Srbski Blic je članek o ukazu komunistični tajni policiji OZNA, da je treba likvidirati vse nekomuniste in njihove družine, objavil sicer že pred nekaj dnevi (vir), vendar je v Sloveniji ostal neopažen, dokler ga ni na našem portalu Tatrenutek.si (vir) objavil kolega Igor Mekina. OZNA, Oddelek za zaščito naroda je nastal leta 1944, zadolžen pa je bil za izvajanje internih obveščevalnih akcij, umorov, likvidacij in mučenj, pri čemer se z okupatorjem ni kaj dosti ukvarjal, saj je bil namenjen predvsem domačim "sovražnikom ljudstva". Leta 1946 so Ozno reformirali in razdelili na civilni in vojaški del; iz prvega se je rodila zloglasna Udba (iz nje pa kasneje Služba državne varnosti, SDV), iz drugega pa vojaška protiobveščevalna služba ali KOS. OZNA, ki jo je vodil Ivan Maček Matija, je bila v treh letih aktivnega delovanja strah in trepet tudi med partizani, saj so bili oznovci znani kot primitivni, brutalni in zaradi tega pogosto vzbujali odpor v partizanskih vrstah. Včasih je bila dovolj neprimerna beseda, kretnja ali religiozni križec na verižici, pa so oficirji Ozne partizana aretirali, češ da je izdajalec, gestapovski vohun ali kaj podobnega. Med visokimi oficirji Ozne je bil posebej razvpit Mitja Ribičič Ciril, ki je med Nagodetovim procesom med drugim zasliševal tudi Ljuba Sirca, med vojno pa naj bi imel pomembno vlogo pri zverinski likvidaciji partizanov v t.i. Pohorskem procesu, toda zaradi tega ni bil nikoli procesuiran. Mimogrede, oficir Ozne je bil tudi France Bučar, pri čemer njegova dejanska vloga v tej organizaciji ni bila nikoli pojasnjena.

Posebni status Ozne, ki so jo potihem sovražili vsi normalni in pošteni komunisti, vendar si zaradi strahu nihče ni upal narediti nič, je izhajal iz posebnih potreb, ki jih je imelo vodstvo slovenske komunistične partije pri svojem boju za prevzem oblasti; pripadniki Ozne, med katerimi je bilo več nekdanjih obsojenih kriminalcev, nasilnežev in psihopatov, so namreč za partijsko elito izvajali najbolj umazana dela. Po današnjih kriterijih je šlo za klasično teroristično organizacijo. Vloga Ozne se je okrepila ob koncu vojne, ko je Oddelek za zaščito naroda upravljal koncentracijska taborišča v Sloveniji, kamor so poleg vojnih ujetnikov zaprli tudi na tisoče pripadnikov manjšin, domobrancev, sumljivih civilistov in drugih potencialnih sovražnikov nove oblasti. Mnoge od njih so likvidirali brez sojenja.

V Sloveniji se uradno zgodovinopisje do Ozne oziroma njenega zločinskega početja nikoli ni jasno opredelilo. Ključno je vprašanje, po čigavem ukazu je ta organizacija izvajala atentate na politike, javne osebnosti, duhovnike in intelektualce, ki niso podpirali komunistov; doslej namreč ni bil javno dostopen noben arhivski dokument, ki bi predstavljal materialni (listinski) dokaz o neposredni odgovornosti vodstva Osvobodilne fronte (OF) oziroma Komunistične partije Slovenije (KPS) za likvidacije političnih nasprotnikov, duhovnikov, meščanov, intelektualcev, duhovnikov, antikomunistov ipd.

Dokumenta, ki sta bila javno objavljena, kažeta na zelo neposredno povezavo med komunističnim vodstvom in likvidacijami Ozne; podpisani Edvard Kardelj namreč piše Borisu Kidriču, prvemu povojnemu predsedniku slovenske vlade, da nimajo nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej. Ukaz, ki je prav tako javno objavljen, pa Ozno pooblašča, da začne sistematično pobijati vse nekomuniste in njihove družine - še več, celo tiste, ki samo "platonsko" podpirajo Osvobodilno fronto.

Edvard Kardelj, čigar vloga med drugo svetovno vojno doslej ni bila eksplicitno povezana z umori, likvidacijami in "čiščenjem", saj je vlogo negativca vedno prevzemal Ivan Maček Matija, se utegne znajti v povsem drugačnem kontekstu, če se bo potrdilo, da gre za avtentične arhivske dokumente. Blic sicer poroča, da se je do njih dokopal slovenski zgodovinar, pri čemer ne razkriva njegovega imena. Po naših informacijah bi bil to lahko Igor Omerza.

Če depeša ni ponarejena, bo korenito spremnila Kardeljevo podobo v slovenski zgodovini 20. stoletja. 

Kardeljeva osebna depeša Kidriču, ki je datirana s 25. junijem 1945, ima sicer logično poanto, saj naslovnika opozarja, da se obdobje nekontroliranega terorja in izvensodnih pobijev vseeno bliža koncu in da bo treba najkasneje v treh tednih stvari "urediti", kajti potem jih bodo v roke vzela vojaška oziroma redna sodišča. Morda ni odveč dodati, da Kidrič nikoli ni slovel po svoji rahločutnosti, ko je šlo za vprašanje pluralizma v Osvobodilni fronti - nenazadnje je bil prav on ob Kardelju glavni protagonost zloglasne Dolomitske izjave, s katero so si komunisti prisvojili osvobodilni boj in brutalno zatrli vse ostale nekomunistične organizacije in skupine, med njimi še posebej krščanske socialiste (Edvarda Kocbeka).

Pobiti je treba vse intelektualce, ki niso 100 % komunisti.

Drugi dokument je po svoji vsebini neprimerno konkretnejši in se ga ne bi sramoval niti Stalin oziroma njegovi podrepniki v sovjetski tajni policiji NKVD (nacisti namreč nikoli niso puščali dokumentov, iz katerih bi jih lahko kasneje obtožili vojnih zločinov, genocida, zločinov zoper človeštvo ipd.). Kardeljevo "pismo" Kidriču je vseeno previdno, eksplicitno nikjer ne uporablja besede, ki bi ukazovala pomore, likvidacije, pač pa se poslužuje glagolnika "čiščenje". Kaj dejansko pomeni to "čiščenje", seveda ni dvoma. Na drugi strani je navodilo, ki ga je vodstvo slovenskih komunistov poslalo Ozni, zelo zgovorno:

"Takoj ko bo dan znak za upor, morajo stopiti v akcije vse UHZ. Dolžnost vseh komandantov je, da spravijo na noge svoje pripadnike. Vsak mora imeti pripravljeno svoje orožje./kolikor ni mogoče dati strelnega orožja, mora vsak sam oskrbeti za druge predmete, tako npr. za nože, sekire, krampe , kladiva in slično./ Napad na stanovanja likvidirancev mora biti hiter, odločen in temeljit. Dela se po spiskih in je vsak "zaščitnik" osebno odgovoren za event. pomankljivosti. Vsako usmiljenje ali oklevanje pomeni toliko kot izdajo! Pri likvidaciji se mora zato paziti na to, da nihče ne uide, zato naj se najskrbneje postravijo straža in zasede. Družine, ki so na spisku, se likvidirajo totalno, t.j. vse do zadnjega. Družina, ki ima v svoji sredi samo enega izrazitega protikomunista, zapade vsa likvidaciji. Brezpogojno morajo biti pobiti sledeči:

1/ Znani voditelji protikomunističnega in protiofarskega pokreta, voditelji izrazitih nacionalnih orientacij, kot so Sokoli, Četniki, bivši Orjunaši, člani Strelskih družin in slični. Za to so že odbrani posebni oddelki, katerih prva naloga je, da uničijo te tipe. Seveda pa s tem ni rečeno, da likvidacije ne bi zmogli tudi navadni "zaščitniki".

2/ Vsi duhovniki, člani raznih katol. rodov ter njihovi najožji sodelavci. Ker se iz taktičnih razlogov nekaterih duhovnov ne bo likvidiralo je treba paziti, da se dotične respektira oz. da se jih spravi na mesto, ki je za to že vnaprej določeno.

3/ Likvidirana mora biti bivša inteligenca, ki ni več 100% navezana na KPS oz. ki ni v njej včlanjena. Tu ne more biti merodajno samo platonično simpatiziranje z OF. Toleriranje takšnih neodločnih elementov bi znalo imeti za uvod, da se v novi sovjetski državi tvorijo prvi kadri nergačev in nezadovoljnežev.

4/ Likvidirati je treba vse predstavnike tzv. meščanske buržuazije kot trgovce, večje obrtnike, državne uradnike, zasebne nameščence in hišne posestnike.

5/ Razume se, da morajo izginiti tudi vsi rentniki, bogataši, industrialci in slično.

6/ Končno zapadejo pod likvidacijo tudi vsi mali predstavniki dosedanjega meščanskega reda, t.j. oficirji, podoficirji, orožniki, policaji, financarji itd. Izvzeti so samo oni, ki so pravi člani KPS oz. ki se udejstvujejo v enotah partizanske vojske. Ne more biti usmiljenja za te, četudi majhne ljudi, ko so vidni člani tzv. rodoljubarskih nacionalnih društev," piše v tem ukazu, kjer v sedmi točki še piše, da je potrebno "pobiti tudi vse velike kmete, trgovce, kulake in njihove družine."

Navodilo Ozni v ničemer ne odstopa od podobnih ukazov, danih v času revolucionarnega nasilja in državljanske vojne, ki sta skoraj povsem zasenčila narodno-osvobodilni boj in upor proti okupatorjem. Če sta dokumenta, ki jih je prvi objavil beograjski Blic, kredibilna, potem bo pač to še en razlog več, da se obdobje 1941-1945 začne presojati na podlagi dejstev in ne mitologije.

O Edvardu Kardelju, ki je bil skoraj štirideset let eden najožjih sodelavcev Josipa Broza, bo prav tako treba začeti razmišljati drugače; ne le kot edinem intelektualcu v vrhu slovenske komunistične partije; ne le kot o piscu in teoretiku, čigar dela so se prevajala tudi v številne druge jezike; ne le kot o očetu zadnje zvezne jugoslovanske ustave iz leta 1974, ki je dala pravno podlago za kasnejšo osamosvojitev Slovenije; ne le kot o pragmatičnem komunistu, ki je Slovenijo videl v okviru SFRJ samo tako dolgo, dokler bo Jugoslavija izpolnjevala vsa slovenska pričakovanja in zahteve - ne, o Bevcu bo pač treba začeti razmišljati tudi kot o dvoplastni, izrazito bipolarni osebi. Kot o nekom, ki je v medvojnem času zapadel krvavi revolucionarni sli in bil aktivno soudeležen v najbolj sramotnih dejanjih slovenskih komunistov, v enem najbolj tragičnih, moralno zavržnih poglavjih slovenske zgodovine.

Dosmrtni maršal in njegov dosmrtni "teoretik" med vojaško parado v Beogradu.

Morda je Kardelja nekoč lucidno, četudi precej v rokavicah opisal Stane Kavčič, ki je bil pravzprav žrtev Kardeljevega pragmatizma in oportunizma, imel pa je to srečo, da se je njegova "liberalna herezija" zgodila v začetku sedemdesetih; če bi namreč Stane Kavčič s takšnimi idejami prišel ven leta 1944 ali 1945, bi ga Ozna brez pomislekov likvidirala. Takole je Kavčič označil Edvarda Kardelja:

"Do skrajnosti je želel demokratizirati tako projekcijo graditve socializma, v kateri ima ideološko-strateški monopol v rokah en subjekt, organiziran po načelih boljševistične partije. Prek teh meja ni šel in ni verjel, da je mogoče iti. Bil je trdno prepričan, da ima marksizem-leninizem še vedno monopol nad socializmom. Verjel je, da marksizem ni samo ideologija, ampak tudi znanost. V taktičnem pogledu je prekoračil okvire Kominterne, v idejno-filozofskem nikoli. Državljanu je hotel dati čim več prostora, obenem pa je zahteval, da se giblje pod dežnikom politike, ki jo odreja vsevedno vodstvo."