Pred dnevi je bila v Delovi ediciji Ona Plus (vir) objavljena kolumna Vesne Vuk Godina o spolnih zlorabah, ki je osvetlila zanimiv sociološki pogled na holivudsko družbo. Hollywood je kraj, kjer se dnevno odvijajo boj za prevlado, vloge in uspeh. To je zlorabljajoč boj. V omenjeni kolumni je bilo izpostavljeno vprašanje konsenzualnosti spornih spolnih dejanj, ki naj bi jih zagrešil znani ameriški producent Harvey Weinstein. Iz interpretacije Vesne Vuk Godina je bilo moč razbrati precejšnje nepoznavanje osnovnih mehanizmov (spolne) zlorabe. Ker družinski terapevti dnevno delamo z žrtvami spolnih zlorab – naj bodo to brutalna posilstva ali skoraj neopazni dotiki –, imamo za razliko od akademskih avtorjev drugih znanstvenih smeri več neposrednih izkušenj in žrtve takšnih zlorab tudi razumemo. Po rezultatih raziskav, opravljenih na globalni in evropski ravni, naj bi bila žrtev spolne zlorabe vsaka tretja ženska (SZO 2016), pa tudi vsak peti moški.

Spolna zloraba je vsaka neželena spolna aktivnost, pri kateri storilec uporablja silo. Fizično ali psihično. Če izhajamo iz dejstva, da je po laični oceni Vesne Vuk Godina Harvey Weinstein pokvarjenec, ki si brez debate zasluži obsodbo, potem v nadaljevanju težje razumemo njeno nepotrebno razpravo o soudeležbi oziroma celo o sokrivdi žrtev. Spolni odnos se namreč zgodi, kadar si dve osebi želita spolnosti in se zanjo odločita brez prisile, v nasprotnem primeru, logično, govorimo o spolnem nasilju. Radhika Coomaraswamy, visoka uradnica Organizacije druženih narodov, pod spolno nasilja izrecno navaja spolno nadlegovanje, ki vključuje zahtevo po spolnih odnosih, v zameno za kaj drugega (npr. službo). 

Žrtve zlorab se navadno res kontinuirano ciklično zapletajo v zlorabljajoče odnose, ampak ne iz koristoljubja (čeprav se ta ekonomski vzrok pogosto pridruži glavnemu, tj. psihološkemu vzroku), ampak zato, ker jih v to žene mehanizem kompulzivnega ponavljanja nepredelanih vzdušij. Termin kompulzivnega ponavljanja nakazuje, da se storilci in žrtve res med sabo nezavedno prepoznajo, nikakor pa niso v tem enakovredni, še manj pa da bi bili del iste igre. Žrtev spolne zlorabe z vsakim novim poskusom ponavljanja starega vzorca naivno, utopično upa, da se bo tokrat situacija spremenila in da naslednjič ne bo več zlorabljena. Tega mehanizma se dobesedno ne zaveda. Kar pa ne pomeni, da ni odgovorna – ampak izključno zase, nikakor pa ne za dejanja storilca. Za izvedbo nasilnega dejanja namreč nista potrebna dva, pač pa le eden. Za nasilno dejanje lahko prevzame odgovornost izključno storilec.

Harveyju Weinsteinu ni več do smeha. (Foto: Reddit)

Da se žrtev kontinuiranih zlorab zares zave svojega početja (nagnjenosti k ponovitvam), je treba slednjega v procesu terapevtske obravnave sočutno ubesediti. To je nujno zato, da žrtev prepozna svoje slepe pege, svojo ranjenost in da se ne spravlja več v nevarne situacije, ki se po pravilu končajo še slabše kot predhodne. Če pa žrtvi sredi terapije (ali pa kjer koli drugje pravzaprav) pripišemo krivdo ali soudeleženost v procesu zlorabe, jo s tem ponovno zlorabimo. Še posebej, ker se žrtve vedno čutijo osramočene in krive, še preden jim to pripišejo tudi ostali. Nekatere žrtve zaradi travmatičnih izkušenj ter raznih občutkov (strah, krivda, sram ipd.) spolnega nasilja ne bodo nikoli prijavile. Zato so stavki, ki žrtve obsojajo, češ da bi lahko naredile prijavo, pa jo niso, izjemno destruktivni in tega bi se moral zavedati vsak. »Vsaka, ki jo je Weinstein prisilil v seks ali jo celo posilil, bi lahko odšla takoj na policijo. In dejanje prijavila. Pa ga ni. Bile so tiho«, je misel, ki v tem smislu povsem zgreši bistvo problema. Jemati si pravico razpravljanja, zakaj žrtve ne oddajo prijave, je precej pogumno. Pogumno zato, ker ne moremo vedeti, kako se bo počutila žrtev, ki bo to prebrala in kam jo bo odneslo. Vzdušje po spolnih zlorabah je namreč izjemno senzitivno, travmatično in žrtve šele postopoma dojemajo šok, v katerem so se znašle. In če v tem trenutku naletijo na neslišanost ali obsojanje, je to lahko zanje tudi življenjsko nevarno.

Besede in prepričanja imajo težo. Sploh prepričanja, ki so napačna in ki lahko prizadenejo. Ste vedeli, da je pri brutalnih zlorabah pogost primer, ko nekdo jasno izrazi svoj "ne" in ne želi odnosa, ker pa se posiljevalec ne ustavi, se vseeno zgodi organska sprememba v telesu in žrtev doživi orgazem, pri tem pa se gnusi sama sebi? Pri takih primerih je še huje, ker je krivda žrtve intenzivna in posiljevalca sploh ne zmorejo prijaviti.

Vam je poznan izraz Stockholmski sindrom? Nanaša se sicer na odnos med ugrabitelji in žrtvami, ampak je njegove vidike možno prepoznati tudi v primerih spolne zlorabe, ko ima žrtev kljub gnusu in odporu močno potrebo, da storilca zaščiti, ali pa ji celo postane (spolno) privlačen. To je pogosto npr. pri tistih primerih, kjer so žrtve doživele incest v otroštvu. To sta le dve brutalni posledici, ki splošni javnosti načeloma nista samoumevni.

Holivudski svet res ni naš svet, a hkrati ni tako oddaljen. Tudi pri nas se igralci in igralke srečujejo s kompromisi lastnih meja in boja za obstanek, prevlado. Tudi pri nas obstajajo tihe zgodbe, kjer so igralci v podrejenem položaju pripravljeni požreti marsikaj, ali pa so se na to že navadili. Z vsako zlorabo več ta zgublja svojo travmatičnost, ker jo žrtev lahko ponotranji, posvoji. Kar pa ne pomeni, da zlorabe ne nosijo močnih posledic. Telesa zlorabljenih na to navadno močno opozarjajo. Zlorabe se zagotovo ne dogajajo samo v filmskem svetu. Dogajajo se na vseh področjih našega življenja, v šolstvu, politiki, cerkvi in še marsikje.

A če se ustavimo v Hollywoodu. Zgodbe igralk so precej jasne. Lupita Nyong'o, ki je zaslovela s filmom Dvanajst let suženj, se je izpostavila s svojim primerom, kjer se spolna zloraba ni zgodila v brutalni obliki posilstva. Rdeča nit je vseeno jasna: kot ženska je ob producentu Weinsteinu nenehno doživljala ponižanja, nespodobna povabila in kontinuirano postavljala razmejitve. Kot da je samoumevno, da jih mora. In preživela, kljub temu, da je njegove ponudbe za delo celo zavrnila. Ampak tudi ona o tem ni upala javno spregovoriti, ker se je bala etiketiranja in obsojanja. Šele druge prijave so ji dale pogum in spodbudile tudi njeno izpoved. Primer Lupite Nyong'o kaže na to, da prijave so pomembne in potrebne in da je treba žrtve opolnomočiti v to smer. Še bolj kot to, pa piše, da ni vedela, da živi v svetu, kjer bo komu mar za njeno izkustvo s producentom. Želi si, da bi že prej čutila, da obstaja svet, ki bi imel posluh za njeno bolečino, da bi vedela že prej, da pravica lahko obstaja.

Z oskarjem nagrajena Lupita Nyong'o.

Na kaj pomislite, ko slišite o še eni prijavi posilstva? Bi raje zaščitili storilca ali žrtev?

Kot terapevtka sem vedno znova šokirana, ko med strokovnimi izobraževanji ali pa celo med svojimi znanci naletim na pavšalne izjave, kot na primer "zakaj se pa ni zaščitila?", "kaj je pa tam iskala?" ali "zakaj ga ni prijavila?".

Ste kdaj pomislili, da ravno te izjave in dvomi v žrtev ustvarjajo svet, ki ni varen? Kajti ravno takšno prelaganje krivde na žrtev tej onemogoča, da se postavi na noge. Poleg individualnega odgovora je seveda ključen tudi kolektivni, torej družbeni. Ob škandalu z Weinsteinom in še tisočimi neodkritimi malimi weinsteini se zastavlja vprašanje, ali v 21. stoletju lahko ustvarimo svet, kjer bodo krivice dobile svoje ime in prostor na sodišču. V resnici pa tudi ni dovolj: prava krivica se lahko počasi izbriše le s popolnim priznavanjem tega, da smo drugega ranili. S prevzemanjem odgovornosti torej.

Opomba: članek je delno editiran, sicer pa v celoti dostopen na naslovu www.druzinska-terapija.com.