Gradnja Transalpine je pred več kot sto leti razburkala zaspano življenje s prihodom parne lokomotive v Bohinj in prinesla blaginjo celotni Deželi Kranjski. Prišlo je do številnih sprememb, ki so ugodno vplivale na gospodarski razvoj, turizem - oziroma kot so temu takrat rekli - tujskega prometa. Vse to lahko preberemo v Primorskem gospodarju 17. julija 1906 ob otvoritvi Bohinjske železnice. Že stara Avstro-Ogrska je prepoznala strateški in gospodarski pomen državnih železniških prog. Več kot 100 let kasneje nam tuje neodvisne študije kažejo, koliko škode lahko nastane za države, ki se prepočasi prilagajajo izzivom časa na področju gradnje hitrih železnic (na primer študija inštituta Fraunhofer). Države se spodbuja, da se lotijo gradenj železnic, saj se s tem odpirajo nova delovna mesta in spodbuja rast BDP z multiplikativnimi učinki. Le v Sloveniji vlada ni sposobna kreirati takšnih strateških politik, kar je najbolj vidno pri projektu izgradnje železnice Divača-Koper oziroma t.i. drugega tira. Vse bolj je jasno, da ekipe, ki so v času sedanje in preteklih vlad zavzele slovensko infrastrukturo, že leta vlečejo vse niti na tem področju. V času vlade Mira Cerarja pa so lobistične skupine dokončno zavzele vse položaje in suvereno obvladujejo področje infrastrukture.

Lahko izpostavimo fiasko z nepopolno vlogo februarja 2015 za sofinanciranje drugega tira s strani Evropske komisije. Že leta 2011 je bilo za izgradnjo infrastrukture in s tem drugega tira ustanovljeno podjetje DRI. Nekaj let kasneje, aprila 2016 je aktualna vlada ustanovila podjetje 2TDK, d.o.o., ki naj bi bilo namenjeno izgradnji drugega tira. To je popolnoma nepotrebno podjetje, ki je namenjeno zamegljevanju pretoka denarnih sredstev ter zaposlovanju prijateljev in somišljenikov. Zato je glede na netransparentno politiko do drugega tira skrajni čas, da Cerarjeva vlada nemudoma ustavi prelivanje javnih sredstev in kadrovanje v okviru podjetij, kot je 2TDK. Zdaj isti ljudje s promocijo DRI in z dodatno pomočjo svetovalcev znova načrtujejo ugrabitev javnih sredstev za povsem nedoločne in nejasne namene.

Vidimo, da gre za ustvarjanje načrtnega kaosa, da denar lahko nenadzorovano hlapi kot pri parni lokomotivi.

1. Prisvajanje dodatnega denarja za vladno kampanjo za podporo spornemu zakonu o gradnji drugega tira, odobritev dodatnega financiranja za kampanjo, ki si ga je vlada odobrila sama sebi, je svečka na torti vsega vladnega sprenevedanja, prikrojevanja informacij, zavajanja glede prihajajočega referenduma.

Ta odločitev je politično in pravno sporna zaradi jasnega dejstva, da zadeva v trenutni zakonodaji ni ustrezno urejena. Vsekakor pa bi vlada lahko tudi brez tega priporočila, ki ga žal slepo ne podpira, razumela, da je v vsakem primeru sistemsko privilegirana stranka v kampanji - tudi brez dodatnih sredstev, ki si jih je odobrila. Ob vsem vladnem in koalicijskem PR-aparatu, Uradu za komuniciranje, vse to namreč poganjajo plačila davkov vseh državljanov, ob vseh aktivnostih, ki jih vlada dnevno nekritično preusmerja usmerja v promocijo davno zavoženega projekta in s tem povzroča proračunsko ter kadrovsko podhranjenost drugih področij (če pol vlade dnevno na temo drugega tira paradira po Sloveniji, posredno trpijo druga delovna področja!), si je v posmeh državljanom nakazala še promocijsko žepnino v višini 100.000 evrov in trdi, da je to "normalno" delovanje vlade. Normalno se ji zdi tudi, da v kampanjo sili državna podjetja in njihove politično nastavljene uprave (Slovenske železnice, DARS - kaj imajo oni s tem?!) in s tem še povečuje svoj netransparentni in nedemokratični pritisk na državljane in medije. Vsakemu državljanu je jasno, da takšno delovanje vlade ni normalno, ni pregledno, ni iskreno, ampak je prepotentno, samovšečno, predvsem pa ni demokratično.

2. Za celovito razpravo je potrebno preučiti celotno sliko razvoja infrastrukture ter razčistiti osnovno dejstvo - Slovenija akutno nujno potrebuje celovito obnovo železniške infrastrukture. V tem kontekstu seveda absolutno potrebuje tudi pretočnejšo in hitrejšo povezavo Kopra z notranjostjo države in naprej. Temu verjetno noben priseben državljan ne nasprotuje.

Učinkovite infrastrukture pa ne potrebujemo samo zaradi poslovnega interesa Luke Koper, ampak zaradi vseh državljanov, celotnega gospodarstva, zaradi sodobne, trajnostne povezanosti Slovenije znotraj države in z drugimi državami. Trenutno politično motivirano drvenje v nedodelan projekt drugega tira v ničemer dolgoročno ne rešuje zaostalosti Slovenije na tem področju. Ker pa vlada na celoviti infrastrukturni politiki Slovenije - tako kot na številnih drugih področjih - ni naredila nobenega resnega koraka naprej, enostavno je "presedela" mandat, poskuša s sedanjo panično predvolilno ofenzivo in dnevnim paradiranjem po improviziranih gradbiščih ustvariti privid delovanja in učinkovitega vodenja projektov.

3. Če hočemo kredibilno razpravljati o ozadju prihajajočega referenduma, tudi njegovem fiananciranju, je potrebno najprej spomniti na razloge, zakaj je do njega sploh prišlo, zakaj smo se spet znašli v nekakšnem izrednem stanju? Nedvomno je zanj primarno kriva vlada Mira Cerarja - poglejmo dejstva o vodenju projekta, ki so nas pripeljala do današnje točke:

- najprej je, takrat še kandidat za ministra Peter Gašperšič, na svoji predstaviti v Državnem zboru dodobra razburil, po svoje "prizemljil" poslance, splošno in strokovno javnost z izjavo, da drugega tira v sedanji obliki po njegovem ne potrebujemo vsaj še 30 ali 40 let,

- pod pritiskom javnosti in verjetno na podlagi ugotovitve četice vladnih PR-svetovalcev, da takšno pavšalno nasprotovanje drugemu tiru ni "politično modro", se je to stališče ministra in vlade hitro spremenilo v nekakšno nedorečeno podporo projektu v okviru t. i. javno-zasebnega partnerstva, ki je v strokovni javnosti takoj poželo izredno začudenje (tega je izrazila večina priznanih ekonomistov, strokovnjakov), saj je bilo jasno, da zasebnega partnerja v takšen omejen projekt brez jasne kalkulacije koristi zasebnega kapitala ne bo moč dobiti,

- ta bizarni koncept javno-zasebnega partnerstva je takoj sprožil različne strokovne in politične špekulacije o tem, kdo bi sploh lahko bil zasebni partner in kaj mu lahko vlada ponudi v zameno za njegov zasebni vložek. Zelo hitro se je izkazalo, da bi bile lahko koristi zasebnega partnerja povezane bolj ali manj z njegovim vstopanjem v Luko Koper na različne organizacijske načine,

- ker se je nadalje pokazalo, da kakršnokoli govorjenje o privatizaciji ali koncesijah v Luki Koper spet nenadzorovano sproža negativne emocije volivcev, sploh na Primorskem, je vlada začela svoj nedodelan koncept javno-zasebnega partnerstva spreminjati v še bolj bizarni koncept javno-javnega partnerstva, v okviru katerega se naj bi v projekt vključil npr. Slovenske železnice, zaledne države, ki imajo menda interes, nikjer pa ni bilo predstavljeno pod kakšnimi pogoji.

- na koncu se je za piko na i vsem pomislekom in pripombam projekt drugega tira v točno takšni nedodelani obliki, kot jo je zasnovala vladna ekipa, ob popolnem ignoriranju strokovne javnosti, skrivnostno spremenil v "paradni", katastrofično nujni projekt premiera, kar je logično sprožila različna dodatna ugibanja o tem, kaj je v vladi povzročile takšne vsebinske salte v odnosu do tega projekta,

- na nedorečenosti projekta na koncu, ne pa nazadnje, jasno kaže nasprotovanje zakonu s strani Luke Koper, poslovnega subjekta, zaradi katerega menda drugi tir nujno potrebujemo.

Severnokorejski stil: Miro Cerar z zaščitno čelado na glavi.

4. Na podlagi predstavljenega lahko posledično definiramo ključne sporne točke projekta:

a. ekspresno sprejetja posebnega, nedorečenega, pomankljivega Zakona o drugem tiru,

b. nezmožnost pristojnega ministra, predsednika vlade, da državljanom pojasnita osnovne elemente projekta: ceno, finančna konstrukcijo, partnerje - TEGA NE VEMO NITI DANES!

c. načina vodenja, financiranja projekta prek novega podjetja 2TDK.

Gre za - milo rečeno - izredno nenavaden, po svetu in primerljivih državah neznan, neuporabljen način vodenja takšnega projekta, ki ima vgrajene nesprejemljive elemente korupcijskih tveganj in netransparentne porabe javnih proračunskih sredstev. Vlada ni nikoli pojasnila, zakaj to podjetje sploh potrebujemo, zakaj ga ne potrebujemo pri drugih projektih železnic, javne infrastrukture.

To je tudi ključni razlog za številna ugibanja, špekulacije in kontrapredloge, ne nazadnje tudi pretirano politiziranje okoli projekta, ki nas je na podlagi serije nespametnih, nestrokovnih odločitev vlade pripeljalo v sedanje stanje. Poleg same sporne pravne oblike organizacije projekta (podjetje 2TDK,d o.o. ima enega samega zaposlenega!) ne moremo mimo osnovnih dejstev, da vlada do danes ne zna pojasniti, koliko bo projekt stal, koliko bo stal en kilometer gradnje cevi, ali imamo sploh dve ali eno cev, premier se je v parlamentu sam zapletel v podajanje različnih informacij ... Komu lahko sploh verjamemo? Ob tem vlada javnosti neresnično zatrjuje, da bomo izgubili evropska sredstva, pri tem pa zamolči, da smo jih enkrat že, in sicer zaradi slabega projekta pred letom dni.

6. Gre za popolnoma absurdno, domnevno izredno situacijo, ustvarjanje nepotrebnega izrednega stanja, v katerem želi vlada javnost prepričati, da je možno drugi tir zgraditi samo v sedanji netransparentni obliki, samo v okviru famoznega podjetja 2TDK, samo s kadri, ki jih je imenovala v to podjetje ipd.

Zakaj ne bi drugi tir, tako, kot vse druge podobne projekte, vodile Slovenske železnice na podlagi jasne projektne dokumentacije in mednarodnih razpisov? Jasno je tudi, da lahko SŽ z vso kredibilnostjo kandidira za evropska sredstva, veliko bolj kot umetna nova podjetja, kot je 2TDK, ki so poligon za sistemsko korupcijo. Na tveganja nejasnosti finančnih virov je opozorilo tudi Računsko sodišče, ampak vlade to ne zanima in rine naprej!

7. Vlada svojo zadrego, tako, kot je že v navadi na drugih projektih, rešuje z žalitvami in pritiski na tiste, ki imajo drugačno mnenje, na prirejenih, netočnih informacijah temelječo medijsko kampanjo v smislu katastrofičnih sloganov: Drugi tir - sedaj ali nikoli?

Takšne trditve bi bile smešne, če ne bi kazale na prepotentno naravo sedanjega načina vladanja, ki v povezavi z brezvsebinskostjo, nesposobnostjo, korupcijo, klientelizmom uničuje razvojne potenciale naše države (Zakaj recimo sedaj in nikoli več? - to je tudi vsebinska, promocijska neumnost, podcenjevanje volilnega telesa v smislu, če nas ne bo, se bo vse podrlo ipd.). Vlada je vse dosedanje pripombe, upravičene ali neupravičene, označila z nalepko "metanja kolen pod noge", s čimer poskuša pri volivcih naivno spodbuditi nekakšne simpatije neupravičeno napadene strani.

8. V nasprotju z osnovnimi demokratičnimi načeli je predsednik vlade nesprejemljivo ocenil, da "do referenduma ne sme priti", ko pa so državljani zbrali 47.000 podpisov za referendum, je vlada Mira Cerarja naredila vse, da bo referendum potekal v terminu, ko bo zagotovljena najnižja možna udeležba, s čimer bo težko dosegljiv zakonsko določen kvorum glasovanja.

Ne glede na motive koalicijskih ali opozicijski strank bi moral biti cilj odgovorne politike spoštovanje volje volivcev, ki so v skladu s slovensko zakonodajo sprožili pobudo za referendum, kar pomeni tudi prizadevanja za čim višjo udeležbo in s tem jasnost, transparentnost in demokratičnost odločitve. Vlada želi z načrtnim "drobljenjem" volje volilnega telesa, ki iz izkušenj ni naklonjeno večkratnim, pogostim odhajanjem na volišča, rušiti pomen neposrednega odločanja volivcev. Dejstvo je, da so to počele tudi druge vlade v preteklosti, a to ne zmanjšuje spornosti delovanje obstoječe vlade.