Konec tedna (30. septembra, 1. oktobra 2017) sem bil priča - in tako rekoč del - dramatičnega dogajanja v Kataloniji in še posebej v Barceloni. Bil sem vodja misije mednarodnih opazovalcev/obiskovalcev, katerih naloga je bila, da si ogledajo, kako poteka demokratični proces, in poročajo, če opazijo nepravilnosti. Iz razdalje dveh dni in tisoč petsto kilometrov je mogoče ocenjevati zanesljiveje kot iz središča katalonskega požara. Vtise bi razporedil v tri skupine:

1. Katalonsko-španski spor,

2. primerjave s Slovenijo in

3. odziv Evropske unije.

Katalonski referendum je bil dramatičen in neprijeten zaradi napadov španske državne policije, ki je pred tem čakala na turističnih ladjah v barcelonskem pristanišču. V nedeljo dopoldne je naskočila katalonska volišča, predvsem v Barceloni. Na prvem volišču, ki sem ga obiskal, in na katerem je več sto ljudi čakalo vso noč, se policija ni prikazala, pač pa je blokirala elektronsko opremo oz. spletne strani, na katerih so bili volilni seznami. Kot se je izkazalo, so bili Katalonci na ta udar pripravljeni, in po nekaj urah se je glasovanje nadaljevalo na klasičen (papirni) način.

Drugo in tretje volišče so policisti - v čeladah in črnih kombinezonih - obiskali osebno. Pobrali so volilne skrinjice, pretepli in (z gumijastimi izstrelki) obstrelili volilce. Polomili so vrata, razbili nekaj šolskih prostorov, celo stranišča, kjer so pričakovali zaloge volilnih skrinjic. Na ta način so onesposobili približno 70 od 2300 volišč, kar ni bistveno vplivalo na izid, čeprav bi ta utegnil biti še boljši, kot je bil. Policija je poškodovala okrog 900 ljudi, dva sta bila mrtva. Skupina 35 opazovalcev iz različnih evropskih držav (Britanija / Irska, Škotska, Wales /, Finska, Francija, Danska, Estonija, Italija, Latvija ...) je obiskala več deset volišč, kjer je povsod doživela glasno odobravanje in aplavze.

Opazovalci se nismo izrekali o vsebini oz. rezultatih referenduma, naša naloga je bila pregled delovanja volilnega aparata. Najbolj nas je navdušilo zbrano in mirno vedenje tako organizatorjev kot volivcev. Demokratični proces je bil dobro pripravljen in skladen celo z obstoječo špansko zakonodajo. Ugotovili smo, da so policijske intervencije upočasnile glasovanje, vendar ga niso preprečile. Katalonci so lahko izrazili svoje stališče o političnih razmerah in se izrekli o svoji prihodnosti.

Katalonski dogodki so seveda spominjali na slovenske v letih 1990, 1991 in 1992. Te letnice povedo, da se slovenska državnost ni zgodila v nekaj dneh, ampak dobro leto po plebiscitu / referendumu.  Katalonskemu procesu je seveda manjkala podlaga, ki je bila pri nas sestavljena iz padca Berlinskega zidu, iz pomladnega vrveža po vsej Evropi, navsezadnje iz propada in razpada Sovjetske zveze. Naše podlage so bile močnejše od katalonskih. Pritisk Beograda je bil seveda podoben pritisku iz Madrida, pri čemer je bil španski Rajoy vendarle za spoznanje bolj vljuden od jugoslovanskega Markovića - da o Miloševiću ne govorimo. Slovensko osamosvajanje je bilo ekspresno, vendarle je trajalo najmanj eno leto. V Kataloniji so bolj nestrpni, vendar se bodo morali prilagoditi realnosti, pri čemer jim bo morala pomagati diplomacija.

Seveda je bil katalonski referendum podoben slovenskemu plebiscitu. V Barceloni je bilo vendar za spoznanje več ugovorov, kot jih je bilo v Ljubljani, kjer so se bile o plebiscitu dogovorile vse stranke - zato visok rezultat ob najvišji mogoči udeležbi. Seveda so tudi pri nas nekateri ugledni strokovnjaki trdili, da plebiscit ne bo imel nobene mednarodnopravne veljave! Slovenski plebiscit je seveda minil mirno in brez posegov policije, ki pač ni bila - razen izjemoma - v rokah Beograda. Beograd je imel vojsko, ta pa je čakala pol leta.

Evropska unija je do katalonskega dogajanja zelo zadržana, vendar je bilo skoraj enako - v začetku - tudi v slovenskem primeru. Spomnimo se, da so nekateri Sloveniji obljubljali 50 let v čakalnici nepriznanih poldržav. No, navsezadnje se je EU - s spodbudami iz Bonna in Vatikana - prebudila, zgodili so se Brioni, nakar smo čakali vsega tri mesece.

V katalonskem primeru ima EU težje in lažje stališče. Po eni strani gre za članico in za notranje dogajanje v njej. Po drugi strani gre za našo skupno evropsko stvar in za demokratična merila, ki ne prenesejo policijske brutalnosti pri volitvah in pri drugih demokratičnih procesih. Posebej me čudi, da je Evropska unija tako zelo energična pri kritiki Poljske in Madžarske, medtem ko mirno sprejema intervencije, ki vsebujejo elemente iz časov generalisima Franca.