Komentar

Zločin brez kazni, 1. del: Mehmedalija Alić, dobri človek v jami hudega imena

Nacistične plinske celice, polja smrti Rdečih Kmerov ali pokol v Srebrenici niso nič hujše ali manjše zlo od Hude jame, kamor so leta 1945 v stranski Barbarin rov zazidali žive in mrtve. Kajti zločin je v svoji sadistični patologiji vedno zločin in njegovo relativiziranje lahko izpade kot apologija ubijanja. Ker so zločinci svoje zločine vedno poskušali prikriti pred naslednjimi generacijami, da bi tako ohranili svoje obraze, se je soočenje z okostnjaki pogosto zavleklo desetletja v prihodnost. V primeru Hude jame je zarota molka trajala več kot šestdeset let. Toda v nekem momentu je popustila, kajti resnica pride vedno na dan; je kot blato z dna temnega jezera, ki ga nepomirjeni duhovi preteklosti dvigujejo na površje. Resnica ima še posebej dolgo pot do površja v okoljih, kjer je družba preveč prestrašena, včasih celo paralizirana pred soočenjem z resnico, zato bo zločinska preteklost s svojo patologijo svoje tragične posledice prenešala še na naslednje generacije. Temu psihoterapevti rečejo transgeneracijski prenos travme. Na Slovenskem je to precej simptomatično, kajti živimo in spimo, jemo hrano in pijemo vodo iz zemlje, prepojene s krikom generacij, ki so umrle v nepredstavljivih mukah. Zaradi političnih intrig še vedno nismo pokopali vseh, ki so v 20. stoletju umrli zaradi revolucionarnega nasilja. Nespoštovanje temeljnih civilizacijskih norm bo tudi v prihodnje generiralo jezo, strahove in predvsem sovraštvo. In kot rečeno, resnica bo edina presekala krogotok negativne energije. Zaradi nje bo treba vedno znova govoriti, pisati in snemati filme o človeški nerazsodnosti. 

30.10.2017 23:10
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Huda jama   Barbara rov   Mehmedalija Alić   rudnik   povojni pomori   Tito   zločinci  

Foto: Matthias Pilz

Slovenski Dorian Gray ni bil skrit na podstrešju, temveč v podobi okostnjakov in lobanj zakopan globoko v podzemlju naše podzavesti. V jami hudega imena. Med travmami, ki jih generira prekletstvo zločina brez zločincev.

Letošnji praznik vseh svetih, festum omnium sanctorum, me je navdal z nekakšnim občutkom dolžnosti, da spet nekaj napišem o impresivni knjigi Nihče in po njej navdahnjenemu filmu Rudar. Skupni imenovalec obeh je gospod Mehmedalija Alić, ki je avtor knjige o svojem življenju, njegov lik "rudarja" pa je upodobljen v filmu Hanne Slak, s katerim bo Slovenija kandidirala za tujejezičnega oskarja. Ko pomislim na ta cinični paradoks - da namreč država, ki ni zmožna civilizirano pokopati svojih mrtvih, lahko dobi prestižno nagrado za film, ki razgalja ravno to hipokrizijo, prikrivanje in sprenevedanje -, bi se v zadregi najraje pogreznil v zemljo. Kajti za razliko od marsikoga, ki bi ga na tem mestu lahko javno imenoval, pa ga ne bom, ker bi uporabil težke besede, pa jih ne bom, ker sem gospod, mi nikoli ni bilo vseeno za to, v kakšni družbi in državi živim. Zame je odkritje Hude jame in še desetine drugih grobišč šokantno. Zame je to, da je država - mislim na socialistično Slovenijo in njeno pravno in moralno naslednico Republiko Slovenijo (!) - več kot šestdeset let prikrivala zločin v rovu, ki je ime dobil po svetnici Barbari, nepojemljivo grozljivo.

 

Zato bom že uvodoma zapisal, da me je sram, ker živim v takšni državi. Sram me je, ker politični eliti t.i. levega in t.i. desnega pola v skoraj treh desetletjih nista želeli najti kompromisa za vsaj moralno, če ne že deklarativno obsodbo vojnega in povojnega nasilja ter zunajsodnih pomorov tisočev ljudi. Pravosodje, kot vemo, v vsem tem času ni zmoglo narediti ničesar, kar je prav tako sramotno in predstavlja resen moralni hendikep, s katerimi se bodo morale soočati naslednje generacije pravnikov - predvsem z dilemo, kako je možno govoriti o zločinih brez storilcev.

 

In nenazadnje, se mi zdi sramotno, da je Republika Slovenija kot pravna in moralna naslednica socialistične Slovenije leta 1992 ustvarila "izbrisane", ki so šele po dobrih dveh desetletjih dosegli svojo pravico, pa še to ne na slovenskih sodiščih, pač pa v Strasbourgu. Mar ne dokazujejo ravno "izbrisani" svojevrstne kontinuitete latentne sle po uničevanju šibkejših, maloštevilčnejših, drugačnih ipd.? Kajti birokratsko "ubijanje" tisočev južnjakov v začetku devetdesetih je bila le bolj sofisticirana verzija "čiščenja", ki so ga po 9. maju 1945 izvedli psihopati s titovkami!

 

 

***

 

Mislim torej, da je prav, če o svojih zgodovinskih travmah in sramotnih poglavjih končno javno govorimo in razpravljamo. Več ko bo dokumentarnih serij, monografij in filmov, težje bo mlajšim generacijam prikrivati resnico in jih odvračati od tega, da ne bi začeli postavljati neprijetnih vprašanj. Film Rudar, ki opisuje izkopavanja v Hudi jami, bi bil še pred desetletjem nepredstavljiv. Toda danes je tukaj in o madežih iz preteklosti nenadoma ni več prepovedano govoriti.

 

Kateri so bili sploh razlogi za tako obsežno prikrivanje enega najbolj mračnih grobišč revolucionarnega nasilja? Danes, ko se mlajše generacije mentalno ne morejo več vživeti v "duh časa", ki je obvladoval to deželo prva leta po koncu II. svetovne vojne, lahko to sistematično prikrivanje teoretsko razložimo kvečjemu s tem, da je molk imanenten vsakemu zločinu. Saj so tudi nacisti precej uspešno prikrili sledove svojega početja v Auschwitzu; zaradi tega je kar nekaj zgodovinarjev - najbolj znan je zagotovo David Irwing - precej prepričljivo trdilo, da holokavsta pravzaprav ni bilo in da so v krematorijih zgolj zažigali trupla taboriščnikov, ki so umrli zaradi tifusa in drugih bolezni.

 

Človeku postane slabo ob takšnih revizionističnih interpretacijah uničevalne politike Tretjega reicha. Če ne bi Nemci tako prizadevno brskali po drobovju svoje zamazane, sramotne preteklosti iz obdobja nacionalnega socializma, bi se zanesljivo našla politična stranka, ki bi poskušala relativizirati tudi te zločine. Denacifikacija je (bila) predpogoj za normalno diskusijo o preteklosti. Od nje bi se Slovenci lahko naučili vsaj to, da je govoriti o preteklosti terapevtsko, da ni nujno vsa preteklost enako slaba oziroma moralno zavržna ter da je imel tudi komunizem oziroma socializem na Slovenskem različne razvojne stopnje. Nikakor pa ne vzdrži teza, da obdobje neposredno po koncu II. svetovne vojne ni bilo neproblematično. Seveda je bilo! Iz današnje perspektive je bilo popolnoma totalitarno in zločinsko.

 

Relativizacija povojnega revolucionarnega nasilja je nesprejemljiva, še posebej če za njo stojijo politiki oziroma visoki državni funkcionarji. Zaradi tega še vedno mislim, da mora ostati izjava nekdanjega predsednika Danila Türka v zvezi s Hudo jamo zaradi svoje vsebinske zgrešenosti in nepietetnosti večno vklesana v spomenik slovenske sramote:

 

Novinar: "Obtožbe so zelo hude. Tudi to, da se politični vrh sploh ne odziva na razkritje takšnih zločinov."

Predsednik: "Danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril."

Novinar: "Se pravi, so povojni poboji drugorazredna tema?"

Predsednik: "Politične manipulacije okrog tega so."

 

Ob tem ni odveč dodati, da je bil Mehmedalija Alić, ki je vodil izkopavanja v Hudi jami, v času Türkovega predsednikovanja kar dvakrat neuspešno predlagan za državno odlikovanje. Šele Türkov naslednik Borut Pahor je popravil to nečastno obnašanje predsedniške institucije.

 

 

***

 

Sramota, ki bi jo moral občutiti svoboden in s humanizmom prežet državljan, ko gre za sistematične zločine, med katerimi Huda jama zavzema posebno srhljivo mesto, ne bi smela vplivati na odnos do drugih dogodkov v 20. stoletju. Toda dejstvo je, da so povojni poboji zaradi svoje psihopatologije zasenčili vse druge, tudi pozitivne plati socialne revolucije in oboroženega odpora proti okupatorjem (1941-1945). Prekletstvo zločina, ki je za seboj pustil na tisoče žrtev, storilcev pa zgodovina še vedno ni uspela prepoznati, je tudi v tem, da z njim že vse od konca enopartijskega sistema aprila 1990 manipulirata tako levica kot desnica. Trdi, komunistični del levice potihem še danes odobrava pobijanje opozicije, medtem ko bi njihovi siamski dvojčki na ortodoksni desnici povojne poboje izkoristili za beatifikacijo domobranskih kvizlingov.

 

Prav ta dva skrajna pola, sama v sebi izjemno destruktivna, že četrt stoletja dobesedno paralizirata kakršno koli vsebinsko razpravo o rekonciliaciji in spravi. V tem pogledu, to sem zapisal že večkrat, vlogo predsednika Pahorja razumem kot iskreno povezovalno in dobronamerno. Bržkone se tudi v tem skriva del odgovora na vprašanje, zakaj se vanj iz obeh strani tako agresivno zaganjajo stare partijske korifeje, paranoične zaradi bližajočega se biološkega konca in eshatološke izpraznjenosti. Si predstavljate, kako se počuti osemdesetletnik ali devetdesetletnik, ki je vse življenje tajil temno stran svoje "zmagovite revolucionarne mladosti" in na jesen življenja zgrožen spoznal, da je politični in ekonomski model socializma povsod po svetu neslavno pripadel? Da je bilo vse zgrešeno, celo zlagano in zgrajeno na zločinu!? Kriza smisla je še najbolj blaga, takorekoč sartrovska razlaga njegovih muk.

 

Moj tokratni prispevek, to ste verjetno že opazili, bo nekoliko daljši in tudi bolj esejistično navdahnjen (zaradi tega bo objavljen v dveh delih). Kajti če je kdaj priložnost za umirjen in poglobljen razmislek o pokojnikih, potem je to prav prvi november, praznik vseh svetih. Spomin na okoli 1.500 trupel, ki so končala v Hudi jami, njihov izkop oziroma prekop pa je slovenska država v zadnjih desetih letih nekajkrat očitno ovirala, ne more biti zreduciran samo na vprašanje logistike, stroškov in postavitve obeležja na prostoru, kjer bodo posmrtne ostanke teh ljudi ponovno pokopali. Tehnologija iztrebljanja političnih nasprotnikov, kakršno predstavlja Huda jama, presega okvire enkratnega obrednega pokopa in slovesnosti. Zasluži si ustrezno omembo v šolskih učbenikih, znanstvenih delih in - nenazadnje - tudi ureditev v obliki spominskega parka.

 

Da bi si lažje predstavljali razsežnosti psihopatske likvidacije 1.500 ljudi, ki so jih prignali v rudnik in tam likvidirali ali pa celo še žive zmetali v rudniške jaške (potem so celoten rov zazidali z enajstimi pregradami), je Alićeva knjiga Nihče fenomenalno napisana. Faktografsko, skopo, vendar z naravnost ganljivimi poudarki na določenih detajlih. Njegova življenjska zgodba, ki na nek način povzema vzpone in padce slovenske družbe v 20. stoletju, se ne bi mogla bolj simbolično zaplesti - ali pa razplesti, kakor se vzame -, kot se je v trenutku, ko ga je rudniška uprava določila za vodjo izkopavanj v Hudi jami.

 

Mehmedalija, ki je v Slovenijo prišel kot štirinajstletni kandidar za rudarja v odbobju gospodarskega razcveta in izkoriščanja cenejše delovne sile iz južnih republikih tedanje skupne države, je po osamosvojitvi po spletu nesrečnih okoliščin postal - izbrisan. Medtem ko se je boril z birokracijo te države, ki je bila večkrat povsem nečloveška, del njegove družine ni preživel pokola v Srebrenici. Ko si je Mehmedalija Alić utiral pot do okostnjakov, zazidanih za enajstimi stenami, je iskal svojega pogrešanega brata. Ko je izkopaval materialne dokaze zločinov pravne in moralne predhodnice slovenske države, je podoživljal vojno v Bosni in usodo svojih sorodnikov, ki so v njej izgubili svoja življenja.

 

Usoda je res nedojemljiva: ko je šlo za izkopavanja v Hudi jami, je moralno bankrotirani slovenski naciji ogledalo nastavil nekdo, ki se je petdeset let po krvavem povojnem obračunu z opozicijo intimno soočal z izgubo svojih najožjih sorodnikov, pobitih v psihozi vojnih zločinov podobnega ideološkega iracionalizma. Ravno v tem kontekstu, kjer ima Mehmedalija Alić najvišjo možno kredibilnost, se je pokazala rentgenska slika naše kolektivne zavesti; toda slovenski Dorian Gray ni (bil) skrit na podstrešju, temveč v podobi okostnjakov in lobanj zakopan globoko v podzemlju naše podzavesti. V jami hudega imena. Med travmami, ki jih generira prekletstvo zločina brez zločincev.

 

(konec 1. dela)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Kaj pomeni beseda svoboda. Svoboda je tisto, česar si ne pustimo vzeti.
0
25.01.2020 21:00
Umetnik stoji na aveniji v New Yorku in razstavlja snežne kepe različnih velikosti, položene na kontrastno podlago. Ponudil jih ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
13
24.01.2020 22:04
Prihodnji teden, najverjetneje v sredo, bo v državnem zboru potekala svojevrstna lutkovna predstava v okviru sicer najdlje ... Več.
Piše: Blaž Mrevlje
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
11
23.01.2020 23:00
Reševanje sem zmeraj razumel kot plemenito dejanje, ko nekdo, ki je hraber in sposoben, rešuje tistega, ki želi biti rešen. Tako ... Več.
Piše: Ivan Simič
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
19
21.01.2020 00:45
Včasih je šlo za kohabitacijo, za sobivanje različnosti, za parlamentarizem, ki je uspel nadgraditi pobijanje med levico in ... Več.
Piše: Miha Burger
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
16
18.01.2020 22:00
V ranih osemdesetih letih sem od daleč občudoval radikalizem pesnika Jureta Detele. Mit o njem je pravil, da se je vedno pomolil ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Moji osebni spomini na Rogerja Scrutona
4
17.01.2020 22:00
Ta teden je v starosti 75 let umrl Roger Scruton. Ko nekoga poznate osebno in ste imeli privilegij študirati pod njegovim ... Več.
Piše: Keith Miles
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
17
16.01.2020 20:18
V svojem govoru o stanju v državi v sredo je ruski predsednik Vladimir Putin napovedal vrsto ustavnih sprememb. Vse podrobnosti ... Več.
Piše: Božo Cerar
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
19
15.01.2020 19:00
S svojimi romani Tadej Golob dokazuje, da ne šteka. Da ne šteka, da skandinavski kriminalni roman ni postal kulten samo zato, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
26
14.01.2020 23:00
Razveljavitev 74 let stare obsodbe domobranskega generala Leona Rupnika, ki je bil pred tem eden najbolj cenjenih brigadnih ... Več.
Piše: Žiga Stupica
Tam in Adria Airways sta zgodovina, naj živi Maks Tajnikar!
6
14.01.2020 04:22
Maks Tajnikar se je v Dnevniku tako blamiral s prispevkom o Mercatorju, Konzumu in Fortenovi, da je to kar težko verjeti. ... Več.
Piše: Matija Ž. Likar
Uredniški komentar: Vsi naši klovni za narodov blagor (ali država kot Moravče)
30
12.01.2020 13:00
Naštejte vsaj eno državo, kjer formalno vladajo demokracija, pravna država in kapitalistični ekonomski sistem, prevladujoče ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Retrogardizem bo za vedno ostal opomin slovenskemu nacizmu
2
11.01.2020 23:50
Ali je industrijska glasba angleški ali nemški fenomen? Laibach misli, da je nemški, da je tehno mehanika nemška dinamika (DAF). ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Umik Združenih držav iz Iraka in Bližnjega vzhoda?
11
10.01.2020 01:37
Hitrega umika ZDA iz Iraka in bližnjevzhodne regije, vsaj dokler ne bosta kolikor toliko stabilna, si vsekakor ne gre želeti. ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj so likvidirali generala Soleimanija in kakšne posledice ima to lahko za Slovenijo in Evropo
22
06.01.2020 22:00
Takšne uverture v novo leto, za kakršno so v Iraku poskrbeli Američani, si nihče ni mogel predstavljati. Likvidacija iranskega ... Več.
Piše: Uredništvo
Dražgoše, obvezna romarska pot za vse povzpetnike, ki so naredili ali nameravajo narediti politično kariero v Sloveniji
23
05.01.2020 10:00
Samostojna Slovenija prihaja v obdobje tridesetletnic. Pred tridesetimi leti se je namreč zgodovina v Sloveniji zgostila in se ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Marko Brecelj: Na začetku je bila Karantanija in tako naprej vse do Golice
33
04.01.2020 20:20
Brecelj montira, kolažira medijske fenomene (radio, TV), ti pa mu omogočajo popolnoma avtonomen umetniški nagovor. Njegov jezik ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Poljski premier Morawiecki odgovarja ruskemu "zgodovinarju" Putinu: Poljska je bila prva, ki se je bojevala za svobodo Evrope
17
01.01.2020 00:00
Ruski predsednik Vladimir Putin je precej čustveno reagiral na resolucijo Evropskega parlamenta, ki je povsem zgodovinsko ... Več.
Piše: Mateusz Morawiecki
Pisma iz emigracije: Vrnitev Bartona Finka
13
29.12.2019 21:00
Država mi žuga s prisilno privedbo na informativni razgovor, če se 9. januarja ne bom pojavil na policijski postaji Moste in dal ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Še vedno Antigona: Videl sem, kako je bila pogubljena država, ki je bila utemeljena na zločinu
9
28.12.2019 20:46
Tragedija kot literarna zvrst še vedno ždi na prestolu večnosti. Antigona je predvsem materializacija travmatičnega dejanja, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Slovenski hudičev trikotnik*: Opazke ob branju knjige Jožeta Možine Slovenski razkol
8
27.12.2019 20:34
Možina se na podlagi na novo odkritih dokumentov ukvarja z najtežjimi vprašanji slovenske preteklosti, ki se prenašajo v naš ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Puč v upokojenski stranki: Kako je politika, svoj čas znanega kot Teflonski Karl, na koncu pokopala začetniška napaka
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3,516
02/
Župnika, ki ga je sram, da imamo gnilo državo, so pred štirimi leti s solzilcem napadli romski roparji
Uredništvo
Ogledov: 3,821
03/
Utopljenci v Jezeru Tadeja Goloba
Simona Rebolj
Ogledov: 3,589
04/
Ali bo general Rupnik, ki je paradiral pred nemškimi oficirji, čez dve leti tudi formalno rehabilitiran?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1,903
05/
Reševanje tistih, ki ne želijo biti rešeni
Ivan Simič
Ogledov: 2,036
06/
Dolgo pričakovani manever pretkanega avtokrata ali Putin Forever*
Božo Cerar
Ogledov: 1,700
07/
Vseeno je, ali imajo bolj prav desničarji ali levičarji – za vse bo zmanjkalo prostora
Miha Burger
Ogledov: 1,353
08/
Čas je, da zdravniško-dobaviteljsko-zavarovalniško-lekarniški mafiji v Sloveniji enkrat že vzajemno pokažemo Digitus impudicus*
Blaž Mrevlje
Ogledov: 1,156
09/
Primer Rupnik: Psihopatogena bit razkola ob ugodilni sodbi o Leonu Rupniku
Žiga Stupica
Ogledov: 2,942
10/
Prišel je čas, ko ne bomo mogli več čisto vsega požreti
Dragan Živadinov
Ogledov: 1,112