Analogija s primerom Amistad, od katerega je minilo že dolgih 177 let, je najmanj dvoplastna. Na eni strani pojasnjuje izstopajočo rigidnost sedanje španske oblasti, ko gre za dialog z demokratično in zakonito izvoljenimi predstavniki ene izmed provinc, na drugi pa relativizira prepričanje, da Združene države Amerike v resnici tako odločno podpirajo enotno in unitaristično parlamentarno monarhijo Španijo (kot zatrjujejo v Madridu, da bi Kataloncem vzeli upanje). Kajti za takšno prepričanje, zgodovinsko gledano, ni niti najmanjših razlogov. Prej bi lahko rekli nasprotno. A za visoko politiko med narodi velja, da se določenih besed ali misli pač ne izreče, čeprav bi se jih lahko. Pomembna pa so dejanja. In prav v tej dinamiki odnosov je primer Amistad dovolj ilustrativen, da ga lahko uporabimo kot dokaz španske oblastne nadutosti, ki je niti danes ne moremo spregledati.

Leta 1840 je John Quincy Adams, nekdanji predsednik Združenih držav, pred Vrhovnim sodiščem zastopal 49 Afričanov iz Sierra Leone, ki so jih Španci nezakonito zasužnjili in želeli prodati na plantaže na Kubi. Afričani so se zaradi krutega ravnanja španskih trgovcev s sužnji na Atlantiku uprli, prevzeli oblast na škunerju La Amistad in kapitana prisilili, da je obrnil ladjo nazaj proti Zahodni Afriki. Toda tovorno ladjo je ob vzhodni obali Združenih držav prestregla ameriška mornarica, jo zasegla, Afričane pa poslala v zapor, dokler se ne razjasni njihov pravni status. Slišati je paradoksalno, toda v Združenih državah je bila trgovina s sužnji prepovedana že od leta 1808, suženstvo pa šele od leta 1865, ko je bil končno ratificiran XIII. amandama.

Oglasili so se namreč Španci - njihova mladoletna kraljica Isabela II. - in trdili, da gre za njihovo lastnino: za sužnje, torej stvari. Španska krona je zahtevala, naj ji te stvari nemudoma vrnejo, kajti kraljica je bila ogorčena nad dejstvom, da se vprašanje vrnitve njenih stvari javno rešuje pred ameriškimi sodišči. Prav to pa se je v resnici zgodilo, kajti usoda Afričanov z ladje Amistad je postala prvovrstno pravno vprašanje in bržkone prav po zaslugi Johna Adamsa je Vrhovno sodišče na koncu odločilo, da so Afričani svobodni ljudje in da španska kraljica nima nikakršnih pravic nad njimi.

Amerika in Španija, republika proti monarhiji: Donald Trump in Mariano Rajoy (Foto: twitter)

Adamsov govor (vir) je kajpak predolg, da bi ga povzemali. Menda je govoril skoraj devet ur. Je pa v njem ost, ki je v teh dneh še vedno aktualna, saj se dotika odnosa moderne "španske krone" do province Katalonije, v kateri želijo v nedeljo izvesti referendum o svoji samostojnosti. Podobno kot je enajstletna Isabella II. pred skoraj 180 leti brez kakršnega koli občutka, še manj pa sočutja govorila o stvareh, ki da so njene, se zdaj do katalonskega referenduma obnašata Mariano Rajoy in njegova "ljudska", v bistvu pa kriptofrankistična vlada v Madridu. Nobenega dialoga, nobene želje po kompromisu, pač pa zgolj in samo aroganca moči. Pošiljanje vojakov in vojaške policije v Katalonijo, aretacije, ustrahovanja, cenzure, zaplembe referendumskih glasovnic, sabotiranje lokalnih oblasti, blokiranje televizijskih in radijskih postaj, blokiranje interneta (predvsem angleških verzij katalonskih spletnih portalov) in celo bančnih računov ... 

***

Necivilizirana, primitivna reakcija španske vlade v Kataloniji bi morala šokirati demokratično Evropo. Še posebej tiste politike in intelektualce, ki so doslej praviloma pogledovali na vzhodni del celine, češ da je trdnost pravne države in demokratičnih vrednot tam najbolj vprašljiva. Toda kaj če so spregledali Španijo? Kaj če je pod preprogo španske "neproblematičnosti" že ves čas tičal recidiv frankistične policijske države, ki je delovala več kot 35 let?

General Franco je bil na oblasti približno tako dolgo kot jugoslovanski maršal Tito.

Večina sveta se je v zadnjih 177 letih odrekla monarhičnemu načelu vladanja, medtem ko je Španija ostala kraljevina, večji del 20. stoletja pa celo fašistična diktatura. Šele po smrti generala Franca (1975), ki je bil v mnogočem nekakšna desna verzija Tita, se je kraljevina "demokratizirala", ekonomsko napredovala in desetletje po Francovi smrti in koncu diktature postala članica tedanje Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Toda kakšna je (bila) Španija ves ta čas v resnici, kakšna je bila "navznoter"? Kaj bi lahko o moderni Španiji povedali Baski? Kaj Katalonci?

***

Ali je referendum o neodvisnosti Katalonije demokratičen? Seveda je. Je tudi legalen? Glede na špansko ustavo iz leta 1978 verjetno ne, toda kdo pa se lahko postavi nad suverenost katalonskega ljudstva? Premier Rajoy zagotovo ne. Katalonci imajo pravico, da se sami odločijo o svoji prihodnosti. Vlada v Madridu te naravne pravice vsekakor nima. Lahko si jo kvečjemu uzurpira, v "uporniški" pokrajini uvede de facto izredne razmere, začne izvajati represijo, cenzuro in maltretira ljudi.

Vse kaže, da konservativna vlada v Madridu počne prav to, kar so v zgodovini počele vse tiste vlade, za katere danes vemo, da so se odločile narobe. S primitivno, grobo silo iti nad naravno pravico ljudi, da zahtevajo svobodo in neodvisnost, se je na dolgo rok slabo končalo za tistega, ki je izdal takšen ukaz.

Entuziazem je zadnje dni med Katalonci še vedno močnejši od jeze nad španskimi oblastmi.

V nedeljo bi radi Katalonci na referendumu odločili o svoji prihodnosti. Morda celo o neodvisnosti, če bo tako izglasovala več kot polovica volivcev. Tega ne vemo in ne moremo vedeti. Referendum je najvišja oblika ljudske demokracije. Toda ne za ljudsko stranko, ki je na oblasti v Madridu. Ta vlada, ki meče mračno senco tudi na EPP (zvezo evropskih ljudskih strank), najmočnejšo politično skupino v Evropskem parlamentu, se mora strezniti, spraviti  k sebi in nemudoma prenehati z represijo nad Katalonci.

Kajti to, kar v zadnjih tednih in predvsem dnevih počne španska vlada v Kataloniji, je sramotno, obsojanja vredno in si zasluži najostrejše kritike. Zlasti od držav, ki so tudi same dobile svojo samostojnost in neodvisnost zaradi naravne in neodtujljive pravice do samoodločbe.

***

Kaj torej lahko medtem naredimo mi, ki smo nekoč sami iskali podobno pot iz dušečega jugoslovanskega socialističnega unitarizma? Se kdo še spomni, kako so nas demoralizirali evropski politiki in stranke, ki so se negativno ali celo posmehljivo izražali o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije? Se spomnite ciničnih socialistov in ostalih levičarjev, ki iz načelnih razlogov niso mogli dojeti, da ena izmed evropskih držav, formalno utemeljena na njihovi ideologiji, neustavljivo razpada? Pred več kot četrt stoletja so nas pogojno podpirali in razumeli nekateri konservativci, vsekakor pa liberalci. Vsaka njihova bodrilna beseda ali namig sta za Slovence, ki so stopali po poti samostojnosti, pomenila neprecenljivo moralno podporo.

V času Francove diktature je bila v Kataloniji javna raba katalonščine prepovedana.

Mislim, da že zaradi lastne preteklosti, izkušenj in moralnega imperativa ob tem, kar se dogaja Kataloncem, ne moremo ostati ravnodušni. Svoje nestrinjanje z represivno, nedemokratično politiko Madrida v Kataloniji lahko tudi osebno izrazite veleposlaniku Španije v Ljubljani - bodisi po elektronski pošti

emb.liubliana@maec.es ali 

emba.espa.eslovenia@siol.net ali

mpilar.ycaza@maec.es

bodisi po telefonu 014202311.