Logarjeva parlamentarna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu je potrdila to, kar ugotavljamo že dlje časa: slovenski direktorji državnih podjetij, sploh pa bankirji, resnično trpijo za hujšo obliko kolektivne in posamične amnezije.
Nesrečni bolniki, ki jih uhaja spomin, prav tako tudi ne vedo, kaj se dogaja oziroma se je dogajalo v podjetjih ali poslovnih sistemih, ki so jih vodili. Drug za drugim so med zaslišanji na parlamentarni preiskovalni komisiji, ki jo vodili Anže Logar, najpogosteje uporabljali besedne zveze "ne spomnim se ...", "nisem imel vpogleda ...", "sodelavci me o tem niso obvestili ..." in podobno. Očitno res večina od njih trpi za amnezijo. Stanjem, ko je spomin moten. Pri čemer so vzroki za amnezijo lahko organski (poškodba možganov ali uporaba zdravil, običajno pomirjeval) ali pa funkcionalni, na primer obrambni mehanizmi pri posttravmatskem sindromu.
Jim verjamete? Verjamete, da bi sami na primer lahko kdaj pozabili, da ste nekega dna na bankomatu pozabili 100 evrov? Da vas je nekoč poklical šef in vam na štiri oči naložil neprijetno nalogo, od katere je bila odvisna vaša služba? Ali pa, da ste kakor pomotoma ukradli copate ali pa "šlafrok" iz hotela, v katerem ste bivali? Ne verjamem.
Iz osebnih izkušenj in pogovorov z mnogimi direktorji "poštenih", zasebnih, družinskih ipd. podjetij vem, da direktorji vedo vse, skoraj vse (morda ne vedo za osebna razmerja med podrejenimi itd.) o podjetju, ki ga vodijo. Vedo vse, kar morajo vedeti, pa tudi vse tisto, česar jim ne bi bilo treba. Večinoma skrbijo, da se z nepomembnimi zadevami ne ukvarjajo in se le delajo, da zanje ne vedo.
Predvsem so natančno seznanjeni s finančnimi razmerami, denarnim tokom, prodajo, odnosi s kupci in dobavitelji, notranjo motivacijo in odnosi med zaposlenimi, njihovo uspešnostjo in rezultati itd. itd. Dnevno odločajo o novih poslovnih povezavah, razvoju izdelkov in storitev ...
Direktorji v nasprotju z mnenjem, ki si ga ustvari nepozorni spremljevalec omenjenih zaslišanj v parlamentu, so pametni, sposobni in inteligentni ljudje. V tej luči so se zaslišanci pred komisijo branili z molkom. Ker ne verjamemo, da tudi oni niso (bili) pametni, sposobni, inteligentni, potem je edino logično pojasnilo njihove amnezije to, da so se z molkom "legalizirali" nekaj, čemur običajno rečemo laž.