Komentar

Uredniški komentar: Samostojna Katalonija, ponosna Slovenija in negotova Evropska unija

Ko bo Katalonija tudi formalno razglasila samostojnost in neodvisnost, bodo lahko v Barceloni postavili spomenik Špancu Marianu Rajoyu, ki je kot prvi premier kakšne članice Evropske unije policijsko-vojaškim silam ukazal pretepanje lastnih državljanov. A spomenika, da ne bo pomote, si ne bo prislužil zaradi nasilja, ampak zaradi posledic svojih zgrešenih odločitev, ki so pripeljale do tega, da so celo do samostojnosti zadržani Katalonci 1. oktobra z velikansko večino skoraj 90 % glasovali za samostojno Katalonijo.

02.10.2017 00:15
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Katalonija   Španija   referendum   Mariano Rajoy   Evropska ljudska stranka   EPP   Bruselj   Miro Cerar   Janez Janša   Milan Brglez   Hrvaška   arbitraža

Foto: twitter

Če Bruselj ni zmožen proaktivno ravnati tedaj, ko gre za obrambo državljanskih in političnih pravic ter spoštovanje človekovega dostojanstva, potem k vragu s takšno nadnacionalno skupnostjo! V trenutku, ko represivni organi za ulicah in trgih s solzivcem, pendreki in gumijastimi naboji obračunavajo z ženskami, starci in mladoletniki, je konec sanj o skupni evropski prihodnosti.

Nedelja, 1. oktobra bo ostala zapisana v zgodovini Evrope kot prelomni dan. Dan, ko se je bilo treba opredeliti. Bodisi za suverenost ljudstva bodisi za represijo. Še nikoli v svoji zgodovini svoje samostojne in neodvisne države se nismo Slovenci tako enotno in srčno opredelili do kakšnega mednarodnega vprašanja oziroma krize. Ponos, ki ga lahko kot državljan ob tem občutim, je primerljiv z osvojitvijo košarkarskega zlata na evropskem prvenstvu v Turčiji pred dvema tednoma. Glede katalonskega referenduma sem bil podobno kot velika večina mojih sonarodnjakov in sodržavljanov nekoliko čustven in naklonjenosti do Kataloncev niti nisem skrival. Ponosa, ki me prežema ob misli, da se je včeraj toliko Slovencev različnih političnih prepričanj združilo v enotni obsodbi španskega nasilja in represije v Kataloniji, ni zmanjšala niti sprva precej mlačna drža naših državnih funkcionarjev. Vseeno pa se je kasneje izkazalo, da so bili v evropskem merilu celo med bolj aktivnimi in angažiranimi. Milan Brglez, Borut Pahor, Milan Kučan, Dejan Židan, Igor Šoltes, Alenka Bratušek, Marko Zidanšek, Bojan Dobovšek, Ljudmila Novak, Marjan Šarec - če omenim samo nekatere - so se jasno opredelili proti policijski državi, ki jo je v primeru Katalonije vzpostavil španski premier Mariano Rajoy. Ne nazadnje pa moram omeniti tudi izjemni angažma našega komentatorja in nekdanjega zunanjega ministra Dimitrija Rupala, ki je v vodil skupino tujih opazovalcev v Barceloni.

 

Najbolj medlo se je včeraj odzval premier Miro Cerar. O tem, zakaj je temu tako, na koncu. Skoraj nobenega čivkanja nismo slišali niti od Janeza Janše, ki se rad oglaša ob vsakem najmanjšem incidentu. V primeru Katalonije pa je bil tako zelo zadržan, da je mogoča samo tista razlaga, po kateri se je brezpogojno postavil na špansko stran v trenutku, ko je "katalonsko stvar" javno podprl Milan Kučan ...

 

Sarkazem gor ali dol, toda zdi se, da smo Slovenci v letu 2017 nenadoma dobili kisik v pljuča in zadihali na polno ne le v kulturi ali športu, kjer smo tako ali tako fenomen, pač da se je sprostila tudi miselna blokada, ki nam je doslej preprečevala, da bi zavzemali jasna in odločn(ejš)a stališča do mednarodnih vprašanj in konfliktov. 

 

Seveda je (bil) katalonski referendum v prvi vrsti notranjepolitično vprašanje kraljevine Španije. O tem ni dvoma. Toda v demokracijah se dileme, ki so povezane s prihodnostjo države, rešujejo po pravni in politični poti, ne pa z nasiljem, oblastniško aroganco in argumentom moči. To še posebej velja za Evropsko unijo, ki ima v svojem 7. členu Evropske pogodbe jasno zapisano, da lahko uporaba vojške sile nad lastnim prebivalstvom pripelje do izključitve države članice. Mariano Rajoy, ki je v Katalonijo poslal vojsko žandarmarije (tj. mešane policijsko-vojaške sile), torej hodi po tankem ledu in dejstvo je, da bi bile reakcije Bruslja - če bi kaj podobnega počel kakšen vzhodnoevropski premier - precej drugačne. Bile bi glasne, kar v primeru Španije niso bile. In bile bi ostre, kar v primeru Španije prav tako niso bile.

 

Zdaj smo torej prišlo do ključnega vprašanja: zakaj je (bilo) tako? Zakaj se je velika večina članic Evropske unije do nasilja nad Katalonci, ki so včeraj želeli ugotoviti ljudsko voljo glede samostojnosti, odločila za takšno sramotno ignoranco, molk ali pa omlednost, ko bi bilo potrebno obsoditi nasilji represivnih organov, podrejenih Madridu? Razumemo lahko stališča članic in drugih evropskih držav, ki jih tarejo lastne travme, povezane z ozemljsko celovitostjo. Srbija, denimo, iz načelnih razlogov ne more in ne sme podpreti Katalonije zaradi Kosova. Tudi Belgija bi lahko imela težave s tem. Toda kaj pa Nemčija, Francija, Italija ali Poljska? Pa odhajajoča Velika Britanija?

 

Morda je odgovor bolj preprost, kot se zdi na prvi pogled. Če pogledamo politični zemljevid Evropske unije, še posebej pa tistega, ki velja za Evropski parlament, opazimo prevladujoče barve desnih, konservativnih oziroma ljudskih strank. In v Madridu, kjer se je pohod proti katalonskemu referendumu začel, so na oblasti prav tako konservativci. Ljudska stranka. Politiki, ki so včeraj nenadoma začeli močno spominjati na neko drugo, mračno in v novejši zgodovini Španije že skoraj pozabljeno obdobje. Gre res le osamljen primer, da so na protikatalonskih demonstracijah v Madridu vzklikali frankistična gesla in dvigovali desnice v tisti srhljivi pozdrav, za katerega vas v Nemčiji čaka kazenski postopek?

 

Koliko je moderna Španija, v kateri so se na oblasti izmenjavali socialisti in konservativci, dejansko počistila z zapuščino frankistov? Kako to, da Angela Merkel, ki je pravkar zmagala na nemških zveznih volitvah, ne vidi obrisov frankističnega avtoritarnega unitarizma v Madridu, če pa je prav Nemčija že zaradi svoje denacifikacije med najbolj senzibilnimi evropskimi državami, ko gre za prepoznavanje in obsojanje totalitarizmov?

 

Nekaj gnilega je v deželi Evropi, bi rekel moderni Shakespeare. Če evropski konservativni mainstream v zadregi nad situacijo, v kateri se je znašel njihov španski kamerad Mariano, ne zmore zavzeti načelnega stališča in se postaviti na stran ljudstva, potem je prihodnost takšne zveze na trhlih nogah. Morda smo Slovenci ponovno nadpovprečno senzibilni, ko gre za tovrstne napovedi in imamo nos, kot se reče; iz socialistične Jugoslavije smo odšli ravno zato, ker je bila zaradi srbskega hegemonizma in hrvaškega nacionalizma - kajpak ob očitno zavoženem ekonomskem modelu - obsojena na propad. Katalonski primer nam mora dati misliti: če Bruselj ni zmožen proaktivno ravnati tedaj, ko gre za obrambo državljanskih in političnih pravic ter spoštovanje človekovega dostojanstva, potem k vragu s takšno nadnacionalno skupnostjo! V trenutku, ko represivni organi za ulicah in trgih s solzivcem, pendreki in gumijastimi naboji obračunavajo z ženskami, starci in mladoletniki, je konec sanj o skupni evropski prihodnosti.

 

Oblast, ki pretepa ljudstvo, je še vedno končala na napačni strani zgodovine.

 

 

Včeraj smo pogrešali bolj konkretne besede tistih politikov in strankarskih veljakov, ki spadajo pod okrilje Evropske ljudske stranke (EPP). Verjetno jim je bilo nelagodno, ker se centrala ni oglasila, sami pa niso zmogli toliko osebnega poguma, da bi obsodili represijo svojega strankarskega tovariša Rajoya. Mislim, da so ravnali napačno. Mislim tudi, da sta ravnala napačno premier in njegov zunanji minister, ker sta v bistvu podprla ravnanje španskih oblasti. Predvsem se je konkretnim izjavam izognil Miro Cerar, ki sem mu včeraj dopoldne zasebno poslal sms, češ da bi moral Rajoyevo represijo najmanj verbalno obsoditi, če pa se razmere ne bodo uredile, pa iz Madrida odpoklicati veleposlanico Renato Cvelbar Bek.

 

In zdaj k bistvu premierjeve zadrege: Pravi razlog za Cerarjevo nelagodje se skriva v pričakovanju, da bo španska vlada na ravni Evropske unije v arbitražnem sporu podprla Slovenijo in se zavzela za spoštovanje arbitražne razsodbe. Morda je takšna logika komu celo všečna, toda v primeru Španije je po mojem zgrešena iz dveh zelo načelnih razlogov: prvi je ta, da vlada v Madridu nima prav nobenega razloga, da bi se v primeru arbitražne implementacije postavljala bodisi na slovensko bodisi na hrvaško stran.

 

Drugi razlog pa je povsem moralne narave. Molčati, ko gre za očitne kršitve človekovih pravic in nasilje nad lastnimi državljani, ne pomeni nič drugega kot strinjati se s tem. Čast vladajoče stranke SMC je včeraj resda gentlemansko rešil Milan Brglez, toda tega madeža se omledni Cerar ne bi nikoli znebil. Zanašati se na tujo pomoč pri rešitvi ozemljskega spora s Hrvaško je strahotno naivno. Zanikati drugim narodom isto pravico, na podlagi katere smo si Slovenci ustvarili svojo državo, pa je dvolično in moralno nizkotno. Etični profesor bi to mogel in moral vedeti. Včeraj si je zabil nov en žebelj s svojo politično krsto.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
11
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Božične meditacije o sovražnem govoru, sovražnih dejanjih in uporu
6
24.12.2019 22:00
V začetku leta, ki se izteka, je predsednikBorut Pahorzbral za široko omizje cvetober bistrookih pravnikov. Dolgo so govorili na ... Več.
Piše: Ferdinand Blaznik
Ko človekove pravice ne temeljijo na dostojanstvu človeka, ampak na 1500 let starih islamskih verskih predpisih
7
23.12.2019 20:00
Šeriatsko pravo vse bolj prodira na Zahod. VVeliki Britanijivzporedno s posvetno pravno državo že delujejo šeriatska sodišča. ... Več.
Piše: Milan Gregorič
Kako razumeti volitve v Britaniji: Upor ogoljufane periferije proti levičarskim mestnim elitam
11
22.12.2019 23:59
Upajmo, da bo naslednja faza britanskega odhoda pomenila resna, poštena in razumna pogajanja o prostotrgovinskem sporazumu med ... Več.
Piše: Keith Miles
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,289
02/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,394
03/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 2,973
04/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,797
05/
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
Matija Ž. Likar
Ogledov: 2,419
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,610
07/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,074
08/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,199
09/
Skupina Wagner: Prikriti, toda smrtonosni podaljšek Putinove oborožene diplomacije
Shane Quinn
Ogledov: 2,088
10/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 986