Nedelja, 1. oktobra bo ostala zapisana v zgodovini Evrope kot prelomni dan. Dan, ko se je bilo treba opredeliti. Bodisi za suverenost ljudstva bodisi za represijo. Še nikoli v svoji zgodovini svoje samostojne in neodvisne države se nismo Slovenci tako enotno in srčno opredelili do kakšnega mednarodnega vprašanja oziroma krize. Ponos, ki ga lahko kot državljan ob tem občutim, je primerljiv z osvojitvijo košarkarskega zlata na evropskem prvenstvu v Turčiji pred dvema tednoma. Glede katalonskega referenduma sem bil podobno kot velika večina mojih sonarodnjakov in sodržavljanov nekoliko čustven in naklonjenosti do Kataloncev niti nisem skrival. Ponosa, ki me prežema ob misli, da se je včeraj toliko Slovencev različnih političnih prepričanj združilo v enotni obsodbi španskega nasilja in represije v Kataloniji, ni zmanjšala niti sprva precej mlačna drža naših državnih funkcionarjev. Vseeno pa se je kasneje izkazalo, da so bili v evropskem merilu celo med bolj aktivnimi in angažiranimi. Milan Brglez, Borut Pahor, Milan Kučan, Dejan Židan, Igor Šoltes, Alenka Bratušek, Marko Zidanšek, Bojan Dobovšek, Ljudmila Novak, Marjan Šarec - če omenim samo nekatere - so se jasno opredelili proti policijski državi, ki jo je v primeru Katalonije vzpostavil španski premier Mariano Rajoy. Ne nazadnje pa moram omeniti tudi izjemni angažma našega komentatorja in nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupala, ki je v vodil skupino tujih opazovalcev v Barceloni.

Najbolj medlo se je včeraj odzval premier Miro Cerar. O tem, zakaj je temu tako, na koncu. Skoraj nobenega čivkanja nismo slišali niti od Janeza Janše, ki se rad oglaša ob vsakem najmanjšem incidentu. V primeru Katalonije pa je bil tako zelo zadržan, da je mogoča samo tista razlaga, po kateri se je brezpogojno postavil na špansko stran v trenutku, ko je "katalonsko stvar" javno podprl Milan Kučan ...

Sarkazem gor ali dol, toda zdi se, da smo Slovenci v letu 2017 nenadoma dobili kisik v pljuča in zadihali na polno ne le v kulturi ali športu, kjer smo tako ali tako fenomen, pač da se je sprostila tudi miselna blokada, ki nam je doslej preprečevala, da bi zavzemali jasna in odločn(ejš)a stališča do mednarodnih vprašanj in konfliktov. 

Seveda je (bil) katalonski referendum v prvi vrsti notranjepolitično vprašanje kraljevine Španije. O tem ni dvoma. Toda v demokracijah se dileme, ki so povezane s prihodnostjo države, rešujejo po pravni in politični poti, ne pa z nasiljem, oblastniško aroganco in argumentom moči. To še posebej velja za Evropsko unijo, ki ima v svojem 7. členu Evropske pogodbe jasno zapisano, da lahko uporaba vojške sile nad lastnim prebivalstvom pripelje do izključitve države članice. Mariano Rajoy, ki je v Katalonijo poslal vojsko žandarmarije (tj. mešane policijsko-vojaške sile), torej hodi po tankem ledu in dejstvo je, da bi bile reakcije Bruslja - če bi kaj podobnega počel kakšen vzhodnoevropski premier - precej drugačne. Bile bi glasne, kar v primeru Španije niso bile. In bile bi ostre, kar v primeru Španije prav tako niso bile.

Zdaj smo torej prišlo do ključnega vprašanja: zakaj je (bilo) tako? Zakaj se je velika večina članic Evropske unije do nasilja nad Katalonci, ki so včeraj želeli ugotoviti ljudsko voljo glede samostojnosti, odločila za takšno sramotno ignoranco, molk ali pa omlednost, ko bi bilo potrebno obsoditi nasilji represivnih organov, podrejenih Madridu? Razumemo lahko stališča članic in drugih evropskih držav, ki jih tarejo lastne travme, povezane z ozemljsko celovitostjo. Srbija, denimo, iz načelnih razlogov ne more in ne sme podpreti Katalonije zaradi Kosova. Tudi Belgija bi lahko imela težave s tem. Toda kaj pa Nemčija, Francija, Italija ali Poljska? Pa odhajajoča Velika Britanija?

Morda je odgovor bolj preprost, kot se zdi na prvi pogled. Če pogledamo politični zemljevid Evropske unije, še posebej pa tistega, ki velja za Evropski parlament, opazimo prevladujoče barve desnih, konservativnih oziroma ljudskih strank. In v Madridu, kjer se je pohod proti katalonskemu referendumu začel, so na oblasti prav tako konservativci. Ljudska stranka. Politiki, ki so včeraj nenadoma začeli močno spominjati na neko drugo, mračno in v novejši zgodovini Španije že skoraj pozabljeno obdobje. Gre res le osamljen primer, da so na protikatalonskih demonstracijah v Madridu vzklikali frankistična gesla in dvigovali desnice v tisti srhljivi pozdrav, za katerega vas v Nemčiji čaka kazenski postopek?

Koliko je moderna Španija, v kateri so se na oblasti izmenjavali socialisti in konservativci, dejansko počistila z zapuščino frankistov? Kako to, da Angela Merkel, ki je pravkar zmagala na nemških zveznih volitvah, ne vidi obrisov frankističnega avtoritarnega unitarizma v Madridu, če pa je prav Nemčija že zaradi svoje denacifikacije med najbolj senzibilnimi evropskimi državami, ko gre za prepoznavanje in obsojanje totalitarizmov?

Nekaj gnilega je v deželi Evropi, bi rekel moderni Shakespeare. Če evropski konservativni mainstream v zadregi nad situacijo, v kateri se je znašel njihov španski kamerad Mariano, ne zmore zavzeti načelnega stališča in se postaviti na stran ljudstva, potem je prihodnost takšne zveze na trhlih nogah. Morda smo Slovenci ponovno nadpovprečno senzibilni, ko gre za tovrstne napovedi in imamo nos, kot se reče; iz socialistične Jugoslavije smo odšli ravno zato, ker je bila zaradi srbskega hegemonizma in hrvaškega nacionalizma - kajpak ob očitno zavoženem ekonomskem modelu - obsojena na propad. Katalonski primer nam mora dati misliti: če Bruselj ni zmožen proaktivno ravnati tedaj, ko gre za obrambo državljanskih in političnih pravic ter spoštovanje človekovega dostojanstva, potem k vragu s takšno nadnacionalno skupnostjo! V trenutku, ko represivni organi za ulicah in trgih s solzivcem, pendreki in gumijastimi naboji obračunavajo z ženskami, starci in mladoletniki, je konec sanj o skupni evropski prihodnosti.

Oblast, ki pretepa ljudstvo, je še vedno končala na napačni strani zgodovine.

Včeraj smo pogrešali bolj konkretne besede tistih politikov in strankarskih veljakov, ki spadajo pod okrilje Evropske ljudske stranke (EPP). Verjetno jim je bilo nelagodno, ker se centrala ni oglasila, sami pa niso zmogli toliko osebnega poguma, da bi obsodili represijo svojega strankarskega tovariša Rajoya. Mislim, da so ravnali napačno. Mislim tudi, da sta ravnala napačno premier in njegov zunanji minister, ker sta v bistvu podprla ravnanje španskih oblasti. Predvsem se je konkretnim izjavam izognil Miro Cerar, ki sem mu včeraj dopoldne zasebno poslal sms, češ da bi moral Rajoyevo represijo najmanj verbalno obsoditi, če pa se razmere ne bodo uredile, pa iz Madrida odpoklicati veleposlanico Renato Cvelbar Bek.

In zdaj k bistvu premierjeve zadrege: Pravi razlog za Cerarjevo nelagodje se skriva v pričakovanju, da bo španska vlada na ravni Evropske unije v arbitražnem sporu podprla Slovenijo in se zavzela za spoštovanje arbitražne razsodbe. Morda je takšna logika komu celo všečna, toda v primeru Španije je po mojem zgrešena iz dveh zelo načelnih razlogov: prvi je ta, da vlada v Madridu nima prav nobenega razloga, da bi se v primeru arbitražne implementacije postavljala bodisi na slovensko bodisi na hrvaško stran.

Drugi razlog pa je povsem moralne narave. Molčati, ko gre za očitne kršitve človekovih pravic in nasilje nad lastnimi državljani, ne pomeni nič drugega kot strinjati se s tem. Čast vladajoče stranke SMC je včeraj resda gentlemansko rešil Milan Brglez, toda tega madeža se omledni Cerar ne bi nikoli znebil. Zanašati se na tujo pomoč pri rešitvi ozemljskega spora s Hrvaško je strahotno naivno. Zanikati drugim narodom isto pravico, na podlagi katere smo si Slovenci ustvarili svojo državo, pa je dvolično in moralno nizkotno. Etični profesor bi to mogel in moral vedeti. Včeraj si je zabil nov en žebelj s svojo politično krsto.