Samo še na papeževem pogrebu bi se morda zbralo toliko državnikov kot na jesenskem zasedanju Organizacije združenih narodov. Minuli teden se je sestala 72. Generalna skupščina OZN, na njej pa smo slišali ogromno besed o miru, svobodi in sodelovanju, kar je že skoraj spominjalo na pesem Evrovizije. Šele ko so padle besede o terorizmu, popolnem uničenju neke domnevno zlobne države, pa tudi o Goljatu, je postalo jasno, da gre za vsakoletni zbor svetovnih voditeljev.
Tudi letošnje zasedanje Generalne skupščine Organizacije združenih narodov (19. - 25. september 2017), ki ji bo septembra 2018 predsedoval Miroslav Lajčák, ugledni slovaški diplomat in zunanji minister, nekdanji Visoki predstavnik mednarodne skupnosti v Bosni in Hercegovini, je bilo v marsičem neponovljivo. Najbolj nestrpno so seveda vsi čakali govor ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki se je v tej vlogi prvič pojavil na govorniškem odru in svoj debut tudi izkoristil, saj je bil njegov nastop dolg skoraj tričetrt ure.
Da bo kritičen do okostele, zbirokratizirane, neučinkovite in (pre)drage svetovne organizacije, ni dvomil nihče. A vseeno ni šel dlje od predvidljivih kritik. Sam je kasneje komentiral, da je "povedal, kar je bilo treba povedati". Bolj neprizanesljiv kot do OZN je bil seveda do Irana in še posebej Severne Koreje, ki ji je zaradi jedrskih provokacij zagrozil s popolnim uničenjem.
Ko je Trump žugal Iranu, so se v izraelski delegaciji, na čelu katere je bil premier Benjamin Netanjahu, režali kot pečeni mački v svojih kolpeh. Netanjahu se je kasneje v svojem nastopu - ki je požel precej odobravanja ne le zaradi vsebinskih poudarkov, ampak predvsem zato, ker je "Bibi" res odličen govorec - za brezpogojno podporo Trump z obrestmi tudi oddolžil.
Manj navdušenja nad ameriškimi grožnjami z uničenjem "malopridne" Severne Koreje so pokazali v neformalni koaliciji neuvrščenih držav, ki imajo v Generalni skupščini sicer večino, vendar so politično neenotne in praviloma nikoli ne zmorejo doseči konsenza o ničemer. Vseeno pa je dosmrti predsednik Zimbamveja, legendarni Robert Mugabe - pri svojih 93. se je komaj še privlekel do govorniškega odra -, požel kar nekaj gromkih aplavzov, ko je Trumpa primerjal s svetopisemskim orjakom Goljatom, ki grozi z iztrebljenjem majhnemu narodu. "Please blow your Trumpet in Peace", je Mugabe, ki se je komaj še privlekel do govornice, duhovito zabrusil ameriškemu predsedniku. Še več aplavza je dobil za izjavo, da "smo svobodni, ker smo premagali pošast imperializma". Če je s tem namigoval na ameriško politiko do Irana, Venezuele ali Severne Koreje, potem ni čudno, da so med njegovim razmeroma dolgim govorom v klopeh ameriške delegacije samo zavijali z očmi.
Trumpov "napad" na Iran je pokomentiral tudi iranski predsednik Hassan Rouhani, ki je kljub drugačnim pričakovanjem ostajal v defenzivnem položaju. Iranci na lestvici državnih sovražnikov očitno ne želijo prehiteti Severne Koreje, ki je trenutno ameriški sovražnik št. 1. So pa glede iranskega jedrskega programa in latentne želje po uničenju judovske države ves čas opozarjali Izraelci. Zanje je brezpogojna podpora Združenih držav zaradi tega dejansko vitalnega pomena.
Vladimirja Putina letos v New York ni bilo. Kremelj je pojasnil, da ima preveč natrpan urnik in da mu delovne obveznosti ne dopuščajo nekajdnevnega "izleta" v Združene narode, kamor je ruski predsednik sicer poslal svojega dolgoletnega zunanjega ministra Sergeja Lavrova. V Generalni skupščini ni bilo niti nemške kanclerke Angele Merkel, ki je prejšnji teden zaključevala naporno predvolilno kampanjo. Kitajsko je zastopal zunanji minister Wang Yi, ki so ga hvalili zaradi vsebinsko zelo močnega govora, čigar rdeča nit je bila paradigma, ki jo Američani prevajajo kot "world order, not domination" in ki je v očitnem nasprotju z njihovo doktrino.
Tudi Kim Jong Un je v New York poslal svojega zunanjega ministra, ki je bil zaradi napetega položaja na Korejskem polotoku deležen velike medijske pozornosti. Ri Young Ho je imel sicer zanimiv govor, v katerem je na dolgo in široko utemeljeval pravico svoje domovine do samoobrambe; oboroževalni stampedo in razvoj jedrskega otožja je pojasnjeval z dejstvom, da je to edini način odvračanja sovražnikov, ki režim Pjongjangu vsako leto vsaj dvakrat provocirajo z obširnimi vojaškimi vajami na ozemlju Južne Koreje. No, vsaj glede tega je Ri Young Ho izpadel celo relativno kredibilno, zanimivo je tudi, da je v dvorani kar nekaj predstavnikov neuvrščenih držav s simpatijami poskušalo njegov govor in mu na koncu tudi zaploskalo. Severnokorejski šef diplomacije je čez čas pred novinarji izjavil, da če Američani ne bodo nehali s provokacijami, potem bo njegova država izvedla naslednji jedrski poskus z vodikovo bombo kar na Pacifiku ...
In zdaj še skok na periferijo mednarodne politike - namreč k temi, ki je vsekakor zanimiva za Slovenijo. Kot je znano, je slovenski premier Miro Cerar, ki je na letošnji Generalni skupščini OZN na nek način nadomeščal predsednika republike Boruta Pahorja, zaradi govora svojega hrvaškega premierja Andreja Plenkovića demonstrantivno odpovedal uradni obisk v Zagrebu, do katerega bi moralo priti ravno v teh dneh. V čem je problem Plenkovićevega 19 minut dolgega govora oziroma kaj je hrvaški premier takšnega povedal, da je to tako vznemirilo slovensko delegacijo? Naj ob tem izpostavimo še en detajl, ki kaže na neprofesionalno, diletantsko vodenje zunanje politike s strani premierja Cerarja: za obisk Zagreba, o katerem je bilo v medijih toliko povedanega, uradno sploh nikoli ni bilo formalnega vabila, še manj pa dnevnega reda bilateralnih pogovorov. Tako se to pač ne dela, so to komentirali stari, izkušeni diplomati, s katerimi smo govorili.
Morda vas bo to začudilo, toda Plenković je v svojem nastopu "situacijo s Slovenijo" omenil precej na kratko, šele v 12. minuti, ko je govoril o "kompromitiranju mednarodnih tribunalov", in ugotavljal, da v takšnih primerih njihove odločitve ne morejo biti veljavne, zavezujoče, saj spodkopavajo vladavino prava. Plenković je razložil, da je Hrvaška prav zato izstopila iz abritražnega procesa s Slovenijo, ki da je njihova prijateljska sosednja država. S Slovenijo želimo rešiti odprta vprašanja v bilateralnem dogovarjanju, je še povedal v približno minuto dolgem delu svojega govora, ki pa ga slovenska delegacija oziroma premier Miro Cerar (njegov nastop je bil kasneje, za Plenkovićevim) ni slišal, kot ga je bilo kasneje razumeti v izjavi za Televizijo Slovenijo. Če smo ga prav razumeli, da ni bilo v dvorani.
Je bil premier Cerar v času, ko je govoril Plenković, na kavi ali kosilu?
Panika in zmeda v slovenski delegaciji je bila zato precejšnja: ko je premier Cerar dobil nekakšen "povzetek" Plenkovićevega nastopa, v katerem je - kot smo že poudarili - ta Slovenijo omenjal v približno eni dvajsetini svojega govora, je izgubil živce in se odločil, da bo prek medijev komuniciral z Zagrebom. Kmalu zatem se je rodila "odpoved načrtovanega obiska v Zagrebu".
Cerarjeva jeza je verjetno posledica dejstva, da on sam za razliko od Plenkovića v svojem govoru niti z besedico ni omenil arbitražnih "nesporazumov" s Hrvaško, pač pa je v zelo kratkem, vsebinsko praznem govoru - na kar napeljuje pogostnost besede "moramo" - omenjal migracijske in begunske tokove, terorizem, kaznovanje zločincev, solidarnost, človekove pravice, trajnostni razvoj, varstvo okolja in pomembno vlogo čebel in drugih opraševalcev.
Ne hecamo se: Cerar je uradno predlagal Generalni skupščini, da 20. maj razglasi za svetovni dan čebel, druge države pa povabil k podpori tej pobudi.
Če je kje posredno namigoval na pričakovanje Slovenije, da bo Hrvaška naposled le sprejela razsodbo arbitražnega tribunala, potem je kvečjemu v zaključnem delu svojega nastopa, ko je dejal:
"Gospe in gospodje,
svetovna skupnost ne more delovati brez spoštovanja in izvajanja mednarodnih pogodb, odločitev mednarodnih sodišč in tribunalov ter drugih virov mednarodnega prava. Spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih pogodb in drugih virov mednarodnega prava, je vgrajeno v Ustanovno listino Združenih narodov. Je temelj mednarodnega miru in varnosti. Še več, je pomemben porok prijateljskih odnosov in sodelovanja med državami. Slovenija priznava ključno vlogo pravne države in mednarodnega prava, zato sta v središču naše zunanje politike."
Nikjer ničesar konkretnega, zaradi česar so se nam Hrvati lahko samo nasmihali, ker je njihov premier izkoristil minuto od skoraj 20 minut dolgega govora pred Generalno skupščino, in jasno povedal, da arbitražna razsodba za Hrvaško ne velja, saj je iz postopka že davno izstopila. Če bi slovenska diplomacija delovala kolikor toliko profesionalno, potem bi morala Darja Bavdaž Kuret, vodja stalnega predstavništva Slovenije pri Združenih narodih, predhodno opozoriti zunanjega ministra Karla Erjavca oziroma kar neposredno premierja Cerarja, da misli hrvaški predsednik vlade v New Yorku omeniti tudi arbitražo. Sposoben diplomat se do takšne informacije brez težav dokoplje. Najlažje tako, da bi hrvaško delegacijo prosili za kopijo govora v angleščini ... tako pa se je zgodilo, da so se naši do Plenkovićevega govora dokopali šele po dveh urah. Če bi se namreč pravočasno, bi lahko premier Cerar prilagodil svoj govor — ne pa da je pleteničil o čebelah!
Problem, ki ga je dodatno odprl premier Cerar s svojim akademskim larpurlartizmom v palači Združenih narodov, se pa tiče jedrskega razoroževanja, ki ga Slovenija očitno danes podpira, jutri ne, pojutrišnjem pa spet. Povsem brez strategija ali domišljenega koncepta torej. Podpiranje uveljavitve Sporazuma o neširjenju jedrskega orožja je za Cerarja na filozofski ravni nekaj samoumevnega, vendar svet ne deluje na takšnih načelih, pač pa na temeljih t.i. realpolitik. Če želimo v konfliktu s Hrvaško doseči preboj, potem je zanašanje na bratsko podporo Putinove Rusije preveč naivno. Brez ameriške podpore ne bo nič. Američanov pa s tako otročjimi akcijami, kot je podpora Sporazumu o neširjenju jedrskega orožja, pač ne bomo prepričali v svoj prav. Sploh pa zdaj ne, ko so na Korejskem polotoku zaradi jedrskega orožja razmere skrajno napete.
Za Mira Cerarja bi bilo morda res bolje, če bi se letošnjemu nastopu v Generalni skupščini odpovedal in se posvetil svojim domačim opravilom - Magni, 2. tiru, zdravstvu in drugim sijajnim uspehom svoje etične administracije ...
Opomba: Cerarjev nastop v Združenih narodov boste zaman iskali na Youtube. Ga ni.