Pravkar sem prebral knjigo Douglasa Murraya The Strange Death of Europe: Immigration, Identity, Islam* (vir), ali po slovensko Nenavadna smrt Evrope: imigracija, identiteta, islam. Douglas Murray je uveljavljen pisatelj, ki redno piše za Wall Street Journal, Sunday Times in Spectator. Je ustanovitelj Centra za družbeno povezanost, trenutno je direktor Združenja Henryja Jacksona. V knjigi se sprašuje, ali naš kontinent dela samomor. Zadnja leta namreč številni ljudje v različnih evropskih državah, tudi v Sloveniji, zasebno izražajo nelagodje in strah zaradi ravnanja, ki je dopustilo, da je imigracija v Evropi ušla izpod nadzora. Mnogi so tudi zelo zaskrbljeni zaradi širitve islama. Murrayeva knjiga jasno nakaže, da bo smer, v katero gremo, povzročila, da Evropa ne bo več prostor, v katerem smo odraščali. Ali ni čudno, da se je navzven odprta celina spremenila v samo vase zaprto? Ali ni čudno, da celina, s katere so se ljudje naselili v praznih delih sveta, kot so Združne države Amerike, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija, Južna Afrika in Južna Amerika, ne more zaščititi lastnih prebivalcev?

Pomislimo na morda dva odločujoča dogodka zadnjih let. Prvi je relativen neuspeh evra za večino članic, vendar uspeh za Nemčijo; drugi je zmešnjava z migranti. In še, zakaj evropski politiki zares ne priznajo, da je Lizbonska pogodba, ki so jo s fanfarami oznanili leta 2007, propadla? Bila so poročila, toda ali priznavajo krivdo za polom? Namen pogodbe je bil do leta 2010 napraviti Evropsko unijo "najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, sposobno trajne gospodarske rasti z več in boljšimi službami in večjo družbeno kohezijo". Zdaj se sliši kot šala, vendar za milijone mladih ljudi to ni smešno, zlasti v sredozemskih državah, ko ne morejo najti zaposlitve.

Ali politiki res mislijo na ljudi, ali razmišljajo samo o tem, da bi bili izvoljeni in bili deležni vseh službenih privilegijev? Zdi se, da delajo vse možne napake, knjiga Douglasa Murraya posebno izpostavlja popularno dolgoletno politiko, ki se ji reče multikulturnost. Večina običajnih ljudi, ki sem jih spoznal, ne verjame v to politiko in nikoli niso. Mislijo, da bi se morali imigranti prilagoditi kulturi države, v katero so prišli, in ne obratno. Večina nas bi bila popolnoma zadovoljna, če bi svoje navade in običaje obdržali za zasebne priložnosti, ne pa da so te navade nenadoma postale prevladujoč trend v družbi, v katero so prišli zgolj kot gostje. Judje, ki živijo v skoraj vseh državah, to zelo dobro vedo in so ohranili svoje tisočletja stare običaje, vendar priznavajo lokalno kulturo, h kateri so veliko prispevali in postali lojalni državljani. Murray opozarja na izjave, nekateri bi rekli, prepozno, politikov o tej stvari. Angela Merkel je najprej zanikala vse integracijske težave z muslimanski imigranti, nato pa pozneje izjavila, da je multikulturalizem spodletel. Sarkozy je rekel podobno, Cameron tudi. Dejansko so povedali, da se prišleki niso dovolj identificirali z državo, ki jih je sprejela.

Če pomislimo na Bosance, ki so prišli v Slovenijo, večinoma v 50- in 60-tih letih prejšnjega stoletja, so oni, zlasti pa njihovi otroci, postali Slovenci; toda sprašujem se, če se tako počutijo tudi kasnejši prišleki. Enako najbrž lahko rečemo za Srbe, ki so prišli v prvi polovici 20. stoletja. Lahko to rečemo za nedavne migrante z Bližnjega vzhoda?

Evropska unija je bila še enkrat katalizator za napačno usmeritev, ker je silila v zmanjševanje nacionalne zavesti, ki naj bi jo nadomestila tako imenovana evropska nacionalnost. Vzrok in posledica, bi rekel, toda pojavil se je tudi zakon nepredvidenih posledic, ki pravi, da je za vsakim dejanjem najmanj ena nepredvidena posledica. Le-ta bi lahko v tem primeru bila pospešitev 'Nenavadne smrti Evrope'.

Predlagam, da preberete knjigo, vendar vas bo morda od branja odvrnil njen relativni pesimizem.

* Bloomsbury Publishing, London 2017