slavoj Žižek v svoji knjigi z naslovom Jezik, ideologija, Slovenci iz leta 1988 zapiše misel: Kritiki "umetne inteligence" pravijo, da računalnik zgolj mehanično izvaja vanj vloženo ne, da bi v pravem pomenu razumel zakaj gre, med tem, ko je človekova dejavnost "samodejna" in "ustvarjalna". Prvi zagovor umetne inteligence pa: mar niso človekova ustavrjalnost, samodejnost, nepredvidljivost, videz, ki ga ustvari hkratno delovanje večih programov?___Računalnik je nekonsistentna mašina, ki se nujno ujame v zanko samonanšanja, ki se ne more nikoli totalitarizirati___ Tu iščejo zastopniki "nove računalniške kulture" vez med znanostjo in umetnostjo: v nujni, načelni, ne le empirične ne-celosti ne-konsistensosti samega računalnika.

Zakaj sem sploh objavil današnje okrožnice? Tudi zaradi tega, ker nas psihoanalitiki poučujejo, da v sredici človeka ni nič človeškega. Zato sploh potrebujemo Umetno inteligenco, ki nas bo zavarovala pred našim lastnim nečloveškim. Predvsem pa nas bo povezala z Drugim!