V ponedeljek pozno zvečer je kot strela z jasnega udarilo: oba predsednika katalonskih civilnih združenj, ki podpirata gibanje za neodvisnost, sta v priporu. Ob desetih so vsepovsod po Kataloniji zazveneli kovinski zvoki loncev in pokrovk, ki so že tradicionalna oblika protesta v teh primerih. Po dnevih zatišja so zagovorniki referenduma in predvsem neodvisnosti znova odšli na ulice. Morda se zdi, da pravih možnosti za neodvisnost ni oziroma jih niti ni bilo, a pogled tistih, ki stvar spremljamo od znotraj, je precej drugačen. Nikoli v vseh teh letih Katalonija ni bila tako blizu. Referendum 1. oktobra in brutalno ravnanje španske vlade sta ljudi združila kot še nikoli. Prvega oktobra so ljudje s kapucami na volišča nosili volilne skrinjice, kjer so že bili zbrani številni volivci, da bi preprečili morebitno zaprtje le-teh. Lokalni politiki, ki so še pred kratkim drug drugega polivali z gnojnico, so se dan po referendumu objemali s solzami v očeh. V bližnji kraj, ki šteje manj kot tisoč prebivalcev in kjer je nasilno posredovala španska policija, se je drugega oktobra zgrnilo na tisoče ljudi, da bi jim izrazili svojo podporo. Nekaj manj kot dvesto nesrečnežem, ki so jim nekaj dni po referendumu neznani storilci prerezali pnevmatike njihovih štirikolesnikov, so vulkanizerske delavnice ponudile brezplačno zamenjavo.

Vse to je zdaj, čeprav še živo v spominu, daleč za nami. V tem času se je na svoje ljudstvo obrnil španski kralj, ki je v svoji vnemi pozabil vsaj na dva milijona svojih podanikov (če upoštevamo referendumske rezultate); v Kataloniji se je zvrstilo kar nekaj prošpanskih demonstracij, med drugim tudi s perujskim nobelovcem Mariom Vargasom Lloso. Evropa se bolj kot ne drži ob strani, saj se po besedah predsednika Evropske komisije Jean-Claudea Junckerja boji učinka domin. Napetim pričakovanjem, ali bo desetega oktobra katalonski predsednik Carles Puigdemont razglasil neodvisnost, je sledilo razočaranje. Pri tem pa je treba povedati, da neodvisnost ni bila niti razglašena niti odložena, ker se o tem ni glasovalo v katalonskem parlamentu in nikjer ni nobenega pravno veljavnega dokumenta; torej tudi uradnega pojasnila o tem, ali je Puigdemont neodvisnost razglasil ali ne, ne more biti. Njegovega poziva k dialogu španska vlada nikakor ne more sprejeti, saj vseskozi trdi, da bo do dialoga prišlo le, če katalonska stran začne znova spoštovati špansko ustavo. Zato je žogico spet vrnila na katalonsko stran, ki pa ne more prezreti dejstva, da so v zadnjih letih vse katalonske zahteve po spremembah v Madridu naletela na gluha ušesa.

Partija pingponga med obema vladama se bo nadaljevala vsaj do četrtka, ko bo španska vlada menda dokončno izvlekla asa iz rokava in sprožila 155. člen ustave, ki je pravzaprav zelo nejasen, kar se konkretnih ukrepov zoper avtonomijo tiče, saj zapoveduje le, da je treba zagotoviti izpolnjevanje ustavnih in zakonsko določenih dolžnosti, ki jih regionalna oblast ima. V nobenem primeru ne predvideva razpisa volitev, kot si ta člen malce po svoje razlaga stranka Ciutadans. Dejansko je ta člen že v veljavi, saj je španska vlada konec septembra prevzela nadzor nad katalonskimi financami in katalonsko policijo Mossos d'Esquadra, v Katalonijo pa je bilo septembra poslanih kakih deset tisoč dodatnih španskih policistov (Guardia Civil in Policia Nacional), ki zaenkrat vsaj do novembra ostajajo tu. Prav s tem ukrepom je španska vlada poskrbela za veliko dobre volje in smeha, saj je ena od najetih ladij za nastanitev policistov poslikana z Warner Brosovimi risanimi junaki, tako da je ptiček Tweety (v španščini Piolín) postal pravi junak, policistov pa se je prijel vzdevek piolines.

Povsem jasno je, da nobena od obeh strani noče narediti napake prva. Ker Puigdemont pač ni razglasil neodvisnosti, Mariano Rajoy ni mogel s policisti nad katalonski parlament. Zato svari pred ekonomskimi posledicami, saj podjetja (tudi z velikodušno pomočjo španske vlade) množično premeščajo svoj sedež na varnejša španska tla, pa tudi sodna veja oblasti je zavihala rokave. Na zagovor je poklicala načelnika katalonske policije Josepa Lluísa Trapera zaradi malomarnosti in že omenjena predsednika civilnih združenj, Jordija Cuixarta (Omnium Cultural – Združenje za jezik, kulturo in deželo) in Jordija Sáncheza (Assamblea Nacional Catalana – Katalonska narodna skupščina), ki sta v ponedeljek pozno zvečer, obtožena hujskanja, ostala v priporu brez možnosti plačila varščine.

Predsednik (španske) Ljudske stranke (PP) v Kataloniji je ob tem dejal, da čas postavi ljudi na svoje mesto, potem ko je že v soboto razburil katalonsko šolstvo z izjavo, da v večini javnih šol v Kataloniji otroke vzgajajo v sovraštvu do Španije in da se z uveljavitvijo stopetinpetdesetega člena ponuja možnost za novo ureditev na tem področju. Nič manj posrečena ni bila izjava Pabla Casada, predstavnika za stike z javnostjo Ljudske stranke, ki je vlekel vzporednice med usodo sedanjega predsednika Puigdemonta in predsednika v času španske republike Lluísa Companysa. Ta je takrat razglasil neodvisnost Katalonije, takoj zatem končal v zaporu, po državljanski vojni pa so ga frankistične španske oblasti obsodile na smrt z ustrelitvijo. Oba omenjena sta tudi javno govorila o ilegalizaciji strank ter tokrat za primerjavo vzela Baskijo in Batasuno (Batusana je prepovedana baskovska stranka, ki naj bi bila blizu organizaciji ETA, op. uredn.).

Bodo torej res vsi vidni katalonski predstavniki končali za rešetkami? Vsekakor bo to voda na mlin Kataloncem, katerih eno in edino orožje so mirne demonstracije in ... Ljudska stranka (PP). Že po tradiciji se v Kataloniji odstotek pristašev neodvisnosti dviguje, kadar so v Madridu na oblasti konservativci. Tako je bilo v času Joséja Maríe Aznarja, tako je znova pod taktirko Mariana Rajoya – človeka, ki je leta 2006 v španskem parlamentu kot vodja opozicije zahteval referendum o katalonskem statutu, češ da je treba državljane poslušati, kadar želijo izraziti svoje mnenje (!).

Prvič je Katalonija skušala izpeljati referendum že devetega novembra 2015, a zadovoljiti se je morala zgolj z alternativnim posvetovanjem in tremi pravnomočno obtoženimi (nekdanjim predsednikom Artujem Masom, podpredsednico in ministrico) zaradi zapravljanja davkoplačevalskega denarja, ki morajo ravno v teh dneh plačati večmilijonsko kazen – koliko sicer stane davkoplačevalce vladno preprečevanje referenduma in s tem povezani ukrepi, na žalost ni znano.

Prvega oktobra sta skoraj dva milijona in pol (približno 42 odstotkov) volilnih upravičencev želela izraziti svoje mnenje, če ne upoštevamo zaprtih volišč in zaplenjenih volilnih skrinjic. Tako bi volilna udeležba lahko poskočila do petinpetdesetih odstotkov – za primerjavo, približno tak odstotek ljudi je volil na slovenskih državnozborskih volitvah leta 2014. In če se igramo s številkami, ugotovimo, da se odstotek pristašev neodvisnosti morda nevarno približuje petdesetim odstotkom in tako imenovana tiha večina unionistov ni več tako večinska, kot je bila še nekaj let, morda le nekaj mesecev nazaj.

Če bi španska vlada dovolila referendum takrat, bi bil rezultat jasen: NE neodvisnosti. A se o tem zaradi nabiranja političnih točk na račun Katalonije ni hotela pogovarjati in stvari so se odvile tako, kot so se. In tako sta torej oba Jordija – po slovensko Jurija – končala za rešetkami. A Katalonci - podobno kot Slovenci - pravijo, da v pregovoru sveti Jurij premaga zmaja ...

Alenka Vrečar je slovenska prevajalka, ki živi blizu Girone v Kataloniji.