Ko novinarji sprašujejo "ministrico za zaščito organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu" Milojko Kolar Celarc, že n-tič, kaj so gospa postorili v treh letih glede notoričnih anomalij v slovenskem zdravstvu, dobijo vedno isti odgovor, že n-tič: "Oprostite (glava nagib desno-navzdol; žmrk, žmrk z maskaričnimi trepalnicami), jaz zagovarjam ničelno toleranco do korupcije. Pripravljamo centralni razpis za igle, plenice in rokavice." Celotno vesolje, as we know it, je nastalo v nekaj sekundah, naravna katastrofa, ki se je zgodila slovenskemu zdravstvu na dveh nogah, pa pripravlja javni razpis - tri leta? Kdo je tu nor, je jasno. To ni Mrevlje. Nekako prosto po Salvadorju Daliju. Maskara je že davno odpadla, pričeska se še nekako drži. Kakor tudi mentor.

Ampak, hej, če ste pričakovali, da bodo besede tudi meso postale, ste se zmotili. Poglejte si obširen program stranke, ki se imenuje SMC, Stranka modernega centra, o zdravstvu, zbran na enem samem slajdu. Celem. Iščete besedo korupcija in je ne najdete? Look closer. Še vedno nič?! Vzemite svetilko! Še vedno nič? Pokličite Jakca, morda vam posodi svojo, čudežno? Ne trudite se. Je ni. Je n'existe pas. Ne boste je našli niti ob svitu Kimove vodikove bombe. Prazne marnje. Puhlice. Kako je že rekel gospod Žarko Petan - politik je amater s plačo profesionalca. Lažnivi še posebej. In teh v dolini Šentflorjanski kar mrgoli. Še posebej v dolini Šentflorjanski.

Saga o žilnih opornicah

Na tem mestu je potrebno za nadaljnje razumevanje ponovno na kratko obuditi zgodbo o žilnih opornicah. Afero o žilnih opornicah, ki je razkrila, kako poteka organiziran kriminal v zdravstvu - do potankosti. Kdo jo izvaja. Kako jo izvajajo. Kdo si deli nakraden davkoplačevalski denar. Kdo bi moral ukrepati, pa ni. In kakšne so lahko posledice za javne finance oz. koliko se lahko privarčuje. Ne verjamete? Poglejte si hit zadnjega leta. Ne The Game of Thrones, ampak nadaljevanja parlamentarne preiskovalne komisije o žilnih opornicah gospe Jelke Godec. Dostopno na spletni strani RTV Slovenija, v arhivu.

1. Do leta 2012 je igra potekala brez omejitev. Javni razpisi so bili farsa. Privid. Strokovni pogoji prirejeni in postavljeni tako natančno, da se je za vsako kategorijo vnaprej vedelo, kateri od dobaviteljev bo lahko, največkrat seveda kot edini kandidat, kandidiral za posamezen sklop. S svojo žilno opornico. Kot monopolist je lahko postavil kakršno koli ceno. In država je morala poklekniti. No, ne bi ji bilo treba, če ne bi bilo to v deželi prividov seveda usklajeno tudi tam. Kot je rekla gospa Brigita Čokl, tista muha enodnevnica v zgodovini v.d. direktorjev UKC Ljubljana: "Predstavniki podjetij gredo, da dosežejo svoje, tudi do predsednika vlade ali pa države, če je potrebno." 

2. Po prvih člankih v Financah se je beda duha dogovorne balkanske ekonomije razkrila v vsem svojem gnilobnem sijaju. Medijski pritisk je leta 2013 privedel do prvega nakupa žilnih opornic enake kvalitete in istih proizvajalcev, vendar po trikrat nižjih cenah, od tujega dobavitelja. Odprla se je Pandorina skrinjica. Kar so prej razlagali slovenskemu plebsu, da ni možno - namreč, kupiti nekaj na prostem evropskem trgu, po nižjih cenah - se je kar naenkrat izkazalo za možno. Prvič se je v slovenskem zdravstvu pokazalo in dokazalo, da smo vedarle del Evropske unije - samo v UKC Ljubljana se je tako na letni ravni privarčevalo 2,5 milijona evrov. Če prej ni, je od takrat naprej ministrica Milojka Kolar Celarc, in vsi ostali, vedela, kaj se dogaja, pa se ne bi smelo. Je gospa Milojka ukrepala, da bi do podobnega znižanja prišlo tudi v drugih bolnišnicah? Uganili ste - ni. Seveda ni. Saj to ni njena domača naloga. V štirih letih je tako UKC Ljubljana na račun znižanja cen enega samega medicinskega materiala - žilnih opornic - privarčeval kumulativno okrog 10 milijonov evrov. Je Milojka Kolar Celarc naredila kaj podobnega na kakšnem drugem od preostalih 19.999 medicinskih materialov, kolikor jih kupuje UKC Ljubljana - in tudi ostale bolnišnice for that matter? Seveda ste ponovno uganili - ni. Ker to ni njena domača naloga. Domača naloga je ravno obratna. Status quo. In kraja davkoplačevalskega denarja preko kanala umetno vzdrževanih previsokih cen medicinskega materiala - v tem primeru žilnih opornic - s prirejenimi javnimi razpisi se je nadaljevala.

3. Zaradi nadaljnjega medijskega pritiska tudi v drugih časopisih in redkih televizijskih oddajah, je ob pripravljanju famoznega javnega razpisa za igle, plenice in rokavice - ki ga ni in ni od nikoder - "Ministrstvo za zaščito organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu" moralo popustiti - najavili so centralni javni razpis za žilne opornice za celo državo. Že vnaprej s figo v žepu. In z roko v roki s konjskimi mešetarji z medicinskim materialom, tj. dobavitelji medicinske opreme. Razpis je bil objavljen julija 2017 tudi na evropskem portalu za javne razpise. Kakopak, ja, uganili ste, v slovenščini. Vsaj tisti bistveni del, vsebinski in strokovni pogoji, ki bi utegnil zanimati potencialne tuje dobavitelje, ki bi se lahko prijavili in ponudili evropske cene. Ki so, mimogrede, za iste žilne opornice istih proizvajalcev lahko tudi do 5 do 6-krat nižje cene, kot so trenutno še vedno v nekaterih slovenskih bolnišnicah. Da se ja ne bi kdo prijavil.

4. In kaj se je zgodilo? Konjski mešetarji, tj. dobavitelji žilnih opornic, so se prijavili s cenami, toda višjimi, kot so jih dovoljevali pogoji javnega razpisa. Ne malo višjimi. Tudi do več kot 2,5-krat višjimi. Aroganca par excellence: če se s ponujenimi pogoji ne strinjaš, se pač ne prijaviš. Sicer jih upoštevaš. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo v skandinavskih deželah, če bi se dobavitelji na tak način delalali norca iz Ministrstva za zdravstvo in instituta, kakršen je javni razpis?! Kot je povedal dr. Kari Niemela, naš kolega intervencijski kardiolog in strokovni direktor bolnišnice v Tampereju na Finskem za oddajo Tarča - razveljavil bi razpis. In taki pokvarjeni dobavitelji bi dobili prepoved poslovanja z javnimi bolnišnicami za vrsto let. Verjetno bi morali plačati še kakšno kazen.

5. Last but not least. Da ne bom na zvezdo pribijal samo Milojke Kolar Celarc. Je pred njo ukrepal kakšen od njenih predhodnikov? Denimo Borut Miklavčič, ki si je pred kratkim menda nabavil novo jahto za pol milijona evrov. Iz plače javnega uslužbenca, kakopak. To je tisti bivši minister, ki ga pozna tudi specialist internist Darko Zorman, znan kot t.i. mnenjski voditelj iz afere z žilnimi opornicami, ki je marsičesa naučil vse slovenske intervencijske kardiologe, kot je sam povedal na parlamentarni preiskovalni komisiji. No, razen dveh. Da je fejst gospod, da je bil enkrat na Miklavčičevem motornem čolnu in da mu je enkrat naredil koronarografijo. Pa čisto slučajno sta se oba znašla na dokumentu kot solastnika iste jadrnice. Nabavljene iz plače javnega uslužbenca, kakopak. Vsaj tako naj bi izkazoval dokument Ministrstva za infrastrukturo, ki so ga pokazali med preiskovalko. Kar se je potem izkazalo - čudežno - za tehnično napako ... My ass. Kakšna je verjetnost, da reflektor Trumanovega showa, imenovan slovenistanska živalska farma, pade na glavo ravno vam. Uganili ste, enaka kot da zadanete Eurojackpot - ne da bi kupili loto listek.

6. In da počasi sklenem ta paragraf, ali je v štirih letih odreagiral sploh kdo od tistih, ki bi morali? Uganili ste. Nihče od strunarjev in oportunističnih čakajočih na naslednji stolček, ki bi po formalni funkciji moral dati vsaj izjavo, razen šefa brezzobe KPK, gospoda Borisa Štefaneca, se ni oglasil. Ne duha ne sluha o kakšni izjavi o zavrženosti takih praks s strani Zdravniške zbornice Slovenije - varuha hipokratove zaprisege. Nič od Združenja kardiologov Slovenije, varuha najvišje strokovne in moralne integritete v tej stroki pri nas. Ki v svojem upravnem odboru bojda nima nikogar, nad katerim bi visela senca dvoma. Nič od vodstev bolnišnic ali oddelkov, na katerih je in še poteka ta rop stoletja v slovenski kardiologiji. Specializirano državno tožilstvo Harija Furlana neumorno preiskuje že štiri leta in ne more dajati izjav - ker postopek še poteka. Nacionalni preiskovalni urad Darka Majheniča neumorno preiskuje in za potrebe javnosti uprizori tudi kako hišno preiskavo pri kakšnem direktorju bolnišnice - tudi že štiri leta. To, da so ob teh dogodkih, ki bolj spominjajo na ceremoniale Severne Koreje, kamere slučajno prisotne v grmovju takega direktorja že ob šestih zjutraj in da sam direktor slučajno ravno na tisti dan, tudi že ob šestih zjutraj, hodi gor in dol po hiši v obleki in kravati - zanemarimo. In ja, uganili ste, tudi NPU ne more dajati izjav, ker postopek še poteka. Se je oglasilo Računsko sodišče Tomaža Vesela? Ministrstvo za javno upravo tudi ne more kaj dosti komentirati - ker postopek še poteka. In kot smo videli nazadnje v oddaji Tarča, nam je gospod, katerega ime sem res pozabil, je pa komaj dosegel do pulta, zagotovil, da konkurenca na slovenskem trgu - deluje. Za tujino ne more garantirati, na slovenskem pa - deluje. Vse preverjeno. Vse na podlagi analize, ki so jo izvedli v treh dneh. Čeprav NPU in SDT preiskujeta že štiri leta.

Nasmejana gospa Milojka s svojim premierjem: interpelacija je ne skrbi. 

Bistvo je očem prikrito

Ali pač? Bi bilo, če ne bi imeli dandanes razkrite vse detajle afere z žilnimi opornicami. To je modus operandi. Tako so delali 26 let, najverjetneje na podlagi mehanizma, ki je bil dodobra vzpostavljen že v rajnki SFRJ. Za potrebe sistematične kraje davkoplačevalskega denarja in pretakanje le-tega na privat račune v tujini, v NLB, črne fonde bivše (?) tajne komunistične policije, katere nekdanji direktor, še dandanes precej živahen gospod, je bil, glej ga zlomka, čisto po naključju nekoč malo direktor tajne komunistične policije, potem pa malo šef ljubljanskih bolnišnic, predhodnika UKC Ljubljana. Kamor še vedno občasno prinese kakšno "idejo v zvezi z bolniki". Kot častni član, seveda. Čeprav nihče ne zna povedati, kaj naj bi to sploh bilo.

Pri žilnih opornicah se je samo v UKC Ljubljana pokradlo preko preplačanega "materiala, ki rešuje življenja" poltretji milijona evrov letno. Koliko in na katerem medicinskem materialu, od preostalih 19.999, ki jih ta ustanova kupuje, se pokrade po istem vzorcu, lahko ugibamo. Se pa. Zagotovo. Sicer ne bi prišli do izgube v višini 25 milijonov v letu 2016. In od prej nagrmadenih zapadlih obveznosti do, pazite, dobaviteljev (in ne medicinskih sester, raziskovalnega proračuna in podobnega) v višini 100 milijonov evrov. Ostalo do 136 milijonov evrov v ostalih bolnišnicah je le drobiž.

Potem, ko je državni zbor pravkar odobril predlog interventnega zakona za sanacijo slovenskih bolnišnic, je Milojka Kolar Celarc za časopis Delo izjavila: "S predlogom zakona se preprečuje težko popravljive posledice za delovanje zdravstva. Če država ne bi zagotovila denarja za pokrivanje minusa iz preteklih let - gre za enkratni transfer v višini 80 odstotkov akumuliranih izgub bolnišnic ob koncu lanskega leta -, bi bilo po njenih besedah ogroženo nemoteno izvajanje javne zdravstvene službe, saj bi zaradi nelikvidnosti bolnišnic dobavitelji ustavili dobavo zdravil in medicinskih materialov."

Ali lahko kdo izjavi še kaj bolj perverznega? To vendar ni izguba bolnišnic. Recimo bobu bob. Gre za (še) neplačan medicinski material, ki ima glede na evropsko tržišče umetno ustvarjene in vzdrževane previsoke cene. Gre za neke vrste kredit dobaviteljem. Kdo pa ne bi počakal nekaj let na nekaj 10 milijonov evrov, če bi imel garancijo, da bo denar tudi dobil. Z zamudnimi obrestmi kot se spodobi.

Recimo bobu še bolj bob. Pri tem interventnem zakonu gre za nič drugega kot nedovoljeno državno pomoč bolnišnicam in polnjenje žepov zdravstvene mafije, ki je pridno čakala nekaj let na to "pomoč", ki jo je napovedal že general UKC Ljubljana Andraž Kopač pred časom, ko je rekel, da bo morala bolnišnice sanirati država, podobno kot je banke. In za lakoto po "pripadajočih" obrestih. In tu ne gre za perverznost samo na načelni ravni, ampak tudi na praktični. Nekatere bolnišnice pomoči za opravljene iste dejavnosti ne bodo prejele. Predvsem ne zasebne s koncesijsko dejavnostjo, ki morajo na tržišču preživeti kakor želijo in znajo. In ki, mimogrede, že a priori dobijo iste storitve plačane od ZZZS manj za tudi do 40 %! Pa preživijo. In ne naberejo minusa, ki jim ga tako in tako konec leta nihče ne bi povrnil. Ker se da. Ker gospodarijo s svojim denarjem, v duhu dobrega gospodarja.

In ne v smislu dogovorne balkanske ekonomije. Ki skuša z interventnim zakonom dati tem bolnišnicam in celotnemu sistemu tudi bianco garancijo tudi za naprej, da bodo vse terjatve dobaviteljev - z nezmožnostjo bankrota bolnišnice - tudi poplačane. Še več, s tem se v svetu mešetarjev z denarjem in človeškimi življenji dvigne tudi vrednost terjatev, ki jih lahko dobavitelji po potrebi prodajajo naprej. Zanimivo, določeni aspekti kapitalizma so v socialističnem zdravstvenem sistemu vseeno dobrodošli. Centralno-plansko gospodarstvo z elementi grdega kapitalizma.

Vladajoča SMC se s korupcijo v zdravstvu ne ukvarja, saj verjame v Milojkino ničelno toleranco ...

In ravno zato socialistični zdravstveni sistem v Socialistični republiki Sloveniji ne mara zasebnega zdravstva. Tam pač ni dogovorne balkanske ekonomije, umetno ustvarjenih javnih razpisov in kraje davkoplačevalskega denarja preko medicinskega materiala. Kar je grozno na simbolni ravni, je to, da se desetine in desetine milijonov davkoplačevalskih evrov pokrade ravno skozi področje, kot je medicina. Zdravje. Ali pa odsotnost le-tega. Si predstavljate, da bi profesor medicine iz Univerze v Cambridgu ali pa zdravnik iz tamkajšnje univerzitetne bolnišnice Addenbrook's prejemala provizije od preplačanih žilnih opornic. Jaz si ne. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo z njima, če bi ju pri tem zasačili. Jaz si raje ne.

Pravniški mambo-jumbo

Predlog interventnega zakona (vir) , ki bo po mojem mnenju in mnenju tudi mnogih drugih, s katerimi sem zadnje dni debatiral, če bo sprejet, dodelil slovenskim bolnišnicam nedovoljeno državno pomoč, si lahko preberete v celoti na tej povezavi (vir). Na tem mestu nima smisla povzemati ničesar. Naj bo dovolj, če rečem, da v odstavku o rešitvah, ki jih predvideva, ni niti besedice o nižanju cen medicinskega materiala, za kar bi bila afera z žilnimi opornicami in praktične finančne ter moralne rešitve, ki iz nje dokazano izhajajo, lahko vzgled. Čez noč bi lahko privarčevali na desetine milijonov evrov. Čez noč bi izginile vse izgube v slovenskih bolnišnicah - ob istih cenah medicinskih storitev!

Kar govori samo zase. In tudi dokazuje, kaj je dejansko bistvo t.i. interventnega zakona. Poplačati dolg do dobaviteljev. Poplačati v bistvu neke vrste kredit, ki ga je dobaviteljem omogočila ta incestuozna sprega dobaviteljev in države v obliki dogovorne balkanske ekonomije v socialističnem slovenskem zdravstvenem sistemu ter dati garancijo za naprej, da bo tako tudi ostalo. Dodatno si lahko preberete mnenje Pravne službe državnega zbora (vir) na predlog zakona, ki v določenih aspektih predlagateljem gotovo ni v čast.

Vloga evropske komisije

Eden znanih in pomembnih Slovencev je ob osamosvojitvi izrekel zelo pomembno misel. Dejal je, da bosta dve glavni pridobitvi mladih generacij Slovencev, ki se bodo rodili v samostojni Sloveniji, za razliko od tistih rojenih v komunističnem sistemu, dve pomembni možnosti: oditi v tujino in spoznati, da je svet širok, odprt in vsekakor nekaj povsem drugega kot iluzija bratstva in enotnosti ter uspešnosti centralno-planskega gospodarstva ter da zadnja pravna inštanca ne bo nikoli več v zrežiranem režimu in zrežirani državi, pač pa v svobodomiselni Evropi.

Kje se to spoznanje dotakne predlaganega interventnega zakona?

Prvič že leta 2014 oziroma 2015, ko je vlada Mira Cerarja poslala Evropski komisiji Poročilo Republike Slovenije na podlagi Sklepa o SSGP in Okvira za SSGP (vir). V predlogu interventnega zakona predlagatelj v odstavku o rešitvah zapiše naslednje: "Zakon v 2. členu določa enkratne ukrepe za finančno sanacijo poslovanja javnih zdravstvenih zavodov s pokrivanjem presežkov odhodkov nad prihodki javnih zdravstvenih zavodov iz preteklih let."

V prej omenjenem Poročilu Evropski komisiji pa je pred dobrim letom taista vlada zapisala, da "so izgube ali presežke odhodkov iz izvajanja zdravstvenih in bolnišničnih storitev dolžni javni zavodi in zasebni koncesionarji pokriti iz lastnih sredstev, iz prihodkov, ki jih ustvarijo s ponudbo zdravstvenih in bolnišničnih storitev po komercialnih pogoij in cenah."

Še več, v istem poročilu so tudi zapisali: "...izvajalce zdravstvenih storitev in bolnišničnih storitev ZZZS plačuje račune za realizirane sklope ali programe storitev, zato do prekomernega nadomestila ne prihaja. Poleg tega javni zdravstveni zavodi, predvsem pa bolnišnice pogosto izkazujejo izgube ali primanjkljaje prihodkov iz izvajanja javne službe, saj povečini opravljene storitve presegajo pogodbene obveznosti."

Poročilo tudi sklene: "Če se pravila o državnih pomočeh ne bi uporabljala, potem bi RS teh poročil na EK sploh ne pošiljala, posebej pa RS ne bi utemeljevala, zakaj bolnišnice trenutno ne prejemajo nedovoljenih državnih pomoči."

In drugič, v zakonodaji Evropske unije. To pa mora, kot je dejal v primeru arbitražnega spora s Hrvaško predsednik vlade Miro Cerar, spoštovati dosledno vsaka članica Evropske unije. In ta v 24. in 26. členu zdravstvenega dela jasno opredeljuje, v katerih državah članicah se pravila o dodelitvi državne pomoči, ki jih predvideva zakonodaja EU, upoštevajo in v katerih ne.

Se je vlada Mira Cerarja takrat zlagala Evropski komisiji, ali se skuša zdaj slovenskim davkoplačevalkam in davkoplačevalcem?

Po mojem mnenju skuša ponovno nategniti slovenske davkoplačevalke in davkoplačevalce in jim ukrasti 136 milijonov evrov, ki bodo končali tudi v žepih dobaviteljske mafije. No, morda pa ne bo šlo tako gladko, saj je na srečo tu Evropska komisija, kateri sem podal prijavo preko t. i. State Aid Complaint sistema, ki je namenjen prav temu - presojanju in odkrivanju morebitnih zlorab članic Evropske unije nad njihovimi lastnimi državljani v korist peščice ptic roparic. V Bruslju so že vedeli, zakaj so uvedli ta institut.

Zato pozivam vlado Republike Slovenije, njenega predsednika Mira Cerarja in ministrico Milojko Kolar Celarc, naj ne vržejo prehitro 136 milijonov davkoplačevalskega denarja v dobaviteljsko malho, saj bodo s tem nastali dodatni stroški za davkoplačevalce. Počakajte najprej na odločitev Evropske komisije, tovariši ...