Komentar

Zločin brez kazni, 1. del: Mehmedalija Alić, dobri človek v jami hudega imena

Nacistične plinske celice, polja smrti Rdečih Kmerov ali pokol v Srebrenici niso nič hujše ali manjše zlo od Hude jame, kamor so leta 1945 v stranski Barbarin rov zazidali žive in mrtve. Kajti zločin je v svoji sadistični patologiji vedno zločin in njegovo relativiziranje lahko izpade kot apologija ubijanja. Ker so zločinci svoje zločine vedno poskušali prikriti pred naslednjimi generacijami, da bi tako ohranili svoje obraze, se je soočenje z okostnjaki pogosto zavleklo desetletja v prihodnost. V primeru Hude jame je zarota molka trajala več kot šestdeset let. Toda v nekem momentu je popustila, kajti resnica pride vedno na dan; je kot blato z dna temnega jezera, ki ga nepomirjeni duhovi preteklosti dvigujejo na površje. Resnica ima še posebej dolgo pot do površja v okoljih, kjer je družba preveč prestrašena, včasih celo paralizirana pred soočenjem z resnico, zato bo zločinska preteklost s svojo patologijo svoje tragične posledice prenešala še na naslednje generacije. Temu psihoterapevti rečejo transgeneracijski prenos travme. Na Slovenskem je to precej simptomatično, kajti živimo in spimo, jemo hrano in pijemo vodo iz zemlje, prepojene s krikom generacij, ki so umrle v nepredstavljivih mukah. Zaradi političnih intrig še vedno nismo pokopali vseh, ki so v 20. stoletju umrli zaradi revolucionarnega nasilja. Nespoštovanje temeljnih civilizacijskih norm bo tudi v prihodnje generiralo jezo, strahove in predvsem sovraštvo. In kot rečeno, resnica bo edina presekala krogotok negativne energije. Zaradi nje bo treba vedno znova govoriti, pisati in snemati filme o človeški nerazsodnosti. 

30.10.2017 23:10
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Huda jama   Barbara rov   Mehmedalija Alić   rudnik   povojni pomori   Tito   zločinci  

Foto: Matthias Pilz

Slovenski Dorian Gray ni bil skrit na podstrešju, temveč v podobi okostnjakov in lobanj zakopan globoko v podzemlju naše podzavesti. V jami hudega imena. Med travmami, ki jih generira prekletstvo zločina brez zločincev.

Letošnji praznik vseh svetih, festum omnium sanctorum, me je navdal z nekakšnim občutkom dolžnosti, da spet nekaj napišem o impresivni knjigi Nihče in po njej navdahnjenemu filmu Rudar. Skupni imenovalec obeh je gospod Mehmedalija Alić, ki je avtor knjige o svojem življenju, njegov lik "rudarja" pa je upodobljen v filmu Hanne Slak, s katerim bo Slovenija kandidirala za tujejezičnega oskarja. Ko pomislim na ta cinični paradoks - da namreč država, ki ni zmožna civilizirano pokopati svojih mrtvih, lahko dobi prestižno nagrado za film, ki razgalja ravno to hipokrizijo, prikrivanje in sprenevedanje -, bi se v zadregi najraje pogreznil v zemljo. Kajti za razliko od marsikoga, ki bi ga na tem mestu lahko javno imenoval, pa ga ne bom, ker bi uporabil težke besede, pa jih ne bom, ker sem gospod, mi nikoli ni bilo vseeno za to, v kakšni družbi in državi živim. Zame je odkritje Hude jame in še desetine drugih grobišč šokantno. Zame je to, da je država - mislim na socialistično Slovenijo in njeno pravno in moralno naslednico Republiko Slovenijo (!) - več kot šestdeset let prikrivala zločin v rovu, ki je ime dobil po svetnici Barbari, nepojemljivo grozljivo.

 

Zato bom že uvodoma zapisal, da me je sram, ker živim v takšni državi. Sram me je, ker politični eliti t.i. levega in t.i. desnega pola v skoraj treh desetletjih nista želeli najti kompromisa za vsaj moralno, če ne že deklarativno obsodbo vojnega in povojnega nasilja ter zunajsodnih pomorov tisočev ljudi. Pravosodje, kot vemo, v vsem tem času ni zmoglo narediti ničesar, kar je prav tako sramotno in predstavlja resen moralni hendikep, s katerimi se bodo morale soočati naslednje generacije pravnikov - predvsem z dilemo, kako je možno govoriti o zločinih brez storilcev.

 

In nenazadnje, se mi zdi sramotno, da je Republika Slovenija kot pravna in moralna naslednica socialistične Slovenije leta 1992 ustvarila "izbrisane", ki so šele po dobrih dveh desetletjih dosegli svojo pravico, pa še to ne na slovenskih sodiščih, pač pa v Strasbourgu. Mar ne dokazujejo ravno "izbrisani" svojevrstne kontinuitete latentne sle po uničevanju šibkejših, maloštevilčnejših, drugačnih ipd.? Kajti birokratsko "ubijanje" tisočev južnjakov v začetku devetdesetih je bila le bolj sofisticirana verzija "čiščenja", ki so ga po 9. maju 1945 izvedli psihopati s titovkami!

 

 

***

 

Mislim torej, da je prav, če o svojih zgodovinskih travmah in sramotnih poglavjih končno javno govorimo in razpravljamo. Več ko bo dokumentarnih serij, monografij in filmov, težje bo mlajšim generacijam prikrivati resnico in jih odvračati od tega, da ne bi začeli postavljati neprijetnih vprašanj. Film Rudar, ki opisuje izkopavanja v Hudi jami, bi bil še pred desetletjem nepredstavljiv. Toda danes je tukaj in o madežih iz preteklosti nenadoma ni več prepovedano govoriti.

 

Kateri so bili sploh razlogi za tako obsežno prikrivanje enega najbolj mračnih grobišč revolucionarnega nasilja? Danes, ko se mlajše generacije mentalno ne morejo več vživeti v "duh časa", ki je obvladoval to deželo prva leta po koncu II. svetovne vojne, lahko to sistematično prikrivanje teoretsko razložimo kvečjemu s tem, da je molk imanenten vsakemu zločinu. Saj so tudi nacisti precej uspešno prikrili sledove svojega početja v Auschwitzu; zaradi tega je kar nekaj zgodovinarjev - najbolj znan je zagotovo David Irwing - precej prepričljivo trdilo, da holokavsta pravzaprav ni bilo in da so v krematorijih zgolj zažigali trupla taboriščnikov, ki so umrli zaradi tifusa in drugih bolezni.

 

Človeku postane slabo ob takšnih revizionističnih interpretacijah uničevalne politike Tretjega reicha. Če ne bi Nemci tako prizadevno brskali po drobovju svoje zamazane, sramotne preteklosti iz obdobja nacionalnega socializma, bi se zanesljivo našla politična stranka, ki bi poskušala relativizirati tudi te zločine. Denacifikacija je (bila) predpogoj za normalno diskusijo o preteklosti. Od nje bi se Slovenci lahko naučili vsaj to, da je govoriti o preteklosti terapevtsko, da ni nujno vsa preteklost enako slaba oziroma moralno zavržna ter da je imel tudi komunizem oziroma socializem na Slovenskem različne razvojne stopnje. Nikakor pa ne vzdrži teza, da obdobje neposredno po koncu II. svetovne vojne ni bilo neproblematično. Seveda je bilo! Iz današnje perspektive je bilo popolnoma totalitarno in zločinsko.

 

Relativizacija povojnega revolucionarnega nasilja je nesprejemljiva, še posebej če za njo stojijo politiki oziroma visoki državni funkcionarji. Zaradi tega še vedno mislim, da mora ostati izjava nekdanjega predsednika Danila Türka v zvezi s Hudo jamo zaradi svoje vsebinske zgrešenosti in nepietetnosti večno vklesana v spomenik slovenske sramote:

 

Novinar: "Obtožbe so zelo hude. Tudi to, da se politični vrh sploh ne odziva na razkritje takšnih zločinov."

Predsednik: "Danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril."

Novinar: "Se pravi, so povojni poboji drugorazredna tema?"

Predsednik: "Politične manipulacije okrog tega so."

 

Ob tem ni odveč dodati, da je bil Mehmedalija Alić, ki je vodil izkopavanja v Hudi jami, v času Türkovega predsednikovanja kar dvakrat neuspešno predlagan za državno odlikovanje. Šele Türkov naslednik Borut Pahor je popravil to nečastno obnašanje predsedniške institucije.

 

 

***

 

Sramota, ki bi jo moral občutiti svoboden in s humanizmom prežet državljan, ko gre za sistematične zločine, med katerimi Huda jama zavzema posebno srhljivo mesto, ne bi smela vplivati na odnos do drugih dogodkov v 20. stoletju. Toda dejstvo je, da so povojni poboji zaradi svoje psihopatologije zasenčili vse druge, tudi pozitivne plati socialne revolucije in oboroženega odpora proti okupatorjem (1941-1945). Prekletstvo zločina, ki je za seboj pustil na tisoče žrtev, storilcev pa zgodovina še vedno ni uspela prepoznati, je tudi v tem, da z njim že vse od konca enopartijskega sistema aprila 1990 manipulirata tako levica kot desnica. Trdi, komunistični del levice potihem še danes odobrava pobijanje opozicije, medtem ko bi njihovi siamski dvojčki na ortodoksni desnici povojne poboje izkoristili za beatifikacijo domobranskih kvizlingov.

 

Prav ta dva skrajna pola, sama v sebi izjemno destruktivna, že četrt stoletja dobesedno paralizirata kakršno koli vsebinsko razpravo o rekonciliaciji in spravi. V tem pogledu, to sem zapisal že večkrat, vlogo predsednika Pahorja razumem kot iskreno povezovalno in dobronamerno. Bržkone se tudi v tem skriva del odgovora na vprašanje, zakaj se vanj iz obeh strani tako agresivno zaganjajo stare partijske korifeje, paranoične zaradi bližajočega se biološkega konca in eshatološke izpraznjenosti. Si predstavljate, kako se počuti osemdesetletnik ali devetdesetletnik, ki je vse življenje tajil temno stran svoje "zmagovite revolucionarne mladosti" in na jesen življenja zgrožen spoznal, da je politični in ekonomski model socializma povsod po svetu neslavno pripadel? Da je bilo vse zgrešeno, celo zlagano in zgrajeno na zločinu!? Kriza smisla je še najbolj blaga, takorekoč sartrovska razlaga njegovih muk.

 

Moj tokratni prispevek, to ste verjetno že opazili, bo nekoliko daljši in tudi bolj esejistično navdahnjen (zaradi tega bo objavljen v dveh delih). Kajti če je kdaj priložnost za umirjen in poglobljen razmislek o pokojnikih, potem je to prav prvi november, praznik vseh svetih. Spomin na okoli 1.500 trupel, ki so končala v Hudi jami, njihov izkop oziroma prekop pa je slovenska država v zadnjih desetih letih nekajkrat očitno ovirala, ne more biti zreduciran samo na vprašanje logistike, stroškov in postavitve obeležja na prostoru, kjer bodo posmrtne ostanke teh ljudi ponovno pokopali. Tehnologija iztrebljanja političnih nasprotnikov, kakršno predstavlja Huda jama, presega okvire enkratnega obrednega pokopa in slovesnosti. Zasluži si ustrezno omembo v šolskih učbenikih, znanstvenih delih in - nenazadnje - tudi ureditev v obliki spominskega parka.

 

Da bi si lažje predstavljali razsežnosti psihopatske likvidacije 1.500 ljudi, ki so jih prignali v rudnik in tam likvidirali ali pa celo še žive zmetali v rudniške jaške (potem so celoten rov zazidali z enajstimi pregradami), je Alićeva knjiga Nihče fenomenalno napisana. Faktografsko, skopo, vendar z naravnost ganljivimi poudarki na določenih detajlih. Njegova življenjska zgodba, ki na nek način povzema vzpone in padce slovenske družbe v 20. stoletju, se ne bi mogla bolj simbolično zaplesti - ali pa razplesti, kakor se vzame -, kot se je v trenutku, ko ga je rudniška uprava določila za vodjo izkopavanj v Hudi jami.

 

Mehmedalija, ki je v Slovenijo prišel kot štirinajstletni kandidar za rudarja v odbobju gospodarskega razcveta in izkoriščanja cenejše delovne sile iz južnih republikih tedanje skupne države, je po osamosvojitvi po spletu nesrečnih okoliščin postal - izbrisan. Medtem ko se je boril z birokracijo te države, ki je bila večkrat povsem nečloveška, del njegove družine ni preživel pokola v Srebrenici. Ko si je Mehmedalija Alić utiral pot do okostnjakov, zazidanih za enajstimi stenami, je iskal svojega pogrešanega brata. Ko je izkopaval materialne dokaze zločinov pravne in moralne predhodnice slovenske države, je podoživljal vojno v Bosni in usodo svojih sorodnikov, ki so v njej izgubili svoja življenja.

 

Usoda je res nedojemljiva: ko je šlo za izkopavanja v Hudi jami, je moralno bankrotirani slovenski naciji ogledalo nastavil nekdo, ki se je petdeset let po krvavem povojnem obračunu z opozicijo intimno soočal z izgubo svojih najožjih sorodnikov, pobitih v psihozi vojnih zločinov podobnega ideološkega iracionalizma. Ravno v tem kontekstu, kjer ima Mehmedalija Alić najvišjo možno kredibilnost, se je pokazala rentgenska slika naše kolektivne zavesti; toda slovenski Dorian Gray ni (bil) skrit na podstrešju, temveč v podobi okostnjakov in lobanj zakopan globoko v podzemlju naše podzavesti. V jami hudega imena. Med travmami, ki jih generira prekletstvo zločina brez zločincev.

 

(konec 1. dela)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
9
15.10.2021 22:00
Vedno bolj imam ob vsem dogajanju občutek, da nas manjšina želi poriniti nazaj v balkanski kotel. Ker izgleda, da znajo le v ... Več.
Piše: Pavle Okorn
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
22
15.10.2021 00:30
Odposlanci Evropskega parlamenta, ki so v Slovenijo prišli ugotavljat, kakšne so razmere na področju svobode medijev, vladavine ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
China power cuts harm growth as climate goals cheer
2
14.10.2021 21:00
China is experiencing its worst power shortage since the 1980s, a phenomenon that puts at risk the countrys post-Covid economic ... Več.
Piše: Valerio Fabbri
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
9
13.10.2021 20:00
Velikanska črna zverina mi je vedno za petami. Potuhnjene grdobe se nikakor ne morem znebiti. Če grem v kopalnico, se skrije pri ... Več.
Piše: Ana Jud
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
17
12.10.2021 20:54
V Sloveniji se bližamo že 5000 umrlim zaradi Covid-19 v letu in pol, kar je v povprečju 277 smrti mesečno. Pet avtobusov. ... Več.
Piše: Milan Krek
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
8
11.10.2021 20:00
Slovenske novice so objavile šokantno fotografijo, ki jim jo je posredoval bralec: v centru Ljubljane se je mamica po ulici ... Več.
Piše: Katja Knez Steinbuch
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
5
10.10.2021 11:00
Toliko obtožb in groženj, nenazadnje pa tudi sovraštva z vseh strani, kot ga je bilo začutiti ob zadnji oddaji Tarča na ... Več.
Piše: Miha Burger
Zeniteum: To čemur pravimo resničnost, je neskončnost brez teže, mere, časa in prostora
10
09.10.2021 20:00
Kdo je naš skupni nasprotnik? Ta sovražnik je narava. Dokler bomo nemočni, bo ona močna, dokler ne postanemo njena volja, bo ona ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Spletni Antikvariat: Kar je za nekoga pozabljen lovilec prahu, je za drugega knjiga, ki jo morda išče že dolga leta.
9
08.10.2021 21:25
Dragi bralci, preglejte svoje knjižne police. Premislite, katere knjige so vam posebej ljube in jih obdržite, morda jih znova ... Več.
Piše: Stella Šibanc
Dogaja se nam ulica, vi se pa obnašate kot prestrašene miši
10
07.10.2021 21:00
Stopila sem v samopostrežno trgovino in prodajalka na blagajni, tik ob vhodu, me je vprašala, če imam PCT. Od vseh kupcev se je ... Več.
Piše: Ana Jud
Za medicinsko stroko ni koalicije in opozicije, naša skrb so ljudje, ki so žrtve trenutnega političnega ozračja v državi
19
06.10.2021 20:20
Slovenci se moramo čim bolj poenotiti. Naj nas politika združuje, naj ji stroka pomaga pri premagovanju bolezni Covid-19, saj ... Več.
Piše: Milan Krek
Slovenski paradoksi: Ne, znanja se ne sme plačati, znanje je potrebno obdavčiti!
9
05.10.2021 21:20
Estonija je mrzla, imajo sicer morje, nimajo pa gora in višjih hribov. In so nas v dvajsetih letih prehiteli po plačah. Plačne ... Več.
Piše: Borut Hrobat
Zakaj se nekdo, ki vstopi v politiko, tako hitro prelevi iz mojega prijatelja v politično svinjo, ki "krade, laže, bolhe je"?
13
04.10.2021 22:00
Komu verjeti? Arogantni znanstveni skupnosti, zdravnikom z božjim sindromom ali lažnivim politikom? Novinarjem? Medijskim hišam? ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Nova zunanjepolitična doktrina Združenih držav Amerike: Manj militarizma, manj aktivizma
7
03.10.2021 22:30
Poteka proces oblikovanja najnovejše ameriške zunanjepolitične doktrine, nekateri jo imenujejo tudi Bidenova, čeprav njeni ... Več.
Piše: Božo Cerar
Nedeljska pridiga: Strah nas je ljudi, ki zgolj opravljajo svoje delo!
14
03.10.2021 10:07
Kakšne ukrepe sprejema oblast in kako komunicira z državljani ob boku s svojimi izbranimi predstavniki stroke, predstavlja ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Včasih povabi občinstvo, da skupaj spijo v njeni sobi, tako se jim lahko prikrade v sanje in jim pleše
2
02.10.2021 21:00
Ekin Bernay pravi, da jeotrok plesa, da nikoli ni bila čudežni otrok: Želim biti smiselna, ne pa virtuozna plesalka. Hočem biti ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Politika se mora umakniti ideologijam in vrniti k ljudem
19
01.10.2021 22:59
Izjemno težko razumljivo je, da trenutna politika še vedno govori političnih alternativah, katerih glavni cilj povolilnih ... Več.
Piše: Aleksandra Pivec
Uredniški komentar: Ko ulica postane del političnega boja, se začenja pot v nasilje in anarhijo!
13
30.09.2021 23:30
Slovenija je najbolj elegantno izšla iz jugoslovanskega plemenskega kotla in skoraj postala del normalnih, civiliziranih ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kljub tveganju morebitnih stranskih učinkov je cepljenje proti covidu-19 še vedno prava odločitev
13
29.09.2021 21:00
Rosnih dvajset let je štela punca, ki je umrla zaradi krvavitev in strdkov v možganih. Zdravniki še niso mogli natančno ... Več.
Piše: Ana Jud
Ko govorimo o covidu-19, bi morali imeti vedno v mislih tudi dolgoročne posledice te bolezni, ki niso nedolžne
28
28.09.2021 22:00
Strokovnjaki ocenjujejo, da se t.i. dolgotrajni covid-19 pojavi pri dobri tretjini prebolevnikov (35 %). Toda to je povprečje, ... Več.
Piše: Milan Krek
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Dogaja se nam ulica, vi se pa obnašate kot prestrašene miši
Ana Jud
Ogledov: 2.534
02/
Plenice v oktobru: Sočutno starševstvo in nesporazumi v zvezi z njim
Katja Knez Steinbuch
Ogledov: 1.975
03/
Država je tista, ki je pomembna, politik Janez Janša pa si bo pisal sodbo sam
Dejan Steinbuch
Ogledov: 1.553
04/
Ali je v tej državi sploh še možno kaj narediti dobro in prav?
Miha Burger
Ogledov: 1.291
05/
Zdravnikom so nam doslej grozili po elektronski pošti, zdaj pa nas že kar na ulici kličejo pred "vojaško sodišče"
Milan Krek
Ogledov: 1.331
06/
Za mano hodi pošastni črni pes, me rine v kot, kjer se zjokam kot nebogljeni otrok in pomislim na najhujše …
Ana Jud
Ogledov: 1.134
07/
V imenu očeta: Zunaj tekmujejo, kako bodo osvajali vesolje, v domačih logih pa se obmetavamo s preteklostjo in zavistjo
Pavle Okorn
Ogledov: 1.023
08/
Za medicinsko stroko ni koalicije in opozicije, naša skrb so ljudje, ki so žrtve trenutnega političnega ozračja v državi
Milan Krek
Ogledov: 1.106
09/
Proračuna 2022 & 2023: Zakaj potrebuje vlada skoraj milijardo evrov "proračunske rezerve" vsako leto?
Bine Kordež
Ogledov: 1.221
10/
Spletni Antikvariat: Kar je za nekoga pozabljen lovilec prahu, je za drugega knjiga, ki jo morda išče že dolga leta.
Stella Šibanc
Ogledov: 901