Lagal bi, če bi zapisal, da nisem do zadnjega upal, da bo Kataloncem vseeno uspelo. Da bo duh romanticizma po dolgem času ponovno preplavil staro, nestrpno in godrnjavo Evropo. Kdaj pa je nazadnje nastala nova država na evropskih tleh? Skoraj smo že pozabili na to, kako je, ko se "rodi nacija". Celo Slovenci smo se že skoraj zlili v to zdolgočaseno, cinično in egocentrično evropsko mediokriteto; skoraj smo že izgubili občutek za "rojstvo nacije", s katerim smo se sami opijali pred več kot četrt stoletja. Če v očeh arijskih Evropejcev ne bi bili manjvredna periferija, če bi nas maternica Stare in prave Evrope že vsrkala, potem, se bojim, bi tudi na prizadevanja Kataloncev gledali s precej manj zanimanja in naklonjenosti. A ker smo, kar smo - in vsaj glede odnosa do manjšin in malih narodov brez nacionalnih držav smo lahko ponosni nase -, nas center Evrope nikoli ne bo vzel za svoje. Še Avstrijce so komaj. Ampak s tem se nima smisla obremenjevati, ker smo lahko v marsičem boljši od tistih Evropejcev, ki smo jih z jezo in osuplostjo gledali na začetku devetdesetih, ko je v naši soseščini divjala vojna, oni pa so se delali, kot da se jih ne tiče. Slovenska senzibilnost se je z vstopom v Evropsko unijo sicer precej zmanjšala, vendar na srečo ni izginila. Katalonska zgodba je dokaz, da nosimo v sebi nekaj, česar nima veliko evropskih nacij. Meni se zdi to bolj dragoceno kot obremenjevanje z ideološkimi delitvami, polpreteklo zgodovino ali bedno vlado Mira Cerarja - kajti vse to bo odplaknila zgodovina, medtem ko bo občutek za pravičnost, ki ga kot nacija nosimo v svojih genih, ostal za vedno.

Prav zato, ker nam ni vseeno, smo včeraj sestavili Izjavo o Kataloniji, ki smo jo poimenovali "Katalonija, lakmusov test državljanske in evropske zavesti" (vir). Prevedena je v štiri jezike (tudi katalonščino, angleščino in španščino), ekskluzivno pa smo jo objavili na portalu+ predvsem zato, ker sem okvirno besedilo sestavil jaz in ker je portal+ v zadnjih dveh tednih vzpostavil stike z več katalonskimi uredniki in novinarji, ki nas obveščajo o dogajanju, za katerega se mainstream mediji pogosto ne zanimajo.

Ko sem prejšnji teden na eni izmed televizij razlagal, zakaj sem se osebno tako angažiral za "katalonsko stvar", sem povedal, da je morda krivo to, da sem slovensko osamosvojitev kot petnajstletnik lahko opazoval le od daleč, brez kakršne koli možnosti, da bi v njej aktivno sodeloval. Verjetno sem zato v teh dneh tako zavzeto spremljal katalonski boj za neodvisnost, v katerem je tudi marsikdo drug zaznal določeno simboliko na idejni, celo ideološki ravni. Pri nas je bilo to opaziti kot zadrego trde, radikalne desnice, medtem ko so liberalci, normalni desničarji in celotna levica Katalonce zelo odkrito in iskreno podprli. Na evropski ravni je bila diskrepanca sicer manjša, saj so se le redki izpostavili s svojim mnenjem ali kritiko ravnanja španskih oblasti. Vseeno pa je bila zarota molka, ki so si jo privoščili desničarji, po mojem mnenju prehuda in odbijajoča. Celo Angela Merkel, ki je v preteklosti večkrat pokazala čustva, ko je šlo za ljudi v stiski, se je v primeru Katalonije obnašala tako, kot da je to zanjo španska vas, kot pravimo pri nas. Je ekonomsko ozadje res tako močno, da je zasenčilo vse pravne, moralne in celo politične aspekte katalonske želje po neodvisnosti? Očitno je vsaj tako močno kot je pomenljiva simbolika konflikta med imperialnim Madridom in uporno republikansko provinco. V tem spopadu, ki se zagotovo nezavedno napaja tudi iz zgodovinskega spomina, smo se očitno ponovno "grupirali" glede na svoje simpatije do idealov republike.

Poskus katalonske osamosvojitve me je spominjal na nogometno tekmo, kjer obe ekipi delata hude napake, vendar rezultat kljub vsemu ostaja neodločen. Ko že pričakujemo sodnikov podaljšek, se zgodi prekinitev. Nekako tako je bilo tudi sinoči v Barceloni: katalonski parlament je bil seznanjen, da so njihovega pokrajinskega predsednika Carlesa Puigdemonta "stisnili" do te mere, da je moral odstopiti do prvotnega načrta in projekt osamosvojitve odložiti do nadaljnjega. Ker so (bili) v ozadju veliki in strateški interesi, sem prepričan, da prav veliko menevrskega prostora ni imel. Če bi se upiral, bi ga skupaj z ministri aretirali, Kataloncem ukinili avtonomijo, Madrid pa bi tja poslal komisarsko upravo. Po še bolj črnem scenariju bi prišlo do zrežiranega, prošpanskega revolta, v katerem bi zaradi nasilja intervenirala (španska) policija, potem pa še (španska) vojska. Puigdemont bi skupaj s svojo vlado lahko samo še pobegnil, če bi imel kam, drugače bi se prav tako znašel v zaporu... Skratka, ena možnost slabša od druge.

Enostranska razglasitev nekakšnega moratorija na razglasitev neodvisnosti je torej za Puigdemonta kvečjemu garancija, da ga Španci ne bodo aretirali in zaradi veleizdaje poslali v zapor. Španska ustava je iz leta 1978, v njej pa še precej ostankov frankističnega normativizma. Če si je katalonski voditelj včeraj zagotovil izhodišče za začetek pogajanj z Madridom, potem mu moramo čestitati. Morda se Kataloniji, če se odreče ideji o neodvisnosti, obeta celo nekaj več avtonomije, morda bo katalonska "revolucija" sprožila celo začetek ustavne reforme v Španiji. V vsakem primeru pa - vsak takšen občutek imam - lahko Katalonci za nekaj časa pozabijo na odcepitev oziroma razglasitev neodvisnosti. Okoliščine zanjo pač niso primerne, pritiski evropskih držav, ki imajo s Španijo močne ekonomske in finančne vezi, pa premočni za takšne nepredvidljive igre, kot je projekt katalonskega osamosvajanja.

Ekonomskih dimenzij eventuelne katalonske odcepitve niti nismo izpostavljali, pa nikakor niso nepomembne. Še posebej če imamo pred očmi španski javni dolg. Izguba Katalonije bi zamajala špansko ekonomijo in lahko pripeljala celo do bankrota države, me je prejšnji četrtek opozoril sogovornik iz Barcelone, ki je neformalno nekoga zastopal. Tistega dela pogovora, ki se je nanašal na logistiko njihove osamosvojitve, seveda ne bom javno objavljal. Lahko pa priznam, da sem ga naravnost vprašal, ali so kupili kaj orožja.