Pred pol leta sem na portalu+ objavil tekst na temo Agrokorja, v katerem se poskušal predstaviti predvsem to, kako se lahko enaki finančni podatki obravnavajo na zelo različen način. Kljub dokaj podobni bilančni sliki koncerna zadnji dve leti, do konca lanskega leta ne bankirji, ne revizorji, niti bonitetne hiše niso izkazovali kakih večjih dilem glede finančnega položaja Agrokorja. V začetku letošnjega leta pa so se pričele pojavljati govorice o problematičnosti poslovanja družbe in še vedno iste bilance so za vse deležnike naenkrat postale zelo sporne. Ker je v finančnem svetu pravilo "črednega nagona" še močnejše, je družbo pred popolno blokado in razpadom lahko začasno rešil samo poseben zakon, Lex Agrokor. Sledil je natančen pregled poslovanja in v njem so novi revizorji naračunali kar 2 milijardi evrov dodatnih izgub, kapital pa znižali za skoraj nepredstavljive 3 milijarde evrov. Gre za znesek, ki je na primer blizu obsega neto čistega dobička celotnega slovenskega gospodarstva v lanskem letu (3,5 milijarde evrov).

Upravičeno se seveda zastavlja vprašanje o odgovornosti vodstva koncerna za takšne izkaze, vseeno pa ne moremo in ne smemo tudi mimo odgovornosti tistih, ki so v zadnjem času poslovanje Agrokorja nadzorovali in ocenjevali. Pri tem imam v mislih predvsem dileme, kako lahko pride to tako obsežnih odstopanj. Agrokorjev revizor (Baker Tilly) se oglašuje kot ena izmed desetih največjih in najboljših revizorskih družb na svetu, da ne omenjam bonitetne agencije Moody's. Ti so januarja letos na osnovi govoric sicer znižali bonitetno oceno obveznic Agrokorja, a še vedno mirno zapisali, da so izgledi stabilni. Le dva meseca kasneje pa so ugotovili, da so obveznice ničvredne.

Glede na vsa dogajanja v Agrokorju sta ključni predvsem dve vprašanji:

(1) kaj je bilo že zajeto in prikazano v prejšnjih bilancah in bi morali revizorji, ocenjevalci in bankirji zaznati že lani ali celo prej, koliko pa je bilo zavestno skritega s strani vodstva družbe;

(2) koliko pomenijo ugotovljena odstopanja v izkazanih rezultatih dejansko slabše poslovanje družbe v preteklih letih glede na uradno revidirane bilance, v kolikšni meri pa je šlo za prikrito odtujevanje premoženja (kraja)?

Dvomi so v nekaj mesecih skoraj pokopali Agrokor

Slednje vprašanje je seveda predvsem vprašanje za organe pregona in preiskovalce, pomembno pa je tudi za ugotovitev dejanske uspešnosti poslovanja družbe v preteklosti. To predvsem zaradi ocene perspektivnosti poslovanja Agrokorja in njegovih družb v bodoče. Prvo vprašanje pa se nanaša na oceno, koliko tudi zapriseženi ocenjevalci in nadzorniki družb sledijo bolj nekemu splošnemu mnenju kot pa dejanski analizi poslovanja. Torej kako zanemarjajo tveganja in slabosti v nekem pozitivnem okolju in kako postanejo še dvakrat bolj previdni in striktni v obratni situaciji.

Kljub sicer občasno prisotnim opozorilom o problematičnosti poslovanja in finančni trdnosti Agorkorja s strani raznih komentatorjev so se večji dvomi pojavili šele v začetku letošnjega leta. Takrat so postale vse glasnejše govorice o visokih dolgovih, ki jih Agrokor ne bo sposoben odplačati ter o slabih rezultatih poslovanja. Z njimi se je plaz nezaupanja hitro sprožil, naenkrat ne bi nihče Agrokorju posodil niti evra več in samo zamrznitev vseh obveznosti je omogočila družbi nadaljevanje poslovanja.

A že pred letom dni je revidirana bilanca za leto 2015 (ter tiste pred njo) nedvoumno pokazala:

- da ima družba 4,5 milijarde evrov finančnih obveznosti, ki jih je zadnja leta lahko odplačevala samo z najemanjem novih posojil (obveznosti iz naslova izdanih menic so resda izkazovali med poslovnimi obveznostmi, a s točnim opisom za kakšne dolgove gre),

- da je družba vsa zadnja leta (denimo od leta 2009) poslovala praktično okoli ničle in da je lastniku krovne družbe ostajala samo izguba, kljub temu pa si je lastnik izplačeval dividende,

- da so v bilancah izkazovali že 700 milijonov evrov neopredmetenih sredstev, torej sredstev, ki jih dejansko ni oz. so upravičena samo v družbi, ki ustvarja visoke donose, večje kot je knjižna vrednost premoženja, kar pa za Agrokor vsekakor ni veljalo.

To so samo tri očitne postavke, ki bi zahtevale presojo upravičenosti s strani revizorjev ter nadzornikov in tudi bankirji bi ob običajni oceni tveganja kreditiranje ustavili. Mimo teh dejstev so mirno šle tudi bonitetne agencije in še vse do aprila letos objavljale dokaj visoko bonitetno oceno izdanih obveznic Agrokorja. Ali je bilo takšno ugodno ocenjevanje bilančnih izkazov samo posledica splošnega pozitivnega odnosa do te družbe in njihovih promocijskih aktivnosti, ali pa tudi kakšnih drugačnih "sponzorstev", seveda ne bomo nikoli vedeli.

Raje več kot manj

Z začetkom sesuvanja družbe so revizorji šli v drugo skrajnost in vsako postavko dodatno temeljito preverili ter ocenjevali njeno upravičenost. Ob takšnem natančnem, strogem in naknadnem pregledu je vsaka terjatev in naložba posebej preverjena in ocenjena njena iztržljivost, enako velja za vrednotenje zalog, prav tako pa se zberejo vse dejanske in potencialne obveznosti, ki se sicer vedno knjižijo z nekaj zamika. Vsi današnji akterji se pač želijo zavarovati pred morebitnimi naknadnimi preverjanji in raje prikažejo manj kot več. Podoben natančen pregled bi poslabšal bilančno sliko večine podjetij, a dokler podjetje normalno posluje (princip "going concern"), takšno preverjanje ni potrebno.

Od skupaj ugotovljenih dveh milijard evrov izgube bi verjetno več kot milijardo lahko pripisali bolj strogim ocenam o vrednosti premoženja in obveznosti, razlika pa izhaja iz verjetno zavestno neizkazanih obvez ali prikazovanja previsokih vrednosti premoženja. Natančne ločnice teh dveh vrst razlike seveda ni, a iz dokaj natančnega poročila revizorjev bi lahko približno tako ocenjevali. Redna revizija bi tako v bilancah najbrž še vedno izkazovala najmanj eno milijardo večjo vrednost neto premoženja.

Ta delitev je pomembna tudi za razlikovanje razlogov za izgubo po drugem, zgoraj navedenem vprašanju. S previsoko izkazanimi bilančnimi postavkami premoženja namreč lahko "popravljamo" dosežene rezultate družbe. Ti so bili v zadnjih letih dejansko verjetno za preko milijardo evrov slabši, kot pa jih je Agrokor prikazoval. Višji so bili neknjiženi stroški, neoblikovani popravki terjatev in naložb, prav tako so preveč stroškov prelagali tudi na zaloge in s tem razbremenili tekoči rezultat. Vse te razlike je torej potrebno pogledati skozi dosežene rezultate koncerna Agrokor zadnjih let. Drugi del razlik pa je odtujevanja premoženja v različnih oblikah in tega naj bi bilo menda nekaj sto milijonov. To bo seveda glavni predmet preiskovanja uradnih organov, za družbo bo bolj ključno, kakšni so bili dejanski rezultati poslovanja.  

Če pogledamo realno poslovanje družbe, so že v letu 2015 rezultate izboljšali z vključitvijo 140 milijonov "presežka poštene vrednosti sredstev" (tako so zapisali v letnem poročilu). Brez teh "presežkov" družba kapitala praktično sploh ni imela, torej dolgovi so bili skoraj enaki celotni knjižni vrednosti premoženja že brez poglobljenega pregleda. Po strogem ocenjevanju zadnje revizije pa vemo, da so ugotovili celo 2 milijardi primanjkljaja. To se seveda nanaša na vsa pretekla leta, zato je zanimivo pogledati, kakšno je bilo dejansko poslovanje Agrokorja v tem času, torej če od prikazanih rezultatov odštejemo te popravke (brez odtujevanja premoženja).

Nenavadno visoki stroški financiranja

Po tem preračunu je v obdobju zadnjih osem let (2009-2016) koncern Agrokor (brez Mercatorja zadnji dve leti) vseeno še vedno ustvaril kar 2 milijardi pozitivnega denarnega toka ter 5,6 milijarde dodane vrednosti. To vsekakor kaže precejšnje potenciale družbe. Tisto, kar je družbo najbolj obremenjevalo, so neobičajno visoki stroški financiranja. Zanje so v tem času namenili dejansko ves ne tako majhen zaslužek. Od današnjih 5 milijard evrov finančnega dolga, ga pravzaprav 40 % (2 milijardi) izvira iz obračunanih obresti zadnjih 8 let. Ob normalni finančni strukturi in obrestnih merah bi bilo poslovanje celo pozitivno.

Čeprav se danes vsi trudijo prikazati kar najbolj črno sliko, navedeni podatki kažejo, da je bilo osnovno poslovanje koncerna Agrokor vseeno še pozitivno, da so torej ustvarili več, kot pa imeli neposrednih stroškov. Potopilo pa ga je skoraj v celoti dolžniško financiranje (kapitala skoraj ni bilo) in to po izjemno visokih obrestnih merah, ki jih prenesejo le najboljše firme. Dodatno pa so situacijo poslabšali še z odtujevanjem premoženja in iz potencialno dobre družbe napravili skoraj nerešljivo zgodbo.

Je rešitev Agrokorja samo hipotetična?

Če bi bile banke od skupnih 5,5 milijard evrov finančnega dolga pripravljene konvertirati vsaj tri ali štiri milijarde v kapital, za ostali dolg pa obračunavati običajne obrestne mere, bi družba lahko kar normalno funkcionirala. To bi bilo tudi daleč najboljši garant za boljše poplačilo bank upnic. A to je verjetno samo hipotetična varianta, ker je v ozadju preveč akterjev, različnih zavarovanj in interesov, ki bi omogočila takšno hitro in učinkovito sanacijo razmer.

Zanimivo, da so v Sloveniji banke na podoben način reševale Tuš. Kljub temu, da bančni dolgovi močno presegajo premoženje družbe, družba vseeno redno posluje, poravnava tekoče obveznosti do dobaviteljev, banke pa iščejo rešitve za svoje presežne terjatve (bodisi konverzija bodisi odpis skoraj dveh tretjin vseh terjatev).

Na koncu naj vseeno še enkrat poudarim, da sem v tekstu predvsem poskušal izluščiti podatke o dejanskem poslovanju Agrokorja, ker so ti ključni za nadaljevanje poslovanja te družbe (v kakršnikoli obliki že).  Dodatno sem želel opozoriti tudi na pristop revizorjev, ki bi morali čim bolj neodvisno in nepristransko oceniti bilančne podatke, a so prepogosto pod vplivom splošno prisotnih ocen o neki družbi. Nisem pa pisal o spornih in nesprejemljivih praksah poslovodstva družb, ker so le-te predmet vsakodnevnih zapisov bolje informiranih piscev.