Lahko je biti na pravi strani, ko gledamo ameriške filme, v katerih se majhne, utopistične, naivne itd. organizacije ali posamezniki uprejo velikim podjetjem ali okoljsko in drugače spornim mogotcem, ki onesnažujejo okolje, pobijajo živali, zavajajo ljudi in podobno. Spomnite se vseh tistih filmov, v katerih so se posamezniki, društva in skupine uprle na primer tobačnemu lobiju, farmacevtom, kemičnim tovarnam ... Bili ste na pravi strani, zgražali ste se, čudili, navijali za pravico in pravičnost. Kako pa se dejansko obnašate v primerih, ko se podobne stvari zgodijo v Sloveniji, vaši občini ali mestu? Govorim seveda o Magni Steyr, buldožerskem pohodu slovenske vlade, Pristopovih lobistih in okoljskih nevladnih organizacijah. Predvsem o slednjih. Ena za drugo so pokleknile pod težo "argumentov in zavez" kapitala in - očitno - denarja, ki ga prejemajo od države oziroma vlade.

Vprašanje, ki se postavlja: ali je nevladna organizacija lahko nevladna, če jo financira ali sofinancira vlada? Je lahko otrok neodvisen od staršev, če ga financirajo in je od njih de facto ekonomsko odvisen? Je lahko zaposleni v podjetju neodvisen, če je odvisen od denarja, ki mu ga daje (plačuje) podjetje, direktor oziroma lastnik? Lahko na primer novinar neodvisno poroča in piše v mediju, katerega lastnik je tako ali drugačen povezan z vlado, lobiji ali podjetjem, za katerega bo ta isti lastnik preko svojega drugega podjetja delal?

Jasno, da ne! Po kateri logiki naj bi torej bile okoljevarstvene, pa tudi druge nevladne organizacije, neodvisne od navodil in pričakovanj financerjev - vlade, države? Ja, same verjetno mislijo, da so. Morda tudi res so. Vsaj v primeru tistih 90 odstotkov vprašanj, ki so nepomembna, obrobna ali pa se ne dotikajo bolj pomembnih vprašanj. Ko pa pride do slednjih - in to se je doslej pokazalo še pri vseh večjih infrastrukturnih, energetskih ali industrijskih investicijah -, pa je šale konec. Vrv se zategne okoli vratov okoljevarstvenikov.

Osnovno razmerje med državo (vlado) in nevladnimi organizacijami (NVO) je naravnost incestuozno v primerih, ko te veliko ali ves denar za svoje delovanje prejmejo od države. Nevladniki živijo na račun davkoplačevalcev, tj. javnih sredstev, odgovorni pa večinoma niso - skoraj - nikomur. Države po drugi strani rabijo NVO, ker jim to prinaša "točke" na različnih mednarodnih indeksih demokratičnosti, svobode, odprtosti ipd. Vlade se z NVO lahko pohvalijo na državnih birokratskih srečanjih, državljanom lahko z njiim pred nosom mahajo in jim dokazujejo, kako upoštevani in zastopani so interesi drugače mislečih. Vlade z NVO sporočajo, da so ok. Imeti NVO je politično korektno. Tako kot je nujno in korektno imeti različne vladne agencije, komisije (na primer protikorupcijsko komisijo, urad za konkurenco, varuhe različnih pravic itd.), o katerih neodvisni drži upravičeno dvomimo že zaradi številnih primerov prilagojenega odločanja in afer. Če lahko država na NVO pritisne z denarjem, na vse te vladne podaljške pritiska z imenovanji, razrešitvami posameznikov ter posledično z njihovim socialnim položajem (spet z denarjem).

O bolj zloglasnih primerih NVO v Sloveniji, na primer o Mirovnem inštitutu, predvsem o financiranju, je bilo že veliko napisanega, zato o tem danes ne bi. Bolj zanimivo je, da imamo v Sloveniji več kot 25.000 nevladnih organizacij. Večinoma gre za različna društva (tudi gasilska), zavode in podobno, ki so imela leta 2015 okoli 780 milijonov evrov prihodkov in skupaj več kot 7.000 zaposlenih (vir). Banalno rečeno, gre za eno večjih industrij v državi. Gre za "biznis". Na žalost podatkov o deležu financiranja s strani države nisem našel. Gotovo pa je precej opazno.

Nikakor ne želim delati krivice večini "poštenih" NVO, ki opravljajo svoje poslanstvo moralno, odgovorno, s pravimi cilji itd., vendar menim, da bi morali o tistih bolj občutljivih (večjih, s pomembnejšim delom državnega denarja ipd) državljani in davkoplačevalci pač vedeti več. Vsaj tako, da bi vse tiste, ki prejmejo več kot 40 odstotkov sredstev za svoje delovanje od države, to jasno sporočati v vseh svojih predstavitvah in nastopih (kot neke vrste disclosure, razkritje). Pa tudi, da bi se delež financiranja države pri vseh omejil do določenega odstotka vseh prihodkov posamezne NVO, saj bi jim taka omejitev pomagala k večji neodvisnosti. Tako kot podjetja ne morejo in ne smejo biti odvisna od enega finančnega vira, saj jih to hitro pokoplje, tudi NVO ne bi smele biti prisesane na državne prsi.