Če bi pogledali medijske zapise zadnjih nekaj let, bi bil šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) verjetno na prvih mestih. Projekt je bil dodatno aktualen zaradi odmevnih preiskav domnevnih nepravilnosti pri izgradnji. Seveda ne nameravam pisati o morebitnih previsokih stroških investicije ali korupciji, ker o tem veliko razmišljajo in pišejo tisti, ki zadeve bolje poznajo, še bolj pa tisti, ki jih ne. Želel bi predstaviti nekaj dodatnih vidikov o tej vroči zgodbi; vidikov, o katerih je precej manj zapisov, čeprav so mogoče še bolj ključni.

Zagovorniki in nasprotniki investicije razpravljajo, ali bi bil bolj primeren 600 ali 500 megavatni blok, ali bi lahko posodobili peti blok brez gradnje novega ipd. Značilnost vseh teh diskusij je v tem, da se zagovornike katerekoli opcije praviloma hitro poveže z lobiji, interesi, ozadji. Preprosto ne znamo sprejeti dejstva, da gre lahko samo za strokovne razprave na osnovi znanja in vedenja posameznika. Da gre mogoče za študije, analize, poslovne načrte brez nekih skritih namenov, brez osebnih interesov, ki pa vseeno lahko privedejo tudi do različnih ugotovitev. Prihodnost je pač nepredvidljiva in sposobnost ljudi, ki na koncu odločajo, se meri ravno po pravilnosti predvidevanj. V letu 2013 sta na primer dobila Nobelovo nagrado dva ugledna ekonomista, Eugene F. Fama in Robert J. Shiller, istočasno, čeprav zagovarjata popolnoma nasprotne poglede. In mogoče bi morali v tem smislu presojati tudi različne strokovne poglede o načinu izvedbe investicije v nov blok elektrarne.

Ali je bila vrednost investicije res previsoka zaradi zavestne ali načrtne odločitve odgovornih ljudi ne morem in ne želim ocenjevati. Nekaj pa je nesporno. Zaradi časa, v katerem so se sprejemale ključne odločitve in podpisovale pogodbe (2006-2008), so bili stroški investicije vsekakor višji, kot če bi pogodbo sklepali danes ali pa pet let pred tem (denimo leta 2002). V obdobju visoke konjunkture ter visokega nivoja cen so bile vse naložbe in nakupi praviloma dražji kot sicer in investitorji so imeli takrat višje stroške, prodajalci pa so dobro služili. Naložba je bila v tem času objektivno višja za mogoče deset, dvajset ali tudi več odstotkov, kot bi bila v nekem drugem času (torej lahko tudi 300 milijonov).

V tistem času je denimo cena betonskega jekla narasla na preko 600 evrov zaradi velikega povpraševanja – in kasneje padla pod 300. Vemo tudi, kaj se je dogajalo s cenami delnic. Glede na dolgoročna povprečja so bile vsaj dvakrat precenjene, a smo jih še vedno kupovali v pričakovanju, da bodo še naraščale. In velika verjetnost je, da je bila tudi cena investicije takrat precej višja, kot je bila pred tem, vendar so zaradi ugodnih napovedi in pričakovanja nadaljnjih rasti cen (energije ter investicije) investitorji ocenjevali pogodbene pogoje kot zanimive. Ne trdim, da ni bilo kaj v ozadju, a s precejšnjo mero gotovosti lahko ocenimo, da je bila investicija precej dražja zaradi neugodnega trenutka za naložbo - tj. zaradi visokih cen, precej višjih kot danes.

Ta vidik (in posledice) načeloma ni nič bistveno drugačen kot na primer takratna odločitev (politike), da Telekoma ne prodamo, čeprav bi na primer leta 2006 dobili mogoče najmanj petsto milijonov več kot denimo leta 2014. Kdo je kriv za to izgubo, ki je bila nedvomno večja kot mogoče pri TEŠ? Naložbe so bile v letih 2005 – 2008 praviloma preplačane, prodaje premoženja pa izredno ugodne. Kdor je pravilno ujel trenutek, je lepo zaslužil (in obratno izgubil). Objektivno je torej investicija v TEŠ zaradi časa podpisovanja pogodb dražja. Če je bila morda dražja še zaradi česa drugega, pa ne bi špekuliral, ker ne želim pisati o tem, česar vsaj nekoliko ne poznam.

Pri vsem tem pa je najpomembnejši tretji vidik, in sicer ekonomika investicije kot takšne. Zaradi vseh negativnih informacij o TEŠ zadnja leta se je oblikovalo neko splošno mnenje, da gre za zgrešeno investicijo, ki bo tepla davkoplačevalce. Vedno je všečno preračunavanje, koliko državne garancije pade na enega prebivalca (200 evrov), čeprav je to nepomembno. Država je 100 % lastnik elektrarne in cela investicija je njena naložba (ter vsi njeni plusi in minusi), medtem ko dana garancija samo zmanjšuje stroške za en del potrebnega financiranja.

Poglejmo približno ekonomiko te naložbe, kolikor jo lahko razberemo iz javno objavljenih bilanc. Izračun ne temelji na nekem poznavanju investicijskega projekta ter vseh njegovih vidikov, prav tako tudi nimam kakih informacij od odgovornih oseb, a bilance vseeno omogočajo neko okvirno oceno. Glede na velikost bloka bo TEŠ s proizvedeno elektriko lahko letno iztržil vsaj kakih 200 milijonov evrov in to načeloma v celoti v izvozu (vrednost je seveda odvisna od gibanja cena elektrike v svetu). Če je namreč ne bi proizvedli, bi morali toliko elektrike uvoziti. Od tega bo v celotnem sistemu porabljeno za kakih 50 milijonov raznega materiala za poslovanje in vzdrževanje. Kot sistem razumem elektrarno in premogovnik skupaj, saj sta neločljivi del celote in usklajevanje, dogovarjanje ali celo prepiranje o ceni premoga je popolnoma neproduktivno. Kar plača elektrarna več za premog, toliko več zasluži premogovnik in obratno – kar bi z nižjo ceno privarčevala elektrarna, toliko več bi bilo izgube v premogovniku. Ker sta večinoma v celoti v lasti države, je to za lastnika v končni fazi nepomembno (manjši lastniški delež drugih v premogovniku večje vloge nima, razen da nekoliko zapleta sliko).

Po pokritju materialnih stroškov nam torej ostane kakih 150 milijonov evrov dodane vrednosti. Družbi (TEŠ in premogovnik) ter celotna veriga dobaviteljev, raznih podizvajalcev in vzdrževalcev predvsem s tega področja bodo torej letno ustvarili omenjeno dodano vrednost, torej razpoložljiva sredstva za delitev med vse udeležene (za delo – zaposlene in za kapital – kreditodajalce, lastnike). Lahko da bo ob neugodnih cenovnih gibanjih dodana vrednost za dvajset, trideset milijonov tudi nižja (in posledično izguba, kar se dogaja v zadnjih letih), a ustvarjena dodana vrednost še vedno bo predstavljala več kot 1 odstotek celotne dodane vrednosti gospodarstva.

S tem, da iz zemlje izkopljemo premog ter ga pokurimo v elektrarni (glede na vse okoljske zahteve in sodobno tehnologijo verjetno brez nekih večjih negativnih vplivov na Šaleško dolino), bomo torej v naslednjih denimo dvajsetih letih letno ustvarjali okoli 150 milijonov dodane vrednosti ali kakega pol odstotka celotnega BDP države. Če tega ne bi naredili, bi premog ostal v zemlji, družba pa brez te ustvarjene dodane vrednosti.

Od teh 150 milijonov dobijo zaposleni v obeh družbah ter tudi zaposleni v podjetjih, ki opravljajo določene storitve za elektrarniški sistem med 80 milijonov plač, 30 milijonov gre za okoljske takse (kar zopet dobi država), preostali milijoni pa predstavlja denarni tok naložbe, čisti prilivi, namenjeni za odplačilo naložbe,mogoče celo kaj lastniku. Kot rečeno, bodo ti prilivi ob neugodnih gibanjih lahko tudi n nižji in lastniku ne bo ostalo nič, mogoče bo kaka posojila potrebno podaljšati ali nadomestiti s kapitalom. Vseeno pa lahko objektivno pričakujemo, da bodo vložena sredstva iz prostega denarnega toka v daljšem roku povrnjena. V vsakem primeru pa bo letno ostajalo kakih 80 milijonov evrov dodane vrednosti za zaposlene. Samo v sistemu (elektrarna, premogovnik) je trenutno zaposlenih 1.600 ljudi, katerih povprečni katerih bruto prejemki presegajo 3.500 evrov mesečno, od česar dobi država 1.500 evrov davkov, zaposleni pa 2.000 evrov. Dodatno pa je mogoče vsaj še tisoč ljudi v drugih družbah povezanih s TEŠ.

Zgornji zapis bo marsikdo hitro ocenil kot zagovarjanje morebitne neustrezne prakse pri izvedbi te investicije. Vsekakor nič od tega, samo upam lahko, da bodo pristojni organi ter preiskovalne komisije ugotovili, kaj se je dejansko dogajalo. Ali je bila pri naložbi res prisotna korupcija ali kaka druga nesprejemljiva praksa. Vseeno pa kakršnekoli ugotovitve ne bodo bistveno spremenile zgornjih navedb. V vsakem primeru bo vedno ostalo odprto vprašanje najbolj ustrezne izbire investicije. Še bolj je nesporno dejstvo, da je bila pogodba za investicijo pač podpisana v najbolj neugodnem času in je zaradi tega vsekakor dražja, kot bi bila sicer.

Ne glede na končne ugotovitve o morebitnih oškodovanjih ali tudi osebnih okoriščanjih drži, da je investicija kot takšna za Slovenijo izjemno pomembna in tudi pozitivna. Po letu 2013 je prišlo do precejšnjega znižanja cen elektrike, zaradi česar so ocene v mojem izvirnem članku iz leta 2014 nekoliko preveč optimistične. Glede na današnje razmere je navedena dodana vrednost letno kakih 50 ali še nekaj več milijonov previsoka. To sicer podaljša dobo povračila vložka, vseeno pa še vedno velja, bo z ekonomskega vidika naložba za Slovenijo pozitivna.

Posebno zaradi let kot je letošnje, ko TEŠ prispeva kar 40 % vse potrebne električne energije. Njen nakup v tujini bi bil zaradi prevelike uvozne odvisnosti sicer pomembno dražji, izgubili pa bi tudi ustvarjeno dodano vrednost. Naj ob tem ponovno poudarim, da se ne opredeljujem do morebitnih koruptivnih dejanj, temveč obravnavam samo ekonomske vidike naložbe. Delovanje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj pač omogoča, da lahko s sežigom premoga (ki bi sicer ostal pod zemljo) ustvarimo kakih 150 milijonov evrov dodane vrednosti letno, ali - če hočete - solidne dohodke in delo za tri tisoč družin, vložek v izgradnjo pa bo iz prilivov od prodaje energije vsekakor lahko povrnjen, čeprav mogoče v nekaj daljšem obdobju.