V dneh po katalonskem referendumu se je pojavilo vprašanje, ali lahko v Španiji pričakujemo državljansko vojno? (poročilo Sveta za javno diplomacijo iz Barcelone o intenziviranju represije v Kataloniji je dostopno tukaj). Državljanska vojna v Španiji bi bila ponovitev tragičnega dogajanja med letoma 1936 in 1939, ki se je končalo z zmago fašistov in o katerem je leta 1937 v eseju Premišljevanje o Španiji kritično in prizadeto pisal Edvard Kocbek. (Kocbekovo premišljevanje je spravilo v obup slovensko Cerkev, sledila pa je tudi kriza revije Dom in svet.) O španski državljanski vojni ni mogoče razmišljati brez upoštevanja generalisima Franca oz. fašizma. Ponovitev državljanske vojne bi bila nekaj podobnega kot ponovitev nemškega nacionalnega ali sovjetskega internacionalnega socializma. Če postavimo državljansko vojno v oklepaj, nam vseeno ostane nekaj pomembnih vprašanj, na katera je mogoče v tem trenutku odgovoriti bolj ali manj shematično in približno.

Znani ameriški politolog Robert A. Dahl je bil prepričan, da v prihodnosti demokracija ne bo odvisna od avtonomije sistema, ampak od "vladavine velikega obsega". S tem ni mislil velikih imperijev, kot so bili nekoč avstrijski, britanski ali sovjetski, ampak - očitno - Združene države Amerike, ki vsebujejo 50 federalnih enot. ZDA so pač "vladavina velikega obsega". Z ZDA je do neke mere primerljiva Evropska unija, ki zaenkrat ne kaže težnje, da bi imela bistveno več kot 28 članic, ampak, če sodimo po brexitu, rajši manj. Kam je mogoče - v kontekstu teh ugotovitev in primerjav - umestiti problem med Španijo in Katalonijo?

Španski voditelji po vsem videzu sodijo, da je trenutni obseg španske države idealen in da predstavlja vladavino (primerno) velikega obsega. Vsaka preureditev sistema ali morebitno zmanjšanje obsega bi - po izjavah Madrida - pomenila tveganje za demokracijo. O takšnem stališču španskih oblasti smo se lahko v EU prepričali že leta 2008, ko smo razpravljali o neodvisnosti Kosovega. Španski predstavniki v Evropskem svetu so nasprotovali tej neodvisnosti, ker so se bali, da bi bila precedens za Katalonijo. Španskim nasprotnikom kosovske neodvisnosti smo ugovarjali, da bi Kosovo - zaradi izkušnje z Miloševićem - težko sprejelo srbsko nadoblast, pri čemer smo se zavedali zanimive "podrobnosti": kosovski Albanci so razlagali, da je bil zanje kolikor toliko sprejemljiv jugoslovanski federalni okvir, povezava zgolj s Srbijo pa bi bila nesprejemljiva. Bolj kot osamosvojitev in neodvisnost je - če zaupamo tem razlagam - kosovske Albance skrbel izid, s katerim bi bili na koncu na milost in nemilost prepuščeni Srbom. Tak izid za španske kolege ni bil sporen.

Mimogrede si lahko zastavimo še neko drugo vprašanje: kako bi se razvijalo slovensko (hrvaško, kosovsko ...) osamosvajanje, ko bi bila Jugoslavija leta 1991 članica Evropske skupnosti?

Najprej je treba ugotoviti, da Slovenija v tem primeru ne bi imela neposrednega stika z vodstvom EU, ampak bi se o vsem morala najprej dogovoriti v Jugoslaviji, nato bi nas v Evropskem svetu zastopal jugoslovanski predsednik, v komisiji pa jugoslovanski komisar. Voditelji EU, med katere bi spadal tudi predstavnik Jugoslavije (ki morda oz. verjetno ne bi bil Slovenec), bi trdili, da gre za notranji jugoslovanski problem, da je treba varovati jugoslovanski ustavni red itn. (Motijo se tisti, ki ugotavljajo razliko med špansko in jugoslovansko ustavo iz leta 1974. Ta je po eni strani izhajala iz predpostavke, da so jugoslovanski narodi svojo pravico do samoodločbe že porabili, po drugi strani pa je "bratstvo in enotnost" varovala z Zvezo komunistov, ki je imela v ustavi položaj vrhovnega arbitra.) V resnici bi bil to notranji evropski problem, o katerem bi - kot o svojem problemu - moral odločati Evropski svet, v katerem bi imela Jugoslavija pravico veta.

Ko smo leta 1990 in 1991 Slovenci razlagali svoje načrte z osamosvojitvijo državnikom ali diplomatom iz Evropske unije, smo bili deležni strogega zavračanja. Piscu teh vrstic je bilo rečeno dobesedno takole: "Pomislite, kaj bi bilo, če bi se Francija razdelila na več držav in bi potemtakem dobila več komisarjev! Recimo osem namesto enega!" Sogovorniki so imeli veliko zalogo prepričljivih argumentov. Recimo, koliko držav bi vsebovala EU, ko bi se razdelile še Velika Britanija, Nemčija, Italija ali Španija? Recimo, da bi število držav/članic naraslo na 50 in bi bila EU podobna ZDA?

Danes je za Slovence, Špance in Katalonce "vladavina velikega obsega" samo Evropska unija, pri čemer bi bilo Unijo očitno potrebno preoblikovati, najbrž po modelu, ki ni daleč od modela Združenih držav Amerike. Osnutek takšne nove evropske ustave je napisal Peter Jambrek, posvojila pa sta ga predsednik Borut Pahor in skupina, ki je znana pod imenom Ljubljanska pobuda.

Mimogrede bi se morali vprašati, zakaj Velika Britanija v resnici zapušča Evropsko unijo? Pisec teh vrstic meni, da Velika Britanija zapušča Evropsko unijo zaradi občutka, da v njej ni dovolj velika, morda tudi zaradi strahu, da bi njena kraljica postala lokalna avtoriteta, ki nima niti sedeža v Evropskem svetu. Tudi ko bi ga imela, bi na sestankih - v skladu z uveljavljeno prakso - smela govoriti le nekaj minut.

Vrnimo se k tezi, da je demokracija mogoča le v velikih sistemih, oz. da potrebuje "vladavino velikega obsega". Predpostavka te domneve je, da veliki sistemi, ki so večji od večine obstoječih držav (morda z izjemo Kitajske) zahtevajo, predvsem pa - ob upoštevanju konkurence in meritokracije - zagotavljajo boljšo kakovost in boljšo razporeditev človeških virov, tj. osebja, ki upravlja s sistemom. Ob tem se spomnimo nekega predsednika samostojne Slovenije, ki je nekoč urbi et orbi priporočil prenehanje "zaslugarstva", tj. opustitev meritokracije.

Morda pa Evropska unija vendarle ni prava "vladavina velikega obsega"? Pisec teh vrstic domneva, da je šele na poti, da postane takšna vladavina. V tem trenutku hitrost in smeri določa nemško-francoski vlak, ki pa seveda še ni evropski vlak. V času Konvencije o prihodnosti EU (2003) je bil med drugim oblikovan koncept pozitivne diskriminacije, ki je dopuščal enakopravnost članov Evropske komisije in je dajal manjšim državam več poslancev, kot bi jih zaslužile glede na število prebivalcev. Ne glede na to so ostale enote sistema različne in raznolike. Na eni strani Nemčija in Francija, na drugi množica manjših držav, med katere spada tudi Slovenija. Ko bi si bile enote EU bolj podobne po ozemeljskem obsegu in po številu prebivalstva, bi bila "vladavina velikega obsega" verjetno boljša. Torej ne bi bilo narobe in napak, ko bi se nekatere velike tvorbe preoblikovale in bi poleg Španije v EU delovala tudi (bolj ali manj) samostojna Katalonija. V ZDA poleg velikih Kalifornije in New Yorka obstajajo še Delaware, Massachusetts in New Hampshire. Nemčija in Francija bi morali postati kot Kalifornija in New York, Katalonija (in Slovenija) pa bi bili podobni čudovitim malim državam Nove Anglije. Seveda bi bilo lepo, ko bi bila z nami tudi stara Anglija. Ali vsaj Škotska?