Zvrst mojega današnjega premisleka bo navkljub vsemu še vedno komentar, čeprav bo na samem robu. Predvsem ta tekst ni gledališka kritika! Njegova strukturna logika se bo le navidez prekrivala s kritiškim inventarjem. Modus je tekstu vnaprej določen. V dogovorjenem obsegu bi zelo težko referiral in reflektiral vse ravni, ki sestavljajo gledališko predstavo Hlapci Ivana Cankarja v režiji Janeza Pipana. Čisto vsaka predstava poziva h kritiškem premisleku vseh njenih segmentov. Če kritik tega ne opravi celovito, to ni gledališka kritika. Predvsem pa to ne more biti kritka, ker sem si preveč blizu z umetniki, ki so proizvedli predstavo Hlapci. Za suvereno strukturiran premislek je nujna kritična distanca. Za kritičen vpogled, za sintezo razumevanja predstave pa je nujno potrebno reflektirati vse njene segmente. Tega v mojem komentarju ne bo. Tekst ne zadovoljuje osnovnim atributom kritike. Tudi imen protagonistov in antagonistov drame ne bom imenoval, kakor tudi ne akterjev transformacije. Pred vami ne bom premišljeval ne o umetnosti vizualizacije predstave, ne o dramaturgiji prostora, ne o glasbi in ne o svetlobi. V celoti se bom posvetil umetnosti režije Janeza Pipana.

Povejmo takoj, da ne bo sence dvoma: Predstava Hlapci je briljantna v svoji izostreni konceptualizaciji, v umetnosti mišljenja dramske strukture Ivana Cankarja, nastale jeseni leta 1909, v knjižni obliki pa je izšla leta 1910. Leto dni po Cankarjevi smrti leta 1919 so v neverjetnem ritmu v Dramatičnem društvu v Trstu uprizorizorili pet Cankarjevih dramskih tekstov zapored. Zadnji od njih je bil do takrat še neuprizorjen, to so bili Hlapci! Ivan Cankar jih ni nikoli videl uprizorjene v scenskem prostoru.

Dramski tekst Hlapci - kanon

Lokacija dramskega konflikta je nadvse preprosta kristjan-klerik nastopa proti demokratu-idealistu - od tu naprej "klerik proti idealistu", "duhovnik proti učitelju". Čas dogajna je več kot razviden. Smo tik pred in po volitvah. Prisostvujemo zmagoslavni paradi črnih nad belimi. Najprej gledamo klene, bele malomestne liberalce in črne lumpenproletarske klerikalce, po zmagi klerikalcev pa gledamo poparjene in konvertirane liberalce. Skratka, gledamo veselo drhal XX. stoletja na Slovenskem. V ospredju dramske strukture in njenega gibala pa je rdeči demokrat- idealist- socialist. V mojem jeziku konflikt zveni tako: jeruzalemska avantgarda proti kozmistični avantgardi. V svetu, kjer ni ne stare, kaj šele nove zaveze, v času, ki bo moral šele izoblikovati svojo zavezo.

Umetnost režije Janeza Pipana

Umetnost režije je poklic, ki vzpostavlja režim, način delovanja pretoka dogodkovnosti v časovnem intervalu pred avditorijem. Način režima delovanja oblikuje umetnik režiser. Poklic režiserja je nastal v XIX. stoletju in se je v celoti razvil v XX. stoletju. Svojo najvišjo stopnjo emancipiranosti pa je dosegel v XXI. stoletju. Režim delovanja predstav je bil v XX. stoletju odvisen od dramskega teksta. Režiser je bil najprej aranžer-dekorater mizanscene, v drugem zgodovinskem koraku je postal nosilec koncepta predstave, izpostavljal je določene vidne ali manj vidne ali celo prikrite odnose v ospredje. V tretjem koraku pa je nastopila emciprana režija od teksta. Režiserju je dodelila svobodno strukturiranje dramskih reperzentacij. V četrtem koraku pa postane teoretski diskurz nosilec in ostrilec konflita, ki ga umetnik režima raziskuje in uveljavlja.

Režiser vzpostavlja protagonistično antagonistične režime, določa jim sisteme. Sistem je največji dosežek, ki ga lahko režiser vzpostavi za časa svojega umetniškega življenja. Pozor: režim in sistem ni isto kot stil ali stilna formacija. Režim, režija pa je odvisna od tem, motivov in vsebin, ki jih procesira. V scenskem prostoru delujejo različne vektorske skupine, ki nastopajo v različnih legah. Zastopajo konflikt, ki se spremeni v nerazrešljivo stanje. Nabor teh stanj imenujemo antropologija konfliktov. Te zbiramo in sistematiziramo zato, da jih bomo v bližnji prihodnosti kvantno procesirali. Njihova stanja imenujemo dramske situacije.

Dogodkovnost, sistem, režim - način delovanja v pretoku časa pred avditorijem je umetnost režije. Gledališka predstava je umetnost načina delovanja dogodkovnosti. Janez Pipan je proizvedel v svoji umetniški biografiji izvrsten model kognitivne režije!

Začnimo misliti predstavo Hlapci

Osrednji protagonist, idealist je testno telo etike slovenske dvomiljonske skupnosti. Idealista poganja akcija, organizira jo, pripravlja jo, strateško se pozicionira, izvaja jo, zaključuje in na koncu se z arijo producira. Na začetku gledamo v idealistu postavo polno življenja, prek njega pa vstopamo v prostore javnosti, v "gasthaus", v razred, v knjižnico, v cerkev.

Takoj majhna zastranitev: V scenskem prostoru gledamo v načinu protagonistovega podajanja idealističnega materiala grumovski ekspresionistični avantgardizem, čeprav v resnici gledamo kreftovski gledališki režijski zamah iz začetka XX. stoletja. Poglejte samo fotoportret protagonista. Konec zastranitve.

Osrednji prizor in osrednje vprašanje: zakaj duhovnik popolnoma nenapovedano ponoči obišče učitelja na domu?

Na Vrhniki, kjer sem preživel deset let svojega mladostništva, sem junake Cankarjevih dram gledal kar na ulici. Živel sem le nekaj sto metrov stran od Betajnove. Za Vrhničane je odgovor na vprašnje, zakaj idelista obišče duhovnik sredi noči, zelo preprost. Tega frojdistično-ibsnovskega trača ne bom opisoval, čeprav je prepričljiv. Tudi Janez Pipan se mu zavestno izogne. Ta večni enigmatični prizor Janez Pipan uprizori v skladu s kognitivno režijo. Vzpostavi pozicijo za finalni prenos etičnih imperativov na naslednjo generacijo.

Bleščeča kognitivna režija uprizarja pred nami moderno, ne še modernizma. Ves čas smo na robu med problematičnim fenomenom slovenske moderne, ki nima skoraj nič z modernizmom, tako da preskoči na drugo stran k avantgardizmu, toda k ideloškemu avantgardizmu. Ostrina kognitvne režije je razvidna v kapilarni slovenski stvarnosti.

In zdaj bistveno: Janez Pipan uprizarja s svojo kognitivno režijo, s svojo intelektualno prisotnostjo vzporednico teološki prisotnosti. Toda na noben način noče biti s svojim intelektom blasfemičen. Ves čas nam kaže samo to, da je prisoten. Gledališko gmoto ostri in vektorsko usmerja. Poslušamo plastično dinamiko idealistove bojevitosti. Ne spreminja kanona, temveč ga samo pretirano izpostavlja. Režijska kognitvna dognanost in modernistična zgovornost proti modni in istočano že zastareli dekonstrukcijiski režiji.

Majhna in lepa referenca v predstavi: rdeč kvadrat, ki postane rdeč klin, ki cepi črno na dvoje.

Vrhunec kognitivne režije se zgodi, ko predstava čutno aktivira abstrakcijo. Ta lebdi nad predstavo tako močno, da je ne moremo oddvojiti od idelaista! Ta ni antiteistična, je ateistična. Janez Pipan nenehoma in neprikrito daje soglasje idealistu s svojim materialističnim, sekularziranim pogledom na svet. Sledi mu, utruja ga vse se do zadnjega dejanja. Sledi mu v aktivistično nasilje, ki ga ta usmeri proti samemu sebi, ker ne prenese družbenih potvorb in religiozno-dogmatičnega stremuštva. To je predstava povezav in potez. Gledamo neskaljeno dovzetost za nov revolucionarni zanos sredi apatije in konvertitstva. V idealistu gledamo pretresljivo predsmrtno masko revolucionarne živosti, ki jo v finalu finala prenese "na dobrega človeka".

Vse to gledamo v ključnem prizoru v monumentalen orisu duhovnikove grede strasti - ljubosumja! Duhovnik je ljubosumen na idealista, zavida mu, da je tako globoko verujoč in religiozen kot sam ne bo nikoli. Tu se vektor kognitivne režije zaostri do konca. V avditoriju doživljamo resnico!

Navkljub temu, da sem se na začetku ogradil, da ne bom ocenjaval transformacijskih nalog igralskega ansambla, naj vseeno poudarim preprosto dejstvo: skupinski gledališki dar in transformacijska sila ljubljanskega dramskega ansambla, ki jo je pred desetletjem izoblikoval ravno Janez Pipan kot ravnatelj SNG Drame, je dobila v predstavi Hlapci svoj najglobji generacijski smisel v dialoški kromatiki, ki se suvereno širi po scenskem prostoru.

Janez Pipan surovo reže po telesu naroda po hlapčevski poniglavosti slovenske skupnosti, zanj je konformizem najhujše leglo svojati. Besedilo, ki ga ne igramo, vedno znova zastara, se postara, toda čas mu vedno omogoči novo stvarnost, nove pogoje za novo stvarnost. Ivan Cankar s svojo "dramsko teksturo" in Janez Pipan s svojo "kognitivno režijo" sta nam organizirala - velik dogodek! Poklicana in izvoljena sta, da nas učita spoštovati človeško. V svojem bistvu pa je to tvegana in utrujajoča aktivnost. Zato ljubosumneži tako zavidajo umetnosti!