Če bi bilo treba z eno samo besedo označiti aktualno slovensko politiko, bi izbral besedo zmešnjava. To se mi je potrdilo 21. septembra zvečer ob gledanju oddaje Odmevi na TV Slovenija. Razumni voditelj Slavko Bobovnik je najprej poročal o diplomatskem škandalu v New Yorku, ko je hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković pred vesoljno Generalno skupščino OZN obtožil slovensko vlado, da ne upošteva mednarodnega prava, slovenski govornik Miro Cerar pa je – če sem dobro razumel medijska (s)poročila – razpravljal o čebelah. Druga točka Bobovnikovega sporeda je bil drugi tir. Če se ne motim, se je tokrat v televizijskem studiu nakopičilo več kot trideset prepirljivih poznavalcev dvotirnosti. Sporočilo Odmevov je bilo, da se bodo slovenski volivci težko odločali, ker ne bodo vedeli, za kaj sploh gre? Gre za podporo ali za zavračanje drugega tira? Gre za zapravljivost ali varčnost? Gre za izbiranje zemljišč in tras, po katerih naj bi v prihodnje tekla železnica? Gre za glasovanje v korist vlade ali opozicije

Pisca teh vrstic je seveda še bolj kot drugi tir zanimal newyorški škandal. Najprej nekaj uvodnih ugotovitev:

1. Namesto, da bi zdržala napetost ali nemara celo razpletla slovensko-hrvaške odnose, je vlada Boruta Pahorja (2008-2012) te odnose zelo zapletla. Čeprav Pahorja cenim in bom nemara celo volil zanj, je najprej pretiraval s kazanjem mišic (z napovedjo, da bo Slovenija nasprotovala članstvu Hrvaške v EU), nato pa je čez noč popustil in sklenil s Hrvati zelo slab (arbitražni) sporazum, v katerega so Hrvati vgradili dragulj, ki se imenuje "stik", v angleščini pa "junction". Ta dragulj je svojo pravo "dragocenost" pokazal v razsodbi, ki je Sloveniji namesto teritorialnega izhoda na odprto morje prisodila "najliberalnejši režim" plovbe skozi hrvaško morje – rešitev, ki jo je Hrvaška ponujala že dvajset let nazaj, pa je Slovenija ni sprejela.

2. Slovenija bi najbrž lahko dosegla dobro rešitev zase s povezavo podpore Hrvaški pri pristopu k EU in zahteve po teritorialnem izhodu na odprto morje. Seveda takšnih pogojev in povezav ni dobro razglašati urbi et orbi – česar se je vlada, v kateri sem sodeloval, zelo strogo držala. Naš minimum pred nastopom Pahorjeve vlade je bil sporazum Drnovšek - Račan, ki so ga v teh dneh nekateri privrženci levice imenovali "neuresničenega", kar seveda drži, vendar je postal merilo uspešnosti in uresničljivosti, ki bi ga lahko povezali s podporo hrvaškemu vstopu v EU. Pahor je v stockholmskem arbitražnem sporazumu dosegel neuravnovešeno rešitev: nedvoumno in vnaprejšnjo podporo hrvaškemu vstopu za časovno odložen in dvoumen stik slovenskega morja z mednarodnimi vodami. Takrat so Hrvati prvič odpirali šampanjce.

3. Naslednjič so odpirali šampanjce, ko so slišali znameniti telefonski pogovor Türkovega izbranca Jerneja Sekolca z Erjavčevo izbranko Simono Drenik. Zadeva se je začela potapljati in Hrvati so še enkrat napovedali šah Sloveniji. Haaško odločanje se je zavleklo, predvsem pa so se sodniki ustrašili, da jih bodo obtožili pristranskosti v korist Slovenije, kar je še bolj obremenilo razsodbo.

4. Karl Erjavec in Cerar sta za Slovenijo slabo razsodbo – iz razumljivih razlogov – razglasila za slovensko zmago, mediji pa so jima v glavnem sledili. Nakar se je začela agonija. Hrvati so povedali, da razsodbe kljub ugodnosti in koristnosti zase ne bodo upoštevali. Očitno so menili, da bi bi jo lahko z vso teatralnostjo in mučeništvom sprejeli ob dodatnih koncesijah, npr. v Piranskem zalivu.

5. Agonija je dosegla posebno tragikomično fazo, ko sta Cerar in Erjavec začela siliti Hrvate, naj za božjo voljo sprejmejo zanje ugodno in za Slovenijo neugodno razsodbo. Hrvati so šahirali naprej, Slovenci pa so jih tožarili na vseh mogočih in nemogočih naslovih – ne vedoč, da se resne države v takšnih primerih izogibajo polaganju vseh jajc v isto košaro.

6. Čeprav ne poznamo podrobnosti in ne vemo, ali sta se predsednika zares sporazumela o dnevnem redu zagrebškega sestanka, je videti, da je na koncu Plenković v New Yorku Cerarja tako rekoč matiral in osmešil na podoben način, kot ga je nekoč matiral neki hrvaški šaljivec, ki se je predstavil kot hrvaški premier Tihomir Orešković.

Postavlja se vprašanje, kako je mogoče razrešiti to nadvse zapleteno in zavozlano situacijo. Slovenija – po svoji krivdi – nima veliko municije. Grožnja z nasprotovanjem hrvaškemu članstvu v OECD ali v schengenskem sistemu je neprimerna, obenem pa Hrvaška v tem trenutku ni resna kandidatka za nobeno takšno članstvo. Obrambne sposobnosti Slovenije so – žal spet po zaslugi več levih vlad po letu 2008 – zelo slabe. Diplomacijo pa vodi Erjavec, ki slabo govori tuje jezike in ga zanima le stranka, ki se odlikuje s ponujanjem miloščine upokojencem.

Hrvaški grb vsebuje šahovnico in najbrž ni naključje, da so naši sosedje odlični šahisti. Morda bi se splačalo tudi med Slovenci poiskati nekaj dobrih šahistov ali pa bi morali predlagati drugačno igro. (Košarko?) V vsakem primeru bo treba zoper hrvaško napadalnost, ki zasluži vse priznanje za spretnost in duhovitost, najti boljše igralce.