Izvor vsega, kar smo doživeli v zadnjih nekaj letih, je moč najti v odločitvi španskega ustavnega sodišča, da bo razbilo ključne elemente katalonskega zakona o avtonomiji iz leta 2006. Danes je splošno znano, da je to pomenilo de facto državni udar proti ustavi, ki je prekinil pravno ravnovesje, vzpostavljeno ob koncu frankoistične dobe. Odnos moči med španskim centralizmom in katalonsko avtonomistično vlado je temeljil na tako imenovanih "dveh ključih". Če bi Katalonci želeli spremeniti stopnjo svoje avtonomije, bi imel Madrid "prvi ključ", da bi lahko zahteval, da gre novi katalonski zakon skozi pravne filtre v Madridu, kjer bi bil lahko podvržen spremembam. Katalonski "drugi ključ" pa je pravica, da lahko v primeru, ko bi bile spremembe zakona narejene v Madridu, spremenjeni statut Katalonci zavrnejo na referendumu. Proces je bil jasen, pregleden in uravnotežen. En ključ je zagotovilo za Španijo, drugi za Katalonijo. Vsaka stran je imela svoj glas v procesu. Vendar je stanje koeksistence in ustavnega ravnovesja uničila nasilna uvedba "tretjega ključa", ki prej ni nikoli obstajal in si ga je izmislila Ljudska stranka. Odgovornost za to, da smo se danes znašli tukaj, kjer smo, leži izključno v rokah španske države, ki je s svojimi enostranskimi dejanji ukinila pakt, ki je bil oblikovan ob prehodu v demokracijo.

II.

Katalonija nima pravice, da Španiji vsiljuje odcepitev. Vendar tudi Španija nima pravice, da Kataloniji vsiljuje enotnost. Če se pojavi konflikt, kakršen se zdaj odvija v pokrajini Kataloniji, so edina rešitev pogajanja, kot je jasno zapisalo vrhovno sodišče Kanade v svojem mnenju o danes zelo o opevanem referendumu glede neodvisnosti province Quebec. Takšna pogajanja bi lahko imela različne oblike in bi se lahko osredotočila na številne različne vidike te slepe ulice. Katalonska vlada je po prvih protestih 11. septembra (katalonski nacionalni dan) v letu 2012 predlagala, naj se obe strani vključita v obnovljeni dialog o davčnih zadevah in kulturnih pravicah. Ta predlog ni bil v Madridu le zavrnjen, temveč je bil obravnavan z odkritim prezirom. Katalonske politične sile so se skoraj dvajsetkrat pritožile nad izpogajanimi rešitvami glede referenduma, namenjenega razjasnitvi resnične politične volje katalonskega ljudstva. Kot je znano danes, je bil Madrid tista stran, ki je v bližnji preteklosti vedno zavračala pogajanja. Španska država je dosledno zavračala temeljno demokratično načelo, da je treba nesoglasja rešiti s pogajanji v dobri veri, ki spoštujejo demokratično izražanje vseh političnih projektov. Ta konsistenten vzorec zavračanja španski vladi odvzema sleherne argumente.

III.

Na volitvah, ki so potekale 27. septembra 2015, so državljani Katalonije nagradili zagovornike programa za razglasitev neodvisnosti z absolutno večino sedežev v katalonskem parlamentu. Dejstvo, da je ta rezultat izpustil skoraj 50 % prebivalstva, je člane zmagovite koalicije pripeljalo do zaključka, da bi morali za svoj program dobiti potrditev z najbolj demokratičnim načinom: referendumom. Vedno je obstajalo upanje, da bo ta referendum sankcioniran s pogajanji s špansko državo. Vendar se to nikoli ni zgodilo. Prav ta zavrnitev kakršnih koli pogajanj s strani španske vlade, je tista, ki upravičuje in prežema s pravno silo enostransko glasovanje, ki ga bo imel katalonski parlament jutri. Trenutno ni nobenega drugega načina, s katerim bi predstavniki v parlamentu lahko uslišali politične želje Kataloncev.

Srečno, Katalonija - Bona sort, Catalunya! (Foto: VilaWeb)

IV.

Pravica do samoodločbe vseh narodov je bistveni element mednarodne pravne doktrine. To je absolutna pravica, ki premaga nacionalno zakonodajo, kot je zapisano v dveh konvencijah Združenih narodov iz leta 1966 o človekovih pravicah, ki jih španska ustava priznava kot najvišji zakon države. Parlament Katalonije se tako lahko legitimno sklicuje na to splošno načelo kot podlago za referendum. Poleg tega imamo odločitev Meddržavnega sodišča glede Kosova, ki je dokončno rešila dve pomembni zadevi. Prva je ta, da v mednarodnem pravu ni nobene določbe, ki razveljavlja enostransko razglasitev neodvisnosti ozemlja. Druga pa je, da se načelo nedotakljivosti meja nanaša le na konflikte med državami in se tako nikakor ne more uporabiti za oviranje odcepitve dela države.

V.

Dobro je imeti v mislih nekaj številk. Od leta 1991 je 53 "poddržavnih" subjektov, kot je Katalonija, izvedlo referendume o samoodločbi. Od tega je bilo 27 referendumov izvedenih v soglasju z državami, katerih del je bil takrat subjekt, ki je izvajal samoodločbo. Preostalih 26 je ravnalo enostransko. Španska država je od leta 1991 priznala 26 od 27 novoustanovljenih držav na svetu, od katerih je večina razglasila svojo neodvisnost enostransko. Dejansko je bilo sedem držav, ki so danes del Evropske unije, leta 1991 del drugih držav in tako v podobni situaciji, v kakršni je danes Katalonija. Vseh teh sedem članic Evropske unije, ki niso bile neodvisne leta 1991 (Hrvaška, Slovaška, Slovenija, Estonija, Latvija, Litva in Češka), je nastalo z enostranskimi mobilizacijami, v petih primerih pa s posebnim načinom enostranskega referenduma.

Vse te države je Španija priznala in so danes del Evropske unije.

Medtem ko Evropska unija nima nobene določbe, v kateri bi pisalo, kaj je treba storiti v primeru odcepitve dela države članice, obstaja dosledna praksa pri priznavanju rezultatov referendumov o samoodločbi. Na primer, EU je sprejela pomembne odločitve na referendumih v Posarju (1955), Grenlandiji (1982), Veliki Britaniji (t.i. Brexit, 2016) in ni blokirala referenduma na Škotskem (2014). Vsi ti referendumi so potekali na ozemlju Unije. Kot smo videli, je sprejela kot članice sedem držav, rojenih iz enostranskih procesov, hkrati pa podprla prakso samoodločbe v primerih, kot je Kosovo. To je v očitnem nasprotju s sedanjim položajem Španije glede Katalonije.

***

Če povzamemo: če smo prišli do tega trenutka, je to v osnovi zaradi legitimnosti, ki so jo katalonski ljudje podelili katalonskemu parlamentu na volitvah 27. septembra 2015, pa tudi zaradi legitimnosti, ki jo je mednarodna skupnost podelila pravici do samoodločbe. Vendar smo do tega trenutka prav tako posledično prišli zaradi vztrajne delegitimacije španskega položaja, ki je v očitnem neskladju z mednarodnimi pravili in praksami ter določbami svoje ustave.

Nastopil je trenutek za naslednji korak, zavedajoč se državljanske moči, ki je bila zgrajena v zadnjem desetletju, in dejstva, da se bo mednarodna skupnost odzvala tako kot vedno: z reševanjem političnega problema, ki se ga ni mogoče znebiti s pomočjo pravnega manevriranja.

Sledite Vicentu Partalu tudi na tviterju: @vpartal