Slovenija pri volitvah nima sreče. Vsakih pet let se - po pravilih dvokrožnega večinskega sistema - zgodijo volitve predsednika republike, leto dni manj pa - načeloma - traja mandat poslancev Državnega zbora, ki so izvoljeni po proporcionalnem sistemu (t.j. po sistemu sorazmernega zastopstva) in katerih večina v drugem koraku izbere vlado. Za države, ki volijo predsednika republike neposredno in na splošnih volitvah, je značilen predsedniški sistem, kar pomeni, da ima predsednik (kot npr. ameriški ali francoski predsednik) velika pooblastila. Države s parlamentarno ureditvijo (ki niso monarhije) praviloma volijo predsednika republike v parlamentu oz. - kot v Nemčiji - v Zveznem zboru (Bundesversammlung), ki je največje nemško parlamentarno oz. predstavniško telo.

Slovenska "nesreča" je v tem, da je vlada, ki ima v slovenskem ustavnem sistemu največ pristojnosti, izvoljena posredno, predsednik, ki ima po ustavi bistveno manjše pristojnosti, pa je izvoljen neposredno. Neposredna izvolitev pomeni višjo legitimnost oz. upravičenost, kar pomeni, da bi moral biti predsednik republike bolj upravičen do vladanja kot posredno izvoljena vlada. Opisana slovenska "nesreča" je povezana s tem, da za parlamentarne volitve velja sistem sorazmernega zastopstva, kar pomeni, da je slovenski parlament razdrobljen v veliko število strank, ki se v vladno koalicijo ne uvrščajo nujno po politični sorodnosti, ampak po takšni ali drugačni oportunosti, kar velja tudi za opozicijo. Z drugimi besedami: slovenske parlamentarne volitve ne proizvajajo - kot npr. v Veliki Britaniji in v mnogih drugih evropskih državah - jasnih razlik med vlado in opozicijo. Večinoma, celo na Hrvaškem, si stojita nasproti (socialistična) levica in (konservativna) desnica. V Sloveniji takšne klasične oznake uporabljamo večinoma neupravičeno.

Zaradi nerodne ustavne ureditve in sporne volilne zakododaje so slovenski volilni dogodki nekaj posebnega. Pri najnovejših predsedniških volitvah se je ta posebnost, ki meji na čudaštvo, izrazila v množici neprimernih kandidatov, proti katerim je Borut Pahor kot nogometaši Liverpoola proti Mariborčanom. Čudaštvo se je začelo pri parlamentarnih volitvah z nastajanjem nenavadnih novih strank (Jankovićeva, Golobičeva, Virantova in Cerarjeva stranka) in izdelovanjem novih obrazov, svoj višek pa je dosegla z letošnjimi predsedniškimi volitvami, na katerih (morda z izjemo Novakove in Tomčeve) kandidirajo šaljivci in klepetulje vseh vrst.

Navsezadnje so slovenska nesreča tudi vladajoče ustanove Evropske unije, ki bi lahko bile rešitev, vendar - kot kažejo primeri schengena, brexita in katalexita - to niso. V EU se do najvišjih položajev in vesoljskih plač ne povzpnejo z volitvami, ampak - na najbolj posreden način - po volji strankarskih central in trenutno vladajočih koalicij. Tudi v Sloveniji - celo v krogu "najverjetnejšega" prihodnjega predsednika republike - se širi prepričanje, da je Evropska unija potrebna resnih popravil, žal se to prepričanje zaustavi pred vrati domače demokracije.

Glavni slovenski problem, ki se logično prenaša tudi na raven volitev, je meritokracija, izbiranje predstavnikov in politikov glede na dosežke oz. zasluge v preteklosti. Kritik "novih obrazov" je bilo že veliko, torej je prav neverjetno, da se glavni Pahorjev izzivalec pridružuje znanemu stališču poraženega predsednika Türka, da je treba narediti konec "zaslugarstvu". Šarec govori kot inženirji preteklih čudaških volitev: "Prišel je čas, da se politiki, ki danes vodijo državo, umaknejo in dájo prostor mlajšemu rodu." Šarcu se zdi najbolj pomembna neobremenjenost na državni ravni. Nekoliko dvoumno se je izrazila tudi Romana Tomc, ki pravi, da ima mnogo izkušenj, vendar je "brez nahrbtnika". Čeprav je po vsej verjetnosti hotela reči, da ima čisto preteklost, nahrbtnik večinoma pomeni nujno opremo popotnikov. Bi ljudje zaupali zdravniku ali sodniku brez diplome? Šoferju brez izpita? Profesorju brez objavljenih strokovnih del? Bankirju, ki je znan po izgubah? Zunanjemu ministru, ki ne govori tujih jezikov?

Vitomil Zupan je nekoč napisal, da mu je bil po drugi svetovni vojni sodil - in prisodil visoko kazen - sodnik, ki je bil pred tem ključavničar. Pravico amaterjev do najvišjih družbenih položajev - recimo z izjavami, kot je "ni važno, da je pismen, važno je, da je naš!" - so zagovarjali levi in desni revolucionarji. Slovenci smo naval amaterjev doživeli po likvidaciji Staneta Kavčiča pred 45 leti, nekoliko, vendar ne povsem, pa smo si opomogli šele po Titovi smrt oz. po osamosvojitvi. Kako vraževerni in ljubosumni glede izobrazbe so bili komunisti, pove primer Jožeta Pučnika, čigar diplomo so na Filozofski fakulteti preprosto "izgubili", diplomiranec pa je moral še enkrat v šolo (v Nemčiji).

Čeprav je spričo aktualnih razmer in skromne izbire logična, je Pahorjeva zmaga pravzaprav nezaslužena. Pahor - iz razlogov, ki jih je najbrž mogoče razložiti - ni bil najboljši predsednik vlade, vsa ta vprašanja, ki mu jih postavljajo danes, pa bi mu morali postavljati že leta 2008. Proti konkurenci, ki je kot mariborski nogometni klub proti Liverpoolu, je Pahor seveda moral zmagati. Izjave kandidatov so bile vse po vrsti nezanimive in zguljene. Medtem ko se je pri večini videlo, da so se jih naučili na pamet, je Pahor ustvaril vtis, kot da jim verjame.

Vprašanje pa je, ali slovenska politika res nima nikogar, ki bi lahko enakopravno tekmoval s Pahorjem? Ali drugače povedano: ali se političnim strategom, zaradi mene "stricem iz ozadja", ustvarjalcem javnega mnenja ... res ne splača udeležiti predsedniških volitev na ravni dejanskih nacionalnih političnih zmogljivosti? Odgovor je: najbrž ne, kajti prihodnje leto bodo parlamentarne volitve, ki so važnejše od predsedniških. Takrat se bodo pojavili glavni tekmeci in aduti! Tak odgovor je seveda problematičen, saj predsedniške volitve potekajo po večinskem, parlamentarne pa po proporcionalnem sistemu, kar obeta nadaljevanje čudaštev, razdrobljenost in razpršenost, nove obraze ...

Pahorjevi tekmeci so po svoje nesrečni kandidati. S svojimi pavšalnimi (neizvirnimi, dolgočasnimi ...) izjavami si niso naredili slave, predvsem pa so prišli na napačni naslov. Ko jih takole gledamo, imamo vtis, kot da bomo po letošnjih volitvah dobili več predsednikov, to pa bo mogoče šele prihodnje leto.