Zdi se, da Borut Pahor lahko reče karkoli, pa mu bo takoj vsaj pol odpuščenega. Naj gre za seksistično, pravzaprav infantilno verbalno koketiranje na maturantski paradi ali pa za priložnostno filozofiranje o morali in politiki. Uvodna izjava glede njegove nepopolnosti je iskrena, v to nihče ne dvomi. A ko gre za vprašanje moralne oziroma politične avtoritete, je gospod predsednik, ki želi to ostati še prihodnjih pet let, brcnil mimo. Kajti kaj pa je moralna avtoriteta drugega kot (tudi) politična - prav ta moralni aspekt namreč legitimira predsednikovo moč in vpliv v političnem prostoru?! Politična avtoriteta sama po sebi ni nič drugega kot personificirani nosilec oblasti, tudi avtokratske ali totalitarne, če hočete. Sta bila Stalin in Hitler moralni avtoriteti? Jasno, da ne. Sta bila politični? Zagotovo!

Borut Pahor ima torej načeloma sicer prav, ko - če ga lahko malce parafraziramo - ugotavlja, da predsedniške volitve niso papeške konklave, vendar pa po drugi strani niso niti lepotno tekmovanje ali iskanje talentov, kot bi to lahko kdo pejorativno sklepal glede na aktualni nabor (ne)resnih predsedniških kandidatov. Slovenci od predsednika ne pričakujejo, da bo svetnik, obenem pa na tem položaju očitno nočejo majhnih spletkarjev ali velikih oholih malomeščanov. Od predsednika pričakujejo predvsem to, da je - normalen. Da ne zapravlja preveč. Da govori razumno in preudarno. Da ne moralizira po nepotrebnem. Da je ravno dovolj ljudski, da se lahko pogovarja z ljudmi kot čisto običajen, navaden človek. Predvsem pa da je politično nevtralen in da se zapleta v dnevnopolitične igrice. Da je - do določene mere - iskren.

Zaradi vseh teh lastnosti, ki so po svoje tudi vrline, so avtorji slovenske ustave, v kateri se je definiral status predsednika republike, poskrbeli, da je ta dobil čim manj moči in pooblastil. Morda na povsem nezavedni ravni so kodificirali nekaj, kar se šele danes kaže v vsej svoji negativni razsežnosti: predsednik republike, ta edini neposredno izvoljeni visoki javni funkcionar, niti slučajno ne sme imeti preveč pomembne vloge v politiki in družbi, saj predstavlja ljudstvo, ljudstvo pa je treba imeti pod nadzorom prek posredne demokracije. Če bi bilo drugače, potem bi bila ustavna vloga predsednika republike precej bolj izpostavljena, celo poudarjena, referendumi pa normalna oblika preverjanja pomembnih političnih, socialnih ali ekonomskih odločitev. Pa seveda ni tako.

Borut Pahor se torej moti, če misli, da je lahko predsednik le v političnem, ne pa tudi moralnem pogledu. Da se mu ni treba obremenjevati z moralnimi dilemami in vprašanji, kaj je prav, dobro ali pravično. Borut Pahor se moti, če misli, da jo bo tako poceni odnesel s prelaganjem odgovornosti na nekakšen zbor starcev, ki naj predstavljajo moralne avtoritete. Kajti takšnega gremija v tej državi nimamo. Celo katoliška cerkev je tako zavozila - ne le v moralnem, pač pa tudi ekonomskem smislu -, da se je, če smem biti sarkastičen, Bog usmili.

Kdo bo torej tisti, ki mora nase prevzeti breme moralnega arbitra med sprto nacijo, obremenjeno s preteklostjo, apatično v sedanjosti in bolj kot ne nezainteresirano nad prihodnostjo, če ne prav predsednik? Kajti Pahorju lahko dejansko marsikaj zamerimo in očitamo, le tega, da njegova prizadevanja za pomiritev med sprtima ideološkima taboroma niso iskrena, ne. Kaj pa je to drugega, kot vzpostavljanje institucije predsednika republike kot apolitičnega arbitra in moralne avtoritete?

Ne vem, česa Pahor tu ne razume. Kot predsedniku vlade mu res marsikaj ni bilo jasno, medtem ko je kot predsednik doslej relativno nepristransko krmaril med Scilo levice in Karibdo levice. Zaradi tega ga danes ortodoksna, komunistična levica neizmerno sovraži, medtem ko se mu precejšen del salonskih levičarjev posmehuje. Na desnici je drugače. Pahor je namreč prvi predsednik države po letu 1945, ki ni na noben način, niti subtilno ne, diskriminatoren do verujočih državljanov oziroma konservativne populacije. Tudi zaradi tega se na politični desnici ne trudijo preveč z iskanjem svojih kandidatov, saj je Pahor zanje povsem sprejemljiv.

A da pričujoči komentar ne bo izpadel kot hommage predsedniku, je potrebno omeniti tudi temno stran Pahorjevega "Camelota": bil je eden najmanj uspešnih slovenskih premierjev, ki je imel to smolo, da je oblast prevzel ravno v času, ko se je nad državo začela zgrinjati bližajoča se ekonomska kriza. Kar pa v ničemer ne opravičuje usodnih napak, ki jih je zagrešil. Tega, da je aktualni vrhovni poveljnik Slovenski vojski v času, ko je bil premier (2008-2011), odvzel tretjino proračunskih sredstev, mu ne moremo odpustiti. Sploh zato ne, ker si vojska še do danes ni opomogla od tega šoka.

Ne moremo mu odpustiti niti kapitulacije v Stockholmu, kjer je leta 2009 podpisal Arbitražni sporazum z Jadranko Kosor in se pustil prelisičiti Hrvatom, ki so pogodbo pod patronatom švedskega predsednikovanja Evropskemu svetu podpisali s figo v žepu. Pohor seveda ni kriv za prisluškovalni škandal, ki se je zgodil čez nekaj let, vendar do njega ne bi prišlo, če leta kot premier ne bi popustil pred pritiski in Hrvaški omogočil, da je v Evropsko unijo vstopila brez določenih meja (ne le s Slovenijo, pač pa tudi s Srbijo, Bosno & Hercegovino in Črno goro!). Šele danes je jasno, kako katastrofalni sta bili Pahorjeva solistična diplomacija in objemanje z Jadranko Kosor - kljub arbitražni odločbi smo danes prav tam, kjer smo bili pred osmimi ali osemnajstim leti.

A zdi se, da ga zaradi tega nihče ne bo pretrdo prijel. Na jesenskih volitvah bo, kot kaže, brez resne konkurence. Zelo verjetno je, da bo zmagal. Morda celo v prvem krogu. Na levici bodo to sicer težko požrli, vendar bodo. Na desnici pa bodo tako ali tako potihem vsi glasovali zanj.

Borut Pahor je idealni predsednik te politično shizofrene države.