Komentar

Uredniški komentar: Samostojna Katalonija, ponosna Slovenija in negotova Evropska unija

Ko bo Katalonija tudi formalno razglasila samostojnost in neodvisnost, bodo lahko v Barceloni postavili spomenik Špancu Marianu Rajoyu, ki je kot prvi premier kakšne članice Evropske unije policijsko-vojaškim silam ukazal pretepanje lastnih državljanov. A spomenika, da ne bo pomote, si ne bo prislužil zaradi nasilja, ampak zaradi posledic svojih zgrešenih odločitev, ki so pripeljale do tega, da so celo do samostojnosti zadržani Katalonci 1. oktobra z velikansko večino skoraj 90 % glasovali za samostojno Katalonijo.

02.10.2017 00:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Katalonija   Španija   referendum   Mariano Rajoy   Evropska ljudska stranka   EPP   Bruselj   Miro Cerar   Janez Janša   Milan Brglez   Hrvaška   arbitraža

Foto: twitter

Če Bruselj ni zmožen proaktivno ravnati tedaj, ko gre za obrambo državljanskih in političnih pravic ter spoštovanje človekovega dostojanstva, potem k vragu s takšno nadnacionalno skupnostjo! V trenutku, ko represivni organi za ulicah in trgih s solzivcem, pendreki in gumijastimi naboji obračunavajo z ženskami, starci in mladoletniki, je konec sanj o skupni evropski prihodnosti.

Nedelja, 1. oktobra bo ostala zapisana v zgodovini Evrope kot prelomni dan. Dan, ko se je bilo treba opredeliti. Bodisi za suverenost ljudstva bodisi za represijo. Še nikoli v svoji zgodovini svoje samostojne in neodvisne države se nismo Slovenci tako enotno in srčno opredelili do kakšnega mednarodnega vprašanja oziroma krize. Ponos, ki ga lahko kot državljan ob tem občutim, je primerljiv z osvojitvijo košarkarskega zlata na evropskem prvenstvu v Turčiji pred dvema tednoma. Glede katalonskega referenduma sem bil podobno kot velika večina mojih sonarodnjakov in sodržavljanov nekoliko čustven in naklonjenosti do Kataloncev niti nisem skrival. Ponosa, ki me prežema ob misli, da se je včeraj toliko Slovencev različnih političnih prepričanj združilo v enotni obsodbi španskega nasilja in represije v Kataloniji, ni zmanjšala niti sprva precej mlačna drža naših državnih funkcionarjev. Vseeno pa se je kasneje izkazalo, da so bili v evropskem merilu celo med bolj aktivnimi in angažiranimi. Milan Brglez, Borut Pahor, Milan Kučan, Dejan Židan, Igor Šoltes, Alenka Bratušek, Marko Zidanšek, Bojan Dobovšek, Ljudmila Novak, Marjan Šarec - če omenim samo nekatere - so se jasno opredelili proti policijski državi, ki jo je v primeru Katalonije vzpostavil španski premier Mariano Rajoy. Ne nazadnje pa moram omeniti tudi izjemni angažma našega komentatorja in nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupala, ki je v vodil skupino tujih opazovalcev v Barceloni.

 

Najbolj medlo se je včeraj odzval premier Miro Cerar. O tem, zakaj je temu tako, na koncu. Skoraj nobenega čivkanja nismo slišali niti od Janeza Janše, ki se rad oglaša ob vsakem najmanjšem incidentu. V primeru Katalonije pa je bil tako zelo zadržan, da je mogoča samo tista razlaga, po kateri se je brezpogojno postavil na špansko stran v trenutku, ko je "katalonsko stvar" javno podprl Milan Kučan ...

 

Sarkazem gor ali dol, toda zdi se, da smo Slovenci v letu 2017 nenadoma dobili kisik v pljuča in zadihali na polno ne le v kulturi ali športu, kjer smo tako ali tako fenomen, pač da se je sprostila tudi miselna blokada, ki nam je doslej preprečevala, da bi zavzemali jasna in odločn(ejš)a stališča do mednarodnih vprašanj in konfliktov. 

 

Seveda je (bil) katalonski referendum v prvi vrsti notranjepolitično vprašanje kraljevine Španije. O tem ni dvoma. Toda v demokracijah se dileme, ki so povezane s prihodnostjo države, rešujejo po pravni in politični poti, ne pa z nasiljem, oblastniško aroganco in argumentom moči. To še posebej velja za Evropsko unijo, ki ima v svojem 7. členu Evropske pogodbe jasno zapisano, da lahko uporaba vojške sile nad lastnim prebivalstvom pripelje do izključitve države članice. Mariano Rajoy, ki je v Katalonijo poslal vojsko žandarmarije (tj. mešane policijsko-vojaške sile), torej hodi po tankem ledu in dejstvo je, da bi bile reakcije Bruslja - če bi kaj podobnega počel kakšen vzhodnoevropski premier - precej drugačne. Bile bi glasne, kar v primeru Španije niso bile. In bile bi ostre, kar v primeru Španije prav tako niso bile.

 

Zdaj smo torej prišlo do ključnega vprašanja: zakaj je (bilo) tako? Zakaj se je velika večina članic Evropske unije do nasilja nad Katalonci, ki so včeraj želeli ugotoviti ljudsko voljo glede samostojnosti, odločila za takšno sramotno ignoranco, molk ali pa omlednost, ko bi bilo potrebno obsoditi nasilji represivnih organov, podrejenih Madridu? Razumemo lahko stališča članic in drugih evropskih držav, ki jih tarejo lastne travme, povezane z ozemljsko celovitostjo. Srbija, denimo, iz načelnih razlogov ne more in ne sme podpreti Katalonije zaradi Kosova. Tudi Belgija bi lahko imela težave s tem. Toda kaj pa Nemčija, Francija, Italija ali Poljska? Pa odhajajoča Velika Britanija?

 

Morda je odgovor bolj preprost, kot se zdi na prvi pogled. Če pogledamo politični zemljevid Evropske unije, še posebej pa tistega, ki velja za Evropski parlament, opazimo prevladujoče barve desnih, konservativnih oziroma ljudskih strank. In v Madridu, kjer se je pohod proti katalonskemu referendumu začel, so na oblasti prav tako konservativci. Ljudska stranka. Politiki, ki so včeraj nenadoma začeli močno spominjati na neko drugo, mračno in v novejši zgodovini Španije že skoraj pozabljeno obdobje. Gre res le osamljen primer, da so na protikatalonskih demonstracijah v Madridu vzklikali frankistična gesla in dvigovali desnice v tisti srhljivi pozdrav, za katerega vas v Nemčiji čaka kazenski postopek?

 

Koliko je moderna Španija, v kateri so se na oblasti izmenjavali socialisti in konservativci, dejansko počistila z zapuščino frankistov? Kako to, da Angela Merkel, ki je pravkar zmagala na nemških zveznih volitvah, ne vidi obrisov frankističnega avtoritarnega unitarizma v Madridu, če pa je prav Nemčija že zaradi svoje denacifikacije med najbolj senzibilnimi evropskimi državami, ko gre za prepoznavanje in obsojanje totalitarizmov?

 

Nekaj gnilega je v deželi Evropi, bi rekel moderni Shakespeare. Če evropski konservativni mainstream v zadregi nad situacijo, v kateri se je znašel njihov španski kamerad Mariano, ne zmore zavzeti načelnega stališča in se postaviti na stran ljudstva, potem je prihodnost takšne zveze na trhlih nogah. Morda smo Slovenci ponovno nadpovprečno senzibilni, ko gre za tovrstne napovedi in imamo nos, kot se reče; iz socialistične Jugoslavije smo odšli ravno zato, ker je bila zaradi srbskega hegemonizma in hrvaškega nacionalizma - kajpak ob očitno zavoženem ekonomskem modelu - obsojena na propad. Katalonski primer nam mora dati misliti: če Bruselj ni zmožen proaktivno ravnati tedaj, ko gre za obrambo državljanskih in političnih pravic ter spoštovanje človekovega dostojanstva, potem k vragu s takšno nadnacionalno skupnostjo! V trenutku, ko represivni organi za ulicah in trgih s solzivcem, pendreki in gumijastimi naboji obračunavajo z ženskami, starci in mladoletniki, je konec sanj o skupni evropski prihodnosti.

 

Oblast, ki pretepa ljudstvo, je še vedno končala na napačni strani zgodovine.

 

 

Včeraj smo pogrešali bolj konkretne besede tistih politikov in strankarskih veljakov, ki spadajo pod okrilje Evropske ljudske stranke (EPP). Verjetno jim je bilo nelagodno, ker se centrala ni oglasila, sami pa niso zmogli toliko osebnega poguma, da bi obsodili represijo svojega strankarskega tovariša Rajoya. Mislim, da so ravnali napačno. Mislim tudi, da sta ravnala napačno premier in njegov zunanji minister, ker sta v bistvu podprla ravnanje španskih oblasti. Predvsem se je konkretnim izjavam izognil Miro Cerar, ki sem mu včeraj dopoldne zasebno poslal sms, češ da bi moral Rajoyevo represijo najmanj verbalno obsoditi, če pa se razmere ne bodo uredile, pa iz Madrida odpoklicati veleposlanico Renato Cvelbar Bek.

 

In zdaj k bistvu premierjeve zadrege: Pravi razlog za Cerarjevo nelagodje se skriva v pričakovanju, da bo španska vlada na ravni Evropske unije v arbitražnem sporu podprla Slovenijo in se zavzela za spoštovanje arbitražne razsodbe. Morda je takšna logika komu celo všečna, toda v primeru Španije je po mojem zgrešena iz dveh zelo načelnih razlogov: prvi je ta, da vlada v Madridu nima prav nobenega razloga, da bi se v primeru arbitražne implementacije postavljala bodisi na slovensko bodisi na hrvaško stran.

 

Drugi razlog pa je povsem moralne narave. Molčati, ko gre za očitne kršitve človekovih pravic in nasilje nad lastnimi državljani, ne pomeni nič drugega kot strinjati se s tem. Čast vladajoče stranke SMC je včeraj resda gentlemansko rešil Milan Brglez, toda tega madeža se omledni Cerar ne bi nikoli znebil. Zanašati se na tujo pomoč pri rešitvi ozemljskega spora s Hrvaško je strahotno naivno. Zanikati drugim narodom isto pravico, na podlagi katere smo si Slovenci ustvarili svojo državo, pa je dvolično in moralno nizkotno. Etični profesor bi to mogel in moral vedeti. Včeraj si je zabil nov en žebelj s svojo politično krsto.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Avstralija v ognju: Kaj nas bo prej ubilo, apokaliptični dim v Sydneyu, ali naša apatija?
7
11.12.2019 21:00
Včeraj je imela avstralska zvezna država Novi Južni Wales enega najslabših dni v zgodovini. Dim je zatemnil mesto Sydney, ... Več.
Piše: Špela Adamič
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
4
09.12.2019 20:30
Razlike znotraj Nata torej ostajajo. Zanimivo, da skoraj bolj med samimi evropskimi zaveznicami kot na čezatlantski relaciji. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Teater je tisti, ki je dal Slovencem občutek, da so lahko kdaj tudi plemeniti
28
08.12.2019 08:52
Predstava Izreka je prisluškovanje tistemu, ki bo ravnokar zapelo in že v naslednjem hipu obnemelo. Izreka uprizarja ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
21
06.12.2019 23:59
Ko gre za zdravje otrok in dojenčkov, ni kompromisov. Starši imamo pravico zahtevati, da so naši otroci deležni najboljše ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
7
05.12.2019 19:00
Čeprav se je v zadnjem desetletju na računalniškem področju pojavilo veliko prebojnih tehnologij, ki že zdaj na vaše življenje ... Več.
Piše: Marko Gašparič
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
9
04.12.2019 12:46
Gospod Keber ni kdorkoli. Gospod Keber je eden izmed ključnih ideologov, kreatorjev in strategov trenutnega zdravstvenega ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Dolg upokojencem se nič ne zmanjša z miloščino 6,50 evrov na mesec
8
01.12.2019 19:06
Danes se hvaliti, da je proračun uravnotežen, da celo izkazuje presežek, je neumestno, nepošteno, saj ni odpravljen mehanizem, ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Ema Kugler: "Fascinira me to, da nas nekaj, kar ne obstaja, tako trdo drži v svojih kremljih."
5
01.12.2019 10:24
Ema Kugler v gledalcu razbija idejo filma kot zabave za oči, koreografira kadre, biva v razpoki med umetnostjo v času in ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
"Cena, ki jo dobri ljudje plačajo za to, ker ne sodelujejo v javnih zadevah, je to, da jim vladajo pokvarjenci."
17
25.11.2019 21:00
Naj mi anonimni komentatorji na portalu+, pa morda še kdorkoli od ostale množice anonimnih komentatorjev tako pri nas kot ... Več.
Piše: Miha Burger
Kaj bo ostalo za Bertoncljevim proračunom, ko bo konec bogate pojedine?
3
24.11.2019 11:00
Potrjeni proračun je mogoče res Bertoncljeva računovodska mojstrovina. Tako rekoč brez napake. Pa vendar je to daleč, daleč od ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Hommage Antonu Mavretiču (1934-2019): Živimo na neznatnem delčku snovi sredi neverjetno prostranega vesolja
1
23.11.2019 22:00
To je moj zadnji In memoriam v mojem življenju. Preprosto nočem in ne zmorem več doživljati smrti. Še najbolj zaradi tega, ker ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
O dobrih in etičnih državnikih: Kratek esej o velikih političnih dilemah
10
20.11.2019 20:28
Namesto samorefleksije in samokritičnosti smo v nekaj več kot desetletju pometli naše glavne državne izzive in družbene probleme ... Več.
Piše: Igor Kovač
Letargija množic: Danes nikogar ne zanimajo "družbena vprašanja", ljudje se bodo zganili šele, ko jim bo zmanjkalo denarja
19
19.11.2019 20:00
Neresnice ne terjajo več figovih listov, cesarji so nemoteno nagi, zlorabe so enormno brezobzirne. Spirala pasivnosti množic in ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Morda so nove parlamentarne volitve vendarle bliže, kot se zdi neizkušeni večini v vladni koaliciji
9
18.11.2019 20:00
Kongresni val je zaenkrat zajel zgolj koalicijo - od SMC in SD, do upokojenske stranke -, a bo sčasoma zagotovo pljusknil tudi ... Več.
Piše: Anuša Gaši
Posledice vse bolj številnih nepismenih politikov bodo za Slovenijo vsak dan hujše
14
17.11.2019 09:00
Hrvaška politologinja Mirjana Kasapović je v Globusu začudeno napisala, da je Šarec politični amater za enkratno uporabo in da ... Več.
Piše: Tino Mamić
Vsak komentar je bolj ali manj teoretični hrup, ki niha med abstraktnim in narativnim
6
16.11.2019 22:00
Opozoriti vas moram, da je moje današnje besedilo bolj v območju teoretskega kot pripovednega. Komentirati samo zato, da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Visco in Monigo: Sobotni izlet v preteklost
0
16.11.2019 11:00
Na občini v Viscu priznavajo, da je ime njihovega mesteca vFurlaniji, nekaj deset kilometrov od slovensko-italijanske meje, ... Več.
Piše: Božo Cerar
70. let zveze NATO: Če na srečanju v Londonu članice ne bodo stopile skupaj, se ponujajo črni scenariji
12
11.11.2019 20:00
Severnoatlantsko zavezništvo se sooča z najbolj kompleksno in nepredvidljivo varnostno situacijo od svojega nastanka pred 70. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Meditacija o zidovih: Ugani, kdo pride danes na kosilo
15
10.11.2019 19:30
Kaj bi rekli v New Yorku, če bi kdo izjavil, da se je Svetovni trgovinski center leta 2001 podrl na dve strani: na ZDA in na ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Parlamentarna preiskovalna komisija v zadevi Kangler in nenavadno obnašanje ustavnega sodišča
8
10.11.2019 09:59
Močno dvomim, da bi ustavni sodniki kljub svoji vzvišenosti prezrli pričanje Franca Kanglerja pred preiskovalno komisijo, saj so ... Več.
Piše: Angel Polajnko
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Človek iz ozadja: Vse majhne in malo večje laži Dušana Kebra
Krištof Zevnik
Ogledov: 4,249
02/
Neakademska razprava o spolu in jeziku: Ko aktivisti uporabijo vsa sredstva za dosego cilja
Saška Štumberger
Ogledov: 2,667
03/
Pisma iz emigracije: Kako je mala Ella preživela malomarnost in ignoranco slovenske pediatrije
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,496
04/
Nov poskus kadrovskega cunamija ali spopad klanov za Petrol, največje slovensko podjetje
Uredništvo
Ogledov: 1,657
05/
Dve leti po največjem ropu v zgodovini Slovenije: In cryptography we trust, zaupamo kriptografiji
Marko Gašparič
Ogledov: 1,359
06/
Sveti muslimanski spisi in nasilje: "Ubijte nevernike, kjerkoli so, oblegajte jih, bojujte se z njimi z vsakovrstnimi pastmi …"
Milan Gregorič
Ogledov: 2,420
07/
70-letnica Severnoatlantskega zavezništva: Kljub vsem pomislekom in kroničnim težavam gre Nato naprej
Božo Cerar
Ogledov: 731
08/
Zahodna politika dvojnih meril do Kitajske: Demokracija v Hongkongu da, pravice muslimanskuh Ujgurov ne!
Shane Quinn
Ogledov: 668
09/
Avstralija v ognju: Kaj nas bo prej ubilo, apokaliptični dim v Sydneyu, ali naša apatija?
Špela Adamič
Ogledov: 663
10/
Zadnje dejanje spopada za Istrabenz: Na odru se pojavi nov igralec, železni Herman
Matija Ž. Likar
Ogledov: 1,995