Zgodovinskemu uspehu realnega socializma po drugi svetovni vojni je sredi šestdesetih let sledil socializem s človeškim obrazom. V Jugoslaviji so si izmislili gospodarsko reformo, zgodil se je obračun z Rankovićem, do vzvodov oblasti so prišli t.i. liberalni komunisti, kot je bil v Sloveniji Stane Kavčič, na Hrvaškem pa Savka Dabčević Kučar in Miko Tripalo. V Češkoslovaški je iz steklenice ušel duh Edvarda Beneša in Jana Masaryka, o katerem so bili komunisti trdili, da je naredil samomor. (Oblastem menda ni bilo težko razložiti okoliščine, da je Masaryk zaprl za sabo okno, skozi katero je skočil.) Ta duh, ki se je utelesil v Aleksandru Dubčku in v praški pomladi, je vznejevoljil sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva, nakar je leta 1968 sledila okupacija Češkoslovaške. Komunisti, pri nas Tito in Edvard Kardelj, so ugotovili, da je socializem ogrožen. Začela so se svinčena sedemdeseta leta, ko so pospravili z reformisti, in ko je bilo slišati, da se revolucija nadaljuje. V Sloveniji so zavladali tretjerazredni birokrati, kot so bili Franc Popit, Andrej Marinc in Vinko Hafner. V Nemčiji so se prebujanja revolucije lotili radikalni levičarji, ki sta jih vodila Andreas Baader in Ulrike Meinhof in so se imenovali oddelek Rdeče armade, v Italiji so nastale Rdeče brigade. Kot je razvidno iz nekaterih novejših dokumentov, so bile te brigade in armade, ki so pobijale ugledne voditelje in ugrabljale letala, povezane s palestinskimi teroristi, z Moskvo in Vzhodno Nemčijo.

Revolucionarna vnema je trajala do Titove smrti in do prihoda demokratov, kot so bili papež Janez Pavel II., Ronald Reagan, Lech Wałęsa, Vaclav Havel in - nazadnje še - Mihail Gorbačov. V Sloveniji je prišlo do pobude za Novo revijo, v Beogradu pa sta Milovan Đilas in Dobrica Ćosić ustanavljala Javnost, ki se je navsezadnje utelesila v znanem Memorandumu Srbske akademije znanosti in umetnosti. Začela se je slovenska pomlad, ki je šla našim partijskim voditeljem tako zelo na živce, da so se povezali z JLA in zaprli četverico disidentov JBTZ. Ustanavljanja strank, koalicije Demos, objave Majniške deklaracije in načrtov o ločitvi od Jugoslavije ni bilo več mogoče zaustaviti. Vendar so nekateri poskušali. Najprej so hoteli postaviti pravila, ki bi povzročila polom plebiscita, nakar je Danilo Türk tik pred zdajci objavil članek, da plebiscit ne bo imel nobenih mednarodnopravnih učinkov in da je potemtakem nesmiseln. To se je dogajalo na predvečer demokratičnih volitev in slovenske neodvisnosti.

***

Najprej (pravzaprav do leta 1997) je imela Slovenija težave pri vključevanju v Evropsko unijo. Leta 1997 je Slovenija - zaradi negotovosti, ki jo je izražala pri zunanjepolitičnih vprašanjih - zaostala pri vključevanju v NATO. Za nove članice so sprejeli Češko, Madžarsko in Poljsko, ki naj bi po prepričanju nekaterih slovenskih voditeljev in njihovih medijev zaostajale za Slovenijo. Resnica je drugačna: v Sloveniji se je začel boj za vrnitev socializma, njegovi zagovorniki pa so začeli iskati alternative evroatlantskemu povezovanju. Slovenski veleposlanik pri OZN Danilo Türk je poleti 1998 - ne brez blagoslova iz Ljubljane! - Slovenijo včlanil v protinatovsko organizacijo New Agenda Coalition, ki so ji pripadale Brazilija, Egipt, Irska, Južna Afrika, Mehika, Nova Zelandija in Švedska. Zadnja je skupino kmalu zapustila; da je enako storila Slovenija, pa je bil potreben energičen pritisk Janeza Drnovška na Danila Türka. Türkova koalicija je ostala brez evropskih držav. Veleposlanik je spomladi 1999 objavil stališče z naslovom Slovenija in Pakt stabilnosti JVE, v katerem je trdil, da je novi NATO Slovenijo potisnil v jugovzhodno Evropo, iz katere se je želela umakniti. Poleti 1999 je Slovenijo obiskal ameriški predsednik Bill Clinton in Türkov vpliv na zunanjo politiko oz. na MZZ (pod vodstvom Borisa Frleca) je upadel. Leta 2000 se je Türk zaposlil v administraciji OZN, v Ljubljani pa je Frleca zamenjal pisec teh vrstic.

Slovenske razmere - še posebej v zunanji politiki - so se začele normalizirati. V letu 2001 se je vlada pobotala z Avstrijo, Vatikanom in celo s Hrvaško (sporazum Drnovšek-Račan). Podpisan je bil dunajski sporazum o nasledstvu SFRJ, s čimer je bila končana jugoslovanska kriza. Sloveniija je pripravila srečanje med Bushem in Putinom na Brdu, v družbi znamenitih evropskih voditeljev in državnikov je praznovala deseto obletnico neodvisnosti. Na proslavi je prvotnega govornika Milana Kučana zasenčil nemški kancler Gerhard Schröder, obiskali so nas Genscher, Mock in De Michelis.

Nato je 11. septembra svet na glavo obrnil teroristični napad v New Yorku in Washingtonu. S tem se je pospešila integracija vzhodne Evrope v EU in NATO. Leta 2002 je bila Slovenija potrjena kandidatka za članstvo v EU in NATO, iz operativne politike pa se je umaknil Janez Drnovšek. Odšel je tudi Igor Bavčar. To je pri levih "razbojnikih" povzročilo olajšanje in upanje, da je Slovenijo vendarle mogoče spraviti na "pravo pot". Na čelo (poznosocialistične) vlade so postavili Antona Ropa, v ospredje političnega obračunavanja z zahodno usmeritvijo Slovenije pa so stopili mediji in njihovi levičarski uredniki. Prvo priložnost so videli v referendumu za EU in NATO, ko bi lahko "popravili" rezultat plebiscita iz leta 1990. Ključno je bilo leto 2003. Drnovšek je bil slabega zdravja in odrivala ga je celo njegova nekdanja stranka LDS, ki so jo vodili Tone Anderlič, Slavko Gaber, Gregor Golobič in Rop. ZDA so se zapičile v obračun s terorizmom, vnemala se je vojna v Iraku, nova širitev NATO (da o EU ne govorimo) je bila tako rekoč gotova stvar.

***

Konvencija o prihodnosti EU je (med letoma 2002 in 2004) pripravljala osnutek nove evropske pogodbe, ki je bila pravzaprav evropska ustava; novemu slovenskemu radikalizmu pa sta se v začetku leta 2002 z ustanovitvijo Slovenskega odbora za NATO uprla Janez Janša in pisec teh vrstic. Nasprotniki slovenskega članstva v NATO - imenujmo jih Türkova koalicija - so videli priložnost za preobrat v Vilenski izjavi, h kateri je Slovenija pod vtisom negotove podpore v ameriškem senatu pristopila februarja 2003.

Ne glede na vse zaplete je bil referendum o EU in NATO marca 2003 zelo uspešen, saj je za EU glasovalo 89%, za NATO pa 66% volivcev. Türk-Ropova skupina je nato (aprila 2003) v režiji kolovodje protikorupcijske komisije Boštjana Penka poskušala pisca teh vrstic kaznovati z medijsko vojno in s sodnim procesom v zvezi z diplomatsko akademijo, vendar se manever ni posrečil. Kaj je šlo narobe? Kot bi o Kavčiču rekel Mitja Ribičič: petelin je prezgodaj zapel. Leta 2004 so sledile proslave ob vstopanju v EU in NATO, navdušeni Rop se je otresel še zadnjih ostankov slovenske pomladi (npr. pisca teh vrstic), nato pa se je ob botrovanju Zbora za republiko posrečila konservativna (Janševa) vlada. Gaber, Golobič, Kučan, Rop, Türk ... so ostali praznih rok. Za nameček se je Türku leta 2005 izjalovilo pričakovanje, da bo dobil v New Yorku boljšo službo, zato se je vrnil v domovino.

Zarotniki, zbrani v Türkovi koaliciji, so si prisegli, da se kriza poznega socializma ne sme več ponoviti. V ozadju so Janši in piscu teh vrstic pripravljali vsa mogoča mučilna in morilska orodja: če že ni šlo leta 2005, ko je pisec teh vrstic predsedoval Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, so šli v napad leta 2006, najprej z ukradeno dunajsko depešo, ki so jo razlagali kot paktiranje slovenske vlade in diplomacije z avstrijskimi konservativci - na račun slovenske manjšine. Jeseni 2007 je novinarska kampanja proti Janševi vladi in prihodnjemu predsedstvu Evropske unije dosegla vrhunec s Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, ki sta jo sestavila Janševa zaprisežena sovražnika Matej Šurc in Blaž Zgaga. Podpisalo jo je 571 Šurčevih oz. Zgagovih privržencev, ki so hoteli osramotiti svoje nasprotnike, čeprav bi to povzročilo sramoto Sloveniji. Janša je v parlamentu predlagal zaupnico in z njo uspel, s čimer si je zagotovil nekaj miru za predsedovanje Evropskemu svetu v prvi polovici leta 2008.

Konec leta 2007 je sledila velika mahinacija, ki je na mestu predsednika republike namesto kandidata slovenske pomladi Lojzeta Peterleta inštalirala kolovodjo poznega socializma Danila Türka. Tik pred začetkom predsedovanja EU je sledil diplomatski škandal v zvezi s tatvino diplomatske pošte. Objava washingtonske depeše v ljubljanskem Dnevniku in na spletnih straneh srbske vlade v začetku februarja 2008 je povzročila razdejanje slovenskega veleposlaništva v Beogradu, tiste pa (tudi pisca teh vrstic), ki so hoteli razkriti povzročitelje škode, je Nataša Pirc Musar kaznovala z visoko denarno globo. Bistveno sporočilo diplomatskih tatov je bilo, da ZDA narekujejo Sloveniji, kakšno politiko naj vodi do Kosova.

***

Med letoma 2007 in 2012 je bil pri Türku glavni štab poznega socializma, ki je skrbel za sestavljanje in sestavo primerne vlade leta 2009, za arbitražni postopek v zvezi s slovensko-hrvaško mejo, navsezadnje pa za ponovno izvolitev predsednika leta 2012. Türkov neuspeh ni bil polom levice, ampak na neki način uveljavitev poznega socializma s človeškim obrazom. Novi predsednik Borut Pahor ni tvegal brutalnih posegov v diplomacijo (ki so prizadeli tudi pisca teh vrstic) in zgodovinopisje, ki so bili značilni za Türkovo skupino.

Türk je avtor dveh kolosalnih izjav: da je odkritje trupel žrtev povojnih zunajsodnih pobojev drugorazredna tema, in da je treba končati z "zaslugarstvom", tj. z meritokracijo. Ko se jeseni 2016 ni posrečila kandidatura za položaj generalnega sekretarja OZN, je moč Türkove skupine oslabela in izboljšale so se možnosti za zaključek (closure) obdobja poznega socializma na volitvah leta 2018.