Kot je že poročal spletni portal Siol.net (vir), je v Sloveniji nastala nova radijska mreža. Projekt eno leto pred volitvami - kar morda ni naključje - vodi Aleksander Žišt, nekdanji direktor Radia Center. Nova mreža je bila ustanovljena predvsem z namenom povečanja prihodkov njenih članov, seveda pa tudi zato, da radijske postaje pridobijo nove frekvence in tako še utrdijo svoj položaj na trgu. Ta pa, kot kažejo uradni podatki, že sedaj nikakor ni slab. Po zadnji analizi trga, ki jo je marca leto objavila Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS), je radijski trg v Sloveniji ustvaril 20.288.538 evrov prihodkov letno. Radijska mreža, ki jo vodi Aleksander Žist, pa skupaj preko 10 milijonov evrov. Z drugimi besedami to pomeni, da ima že ob ustanovitvi največji tržni delež na slovenskem radijskem trgu. Kljub recesiji je nova mreža v 10 letih izgubila samo desetino prihodkov.

S pomočjo Sveta za radiodifuzijo do novih frekvenc

Neuradno smo izvedeli, da naj bi se Aleksander Žist članom svoje mreže večkrat pohvalil, da ima odlične veze v Svetu za radiodifuzijo (SRDF) ter na Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve. Povedal naj bi tudi, da lahko tistim, ki so v njegovem združenju, pomaga do novih frekvenc. Čeprav se frekvence na trgu prodajajo tudi po več 100.000 evrov, jih država na razpisu podeljuje povsem brezplačno. Pomembno pa je, kdo pripravi razpisne pogoje in kakšni so ...

Zato smo začeli pozorno spremljati tudi dogajanje na Svetu za radiodifuzijo, ki frekvence podeljuje. Razpisni pogoje pa v sodelovanju s Svetom pripravi AKOS. Svet za Radiodifuzijo, ki ga vodi predsednik Aleš Lipičnik, je imel na svoji seji 27. julija letos med gradivom tudi razpisne pogoje za nove frekvence. Iz gradiva, ki smo ga pridobili na AKOS, smo razbrali, da so bili razpisni pogoji oblikovani tako, da bi nove frekvence lahko dobila le točno vnaprej določena podjetja, ki so povezana v novo mrežo. Torej ne glede na to, kakšno ponudbo bi dale posamezne radijske postaje na razpisu, bi se frekvence podelile tistim, ki so bili določeni vnaprej.

Dve enaki vprašanji, dva različna odgovora

Ko smo predsednika sveta Aleša Lipičnika vprašali, ali je svet obravnaval razpisne pogoje na svoji seji 27. julija letos, smo najprej dobili odgovor, da ne komentira, ker razpisnih pogojev še ni. Ko pa smo vprašanja zastavili ponovno in točno navedli točko dnevnega reda te seje (ki je bila, kot rečeno, 27. julija), pa smo dobili odgovor, da v predlogu gradiva za sejo ni "razpisnih pogojev", ampak samo "predlog razpisnih pogojev".

Vsakdo, ki dobi tak odgovor, lahko sklepa, da se nekaj ne ujema. Zato smo zaprosili za gradivo seje, a nam je bil dostop do informacij javnega značaja zavrnjen. Z obrazložitvijo, da bi razkritje škodovalo izvedbi in da bi razkritje teh listin povzročilo napačno razumevanje vsebine. Na odločitev smo se preko naše odvetniške pisarne pritožili. Menimo namreč, da so frekvence omejena javna dobrina, ki ima lahko vrednost tudi več milijonov evrov in zato bi morala biti razprava o pogojih, pod katerimi se bodo te frekvence brezplačno p(o)delile, javna in transparenta.

Odgovor predsednika Sveta za radiodifuzijo z dne 29. avgusta 2017

Odgovor predsednika Sveta za radiodifuzijo 7. septembra 2017

Strateški cilj nove mreže: s pomočjo nove zakonodaje omejiti konkurenco

Aleksander Žišt je še v prejšnji službi kot direktor druge največje komercialne postaje v Sloveniji uspešno lobiral za sprejetje zakonodaje, ki bi prepovedala delovanje njegovega največjega konkurenta. Takratna ministrica za kulturo v Pahorjevi vladi Majda Širca je tako poslala v državni zbor Zakon o medijih, ki bi ukinil Radio 1, s tem pa bi Žišt postal glavni igralec na radijskem trgu. Zakon je sicer padel že v prvem branju, vseeno pa je po mnenju poznavalcev tega področja Žištu treba priznati, da se je izkazal za odličnega stratega. Doseči, da bi državni zbor obravnaval zakon, ki ukinja konkurenco, doslej še ni uspelo mnogim. Zdaj je gospod Žišt očitno ubral podobno pot tudi kot direktor nove mreže.

Svetu za radiodifuzijo (SRDF) je poslal pismo, kjer je prikazal hude finančne težave neodvisnih radijev, vzrok zanje pa naj bi bile radijske mreže. Žist je pri tem očitno računal na to, da njegovih trditev nihče ne bo preverjal. In tako je tudi bilo: na osnovi njegove pobude je Svet takoj sklical javno razpravo o problemu lokalnih radijev. Namen razprave je bil doseči to, da bo SRDF pripravil predlog spremembe medijske zakonodaje, ki bo pisana na kožo novi mreži. Pri tem pa nihče ni opazil, da ima ta nova mreža neodvisnih radijev že sedaj 50 % tržni delež.

Na razpravi je bila celo izvedena anketa, s katero naj bi se ugotavljala odgovornost radijskih mrež za finančne težave malih radijev. Takoj za predsednikom Sveta je imel uvodni govor tudi Aleksander Žist, ki je predstavil finančne težave "neodvisnih radijskih programov". O težavah je govoril tudi Andrej Grims, sicer manj znani brat Branka Grimsa, enega najbolj prepoznavnih poslancev državnega zbora. Andrej Grims sicer ni politik, je pa direktor Radia Gorenc, ki je v zadnjih dveh letih dosegel odlične, celo rekordne poslovne rezultate.

Zakonodaja naj bi se torej spremenila tako, da bi bila mreža Aleksandra Žišta "dovoljena", ostale mreže pa bi ista zakonodaja omejevala. Vse to bi se izvedlo zaradi zaščite malih radijev, ki po Žištovih besedah propadajo.

Kljub odličnim poslovnim rezultatom Andrej Grims, direktor Radia Gorenc, zahteva državno zaščito poslovnega modela mreže neodvisnih radijev.

Največji padec prihodkov v obdobju 2006-2016 beležita Radio Hit in Radio Celje: njun skupni padec predstavlja 20 % vseh prihodkov celotne 4. mreže. Radio Hit (družba R Domžale) je praktično ugasnil, saj je imel le še 900 evrov prihodkov, Radio Celje pa ima še vedno solidne prihodke (1.3 milijona evrov!), vseeno pa padec skoraj 660.000 evrov letno zelo visok.

Če ne upoštevamo teh dveh radijev, torej Hita in Celja, je padec ostalih članov nove mreže v primerjavi z obdobjem pred krizo (2006 proti 2016) skupaj le 11 %.

Država bo torej pomagala z novimi frekvencami in zakonodajo neki skupini, ki ima že zdaj de facto monopolni položaj na trgu, tako da ga bo ta še naprej ohranjala in verjetno celo okrepila. Pri tem pa ni odveč navedba, da so prav člani te skupine v preteklosti s svojimi radijskimi postajami ustvarili največji dobičke, si kupovali prestižne avtomobile (vir), luksuzne nepremičnine in nasploh živeli na veliki nogi. Seveda je legitimna želja vsakega lastnika radijske postaje, da čim več zasluži. Tako kot je legitimna želja lastnika Kolektorja in medijskega lastnika, da bo čim več zaslužil z gradnjo drugega tira.

Problem je drugje: ali je prav, da politika s pomočjo zakonodaje zagotavlja posle določenim skupinam samo zato, ker so blizu vladajoči koaliciji? Ali pa bi posle morali dobiti tisti, ki jih najceneje in najkvalitetnejše opravijo? Bomo torej spet priče brezplačni podelitvi frekvenc izbranim posameznikom, ki jih bodo čez nekaj mesecev lahko brez težav prodali za več 100.000 tistim, ki si res želijo vlagati v radijsko dejavnost?