Pred nekaj dnevi je aktualni predsednik republike Borut Pahor ob objavi svoje kandidature za prihodnjega predsednika republike izjavil: " ... morda (je) v moji politični drži nekaj elementov tega, kar se sicer imenuje populizem, toda nič od tega, kar se imenuje nacionalizem, rasizem ali šovinizem ... Nisem popoln in tudi nisem moralna avtoriteta in se to ne trudim biti. Tisto, kar potrebuje država, je človek, ki ima neko politično avtoriteto."

V svoji letošnji knjigi Železo in žamet sem opisal in ocenil bivše slovenske voditelje od Slomška do Pučnika. Nekateri, posebej zgodnji, so bili v svojem času in so še danes priznani in spoštovani; drugi so bili slavni v svojem času, pozneje pa so jih zavračali; nekatere zgodovinske osebnosti pa so bile v svojem času sporne in celo preganjane, vendar jim danes pritrjujemo in jim celo postavljamo spomenike. V tukajšnjih opazkah se - spodbujen z navedeno izjavo predsednika republike - vračam k vprašanjem, ki sem jih nazadnje postavil v Železu in žametu:

1. kakšna naj bi bila primerna politična drža predsednika države?

2. kakšni so današnji voditelji v primerjavi z nekdanjimi?

3. po čem se današnji voditelji razlikujejo med seboj?

Pahor omenja tri tipe "politične drže": populizem, moralno avtoriteto in politično avtoriteto. Najprej bi se morali zediniti, kaj pomeni avtoriteta. V nekaterih jezikih avtoriteta pomeni - preprosto - oblast, slovenščina pa dodaja veljavo, moč in ugled. Pahor zanika, da bi imel moralno veljavo/moč/oblast; zanima ga politična veljava/moč/oblast, in dopušča, da za pridobivanje takšne avtoritete uporablja splošni javnosti všečne prijeme, med katerimi ni nacionalizma, rasizma ali šovinizma. V zvezi s predsednikovo (in sleherno) izjavo se odpirata dve vprašanji:

1. ali ustreza dejanskemu položaju?

2. ali je skladna z zakonom in pričakovanji javnosti?

Pred primernim odgovorom bi morali nekaj reči o državnih in političnih voditeljih nasploh. Za državnike in voditelje je značilno, da ravnajo v skladu s takšno ali drugačno strategijo. Brez strateških idej si državnikov in voditeljev ne moremo predstavljati. Nekoč so države vodili in predstavljali absolutni vladarji/kralji/cesarji, katerih strategija je bila obramba in širitev njihovih družinskih posestev. Nekoč so v takšnih okvirih, npr. pod Marijo Terezijo ali Francom Jožefom, živeli tudi Slovenci. Monarhom so prej ali slej sledili revolucionarji in diktatorji, ki niso bili brez zasebnih interesov, vendar so svoje ravnanje utemeljevali s strategijami nacionalnih ali npr. razrednih interesov. Takšni so bili Napoleon, Lenin, Stalin, Hitler, Mao Cetung, Tito itn.

Ko so po prvi svetovni vojni monarhije propadle, so se poleg diktatorjev pojavili tudi demokratični voditelji, ki so prišli do besede zaradi osebne prepričljivosti/karizme ali/in zaradi ljudstvu všečne propagande. Novi čas je prinesel razlikovanje med državniki in uradniki. Vmes med njimi oz. poleg njih delujejo še različni hibridni voditelji in pomočniki, ki jih zaradi jasnosti argumenta ne bomo upoštevali. Pri tem je znano, da doživljajo voditelji v različnih kontekstih, predvsem pa v svojih očeh in v očeh privržencev zelo različne oznake. Diktatorji pogosto ustvarjajo vtis, da so plemeniti, dobronamerni in dobrodelni; imenujejo jih daljnovidni in bistroumni, celo genialni voditelji. To je veljalo tudi za Josipa Broza Tita, za Gadafija, Sadama, Kim Jong-una itn.

V nekaterih zgodovinskih obdobjih, predvsem tistih, ki so povezana s krizami, se pojavljajo prodorni/karizmatični posamezniki, ki ustvarjajo prelomne dogodke, tektonske spremembe itn. Takšni voditelji so bili npr. Winston Churchill, Robert Schuman, papež Janez Pavel II., Lech Wałęsa, Ronald Reagan, Helmut Kohl, Hans-Dietrich Genscher, Mihail Gorbačov itn.

Včasih se veliki ljudje znajdejo na položajih, na katerih zaradi objektivnih okoliščin ne morejo uresničiti svojih pomembnih in hvalevrednih načrtov. Če stopimo stopnico niže od osebnosti, ki smo jih pravkar našteli, lahko rečemo, da je bila takšna usoda Jožeta Pučnika, pred njim pa Antona Korošca, Izidorja Cankarja, Edvarda Kocbeka in Staneta Kavčiča. Prav tako se tupatam voditelji znajdejo na položajih, ki naravnost izzivajo k pogumnim dejanjem, vendar navsezadnje zamudijo ponujene priložnosti. Morda bi lahko v svojem času kaj prelomnega tvegala Josip Vidmar in Edvard Kardelj, vendar sta bolj kot klic zgodovine poslušala partijske šefe, in sta njuni podobi do današnjih dni tako reč popolnoma obledeli.

In zdaj nekaj besed o slovenskih predsednikih. Položaj predsednika države se lahko poveže s politično avtoriteto/močjo/oblastjo ... samo v primeru, če njegov nosilec krši ali zlorablja ustavo; njegovo poslanstvo je predvsem moralne narave. Na razvoj dogodkov lahko vpliva s svojim talentom, privlačnostjo in zgledom, kar ga postavlja v območje t.i. karizmatičnosti. Vendar karizmatičnost, osebna privlačnost in očarljivost niso dosegljivi s propagando in všečnim videzom. Posebnost slovenske politike je, da je dopustila več karizmatičnosti na vladnih kot na predsedniških položajih. Dober primer je bil Janez Drnovšek, ki je - predvsem v času svojega položaja na čelu vlade - po karizmatičnosti presegel večino premierov in vse predsednike republike. To, da se Pahor odreka moralni avtoriteti, je dokaz več za to trditev.

V politiki in še posebej v mednarodnih odnosih je veliko izgovorov in obljub, ki se ne uresničujejo; s tem je mogoče dobro živeti v dobrih in mirnih časih, v takšnih časih tudi ni velike škode, če se na pomembnih položajih znajdejo uradniki. Uradniki pa ne morejo uresničiti velikih projektov, kot so recimo samoodločba in državnost, navsezadnje tudi vodenje Evropske unije (ali vsaj osnutek nove evropske ustave), migracije, terorizem ali reševanje mejnih sporov s Hrvaško ... Slovenija ima že nekaj mandatov zapored težavo, da jo vodijo uradniki, ljudje brez žara in talenta; ob tem pa so vse manj razvidne tudi pristojnosti predstavnikov različnih vej oblasti.

Izjava predsedniškega kandidata, da ni moralna avtoriteta (in da si želi politične moči), je težavo še povečala; da se to dogaja v znamenju hipertrofiranega ugajanja in "všečkanja", pa tako rekoč napoveduje državno krizo. Glede na svojo poklicno deformacijo si pisec teh vrstic ne zna predstavljati, kam vodijo prostodušno-dramatične ocene aktualnega zunanjega ministra glede uresničevanja arbitražnega sporazuma in varovanja meje na morju oz. incidentov v Piranskem zalivu? Navsezadnje bo dramatične besede odnesel jesenski veter, hrvaški ribiči pa bodo lovili v slovenskem morju?