Današnji komentar mi narekujejo štiri kulturna dejstva, štirje originalni prapori, ki so jih pred stotimi leti nosile revolucionarne množice po moskovskih in peterburških trgih. Danes pa jih lahko po stotih letih gledamo na razstavi z naslovom 1917: Koda revolucije, s katero v Centralnem državnem muzeju sodobne ruske zgodovine obeležuje njeno okroglo obletnico. Razstavo in prapore sem si ogledal včeraj med drugim tudi zato, ker se muzej sodobne ruske zgodovine nahaja v neposredni bližini mojega začasenga bivališča v Domu na Majakovki. Priporočilo: nahaja pa se tudi v bližini maksimalističnega gledališča Elektro-Stanislavski, v katerem si je smiselno ogleadati katero od njihovih predstav.

Prapori imajo na svoji rdeči svileni podlagi izvezene zlate črke. Na zidu visijo kot živa arheologija, ki nas opozarja tudi na to, kako so revolucionarke in revolucionarji oglašali smisle svojih neposrednih akcij. Množice so prek njih oznanjale svoje dostojanstvo in voljo:

Prvi prapor: Osemurni delovni čas.

Drugi prapor: Naj živi demokratska revolucija.

Tretji prapor: Mir svetu, oblast ljudstvu.

Četri prapor: Odrekamo se preteklemu svetu.

Poetska replika o naravi revolucije: "Revolucijonarni čas je brezprizivno padal v gravitacijsko polje Zemlje, tako kot iz težkega oblaka pada dežna kaplja proti Zemlji".

Osem urni delovni čas!

Delavnik in nov urnik sta bila izborjena. Z njima smo dobili socialno matrico. Združena človeška skupnost se je potrdila tudi zaradi novega delovnega časa, tudi zaradi socialnega zavarovanja, zaradi zdravstvenega zavarovanja, predvsem pa zaradi brezplačnega šolstva. Umetniki so z vso svojo občutljivostjo podprli revolucijonarne množice v njihovih zahtevah. Zlili so se z njimi v revolucionarno reko. Je pa brutalno dejstvo, da že v tretjem nareku delavci niso podprli umetnikov v njihovi želji po Umetnosti-revoluciji!

Komentiram umetnost in redko stvarnost, toda umetnost se je v tistih novemberskih dneh Oktobrske revolucije preselila na ulice, v središča mest, performirala je stvarnost z najvišjo stopnjo odgovornosti. Umetniki so želeli z vsem svojim talentom podariti lepoto resničnosti in namestiti etične imperative v svojo resničnost, ki se je sama urivala k rimi. Ne pa več dovoliti, da jo priviligirani trošijo za svojo zabave in izprijene poglede. Novim umetnikom se je pozicija vzvišene umetnosti upravičeno upirala. To se redkokdaj zgodi, toda takrat je umetnost stopila v prve bojne vrste stvarnosti. V množici je bila kristalno jasno izražena misel: Nikoli več fevdalizma, tega zločinskega družbenega reda, ki je med drugim proizvedel tudi renesanso. S transprenti in praporji so izražali svojo voljo za enakost, sestrstvo, bratstvo, enotnost - svobodo. Agresiven represiven aparat carističnega vojnega stroja, ki je bil v tistem času že močno vpleten v prvo svetovno vojno, je razdražen in vajen klanja brez zdržkov streljal iz svojih strojnic smrt po svojih podložnikih. Brez kakršnegakoli zadržka je pobil na stotine protestnikov.

Naj živi demokratska revolucija!

Sto let je minilo od revolucionarnega časa. Še danes gledamo masovne odtise revolucionarnih zahtev. Politična avantagarda manjševikov, boljševikov in anarhistov je dala glas izkoriščanim, izrabljenim, artikulirala je jezik ponižanih. Prekletih z rojstvom v bedo. Je pa brutalno dejstvo, da je proletarec stal pred revolucionarnim Črnim kvadratom kot pred kompleksno formulo rojstva materije iz vakuuma. Že v naslednjem trenutku, decembra, se je oblikoval aparat politične avantgarde, ki kmalu za tem ni več dopuščala kompleksnosti, konstrukcijske raznovrstnosti, suprematistične vznesenosti, zaumnosti, serapjonske pravljičnosti, akmeistične poetske predrznosti, rojene neposredno iz revolucionarne prakse Oktobra. Umetnik in umetnica Oktobra sta bila takoj po zmagi obsojena na poraz. Čas nikoli ne izpuhti, vedno je tukaj z nami, določa nam format bivanja. Čas jih je porazil.

Oktobrska avantgarda je dala svetu etiko in estetiko jasnega idejnega vektorja. Prelomna revolucionarna etapa je zdržala dobro desetletje, ko so se misli izčrpale in sprevrgle v svoje nasprotje. Delo, ki se še dobro ni začelo, ni bilo nikoli izpeljano v svoji projekciji. Ne pozabite umetniško delo dokončajo kritiki in glas ljudstva. Toda kljub vsemu je zaživela celostna umetnina, totalna inštalacija z aktom mutiranja utopične želje v nekaj povsem drugega. Že v enem desetletju so traktoristi potolkli nosilce umetniške revolucije. Seveda je vse potekalo ekstremno hitro, tako, da ni bilo časa za raziskave umetniških kontekstov, kaj šele umetniških diskurzov.

Digresija: Seveda so bile izjeme, celo antiboljševiki, ki so napisali izvrstne tekste o avntgardni umetnosti, kot je bil Viktor Borisovič Šklovski. Naj opozorim na njegovo knjigo Vstajenje besede (1914), vpliven članek Umetnost kot postopek (1917) in knjigo o Vladimirju Majakovskem (1940). Konec digresije.

Politična avantgarda ni potrebovala originalnosti in samobitnosti umetniške avantgarde. Potrebovala je kruh in elektriko, potrebovala je novo gospodarsko politiko (NEP). Toda zahtevni revolucijonarni umetniški procesi, ki so med drugim vzpostavili revolucionarni zanos, so bili do obisti moteči, kmalu so padli pod strelskimi vodi.

Politična avantgarda: Socialdemokratska stranka, ki je bila ustanovljena 1898 se je leta 1904 razcepila na dve struji manjševike in boljševike. Razlika med njimi je bila, da so manjševiki zahtevali revolucionarno demokratizacijo, boljševiki pa socijalistično revolucijo takoj. Zdaj!

Mir svetu, oblast ljudstvu!

Obiskovalcev v moskovskih muzejih, gledališčih, kinematografih in galerijah nikoli ne manjka, vedno jih je preveč, v vrstah stojijo pred vhodi. Na razstavi sredi dneva nisem naštel treh obiskovalcev. Danes sem šel mimogrede še  enkrat pogledat, če ni bil to slučaj. Ne, redki obiskovalci so bili na razstavi. Nestabilno je avtorstvo revolucionarnih praks. Revolucionarna projekcija je že takrat pred stotimi leti ugašala v procesih birokratskega dokumentiranja in gospodarskega vrednotenja. Vsak čas ima svojega duha. Do naslednjega dejanja, do naslednjega upora. Vsaka revolucija je seštevek kolektivne dinamike. Devetdeset let se je revolucijonarni umetniški eksperiment skrival po moskovskem podzemlju ter gradil smisle, danes pa je poražen. Podlegel je produktnemu fetišizmu, kapitalističnemu totalitarizmu, ki nabira, kupuje in hrani, v globoki veri, da se kapitalistična kriza ne bo nikoli več ponovila.

Odrekamo se preteklemu svetu!

Tako gledam predmete nedokončane misije. Prapore in transparente, ki so z dnašnje točke zrenja videti kot kulturni funadamentalizem. Ideja je založena, odložena do nadaljnega tja nekam v prihajajoči čas. Zasnova bodočega časa je vedno v sedanjem času. Tudi zato potrebujemo umetnost. Vse preveč je kapitalističnih manipulacij. Kapitalizem je najbrutalnejša verzija totalitarizma. Gledamo agenta večnega vračanja istega. Revolucionarni časovni načrt nas zapelje v neizbežno nedokončanost v ogromnem prostranstvu človeške volje. Vse doživljam kot mojo osebno montažo časovnih zank.

Narek petega nenačrtovanega praporja: Naj nam skupni spomenik postane tehno planet!