Največji dosežek "pahorjevanja" na funkciji predsednika države je ta, da je Borut P. uspel skoraj vso javnost prepričati, da je najvišji politični položaj v Sloveniji enakovreden povprečno spremljanemu instagram profilu nadobudne starlete. No, zasluge - bodimo pošteni - niso zgolj njegove.
Izvirni greh na poti razvrednotenja predsedniške funkcije leži tudi v njeni ustavno-pravni zasnovi. Ko so večinoma demosovi kadri v začetku devetdesetih tlakovali pot novi državi, so h kopiji nemškega sistema predsedniških volitev dodali splošne volitve. V Nemčiji, kot vemo, predsednika (iz)voli zvezni parlament. Namen take rešitve leži verjetno v dejstvu, da je predsednikova vloga toliko bolj sistemsko vpeta v delovanje parlamentarnih strank v vlogi posrednika med različnimi parlamentarnimi frakcijami. Zvezni predsednik je na koncu vedno kompromis med najmočnejšima strankama, med "rdečimi" in "črnimi". Slovenski sistem, na drugi strani, je dodelan ravno toliko, da predsednika izbiramo na splošnih volitvah, njegova pooblastila pa niso kaj dosti drugačna od tistih, ki jih ima njegov v parlamentu izvoljeni nemški kolega. In to je zelo pomembna razlika. A k njej se še vrnemo.
Nekateri trdijo, da razlog take vpetosti v sistem leži v dejstvu, da so pisci slovenske ustave želeli maksimalno omejiti predstojnosti Milana Kučana, ki je bil nedvomno najmočnejši kandidat, kar je tudi dokazal z dvema mandatoma na predsedniškem mestu. Janez Drnovšek, ki ga je nasledil, je funkcijo opravljal vrhunsko. Državniško. Spomnimo se le na njegovo posredovanje v Ambrusu. Ali pa intervencije v Sudanu, ko je bilo treba rešiti Toma Križnarja in internacionalizirati vprašanje genocida nad Nubami.
Birokratski, vzvišeni pristop Drnovškovega naslednika Danila Türka je tlakoval pot za vzpon Boruta Pahorja, ki je bil po verjetno najslabšem mandatu predsednika vlade v kratki zgodovini naše države za nagrado izvoljen na najvišji politični položaj v državi. Kot bivši priložnostni maneken, ravno dovolj samovšečen in vajen nastopanja, je predsedniško funkcijo - tako kot pred tem mandatarstvo - "približal" ljudem s serijo bizarnih pahorizmov, antoloških instagram utrinkov in celo nastopanj v zabavni oddaji največje komercialne televizije.
Njegov največji dosežek je torej banalizacija najvišje voljene funkcije v državi. Če še nekako razumemo javnost, ki ob takem predsedniku prvo funkcijo v državi jemlje kot velikanski resničnostni šov, je toliko težje razumeti novinarje, ki trmasto omejujejo predsedniške kandidate le z vprašanji, ki so striktno povezana z ustavnimi pristojnostmi. Zdi se, kot da vsi v tej državi jemljemo predsedniško funkcijo kot nebodigatreba stranski humoristični lik v maratonskih holywoodskih serijah. Težava je, da s takim odnosom pravzaprav kažemo odnos do države kot take - ker kdo za božjo voljo pa simbolno predstavlja države, če ne ravno predsednik?! In to je predsednik, ki je (iz)voljen na splošnih, tajnih volitvah, kar mu prinaša največjo politično legitimiteto v državi.
Glavna težava Pahorjevih protikandidatov na letošnjih volitvah je ta, da se je v javnosti "pahorjanstvo" toliko utrdilo, da je glavna predvolilna mantra postalo prepričanje, da je predsednik brezzobi tiger. Pojav kandidatov, ki za razliko od Pahorja celo imajo program, ki ni vezan le na nastavljanje fotoaparatom in občasnih opravljanj dela na črno, odpira možnost, da spregledamo in da (predvsem mediji) z aktivnim razumevanjem predsedniške funkcije pridemo do kvalitativnega preskoka v zavedanju, da si funkcija predsednika republike zasluži določen "rešpekt", kot se temu reče.
Potrebujemo predsednika ali predsednico, ki bo aktivno in zrelo zastopal(a) najvišji javni interes. Ki bo znal(a) izkoristiti ogromno neformalno moč, ki jo predsedništvo nudi. Nekoga, ki bo učinkovit in predvsem delaven. Nekoga, ki bo čas porabil za bolj pomembne stvari, kot je instagram. Nekoga, ki na koncu koncev ni mamin sinko in ki svojega javnega delovanja ne bo 24 ur na dan izkoriščal le zase in za zadovoljevanje svojega potlačenega ega iz otroštva.
Če se vrnem k paraleli iz Hollywooda: potrebujemo moža ali žensko, ki bo kot lik predsednikovega dvojnika iz filma Dave. Torej nekoga, ki tudi kot predsednik ohrani vso človeško toplino, empatijo in predvse, sposobnost ostati normalen v tem vedno bolj ponorelem svetu.
Draško Golubar je odgovorni urednik spletnega portala Regional Obala.