Sam sem v vlogi predsednika uprave ene večjih trgovskih družb v Sloveniji ves čas nasprotoval odpiralnemu času trgovin tudi ob nedeljah, čeprav sem bil pri tem med kolegi (trgovci) bolj kot ne osamljen. Zato trgovine Merkurja v času mojega mandata (do leta 2010) ob nedeljah niso bile odprte. Razlog je bil deloma v ekonomiki, saj z zaslužki skoraj nismo pokrili dodatnih stroškov. Dodatno pa tudi nisem videl nuje, da bi zaposlene obremenjevali še ob nedeljah. Nasploh sem mnenja, da je prosti čas bolje preživljati v naravi kot pa s hojo po trgovinah. Seveda moram priznati, da mi kot potrošniku daljši čas obratovanja odgovarja in da občasno zaidem v trgovino tudi ob nedeljah - a ne bi bilo nobene večje katastrofe, če tega ne mogel. Pobrskalsem po računalniku in našel tekste iz leta 2003, v katerem sem takšno stališče tudi zagovarjal. Navedbe so še vedno aktualne, zato takratno razmišljanje z isto vsebino tudi ponovno objavljam (uredništvo pa je malenkostno editiralo izvirni tekst, op. uredn.):

Obratovalni čas trgovin - ali točneje: vprašanje, ali naj bodo trgovine v nedeljo odprte ali ne - je v slovenski javnosti ena najbolj aktualnih tem že kar nekaj let. Kljub različnim poskusom uskladitve pogledov med zainteresiranimi stranmi – delodajalci, delojemalci in vlado (potrošniki niso sodelovali!), do dogovora ni prišlo. Pri reševanju te dileme si tudi nismo mogli pomagati z vzorci iz Evropske unije. Dejstvo je, da so rešitve po državah zelo različne. Tako imamo na eni strani države z zelo visoko stopnjo regulacije obratovalnega časa, kamor spadajo predvsem države germanskega sveta (Nemčija, Avstrija, Švica ...). Njihova skupna značilnost je mogoče v tem, da so bolj naklonjene tradiciji, da imajo homogeno prebivalstvo in ustaljene življenjske navade. V drug sklop bi lahko šteli predvsem države romanskega sveta (Italija, Francija, Španija ...), kjer je zakonodaja nekoliko liberalnejša. V tretjo skupino pa spadajo, pogojno rečeno, anglosaksonske države (Anglija, ZDA, Švedska …), ki so se popolnoma prepustile toku tržne ekonomije in obratovalni čas prepuščajo v celoti odločitvam posameznih trgovskih subjektov. Če bi ocenjevali, kateri skupini držav je po delovanju Slovenija bližja, bi verjetno izbrali germanski model, vendar bi bila takšna ocena preveč posplošena, predvsem pa naša izbira oz. odločitev ne bi smela temeljiti na tem. Poudariti pa je tudi potrebno, da so v večini držav v času recesije prisotne tendence, po katerih bi delovni čas trgovin podaljšali in s tem spodbujali potrošnjo.

Praksa je torej v svetu različna in zato se moramo v Sloveniji sami odločiti, kakšen vzorec je za naše navade najbolj primeren. Ker ustreznega dogovora ni bilo, so sindikati izsilili referendumsko odločanje. Ta pot sprejemanja odločitev je bila sicer verjetno mišljena za iskanje odgovorov na pomembnejše narodove dileme, vendar mogoče v primeru obratovalnega časa trgovin takšen način niti ni tako napačen, če odmislimo stroške. Konec koncev gre za preprosto vprašanje in verjetno je še najbolj prav, da odločijo potrošniki.

Podobno kot pri nas, tudi drugod po Evropi spremlja spreminjanje zakonodaje s področja obratovalnega časa precejšnja družbena polemika. Pri tem je značilno, da ta temelji predvsem na vrednostnih sodbah, manj pa na rezultatih ekonomskih analiz. Vseeno pa lahko to tematiko nekoliko analiziramo tudi z ekonomskega stališča.

Po uradnih statističnih podatkih prebivalstvo porabi približno dobrih 70 odstotkov razpoložljivega dohodka za nakup različnega blaga v trgovinah (od živil, oblačil, tehničnih predmetov do avtomobila in goriv). Preostala sredstva nameni za plačilo storitev (gostinstvo, rekreacija, zdravstvo, prevozi, komunala, najemnine, kultura ipd.). Z dviganjem standarda se delež storitev nekoliko povečuje, na krajši rok pa je struktura dokaj konstantna. Z ugodnim kreditiranjem lahko v nekem obdobju sicer obseg potrošnje nekoliko povečamo, vendar bo zato v naslednjem nekoliko nižja. Obseg nakupov v trgovini kot celoti je torej dokaj konstanten in ni odvisen od tega, ali so trgovine odprte dan več ali manj. To seveda ne pomeni, da bi bil obseg prodaje enak tudi, če bi bile trgovine odprte le dan v tednu. Nedvomno pa prodajne kapacitete zadoščajo, da lahko prebivalstvo celotna sredstva namenjena za nakupe v trgovini potrošijo v šestih dneh tedensko. Če so trgovine odprte tudi v nedeljah, se več ali manj isti obseg nakupov raztegne na sedem dni. V kolikor je zaradi daljšega časa obratovanja potrebno več zaposlenih v trgovini, potem ima trgovina kot celota v primeru sedemdnevnega delavnika pravzaprav več stroškov ob enakih dohodkih. Poleg tega so zaposleni v nedeljah dražji, dodaten strošek pa je tudi obratovanje objektov (hlajenje, ogrevanje …).

Za panogo trgovine kot celoto torej velja, da je sedemdnevno obratovanje nedvomno dražje in ker se to ne v glavnem ne odrazi v večjem obsegu prodaje, ti dodatni stroški znižujejo dobičke trgovine ali pa se odrazijo v nekaj višjih cenah. To velja samo za panogo trgovine - gledano kot celota. Če pa analiziramo posamezno trgovino, je prodaja v nedeljah lahko ravno tako ali pa še bolj dobičkonosna. Posebno kadar obratujejo ob nedeljah samo nekatere trgovine. Takrat imajo te v celem tednu nedvomno nekaj večjo prodajo in s tem boljši rezultat. Res pa je tudi, da nihče ne računa, koliko je potem manjši obseg prodaje med tednom in s tem takrat nekoliko slabši rezultat. Celotna opisana ekonomska logika torej temelji na tem, da tudi z daljšim obratovalnim časom prebivalstvo ne menja strukture potrošnje in da zapravi v trgovinah približno enak obseg razpoložljivega denarja.

V tej zgodbi pa seveda ne smemo pozabiti na potrošnika kot ključnega igralca. Tudi tu je nesporno, da je podaljšani odpiralni čas zanj ugodnejši. Omogoči mu večjo fleksibilnost pri razporejanju časa. Ko se na ugodnosti navadiš, jih je zelo boleče zmanjšati. Razprava o nedeljskem odpiralnem času se bo, podobno kot v Evropi, vrtela predvsem okoli vrednostnih sodb o prednostih in slabostih takšne ali drugačne rešitve. Tuje izkušnje kažejo, da so možne seveda vse variante, ekonomika pa kakšnih prednosti podaljševanju obratovalnega časa ne daje. Tudi praksa v Nemčiji dokazuje, da je seveda možno "zapraviti" celotna razpoložljiva sredstva prebivalstva tudi v krajšem odpiralnem času trgovin.

Na žalost pa se je razprava v Sloveniji glede odpiralnega časa trgovin v nedeljo doslej močno obremenjevala z dilemo, ali je nedelja čas za cerkev ali nakupe. Prav bi bilo, da se opredeljujemo glede vprašanja, v kakšno družbo želimo: v čisto potrošniško (med tednom delo, v soboto in nedeljo nakupi), ali pa bomo imeli tudi čas za izlete, rekreacijo, šport in podobne aktivnosti. Drži, da je vse to možno planirati tudi poleg nakupovanj, vendar moramo upoštevati, da je že kar blizu 15 % aktivnega prebivalstva zaposlenega v trgovini. Zagovarjam stališče, po katerem bi bile trgovine - razen izjem - v nedeljo zaprte. Med izjeme pa bi mogoče preprosto uvrstili vse lokale do npr. 100 m2 prodajne površine, kar bi potrošnikom omogočilo vse nujne nakupe, poleg tega pa bi še vzpostavili nekoliko ravnotežja v ponudbi.