Komentar

Zločin brez kazni, 1. del: Mehmedalija Alić, dobri človek v jami hudega imena

Nacistične plinske celice, polja smrti Rdečih Kmerov ali pokol v Srebrenici niso nič hujše ali manjše zlo od Hude jame, kamor so leta 1945 v stranski Barbarin rov zazidali žive in mrtve. Kajti zločin je v svoji sadistični patologiji vedno zločin in njegovo relativiziranje lahko izpade kot apologija ubijanja. Ker so zločinci svoje zločine vedno poskušali prikriti pred naslednjimi generacijami, da bi tako ohranili svoje obraze, se je soočenje z okostnjaki pogosto zavleklo desetletja v prihodnost. V primeru Hude jame je zarota molka trajala več kot šestdeset let. Toda v nekem momentu je popustila, kajti resnica pride vedno na dan; je kot blato z dna temnega jezera, ki ga nepomirjeni duhovi preteklosti dvigujejo na površje. Resnica ima še posebej dolgo pot do površja v okoljih, kjer je družba preveč prestrašena, včasih celo paralizirana pred soočenjem z resnico, zato bo zločinska preteklost s svojo patologijo svoje tragične posledice prenešala še na naslednje generacije. Temu psihoterapevti rečejo transgeneracijski prenos travme. Na Slovenskem je to precej simptomatično, kajti živimo in spimo, jemo hrano in pijemo vodo iz zemlje, prepojene s krikom generacij, ki so umrle v nepredstavljivih mukah. Zaradi političnih intrig še vedno nismo pokopali vseh, ki so v 20. stoletju umrli zaradi revolucionarnega nasilja. Nespoštovanje temeljnih civilizacijskih norm bo tudi v prihodnje generiralo jezo, strahove in predvsem sovraštvo. In kot rečeno, resnica bo edina presekala krogotok negativne energije. Zaradi nje bo treba vedno znova govoriti, pisati in snemati filme o človeški nerazsodnosti. 

30.10.2017 23:10
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Huda jama   Barbara rov   Mehmedalija Alić   rudnik   povojni pomori   Tito   zločinci  

Foto: Matthias Pilz

Slovenski Dorian Gray ni bil skrit na podstrešju, temveč v podobi okostnjakov in lobanj zakopan globoko v podzemlju naše podzavesti. V jami hudega imena. Med travmami, ki jih generira prekletstvo zločina brez zločincev.

Letošnji praznik vseh svetih, festum omnium sanctorum, me je navdal z nekakšnim občutkom dolžnosti, da spet nekaj napišem o impresivni knjigi Nihče in po njej navdahnjenemu filmu Rudar. Skupni imenovalec obeh je gospod Mehmedalija Alić, ki je avtor knjige o svojem življenju, njegov lik "rudarja" pa je upodobljen v filmu Hanne Slak, s katerim bo Slovenija kandidirala za tujejezičnega oskarja. Ko pomislim na ta cinični paradoks - da namreč država, ki ni zmožna civilizirano pokopati svojih mrtvih, lahko dobi prestižno nagrado za film, ki razgalja ravno to hipokrizijo, prikrivanje in sprenevedanje -, bi se v zadregi najraje pogreznil v zemljo. Kajti za razliko od marsikoga, ki bi ga na tem mestu lahko javno imenoval, pa ga ne bom, ker bi uporabil težke besede, pa jih ne bom, ker sem gospod, mi nikoli ni bilo vseeno za to, v kakšni družbi in državi živim. Zame je odkritje Hude jame in še desetine drugih grobišč šokantno. Zame je to, da je država - mislim na socialistično Slovenijo in njeno pravno in moralno naslednico Republiko Slovenijo (!) - več kot šestdeset let prikrivala zločin v rovu, ki je ime dobil po svetnici Barbari, nepojemljivo grozljivo.

 

Zato bom že uvodoma zapisal, da me je sram, ker živim v takšni državi. Sram me je, ker politični eliti t.i. levega in t.i. desnega pola v skoraj treh desetletjih nista želeli najti kompromisa za vsaj moralno, če ne že deklarativno obsodbo vojnega in povojnega nasilja ter zunajsodnih pomorov tisočev ljudi. Pravosodje, kot vemo, v vsem tem času ni zmoglo narediti ničesar, kar je prav tako sramotno in predstavlja resen moralni hendikep, s katerimi se bodo morale soočati naslednje generacije pravnikov - predvsem z dilemo, kako je možno govoriti o zločinih brez storilcev.

 

In nenazadnje, se mi zdi sramotno, da je Republika Slovenija kot pravna in moralna naslednica socialistične Slovenije leta 1992 ustvarila "izbrisane", ki so šele po dobrih dveh desetletjih dosegli svojo pravico, pa še to ne na slovenskih sodiščih, pač pa v Strasbourgu. Mar ne dokazujejo ravno "izbrisani" svojevrstne kontinuitete latentne sle po uničevanju šibkejših, maloštevilčnejših, drugačnih ipd.? Kajti birokratsko "ubijanje" tisočev južnjakov v začetku devetdesetih je bila le bolj sofisticirana verzija "čiščenja", ki so ga po 9. maju 1945 izvedli psihopati s titovkami!

 

 

***

 

Mislim torej, da je prav, če o svojih zgodovinskih travmah in sramotnih poglavjih končno javno govorimo in razpravljamo. Več ko bo dokumentarnih serij, monografij in filmov, težje bo mlajšim generacijam prikrivati resnico in jih odvračati od tega, da ne bi začeli postavljati neprijetnih vprašanj. Film Rudar, ki opisuje izkopavanja v Hudi jami, bi bil še pred desetletjem nepredstavljiv. Toda danes je tukaj in o madežih iz preteklosti nenadoma ni več prepovedano govoriti.

 

Kateri so bili sploh razlogi za tako obsežno prikrivanje enega najbolj mračnih grobišč revolucionarnega nasilja? Danes, ko se mlajše generacije mentalno ne morejo več vživeti v "duh časa", ki je obvladoval to deželo prva leta po koncu II. svetovne vojne, lahko to sistematično prikrivanje teoretsko razložimo kvečjemu s tem, da je molk imanenten vsakemu zločinu. Saj so tudi nacisti precej uspešno prikrili sledove svojega početja v Auschwitzu; zaradi tega je kar nekaj zgodovinarjev - najbolj znan je zagotovo David Irwing - precej prepričljivo trdilo, da holokavsta pravzaprav ni bilo in da so v krematorijih zgolj zažigali trupla taboriščnikov, ki so umrli zaradi tifusa in drugih bolezni.

 

Človeku postane slabo ob takšnih revizionističnih interpretacijah uničevalne politike Tretjega reicha. Če ne bi Nemci tako prizadevno brskali po drobovju svoje zamazane, sramotne preteklosti iz obdobja nacionalnega socializma, bi se zanesljivo našla politična stranka, ki bi poskušala relativizirati tudi te zločine. Denacifikacija je (bila) predpogoj za normalno diskusijo o preteklosti. Od nje bi se Slovenci lahko naučili vsaj to, da je govoriti o preteklosti terapevtsko, da ni nujno vsa preteklost enako slaba oziroma moralno zavržna ter da je imel tudi komunizem oziroma socializem na Slovenskem različne razvojne stopnje. Nikakor pa ne vzdrži teza, da obdobje neposredno po koncu II. svetovne vojne ni bilo neproblematično. Seveda je bilo! Iz današnje perspektive je bilo popolnoma totalitarno in zločinsko.

 

Relativizacija povojnega revolucionarnega nasilja je nesprejemljiva, še posebej če za njo stojijo politiki oziroma visoki državni funkcionarji. Zaradi tega še vedno mislim, da mora ostati izjava nekdanjega predsednika Danila Türka v zvezi s Hudo jamo zaradi svoje vsebinske zgrešenosti in nepietetnosti večno vklesana v spomenik slovenske sramote:

 

Novinar: "Obtožbe so zelo hude. Tudi to, da se politični vrh sploh ne odziva na razkritje takšnih zločinov."

Predsednik: "Danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril."

Novinar: "Se pravi, so povojni poboji drugorazredna tema?"

Predsednik: "Politične manipulacije okrog tega so."

 

Ob tem ni odveč dodati, da je bil Mehmedalija Alić, ki je vodil izkopavanja v Hudi jami, v času Türkovega predsednikovanja kar dvakrat neuspešno predlagan za državno odlikovanje. Šele Türkov naslednik Borut Pahor je popravil to nečastno obnašanje predsedniške institucije.

 

 

***

 

Sramota, ki bi jo moral občutiti svoboden in s humanizmom prežet državljan, ko gre za sistematične zločine, med katerimi Huda jama zavzema posebno srhljivo mesto, ne bi smela vplivati na odnos do drugih dogodkov v 20. stoletju. Toda dejstvo je, da so povojni poboji zaradi svoje psihopatologije zasenčili vse druge, tudi pozitivne plati socialne revolucije in oboroženega odpora proti okupatorjem (1941-1945). Prekletstvo zločina, ki je za seboj pustil na tisoče žrtev, storilcev pa zgodovina še vedno ni uspela prepoznati, je tudi v tem, da z njim že vse od konca enopartijskega sistema aprila 1990 manipulirata tako levica kot desnica. Trdi, komunistični del levice potihem še danes odobrava pobijanje opozicije, medtem ko bi njihovi siamski dvojčki na ortodoksni desnici povojne poboje izkoristili za beatifikacijo domobranskih kvizlingov.

 

Prav ta dva skrajna pola, sama v sebi izjemno destruktivna, že četrt stoletja dobesedno paralizirata kakršno koli vsebinsko razpravo o rekonciliaciji in spravi. V tem pogledu, to sem zapisal že večkrat, vlogo predsednika Pahorja razumem kot iskreno povezovalno in dobronamerno. Bržkone se tudi v tem skriva del odgovora na vprašanje, zakaj se vanj iz obeh strani tako agresivno zaganjajo stare partijske korifeje, paranoične zaradi bližajočega se biološkega konca in eshatološke izpraznjenosti. Si predstavljate, kako se počuti osemdesetletnik ali devetdesetletnik, ki je vse življenje tajil temno stran svoje "zmagovite revolucionarne mladosti" in na jesen življenja zgrožen spoznal, da je politični in ekonomski model socializma povsod po svetu neslavno pripadel? Da je bilo vse zgrešeno, celo zlagano in zgrajeno na zločinu!? Kriza smisla je še najbolj blaga, takorekoč sartrovska razlaga njegovih muk.

 

Moj tokratni prispevek, to ste verjetno že opazili, bo nekoliko daljši in tudi bolj esejistično navdahnjen (zaradi tega bo objavljen v dveh delih). Kajti če je kdaj priložnost za umirjen in poglobljen razmislek o pokojnikih, potem je to prav prvi november, praznik vseh svetih. Spomin na okoli 1.500 trupel, ki so končala v Hudi jami, njihov izkop oziroma prekop pa je slovenska država v zadnjih desetih letih nekajkrat očitno ovirala, ne more biti zreduciran samo na vprašanje logistike, stroškov in postavitve obeležja na prostoru, kjer bodo posmrtne ostanke teh ljudi ponovno pokopali. Tehnologija iztrebljanja političnih nasprotnikov, kakršno predstavlja Huda jama, presega okvire enkratnega obrednega pokopa in slovesnosti. Zasluži si ustrezno omembo v šolskih učbenikih, znanstvenih delih in - nenazadnje - tudi ureditev v obliki spominskega parka.

 

Da bi si lažje predstavljali razsežnosti psihopatske likvidacije 1.500 ljudi, ki so jih prignali v rudnik in tam likvidirali ali pa celo še žive zmetali v rudniške jaške (potem so celoten rov zazidali z enajstimi pregradami), je Alićeva knjiga Nihče fenomenalno napisana. Faktografsko, skopo, vendar z naravnost ganljivimi poudarki na določenih detajlih. Njegova življenjska zgodba, ki na nek način povzema vzpone in padce slovenske družbe v 20. stoletju, se ne bi mogla bolj simbolično zaplesti - ali pa razplesti, kakor se vzame -, kot se je v trenutku, ko ga je rudniška uprava določila za vodjo izkopavanj v Hudi jami.

 

Mehmedalija, ki je v Slovenijo prišel kot štirinajstletni kandidar za rudarja v odbobju gospodarskega razcveta in izkoriščanja cenejše delovne sile iz južnih republikih tedanje skupne države, je po osamosvojitvi po spletu nesrečnih okoliščin postal - izbrisan. Medtem ko se je boril z birokracijo te države, ki je bila večkrat povsem nečloveška, del njegove družine ni preživel pokola v Srebrenici. Ko si je Mehmedalija Alić utiral pot do okostnjakov, zazidanih za enajstimi stenami, je iskal svojega pogrešanega brata. Ko je izkopaval materialne dokaze zločinov pravne in moralne predhodnice slovenske države, je podoživljal vojno v Bosni in usodo svojih sorodnikov, ki so v njej izgubili svoja življenja.

 

Usoda je res nedojemljiva: ko je šlo za izkopavanja v Hudi jami, je moralno bankrotirani slovenski naciji ogledalo nastavil nekdo, ki se je petdeset let po krvavem povojnem obračunu z opozicijo intimno soočal z izgubo svojih najožjih sorodnikov, pobitih v psihozi vojnih zločinov podobnega ideološkega iracionalizma. Ravno v tem kontekstu, kjer ima Mehmedalija Alić najvišjo možno kredibilnost, se je pokazala rentgenska slika naše kolektivne zavesti; toda slovenski Dorian Gray ni (bil) skrit na podstrešju, temveč v podobi okostnjakov in lobanj zakopan globoko v podzemlju naše podzavesti. V jami hudega imena. Med travmami, ki jih generira prekletstvo zločina brez zločincev.

 

(konec 1. dela)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
22
06.07.2020 00:30
Napovedovali so tesen izid, morda celo zmago opozicijskih socialistov, ki so šli na volitve s koalicijo Restart, pa se je na ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Ko sem na odru in so vame uprte stotine oči, se šele zavem, da zares obstajam!
13
04.07.2020 21:59
Katarina Stegnar povezuje svojo osebno obliko z natančno nadzorovanim izjavljanjem. Tudi takrat, ko se v njej sproži ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
13. julij, pomemben mejnik v slovensko-italijanskih odnosih
2
03.07.2020 06:17
V prihodnjih dneh, 13. julija, ob stoletnici njegovega požiga, naj bi Italija naposled vrnila slovenski manjšini Narodni dom v ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
11
01.07.2020 22:50
Politično etiketiranje z namenom diskvalifikacije je (bilo) zelo razširjeno v diktaturah in totalitarnih režimih. Za totalitarna ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Nihalo kvalitete: Šele človek, ki eksistenčno ni odvisen od države, je lahko res svoboden
7
29.06.2020 22:59
Nihalo kvalitete poimenujem vzgon večnega iskanja, poskusov in raziskav k lepše, boljše, pravičnejše; to, kar počne na tisoče ... Več.
Piše: Miha Burger
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
23
29.06.2020 00:00
V svetu, ki ga živimo, bi moral vsakdo imeti svoj otok, na katerega bi se umaknil, ko se ne bi dalo več zdržati z ljudmi, družbo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
34
28.06.2020 12:00
Dežela normalnih ljudi ne potrebuje kulture, potrebuje samo vojsko, sovražnika, tradicionalno družinsko formo, domovinske napeve ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
18
27.06.2020 23:00
Antifašistična Primorska! Pri Marku Breclju je svet etičnih zahtev do skrajnosti izostren. Njegov duh je izven vseh kategorij ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Nov državni praznik: Dileme o tem, kateri datum je najprimernejši za dan športa
0
27.06.2020 15:09
Planica je res slovenski nacionalni praznik. Tako ga dojemajo državljani, tako ga dojemajo mediji, ki oglašajo Planico kot ... Več.
Piše: Angel Polajnko
Uredniški komentar: O razdeljeni naciji in premierju, ki je sejal veter, zdaj pa žanje orkan
25
25.06.2020 23:59
Čeprav državi grozi še ena epidemija koronavirusa, nas to lahko manj skrbi kot izjemno polarizirana politika, zaradi katere so ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Priročnik za petkove proteste: Kakšna so politična stališča "braniteljev slovenske demokracije"?
16
21.06.2020 23:27
Slovenci smo športni narod. Iz petkovih kolesarskih Tour de Parlement smo prešli na met v daljavo (zaenkrat papirnatih letal), ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Stoletje sramotnega požiga: Fašizem ni ideološka oznaka za politično gibanje, fašizem je zlo samo po sebi
9
20.06.2020 22:15
Ljudje so navkljub vsemu le živalska vrsta. Umetnost je tista, ki omogoča človečnost, posledično pa tudi kultura. Ene brez druge ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Trump najverjetneje umika četrtino vojakov iz Nemčije, Rusi in Kitajci se veselijo
10
18.06.2020 23:15
Gre sicer za še eno v nizu enostranskih potez Trumpove politične doktrine America First! (Na prvem mestu Amerika!). Neuradne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Zakaj se Luka Lisjak Gabrijelčič moti oziroma zakaj bo kljub protestom lahko zmeraj tako kot zmeraj
10
18.06.2020 04:30
Prvi korak do bistvenih sprememb v političnem ustroju naše družbe je spoznanje, da dvokrožni večinski volilni sistem ... Več.
Piše: Zoran Božič
Negativna selekcija je v dveh desetletjih potlačila razsodnost posameznika, ubila rahločutnost
4
17.06.2020 00:50
To je zgodba o tem, kako je slovenski zdravstveni sistem pozabil na bolnika in uresničevanje njegovih pravic. Pri tem pa ta isti ... Več.
Piše: Krištof Zevnik
Slovenski kulturniki, nesreča za družbo
12
15.06.2020 23:30
Na nobenem področju življenja se ne zbira toliko duševnih pohabljencev in razkrojevalcev človečnosti, zabitežev in estetskih ... Več.
Piše: Anej Sam
Mali test antijanšizma: O herojih, ki jedo kanibale, da bi nas odrešili ljudožerstva
23
14.06.2020 22:00
V Sloveniji politične empatije skorajda ni. Ni več političnih nasprotnikov, ostali so samo še sovražniki, ki jih je treba za ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Reševanje življenj, časti in lastnih riti
11
14.06.2020 11:00
Epidemija koronavirusa je poudarila že dolgo znano porazno stanje v domovih za ostarele, pa tudi razsulo zdravstvenega sistema, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Primož in Katarina: Država nam z nasiljem dopoveduje, da bi lahko bila še surovejša
12
13.06.2020 21:00
Človekova sposobnost je, da proizvaja vrednote. Primoža Bezjaka država ne more prisliti, da se odreče kritičnosti in da ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Tretje pismo iz samoizolacije: Ena politika te nastavi, druga odstavi, nobena si pa ne želi sposobnih ljudi!
5
12.06.2020 22:59
Tretje Pečanovo pismo iz karantene, ko so se ukrepi oblasti začeli rahljati, je resnično dolgo, saj je to verjetno tudi njegovo ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dame in gospodje, eni upajo, da "pada vlada" in da bo Marta Kos bodoča premierka
Uredništvo
Ogledov: 4.966
02/
Volitve na Hrvaškem: Zakaj je Plenkovićeva moderna desnica suvereno povozila socialiste
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2.214
03/
Državna proslava v času koronavirusa: Nisem normalna, nisem niti človek in ne spoštujem drugačnega mnenja
Simona Rebolj
Ogledov: 2.407
04/
Novinarski kodeks nacionalke je v komi že natanko 20 let, skrajni čas torej, da ga prebudimo iz nje
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.775
05/
Pismo o janšizmu: Slovenske družbe si niso mogli podrediti niti fašisti niti komunisti, kako naj bi si jo zdaj "janšisti"?!
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.701
06/
Pisma iz emigracije: Vsak bi moral imeti svoj otok, na katerega bi lahko pobegnil
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.636
07/
Slovenski komunisti so v Beograd sporočali, da so za socializem, doma pa so govorili, da so za demokracijo
Igor Bavčar
Ogledov: 1.291
08/
Ali opozorilo predsednika vlade generalnemu državnemu tožilcu res predstavlja nedovoljen poseg v ustavo?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 1.214
09/
Marko Brecelj: Obstajamo, nenadoma pa ne obstajamo več
Dragan Živadinov
Ogledov: 1.223
10/
Epidemija koronavirusa v neoliberalnem Čilu: Popolna karantena, kakršne si v Sloveniji ne znamo niti predstavljati
Tjaša Šuštar
Ogledov: 1.032