Komentar

Uredniški komentar: Samostojna Katalonija, ponosna Slovenija in negotova Evropska unija

Ko bo Katalonija tudi formalno razglasila samostojnost in neodvisnost, bodo lahko v Barceloni postavili spomenik Špancu Marianu Rajoyu, ki je kot prvi premier kakšne članice Evropske unije policijsko-vojaškim silam ukazal pretepanje lastnih državljanov. A spomenika, da ne bo pomote, si ne bo prislužil zaradi nasilja, ampak zaradi posledic svojih zgrešenih odločitev, ki so pripeljale do tega, da so celo do samostojnosti zadržani Katalonci 1. oktobra z velikansko večino skoraj 90 % glasovali za samostojno Katalonijo.

02.10.2017 00:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Katalonija   Španija   referendum   Mariano Rajoy   Evropska ljudska stranka   EPP   Bruselj   Miro Cerar   Janez Janša   Milan Brglez   Hrvaška   arbitraža

Foto: twitter

Če Bruselj ni zmožen proaktivno ravnati tedaj, ko gre za obrambo državljanskih in političnih pravic ter spoštovanje človekovega dostojanstva, potem k vragu s takšno nadnacionalno skupnostjo! V trenutku, ko represivni organi za ulicah in trgih s solzivcem, pendreki in gumijastimi naboji obračunavajo z ženskami, starci in mladoletniki, je konec sanj o skupni evropski prihodnosti.

Nedelja, 1. oktobra bo ostala zapisana v zgodovini Evrope kot prelomni dan. Dan, ko se je bilo treba opredeliti. Bodisi za suverenost ljudstva bodisi za represijo. Še nikoli v svoji zgodovini svoje samostojne in neodvisne države se nismo Slovenci tako enotno in srčno opredelili do kakšnega mednarodnega vprašanja oziroma krize. Ponos, ki ga lahko kot državljan ob tem občutim, je primerljiv z osvojitvijo košarkarskega zlata na evropskem prvenstvu v Turčiji pred dvema tednoma. Glede katalonskega referenduma sem bil podobno kot velika večina mojih sonarodnjakov in sodržavljanov nekoliko čustven in naklonjenosti do Kataloncev niti nisem skrival. Ponosa, ki me prežema ob misli, da se je včeraj toliko Slovencev različnih političnih prepričanj združilo v enotni obsodbi španskega nasilja in represije v Kataloniji, ni zmanjšala niti sprva precej mlačna drža naših državnih funkcionarjev. Vseeno pa se je kasneje izkazalo, da so bili v evropskem merilu celo med bolj aktivnimi in angažiranimi. Milan Brglez, Borut Pahor, Milan Kučan, Dejan Židan, Igor Šoltes, Alenka Bratušek, Marko Zidanšek, Bojan Dobovšek, Ljudmila Novak, Marjan Šarec - če omenim samo nekatere - so se jasno opredelili proti policijski državi, ki jo je v primeru Katalonije vzpostavil španski premier Mariano Rajoy. Ne nazadnje pa moram omeniti tudi izjemni angažma našega komentatorja in nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupala, ki je v vodil skupino tujih opazovalcev v Barceloni.

 

Najbolj medlo se je včeraj odzval premier Miro Cerar. O tem, zakaj je temu tako, na koncu. Skoraj nobenega čivkanja nismo slišali niti od Janeza Janše, ki se rad oglaša ob vsakem najmanjšem incidentu. V primeru Katalonije pa je bil tako zelo zadržan, da je mogoča samo tista razlaga, po kateri se je brezpogojno postavil na špansko stran v trenutku, ko je "katalonsko stvar" javno podprl Milan Kučan ...

 

Sarkazem gor ali dol, toda zdi se, da smo Slovenci v letu 2017 nenadoma dobili kisik v pljuča in zadihali na polno ne le v kulturi ali športu, kjer smo tako ali tako fenomen, pač da se je sprostila tudi miselna blokada, ki nam je doslej preprečevala, da bi zavzemali jasna in odločn(ejš)a stališča do mednarodnih vprašanj in konfliktov. 

 

Seveda je (bil) katalonski referendum v prvi vrsti notranjepolitično vprašanje kraljevine Španije. O tem ni dvoma. Toda v demokracijah se dileme, ki so povezane s prihodnostjo države, rešujejo po pravni in politični poti, ne pa z nasiljem, oblastniško aroganco in argumentom moči. To še posebej velja za Evropsko unijo, ki ima v svojem 7. členu Evropske pogodbe jasno zapisano, da lahko uporaba vojške sile nad lastnim prebivalstvom pripelje do izključitve države članice. Mariano Rajoy, ki je v Katalonijo poslal vojsko žandarmarije (tj. mešane policijsko-vojaške sile), torej hodi po tankem ledu in dejstvo je, da bi bile reakcije Bruslja - če bi kaj podobnega počel kakšen vzhodnoevropski premier - precej drugačne. Bile bi glasne, kar v primeru Španije niso bile. In bile bi ostre, kar v primeru Španije prav tako niso bile.

 

Zdaj smo torej prišlo do ključnega vprašanja: zakaj je (bilo) tako? Zakaj se je velika večina članic Evropske unije do nasilja nad Katalonci, ki so včeraj želeli ugotoviti ljudsko voljo glede samostojnosti, odločila za takšno sramotno ignoranco, molk ali pa omlednost, ko bi bilo potrebno obsoditi nasilji represivnih organov, podrejenih Madridu? Razumemo lahko stališča članic in drugih evropskih držav, ki jih tarejo lastne travme, povezane z ozemljsko celovitostjo. Srbija, denimo, iz načelnih razlogov ne more in ne sme podpreti Katalonije zaradi Kosova. Tudi Belgija bi lahko imela težave s tem. Toda kaj pa Nemčija, Francija, Italija ali Poljska? Pa odhajajoča Velika Britanija?

 

Morda je odgovor bolj preprost, kot se zdi na prvi pogled. Če pogledamo politični zemljevid Evropske unije, še posebej pa tistega, ki velja za Evropski parlament, opazimo prevladujoče barve desnih, konservativnih oziroma ljudskih strank. In v Madridu, kjer se je pohod proti katalonskemu referendumu začel, so na oblasti prav tako konservativci. Ljudska stranka. Politiki, ki so včeraj nenadoma začeli močno spominjati na neko drugo, mračno in v novejši zgodovini Španije že skoraj pozabljeno obdobje. Gre res le osamljen primer, da so na protikatalonskih demonstracijah v Madridu vzklikali frankistična gesla in dvigovali desnice v tisti srhljivi pozdrav, za katerega vas v Nemčiji čaka kazenski postopek?

 

Koliko je moderna Španija, v kateri so se na oblasti izmenjavali socialisti in konservativci, dejansko počistila z zapuščino frankistov? Kako to, da Angela Merkel, ki je pravkar zmagala na nemških zveznih volitvah, ne vidi obrisov frankističnega avtoritarnega unitarizma v Madridu, če pa je prav Nemčija že zaradi svoje denacifikacije med najbolj senzibilnimi evropskimi državami, ko gre za prepoznavanje in obsojanje totalitarizmov?

 

Nekaj gnilega je v deželi Evropi, bi rekel moderni Shakespeare. Če evropski konservativni mainstream v zadregi nad situacijo, v kateri se je znašel njihov španski kamerad Mariano, ne zmore zavzeti načelnega stališča in se postaviti na stran ljudstva, potem je prihodnost takšne zveze na trhlih nogah. Morda smo Slovenci ponovno nadpovprečno senzibilni, ko gre za tovrstne napovedi in imamo nos, kot se reče; iz socialistične Jugoslavije smo odšli ravno zato, ker je bila zaradi srbskega hegemonizma in hrvaškega nacionalizma - kajpak ob očitno zavoženem ekonomskem modelu - obsojena na propad. Katalonski primer nam mora dati misliti: če Bruselj ni zmožen proaktivno ravnati tedaj, ko gre za obrambo državljanskih in političnih pravic ter spoštovanje človekovega dostojanstva, potem k vragu s takšno nadnacionalno skupnostjo! V trenutku, ko represivni organi za ulicah in trgih s solzivcem, pendreki in gumijastimi naboji obračunavajo z ženskami, starci in mladoletniki, je konec sanj o skupni evropski prihodnosti.

 

Oblast, ki pretepa ljudstvo, je še vedno končala na napačni strani zgodovine.

 

 

Včeraj smo pogrešali bolj konkretne besede tistih politikov in strankarskih veljakov, ki spadajo pod okrilje Evropske ljudske stranke (EPP). Verjetno jim je bilo nelagodno, ker se centrala ni oglasila, sami pa niso zmogli toliko osebnega poguma, da bi obsodili represijo svojega strankarskega tovariša Rajoya. Mislim, da so ravnali napačno. Mislim tudi, da sta ravnala napačno premier in njegov zunanji minister, ker sta v bistvu podprla ravnanje španskih oblasti. Predvsem se je konkretnim izjavam izognil Miro Cerar, ki sem mu včeraj dopoldne zasebno poslal sms, češ da bi moral Rajoyevo represijo najmanj verbalno obsoditi, če pa se razmere ne bodo uredile, pa iz Madrida odpoklicati veleposlanico Renato Cvelbar Bek.

 

In zdaj k bistvu premierjeve zadrege: Pravi razlog za Cerarjevo nelagodje se skriva v pričakovanju, da bo španska vlada na ravni Evropske unije v arbitražnem sporu podprla Slovenijo in se zavzela za spoštovanje arbitražne razsodbe. Morda je takšna logika komu celo všečna, toda v primeru Španije je po mojem zgrešena iz dveh zelo načelnih razlogov: prvi je ta, da vlada v Madridu nima prav nobenega razloga, da bi se v primeru arbitražne implementacije postavljala bodisi na slovensko bodisi na hrvaško stran.

 

Drugi razlog pa je povsem moralne narave. Molčati, ko gre za očitne kršitve človekovih pravic in nasilje nad lastnimi državljani, ne pomeni nič drugega kot strinjati se s tem. Čast vladajoče stranke SMC je včeraj resda gentlemansko rešil Milan Brglez, toda tega madeža se omledni Cerar ne bi nikoli znebil. Zanašati se na tujo pomoč pri rešitvi ozemljskega spora s Hrvaško je strahotno naivno. Zanikati drugim narodom isto pravico, na podlagi katere smo si Slovenci ustvarili svojo državo, pa je dvolično in moralno nizkotno. Etični profesor bi to mogel in moral vedeti. Včeraj si je zabil nov en žebelj s svojo politično krsto.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
12
25.01.2023 20:00
Mediji so eden pomembnejših segmentov vsake avtokracije. Večina medijev tako v državni kot v privatni lasti je oblasti ... Več.
Piše: Andraž Šest
7352 žalitev
12
24.01.2023 20:25
7352 evrov je znesek, ki naj bi ga predsednica Državnega zbora po uradnih podatkih zapravila na račun davkoplačevalcev za njen ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
16
23.01.2023 22:15
V vladne sobane se je naselil strah. Bojijo se sindroma Šarec, ko so mu koalicijski partnerji kljub opozorilom toliko časa ... Več.
Piše: Milan Krek
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
24
22.01.2023 20:00
Lepota novega leta je v tem, da se ponovno obrne list. Četudi je življenje zvezna stvar, konec decembra vseeno potegnemo črto ... Več.
Piše: Anže Logar
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
18
21.01.2023 22:40
Odločitev vlade, da sledi predlogu ministrice za kulturo in združi Muzej slovenske osamosvojitve in Muzej novejše zgodovine ... Več.
Piše: Igor Bavčar
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
23
20.01.2023 19:30
Kot že dvakrat v dobrih sto letih je Nemčija ponovno destruktivna sila Evrope. Nekoč so nemški tanki uničevali evropsko ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Opravičilo s kladivom
27
17.01.2023 20:00
Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je naredil napako v odločilnem trenutku. Nemudoma, pred vsemi televizijskimi kamerami ... Več.
Piše: Milan Krek
Uredniški komentar: Minister za finance kot blagajnik
14
16.01.2023 20:32
V normalni državi je minister za finance steber stabilnosti, kreator jedrne politike vlade. Pogosto celo bolj pomemben kot ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Politična satira: Kako so Nataša, Urška in Robert vrnili ugled najvišjim državnim funkcijam
10
13.01.2023 23:00
Prejeli smo magnetogram sestanka predsednice republike, predsednika vlade in predsednice državnega zbora o vrnitvi načetega ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Nova svetovna ekonomija: Ko bomo sprejeli realnost večpolarnega sveta, bomo lahko rešili probleme, ki so se nam izmikali
23
12.01.2023 20:00
To novo serijo kolumn odpiram v novem letu in novem začetku za Brazilijo z inavguracijo predsednika Lule da Silve. Njegovi ... Več.
Piše: Jeffrey Sachs
Kitajsko leto zajca: Kaj nas letos najverjetneje čaka v mednarodni politiki
12
11.01.2023 20:30
Novo leto močno spominja na svoje tri brate, 2020, 2021 in 2022. Zapletena družina. Videti je, kot da se zgodovina ponavlja. ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Država kot Radio GA GA
21
10.01.2023 19:43
Zadnje čase se novice mainstream medijev berejo kot satirični portali. Ustvarjalci slednjih pa imajo vedno lažje delo, saj se ... Več.
Piše: Tilen Majnardi
Minister za katastrofe v zdravstvu prikriva, da je brez osebnega zdravnika v resnici skoraj 190.000 ljudi!
36
08.01.2023 19:00
Izredne razmere v zdravstvu, ki jih minister za zdravje patološko zanika, vnašajo hudo diskriminacijo, neenakost med državljane. ... Več.
Piše: Milan Krek
Fenomen Lažgoše: Razvpita proslava, ki skruni vojno grobišče in tepta spoštovanje do umrlih
40
07.01.2023 00:50
Politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen ... Več.
Piše: Jože Dežman
Vse kočije Urške Klakočar Zupančič
23
05.01.2023 23:25
Natanko na prvi dan novega leta je predsednica Državnega zbora poskrbela za pravi skandal: na tradicionalni novoletni koncert ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
O spodobnosti, patru Rupniku in Prešernovi nagradi
15
03.01.2023 20:00
Poudarjeno govorjenje o svobodi, ki označuje sleherni totalizirajoči ideološki diskurz, je pač znak, da sta tako svoboda kot ... Več.
Piše: Marjan Frankovič
Med socializmom in kapitalizmom: Joc Pečečnik odgovarja Urški Klakočar Zupančič
23
02.01.2023 21:30
Potem ko je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič v novoletnem intervjuju za spletni portal Siol okrcala Joca ... Več.
Piše: Joc Pečečnik
Učne ure televizijske napovedovalke Nataše
22
02.01.2023 00:00
Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Slovenija, Evropa in svet v 2023: Odpornost, vzdržljivost in strateška daljnovidnost
11
01.01.2023 00:00
Paradoksalno in na presenečenje mnogih je prav agresija Rusije na Ukrajino pokazala enotnost, načelnost in trdnost EU. Tako ... Več.
Piše: Iztok Mirošič
Janez Zemljarič (1928-2022)
17
30.12.2022 23:40
Ljubljanske Murgle so, povedano brez kakršnega koli cinizma, izgubile še enega prebivalca. Na svoj 94. rojstni dan je umrl Janez ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Gostujoče pero: Januar je pač tak mesec
Anže Logar
Ogledov: 2.468
02/
Kot v češki risanki A je to!: Zdravstvena reforma premierja Goloba in ministra Loredana
Milan Krek
Ogledov: 1.668
03/
7352 žalitev
Tilen Majnardi
Ogledov: 1.623
04/
Tanki za Ukrajino: Dolgoletno nemško paktiranje s Putinom bo Evropo še drago stalo
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.808
05/
Damnatio memoriae ali koga moti muzej, posvečen slovenski osamosvojitvi
Igor Bavčar
Ogledov: 1.799
06/
Odgovor na vprašanje, kdo najbolj ogroža Rusijo, je enostaven: Rusija.
Maksimiljan Fras
Ogledov: 1.457
07/
Avtokracija je navzven videti res trdna, a je navznoter v resnici izjemno šibka
Andraž Šest
Ogledov: 1.097
08/
Manevrskega prostora za višje plače v Sloveniji na žalost takorekoč ni
Bine Kordež
Ogledov: 658
09/
Od kje cena 300 evrov za megavatno uro električne energije
Bine Kordež
Ogledov: 1.577
10/
Opravičilo s kladivom
Milan Krek
Ogledov: 2.368