Italijanski predsedniki (Gronchi, Segni, Saragat, Leone, Pertini, Cossiga, Scalfaro, Ciampi, Napolitano, Mattarella) so - predno so postali predsedniki - vsi po vrsti zasedali pomembne položaje. Bili so predsedniki vlad, parlamentov ali ministri. Enako velja za nemške predsednike (Schell, Carstens, Waizsäcker, Rau, Herzog, Heuss, Köhler, Wulff, Gauck, Steinmeier). Vsi so bili pred predsedniško službo visoki politični oziroma državni funkcionarji. Za predsedniško mesto so primerni in se zanjo potegujejo državniki, ki imajo najvišje zasluge za ugled in blaginjo svoje države. V Sloveniji smo imeli in morda še imamo ljudi, ki so ustanavljali slovensko državo in ki imajo nesporne zasluge zanjo, vendar so se bodisi umaknili, ali so bili umaknjeni s političnega prizorišča. Resne države spoštujejo "očete naroda" in jih ne zaničujejo. Da ne bo nesporazuma: pisca teh vrstic je nekoč h kandidiranju za predsedniški položaj nagovarjal Janez Drnovšek, vendar je bil neuspešen. Iz razlogov, ki so skoraj samoumevni - pisca teh vrstic - bolj veseli (danes sicer bolj oddaljeno) spremljanje mednarodnih procesov in pisanje o njih. Navsezadnje tudi za portal+.

Za predsedniškega kandidata se spodobi, da brez težav govori tuje jezike, da se spozna na državne procedure in protokol, predvsem pa, da nekaj ve o mednarodnih odnosih in da je prepoznaven za evropsko politično elito. Slovenska ponudba je skromna, večinoma se - razen Pahorja - za vrhovno službo prijavljajo novi obrazi brez državniških izkušenj. Na pol poti k takšni kvalifikaciji sta nemara Ljudmila Novak in Romana Tomc. Pahor je bil predsednik parlamenta in predsednik vlade, poleg tega se za mandat poteguje drugič, torej je - kot se reče - incumbent. Analitiki ugotavljajo, da imajo kandidati, ki so že na položaju, za katerega kandidirajo, apriorno prednost. To se potrjuje pri ameriških predsednikih.

Borut Pahor ima tedaj tudi po zahodnih merilih veliko možnosti, da bo ponovno izvoljen. Seveda se postavlja vprašanje, kako in zakaj takšna bleščeča kariera pripada ravno Pahorju? Že kdaj prej, posebej pa letos bi si zaslužil verodostojnega tekmeca. S Pahorjem bi nemara lahko tekmovala bivša predsednika vlade Cerar ali Janša, vendar se to ni zgodilo. Morda bi lahko spet poskusil Milan Kučan, ki je mlajši od nekaterih najpomembnejših predsednikov (Napolitano, Gauck)?

Najnovejše opazke v zvezi s Pahorjem

V teh zadnjih dneh pred volitvami (predsednika Republike Slovenije) se pojavljajo izjave in članki, ki so zanimivejši od večine predvolilnih besedil preteklih tednov ali celo mesecev. Mislim na prispevka Petra Jambreka (Predsednik republike v slovenski ustavi, vir) in Janeza Janše (Živi in pusti umreti - portret predsednika, vir) pa tudi na izjavo "levičarskih intelektualcev" (vir), ki jo promovira Božo Repe. Te izjave in članki odpirajo nekatera resna politična vprašanja, na katera ne bomo dobili odgovora na bližnjih volitvah, utegnejo pa koristiti globljim premislekom o slovenski državi, njenih težavah in prihodnosti.

Jambrekov tekst navaja predsedniške pristojnosti, kot izhajajo iz ustave, glede katere Jambrek ni povsem nedolžen. Jambrek gotovo spada med "očete naroda". Njegova prva ugotovitev je, da pristojnosti niso tako zanemarljive, kot se včasih zdi, druga, še pomembnejša ugotovitev pa je, da predsedniški kandidat oz. predsednik ne bi smela biti "brez kilometrine" oz. "nov obraz", iz česar bi bilo mogoče sklepati, da "pes taco moli" v smeri aktualnega predsednika. Glede na letošnjo predsedniško ponudbo je takšno razmišljanje najbrž utemeljeno.

Janez Janša takšnim stališčem ugovarja s trditvijo, da Borut Pahor pravzaprav ni upravičen do predsedniškega položaja. Janša Pahorju očita polovično in nedosledno razumevanje problemov državljanske vojne in sprave. Nato se sprašuje o Pahorjevi odgovornosti za bančniško in vsakršno korupcijo v času, ko je bil predsednik vlade. Pisec teh vrstic se najbolj strinja z Janševo kritiko načrta in izvedbe t. i. arbitražnega sporazuma, katerega bumerang ni zadel Pahorja kot predsednika vlade, ampak - ker se je zadeva pač zavlekla - Pahorja kot predsednika republike. Slednji ni izkoristil možnosti, da bi polom obesil Cerarju in Erjavcu, ki sta kriva za škandal s Sekolcem in Drenikovo. Morda tega ni mogel, morda tega ni hotel storiti, ker je slabi rezultat pač posledica lahkoverne podpore Hrvaški pri njenem vstopanju v EU, slabega načrta in dvoumnosti okrog "stika" z odprtim morjem. Ni pa bilo treba Pahorju, Cerarju in Erjavcu za Slovenijo slabe arbitražne razsodbe hvaliti in vsiljevati Hrvaški. To je bilo ravnanje v nasprotju s koristmi lastne države, česar državniki praviloma ne počnejo.

Izjava levičarskih intelektualcev je pač levičarska izjava. Očitek o Pahorjevem populizmu ni niti nov niti daljnosežen (ker ga demokracija tako rekoč predpostavlja); očitek o izmikanju odločnejšim, tehtnejšim izjavam in konfliktom je povezan z nauki, ki jih je Pahor dobil od svojih predhodnikov, predvsem od Türka. Očitek o kritičnem odnosu do Rusije je neresničen, čeprav bi bil tak odnos upravičen; enako neresnična je ugotovitev o pomanjkanju sočutja do revežev in beguncev. Pahorjeva glavno prizadevanje/odlika, tako rekoč komunistični refleks, je istovetenje s stigmatiziranimi poklici in skupinami. Razglabljanje levičarskih intelektualcev o krivičnem ravnanju z begunci in pripisovanje islamofobije Pahorju je seveda iz trte izvito. Prijatelji beguncev in islamistov so na nemških in avstrijskih volitvah povzročili naraščanje ekstremnih strank.

Osamosvojitelji in pridobitelji

Ključni problem slovenskih predsedniških in drugih volitev je seveda nenavadno in popačeno razumevanje politike, demokracije, medijev, vloge funkcionarjev, njihovega družbenega in gmotnega položaja. Nenavadnost se je začela v času osamosvajanja, ko Demos zgodovinskega trenutka (razkroja komunističnega bloka) in svojih političnih prednosti ni izkoristil za dokončen prelom s starim sistemom in političnim osebjem, ki se je sicer zavedalo svoje nelegitimnosti, po likvidaciji Ceausescuja pa je bilo sprva celo prestrašeno in ubogljivo. Na vprašanje, ali je bil takšen prelom izvedljiv v razmerah, ko Demosu ni šlo le za demokracijo, ampak tudi za samoodločbo, in ko sta mu pod prste gledala Beograd pa vsa mednarodna skupnost (podobno, kot je danes v Kataloniji), nikoli ne bomo dobili zanesljivega odgovora. Osamosvojitelji smo se sporazumeli s pridobitelji (oznaka, ki jo uporabljam zaradi njihovega poudarjanja "pridobitev socializma"), rezultat plebiscita, izid vojne in diplomatski dosežki pa so bili nesporni. Problem je v nadaljevanju: pridobitelji so sicer opustili socializem, vendar so polagoma prevzeli vodenje nove države in to na način, ki so ga obvladali.

Predsednik republike in tudi drugi državni funkcionarji se morajo - kadar ne drvijo od dogodka do dogodka oz. imajo trenutek časa za premišljevanje - spraševati, kako je mogoče, da so njihove plače nižje od večine direktorskih plač, nižje od plač evropskih poslancev in mnogo nižje od komisarke, ki je v Bruselj padla iz neba; da o bankirjih ne govorimo. Sicer pa - kot rečeno - politike, ne državnike, zaposluje nenehno in brezkončno hitenje od dogodka do dogodka, od najnižjih do najvišjih skupin volivcev. Glede na trajanje mandata in na bolj ali manj muhasto milost volivcev je treba biti čim bolj všečen. Državniki se na mandate in na spremenljivo razpoloženje volivcev ne ozirajo. Pred očmi imajo interese domovine in kontinenta, na katerem živijo. Tako je bilo pri očetih Evropske unije in navsezadnje pri očetih slovenskega naroda. Ko bi taktizirali od dogodka do dogodka, danes Slovenija ne bi bila samostojna država. Borut Pahor pa bo gotovo ponovno izvoljen in prav nam je.