V Ustanovni listini Organizacije združenih narodov (OZN) že v njenem 1. členu (ki govori o skupnem cilju vseh narodov) piše med drugim o spoštovanju pravice do samoodločbe, kar se mora urejati - piše po vrsti - z mirnimi sredstvi, v skladu z načeli pravičnosti in v skladu z mednarodnim pravom. Vsako ukrepanje (urejanje) ima torej sledeč vrstni red: 1. z mirnimi sredstvi, 2. v skladu z načeli pravičnosti in 3. v skladu z mednarodnim pravom. Sedaj pa malo logike: pravično je pred mednarodnim pravom; pravično je pravica do samoodločbe – pravica do samoodločbe je torej pred mednarodnim pravom.

Najmanj, kar mora storiti mednarodno pravo, je, da pravico do samoodločbe jasno opredeli v izvedbenih aktih. Z drugimi besedami (ker sem inženir in ne pravnik), s svojimi orodji. Torej mora jasno in nedvoumno postaviti orodje za izvedbo pravice do samoodločbe.

Sedaj pa skok v konkretno: Ker Španija očitno nima interesa, da bi to orodje postavila v svojo ustavo, preostane očitno le mednarodni skupnosti, še bolj kot Evropski uniji pa OZN, da jo prisili, da postavi to orodje za izvedbo pravice do samoodločbe v svojo ustavo. Dokler to ni doseženo - pa čeprav je to orodje lahko čisto nekaj novega v svetovnem merilu, precedenčnega, če hočete -, bo vodstvo Katalonije težko kaj doseglo. Tu se kaže tudi njihova osnovna strateška napaka, ko so obljubili, da bo 48 ur po referendumu že razglašena samostojnost.

A da se vrnem na začetek: ker že stoji pot za dosego orodja za izvedbo pravice do samoodločbe v prvem členu uvodoma citirane Ustanovne listine OZN, obstaja še vedno upanje tudi za Katalonce. Zakaj to pišem? Ker je za moje aktivnosti (tj. iskanje in poskusi novih orodij demokracije – o čemer pišem skoraj v vsakem članku na portalu+) to dober primer, kako bi morali energijo raje usmeriti v izgradnjo in poskuse z novimi orodji demokracije, kot pa zahtevati svoje pravice, pa četudi so zapisane še tako visoko, kot je citirani prvi člen Ustanovne listine OZN, ne da bi obstajala dovolj jasno in nedvoumno postavljena izvedbena orodja demokracije za dosego te pravice.

To, da novih orodij demokracije nočejo niti preizkušati, kaj šele da jih uveljavljali, obstoječi eliti, formirani na osnovi izključno predstavniške demokracije, povsod po svetu enostavno odgovarja. O teh paradoksih demokracije in zakaj in kako je do tega prišlo, sem se v svojih člankih tudi že razpisal. Zato to stanje lahko preseže le zadostna količina aktivnih državljanov, ki jih je - po vsem kar se je dalo videti na posnetkih - v Kataloniji mnogo več kot v Sloveniji. Kar se tiče zadostne količine aktivnih državljanov pri nas, pa za konec le še (vsaj zame) presenetljiva novica. Pred nekaj dnevi je Janez Janša ob predstavitvi knjige Ivana Štuheca spregovoril sledeči stavek: "Šansa za preboj tega zagatnega stanja v Sloveniji je le na aktivnem državljanu."

Tudi sam sem težko verjel svojim ušesom in upam, da bodo ta televizijski posnetek še kdaj predvajali. Morda pa se bo tudi v Sloveniji res kdaj nekaj premaknilo v tej smeri.