Alpe Adria Green (AAG) je v zadnjem hipu upravičila svoj ugled, hkrati pa demantirala kritične glasove, ki so ugotavljali, da v Sloveniji sploh nimamo pravih naravovarstvenikov, ekologov in borcev za ohranitev čistega okolja, temveč zgolj še "prodane duše". Greenpeace očitno Slovenija ne zanima, Umanotera pa se je znašla v neprijetnem položaju, ko se je razvedelo, koliko denarja prejema od države za svoje delovanje. Do nenadne "akcije" Alpe Adria Green je bil le okoljski aktivist Gorazd Marinček tisti, ki se ni dal ukloniti pritiskom, zaradi česar je bi bil deležen tudi konkretnih groženj s smrtjo. Da so bili pritiski zaradi nasprotovanju Magni vsekakor siloviti, saj je bila v ozadju tudi država oziroma vlada Mira Cerarja, v kateri bi radi projekt Magna Nukleus javnosti "prodali" kot svoj uspeh in ga v imenu SMC temu primerno vnovčili na naslednjih volitvah, ne gre dvomiti. V ozadju sta denar in morda celo korupcija oziroma zloraba položaja!

AAG zahteva tudi odstop resorne ministrice Irene Majcen, ki je po njihovi oceni povsem zanemarila organizirano javnost, saj bi morala že lani sklicati vsaj posvet nevladnih organizacij in civilne družbe o projektu lakirnice in vprašanju škodljivega umeščanja Magne Nukleus v okolje. Del krivde za nastalo situacijo bi moral po mnenju AAG prevzeti tudi minister za kmetijstvo Dejan Židan, ki je sprva nasprotoval pozidavi najboljših kmetijskih zemljišč in celo javno prepričeval lokalne kmete, naj vztrajajo pri svojih zahtevah, potem pa je bil deležen ostrih kritik tistih vladnih kolegov in Cerarjevih svetovalcev - med njimi je bi bil precej glasen Aleksander Kešeljevič Kešo - in posledično se je Židanov "okoljevarstveni entuziazem" zelo zmanjšal.

AAG je prepričana, da je projekt Magna Nukleus problematičen, ker bi pomenil pozidavo najboljših kmetijskih zemljišč na vodovarstvenem območju. Takšen poseg bi po njihovem pomenil tudi kršenje Zakona o varstvu okolja. Podlaga za  okoljevarstveno soglasje je bilo tudi poročilo o vplivih na okolje, ki pa sploh ni predstavilo alternativnih lokacij v obveznem poglavju o alternativnih rešitvah.

Alpe Adria Green bo zahtevala tudi uvedbo neodvisnega nadzora organizirane civilne družbe nad obratovanjem Magne, če se bo projekt kljub pritožbi nadaljeval. Vendar je to zdaj pod vprašajem. Ne glede na končni razplet - lahko smo prepričani, da bo Cerarjeva vlada z vsemi močmi poskušala zaobiti pritožbo in projekt z Magno nadaljevati - pa je poteza AAG vredna pohvale. Morda so naši okoljevarstveniki v zadnjem hipu gledali Soderberghov film Erin Brockovich, posnet po resničnih dogodkih, in zbrali toliko poguma, da so vložili pritožbo. Že zaradi tega jim lahko čestitamo, hkrati pa izrazimo globoko razočarjanje nad uredniško politiko večine mainstream medijev, ki so v primeru Magne sramotno poteptali temeljna načela novinarskega kodeksa in etike ter se dobesedno prodali ekološko spornemu kapitalu.