Avstrijcem res privoščim: medtem ko naše predvolilne ankete kažejo, da bi na volitvah spet močno zmagala levica, bodo severni sosedje najverjetneje dobili najmlajšega premierja v Evropi. Tudi če bo konservativec Sebastian Kurz sklenil koalicijo s Svobodnjaki, še ne bo konec sveta, kajti Haiderja že dolgo ni več, Evropa pa se z anomalijami - Španija je najlepši dokaz za to - ukvarja samo v primeru, ko se dogajajo na periferiji. Torej v tistih članicah, ki so bile nekoč za drugi strani železne zavese.
Uspeh Sebastiana Kurza, na katerega sem postal pozoren že pred leti, ko so me nanj opozorili avstrijski kolegi, se mi zdi v trenutni slovenski situaciji še posebej pomenljiv, pravzaprav tudi dvoplasten. Najprej zaradi klišeja o Avstrijcih, ki se ga pri nas še nismo znebili iz preprostega razloga - ker nam nihče ni povedal, da se nekatere stare nacije spreminjajo bistveno hitreje kot mi. Slovenci namreč na severne sosede večinoma še vedno gledamo tako kot pred tridesetimi ali štiridesetimi leti: mislimo, da so "holcarji",konservativni, katoliški, ne marajo prišlekov in da v sebi nosijo resentiment nacionalnega socializma. Nekoč, ko so na avstrijskem Koroškem potekali verbalni in celo fizični spopadi za dvojezične table, ko so tam še strašili okoreli Heimatdienstovci ... ja, nekoč je bilo to v precejšnji meri celo res. Toda takrat je bilo drugače še marsikaj drugega; nenazadnje smo bili Slovenci - z izjemo rdeče elite, ki je smučala na avstrijskih smučiščih in nakupovala v dunajskih butikih - v primerjavi s severnimi sosedi navadni socialistični klošarji. Kljub temu, da smo po osamosvojitvi gospodarsko zelo napredovali, še posebej v primerjavi z najrevnejšo avstrijsko zvezno deželo, so se klišeji o avstrijski "zaostalosti" ohranili. Marsikdo od mojih prijateljev in znancev še danes verjame, da je Dunaj edino pravo avstrijsko mesto in da je vse ostalo "kmetija". Hm, kaj pa je potem šele Slovenija, ki niti pravega mesta ne premore več, odkar Trst ni več naš?
Sarkazem na stran, zgodb o stereotipih, ki jih je povozil čas, je ogromno. In vse po vrsti dokazujejo kvečjemu to, da smo klišejski postali mi. Če sem bolj konkreten: zaostala, provincialna in na smrt dolgočasna je slovenska politika. Če jo primerjamo z avstrijsko zagotovo. Lani jeseni, ko sta se na predsedniških volitvah spopadla večni konvertit, ljubljenec elite in kandidat "zelenih" Alexander van der Bellen, ter politični outsider in kandidat Svobodnjakov Norbert Hofer, so se v avstrijski družbi že začeli premiki, ki so nakazovali spremembe. Ne samo v smislu klasične in preživete delitve na desnico, sredino in levico, pač pa tudi v generacijskem smislu. Gerontokracija, starci v politiki, postajajo vedno težje breme in ovira pravičnemu razvoju. Problem je seveda v tem, da mlajše generacije praviloma abstinirajo volitve in tako omogočajo vladavino starih političnih sil. V tem pogledu je Sebastian Kurz s svojimi 31. leti na prvi pogled napaka v sistemu. Toda če se ne motim, stoji za njim načrt, po katerem so konservativci pristali na zelo revolucionarne spremembe samo zato, da bi v prihodnosti ohranili in povečali svoj politični kapital.
Avstrijci so torej v marsičem precej bolj napredni od nas. Njihova politična elita se je tudi na tokratnih volitvah konsolidirala v treh centrih, zgodovinsko v marsičem primerljivih z našimi razmerami. Mislim seveda na konservativni, liberalni in socialdemokratski tabor. Delitev je pogojno točna, kajti avstrijski liberalci so pod Haiderjem zašli zelo zelo daleč na desno, slovenske socialdemokrate pa so po letu 1945 ideološko utopili v komunistični partiji, odkoder se mentalitetno še do danes niso povsem vrnili. Ne glede na to, da bi jim ustvarjalci javnega mnenja zdaj radi ustvarili imidž zmagovite vladne stranke - morda ste opazili, da nekatere agencije Socialne demokrate že mesec ali dva brezsramno "pumpajo" in da so jih postavile celo na prvo mesto, pred Janševo SDS in Cerarjevo SMC -, pa je kadrovski, predvsem pa generacijski razkorak vseeno prevelik za kakršne koli zgodovinske korake. SD je namreč združenje treh ali štirih različnih skupin, med katerimi najdemo iskrene levičarje, sindikaliste in zagovornike delavskih pravic, pa tudi brezsramne kapitaliste, tranzicijske povzpetnike in tajkune, da o skorumpiranih strankinih funkcionarjih ne govorimo. Problem Socialnih demokratov je tudi v tem, da nimajo voditelja.
Če kdo misli, da bo našel kaj podobnosti med avstrijsko in slovensko politiko v treh strankah, ki naj bi zastopale tri svetovnonazorske smeri - krščanskodemokratsko, socialdemokratsko in liberalno -, bo podobno razočaran kot tisti, ki je verjel v klišeje o Avstrijcih med Slovenci. Naj slovenski mediji še tako moralizirajo o tem, kako umazana da je bila avstrijska predvolilna kampanja (hm, kakšna pa naj bo, viteška?!), dejstvo je, da je za mentalno higieno in zdravo tekmovalnost vedno bolje, da pride do spopada različnih kandidatov in idej, kot pa da smo že na začetku sprejeli tezo o rezultatu, ki se ga ne da spremeniti. Volitve predsednika republike Slovenije so najlepši dokaz za to. Če je Borut Pahor tako idealen kandidat (in roko na srce, glede na konkurenco je verjetno še najboljši za ta položaj), potem naj ga odkrito podprejo tudi v tistih strankah, ki ga potihem podpirajo, ampak imajo zaradi "higieničnosti" svoje kandidat(k)e. Čemu toliko sprenevedanja?! Saj niso vsi Slovenci tako neinteligentni, da tega ne bi spregledali.
Fenomen Sebastiana Kurza, ki je - naj s politično mlačnostjo in brezbarvnostjo obremenjeni slovenski volivci tega ne preslišijo - vseeno predsednik Ljudske stranke, se pravi krščanski demokrat, konservativec, desničar (ježešmarija!), bi težko preslikali v naše okolje, četudi bi si želel podobnih aplikativnih političnih čudežev. Si predstavljate, da bi iz vodilnih strank v ospredje stopili mlajši ljudje in prevzeli videjše vloge? No, v Novi Sloveniji in Levici se je to zgodilo. Si predstavljate, da bi se to zgodilo pri janševcih in bi to stranko prevzel profil politika, kakršen je Kurz? Bi to lahko spremenilo zacementirano slovensko politično geometrijo?
Že zaradi higiene bi bilo koristno, če bi na prihodnjih volitvah oblast prevzela desnica. Po štirih letih nesposobne, zanikrne, skorumpirane in amaterske vlade moralista Mira Cerarja sprememba zagotovo ne bi škodovala. Toda kdo jo lahko prinese? Slovenska desnica? Kdo pa je to? Zunajparlementarni čudaki, ki govorijo jezik, ki ga morda razumejo kvečjemu najbolj zadrte katoliške stranke na Poljskem?! Kdo je torej ta desnica? Je to Janez Janša s svojo doolgo kompozicijo frustracij, zamer, medijskih umorov in osebnih konfliktov?
Mislim, da bo treba narediti novo desnico. Mlado, moderno, osvobojeno predsodkov in frustracij.