Komentar

Zločin brez kazni, 1. del: Mehmedalija Alić, dobri človek v jami hudega imena

Nacistične plinske celice, polja smrti Rdečih Kmerov ali pokol v Srebrenici niso nič hujše ali manjše zlo od Hude jame, kamor so leta 1945 v stranski Barbarin rov zazidali žive in mrtve. Kajti zločin je v svoji sadistični patologiji vedno zločin in njegovo relativiziranje lahko izpade kot apologija ubijanja. Ker so zločinci svoje zločine vedno poskušali prikriti pred naslednjimi generacijami, da bi tako ohranili svoje obraze, se je soočenje z okostnjaki pogosto zavleklo desetletja v prihodnost. V primeru Hude jame je zarota molka trajala več kot šestdeset let. Toda v nekem momentu je popustila, kajti resnica pride vedno na dan; je kot blato z dna temnega jezera, ki ga nepomirjeni duhovi preteklosti dvigujejo na površje. Resnica ima še posebej dolgo pot do površja v okoljih, kjer je družba preveč prestrašena, včasih celo paralizirana pred soočenjem z resnico, zato bo zločinska preteklost s svojo patologijo svoje tragične posledice prenešala še na naslednje generacije. Temu psihoterapevti rečejo transgeneracijski prenos travme. Na Slovenskem je to precej simptomatično, kajti živimo in spimo, jemo hrano in pijemo vodo iz zemlje, prepojene s krikom generacij, ki so umrle v nepredstavljivih mukah. Zaradi političnih intrig še vedno nismo pokopali vseh, ki so v 20. stoletju umrli zaradi revolucionarnega nasilja. Nespoštovanje temeljnih civilizacijskih norm bo tudi v prihodnje generiralo jezo, strahove in predvsem sovraštvo. In kot rečeno, resnica bo edina presekala krogotok negativne energije. Zaradi nje bo treba vedno znova govoriti, pisati in snemati filme o človeški nerazsodnosti. 

30.10.2017 23:10
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Huda jama   Barbara rov   Mehmedalija Alić   rudnik   povojni pomori   Tito   zločinci  

Foto: Matthias Pilz

Slovenski Dorian Gray ni bil skrit na podstrešju, temveč v podobi okostnjakov in lobanj zakopan globoko v podzemlju naše podzavesti. V jami hudega imena. Med travmami, ki jih generira prekletstvo zločina brez zločincev.

Letošnji praznik vseh svetih, festum omnium sanctorum, me je navdal z nekakšnim občutkom dolžnosti, da spet nekaj napišem o impresivni knjigi Nihče in po njej navdahnjenemu filmu Rudar. Skupni imenovalec obeh je gospod Mehmedalija Alić, ki je avtor knjige o svojem življenju, njegov lik "rudarja" pa je upodobljen v filmu Hanne Slak, s katerim bo Slovenija kandidirala za tujejezičnega oskarja. Ko pomislim na ta cinični paradoks - da namreč država, ki ni zmožna civilizirano pokopati svojih mrtvih, lahko dobi prestižno nagrado za film, ki razgalja ravno to hipokrizijo, prikrivanje in sprenevedanje -, bi se v zadregi najraje pogreznil v zemljo. Kajti za razliko od marsikoga, ki bi ga na tem mestu lahko javno imenoval, pa ga ne bom, ker bi uporabil težke besede, pa jih ne bom, ker sem gospod, mi nikoli ni bilo vseeno za to, v kakšni družbi in državi živim. Zame je odkritje Hude jame in še desetine drugih grobišč šokantno. Zame je to, da je država - mislim na socialistično Slovenijo in njeno pravno in moralno naslednico Republiko Slovenijo (!) - več kot šestdeset let prikrivala zločin v rovu, ki je ime dobil po svetnici Barbari, nepojemljivo grozljivo.

 

Zato bom že uvodoma zapisal, da me je sram, ker živim v takšni državi. Sram me je, ker politični eliti t.i. levega in t.i. desnega pola v skoraj treh desetletjih nista želeli najti kompromisa za vsaj moralno, če ne že deklarativno obsodbo vojnega in povojnega nasilja ter zunajsodnih pomorov tisočev ljudi. Pravosodje, kot vemo, v vsem tem času ni zmoglo narediti ničesar, kar je prav tako sramotno in predstavlja resen moralni hendikep, s katerimi se bodo morale soočati naslednje generacije pravnikov - predvsem z dilemo, kako je možno govoriti o zločinih brez storilcev.

 

In nenazadnje, se mi zdi sramotno, da je Republika Slovenija kot pravna in moralna naslednica socialistične Slovenije leta 1992 ustvarila "izbrisane", ki so šele po dobrih dveh desetletjih dosegli svojo pravico, pa še to ne na slovenskih sodiščih, pač pa v Strasbourgu. Mar ne dokazujejo ravno "izbrisani" svojevrstne kontinuitete latentne sle po uničevanju šibkejših, maloštevilčnejših, drugačnih ipd.? Kajti birokratsko "ubijanje" tisočev južnjakov v začetku devetdesetih je bila le bolj sofisticirana verzija "čiščenja", ki so ga po 9. maju 1945 izvedli psihopati s titovkami!

 

 

***

 

Mislim torej, da je prav, če o svojih zgodovinskih travmah in sramotnih poglavjih končno javno govorimo in razpravljamo. Več ko bo dokumentarnih serij, monografij in filmov, težje bo mlajšim generacijam prikrivati resnico in jih odvračati od tega, da ne bi začeli postavljati neprijetnih vprašanj. Film Rudar, ki opisuje izkopavanja v Hudi jami, bi bil še pred desetletjem nepredstavljiv. Toda danes je tukaj in o madežih iz preteklosti nenadoma ni več prepovedano govoriti.

 

Kateri so bili sploh razlogi za tako obsežno prikrivanje enega najbolj mračnih grobišč revolucionarnega nasilja? Danes, ko se mlajše generacije mentalno ne morejo več vživeti v "duh časa", ki je obvladoval to deželo prva leta po koncu II. svetovne vojne, lahko to sistematično prikrivanje teoretsko razložimo kvečjemu s tem, da je molk imanenten vsakemu zločinu. Saj so tudi nacisti precej uspešno prikrili sledove svojega početja v Auschwitzu; zaradi tega je kar nekaj zgodovinarjev - najbolj znan je zagotovo David Irwing - precej prepričljivo trdilo, da holokavsta pravzaprav ni bilo in da so v krematorijih zgolj zažigali trupla taboriščnikov, ki so umrli zaradi tifusa in drugih bolezni.

 

Človeku postane slabo ob takšnih revizionističnih interpretacijah uničevalne politike Tretjega reicha. Če ne bi Nemci tako prizadevno brskali po drobovju svoje zamazane, sramotne preteklosti iz obdobja nacionalnega socializma, bi se zanesljivo našla politična stranka, ki bi poskušala relativizirati tudi te zločine. Denacifikacija je (bila) predpogoj za normalno diskusijo o preteklosti. Od nje bi se Slovenci lahko naučili vsaj to, da je govoriti o preteklosti terapevtsko, da ni nujno vsa preteklost enako slaba oziroma moralno zavržna ter da je imel tudi komunizem oziroma socializem na Slovenskem različne razvojne stopnje. Nikakor pa ne vzdrži teza, da obdobje neposredno po koncu II. svetovne vojne ni bilo neproblematično. Seveda je bilo! Iz današnje perspektive je bilo popolnoma totalitarno in zločinsko.

 

Relativizacija povojnega revolucionarnega nasilja je nesprejemljiva, še posebej če za njo stojijo politiki oziroma visoki državni funkcionarji. Zaradi tega še vedno mislim, da mora ostati izjava nekdanjega predsednika Danila Türka v zvezi s Hudo jamo zaradi svoje vsebinske zgrešenosti in nepietetnosti večno vklesana v spomenik slovenske sramote:

 

Novinar: "Obtožbe so zelo hude. Tudi to, da se politični vrh sploh ne odziva na razkritje takšnih zločinov."

Predsednik: "Danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril."

Novinar: "Se pravi, so povojni poboji drugorazredna tema?"

Predsednik: "Politične manipulacije okrog tega so."

 

Ob tem ni odveč dodati, da je bil Mehmedalija Alić, ki je vodil izkopavanja v Hudi jami, v času Türkovega predsednikovanja kar dvakrat neuspešno predlagan za državno odlikovanje. Šele Türkov naslednik Borut Pahor je popravil to nečastno obnašanje predsedniške institucije.

 

 

***

 

Sramota, ki bi jo moral občutiti svoboden in s humanizmom prežet državljan, ko gre za sistematične zločine, med katerimi Huda jama zavzema posebno srhljivo mesto, ne bi smela vplivati na odnos do drugih dogodkov v 20. stoletju. Toda dejstvo je, da so povojni poboji zaradi svoje psihopatologije zasenčili vse druge, tudi pozitivne plati socialne revolucije in oboroženega odpora proti okupatorjem (1941-1945). Prekletstvo zločina, ki je za seboj pustil na tisoče žrtev, storilcev pa zgodovina še vedno ni uspela prepoznati, je tudi v tem, da z njim že vse od konca enopartijskega sistema aprila 1990 manipulirata tako levica kot desnica. Trdi, komunistični del levice potihem še danes odobrava pobijanje opozicije, medtem ko bi njihovi siamski dvojčki na ortodoksni desnici povojne poboje izkoristili za beatifikacijo domobranskih kvizlingov.

 

Prav ta dva skrajna pola, sama v sebi izjemno destruktivna, že četrt stoletja dobesedno paralizirata kakršno koli vsebinsko razpravo o rekonciliaciji in spravi. V tem pogledu, to sem zapisal že večkrat, vlogo predsednika Pahorja razumem kot iskreno povezovalno in dobronamerno. Bržkone se tudi v tem skriva del odgovora na vprašanje, zakaj se vanj iz obeh strani tako agresivno zaganjajo stare partijske korifeje, paranoične zaradi bližajočega se biološkega konca in eshatološke izpraznjenosti. Si predstavljate, kako se počuti osemdesetletnik ali devetdesetletnik, ki je vse življenje tajil temno stran svoje "zmagovite revolucionarne mladosti" in na jesen življenja zgrožen spoznal, da je politični in ekonomski model socializma povsod po svetu neslavno pripadel? Da je bilo vse zgrešeno, celo zlagano in zgrajeno na zločinu!? Kriza smisla je še najbolj blaga, takorekoč sartrovska razlaga njegovih muk.

 

Moj tokratni prispevek, to ste verjetno že opazili, bo nekoliko daljši in tudi bolj esejistično navdahnjen (zaradi tega bo objavljen v dveh delih). Kajti če je kdaj priložnost za umirjen in poglobljen razmislek o pokojnikih, potem je to prav prvi november, praznik vseh svetih. Spomin na okoli 1.500 trupel, ki so končala v Hudi jami, njihov izkop oziroma prekop pa je slovenska država v zadnjih desetih letih nekajkrat očitno ovirala, ne more biti zreduciran samo na vprašanje logistike, stroškov in postavitve obeležja na prostoru, kjer bodo posmrtne ostanke teh ljudi ponovno pokopali. Tehnologija iztrebljanja političnih nasprotnikov, kakršno predstavlja Huda jama, presega okvire enkratnega obrednega pokopa in slovesnosti. Zasluži si ustrezno omembo v šolskih učbenikih, znanstvenih delih in - nenazadnje - tudi ureditev v obliki spominskega parka.

 

Da bi si lažje predstavljali razsežnosti psihopatske likvidacije 1.500 ljudi, ki so jih prignali v rudnik in tam likvidirali ali pa celo še žive zmetali v rudniške jaške (potem so celoten rov zazidali z enajstimi pregradami), je Alićeva knjiga Nihče fenomenalno napisana. Faktografsko, skopo, vendar z naravnost ganljivimi poudarki na določenih detajlih. Njegova življenjska zgodba, ki na nek način povzema vzpone in padce slovenske družbe v 20. stoletju, se ne bi mogla bolj simbolično zaplesti - ali pa razplesti, kakor se vzame -, kot se je v trenutku, ko ga je rudniška uprava določila za vodjo izkopavanj v Hudi jami.

 

Mehmedalija, ki je v Slovenijo prišel kot štirinajstletni kandidar za rudarja v odbobju gospodarskega razcveta in izkoriščanja cenejše delovne sile iz južnih republikih tedanje skupne države, je po osamosvojitvi po spletu nesrečnih okoliščin postal - izbrisan. Medtem ko se je boril z birokracijo te države, ki je bila večkrat povsem nečloveška, del njegove družine ni preživel pokola v Srebrenici. Ko si je Mehmedalija Alić utiral pot do okostnjakov, zazidanih za enajstimi stenami, je iskal svojega pogrešanega brata. Ko je izkopaval materialne dokaze zločinov pravne in moralne predhodnice slovenske države, je podoživljal vojno v Bosni in usodo svojih sorodnikov, ki so v njej izgubili svoja življenja.

 

Usoda je res nedojemljiva: ko je šlo za izkopavanja v Hudi jami, je moralno bankrotirani slovenski naciji ogledalo nastavil nekdo, ki se je petdeset let po krvavem povojnem obračunu z opozicijo intimno soočal z izgubo svojih najožjih sorodnikov, pobitih v psihozi vojnih zločinov podobnega ideološkega iracionalizma. Ravno v tem kontekstu, kjer ima Mehmedalija Alić najvišjo možno kredibilnost, se je pokazala rentgenska slika naše kolektivne zavesti; toda slovenski Dorian Gray ni (bil) skrit na podstrešju, temveč v podobi okostnjakov in lobanj zakopan globoko v podzemlju naše podzavesti. V jami hudega imena. Med travmami, ki jih generira prekletstvo zločina brez zločincev.

 

(konec 1. dela)

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
12
Scenarija odpiranja gospodarstva še ni, zagon bo potekal postopoma
6
05.04.2020 20:57
Čeprav se bo gospodarstvo v prihodnjih tednih verjetno začelo zaganjati, bodo ukrepi veljali še nekaj časa, saj virus ne bo ... Več.
Piše: Tine Kračun
Vidne posledice nevidnega orožja
16
05.04.2020 11:00
Trenutna kriza je ob številnih okuženih v domovih za ostarele in ob splošnem eksistenčnem polomu upokojencev dobro pokazala, ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Nebo se nam je v tem tisočletju že drugič zrušilo na glavo
6
05.04.2020 01:05
Sovraštvo do drugih ras, do sosednjih nacij, do ozdravelega z virusom, do novinarjev in novinark, do žensk, da o sovraštvu do ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Pandemija in partikularizem: Velike sile kljub koronavirusu še naprej bolj kot skupne zasledujejo svoje lastne interese
2
04.04.2020 11:40
Prihodnji tedni bodo pokazali, ali bo človeštvo uspelo strniti vrste in ali so države v prizadevanjih za skupno dobro sposobne ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
4
03.04.2020 22:27
Tistim, ki odločate o naših usodah danes in v bodočnosti, namenjam tole pisanje. Tudi mojemu prvemu delodajalcu dr.Dimitriju ... Več.
Piše: Aljoša Pečan
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
13
30.03.2020 23:59
Bližamo se novi prelomni točki v komuniciranju epidemije koronavirusa, in sicer razpravi o dolgotrajnosti izrednih razmer in ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
9
30.03.2020 09:00
Prepričanje, da se epidemiji koronavirusa lahko izognemo, ker pač menimo, da je zadaj zarota, je nevarno. Kot je nevarno ... Več.
Piše: Igor Vlačič
Koronavirus in nogomet: Edina logična odločitev je, da se zaključijo vsa prvenstva
3
29.03.2020 22:53
V nogometu delam več kot štirideset let in takšne situacije, kot je sedaj zaradi koronavirusa, še nismo imeli. Lahko jo ... Več.
Piše: Ivan Simič
Naj živijo gledališke predstave! Pandemija ni vojna, ampak gledališče.
17
28.03.2020 21:02
Gledališče je kot virus podoba uničenja, razdružitev. Ta sprošča sile, razpira možnosti in če so te možnosti in sile črne, nista ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Koronavojna: Izredne razmere v slovenskem gospodarstvu in po celem svetu zahtevajo takojšnje ukrepe!
12
27.03.2020 17:20
Znašli smo se v razmerah, kakršnih v moderni dobi še ni bilo. Ne gre za finančno, ekonomsko, nepremičninsko ali kakršnokoli ... Več.
Piše: Mark Stemberger
Rešitev pred "glasom ulice" je le določena institucionalizacija oblik delovanja četrte veje oblasti
26
26.03.2020 22:30
Četrti veji oblasti se obetajo boljši časi. Ker se bo dovolj veliko število ljudi to šlo in se bo zgodil ključni konsenz o tem, ... Več.
Piše: Miha Burger
Covid-19 ne ubija le ljudi, temveč je tudi medijski virus, ki bo pokončal večino dnevnega tiska
33
26.03.2020 01:00
Pandemija koronavirusa spreminja globalne navade potrošnikov in bo imela revolucionarne posledice na različnih področjih. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Koronavirus med nami: Simptome tega virusa najdemo v politiki, ki ne zmore iskati kompromisov
21
24.03.2020 01:27
Kronavirus je virus, ki ne napade pljuč in sklepov, njegov cilj so značaj in prepričanja. Njegovi simptomi so egoizem, ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Krhek položaj Slovenije v grobi geopolitiki 21. stoletja
8
23.03.2020 13:00
Slovenija in slovenski narod brez dvoma pripadata zahodnemu svetu (EU in NATO) v vseh pogledih. Zgled zajemata iz razvitih ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Ko maske padejo: Kapitalistična koronavojna
52
22.03.2020 10:30
Trenutno imamo na oblasti vlado, ki preočitno ne premore zavidljivega etičnega minimuma in se zdi, da člani ideološke skupine ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kdo bi vedel, kaj bo virus jutrišnjega dne?
11
21.03.2020 22:00
Ilija Hržanovski je dal zgraditi monumentalno scenografijo - Inštitut, v katero je naselil štiristo performerjev, ki so svoje ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Janša, ne ga srat'! Zdaj ni čas za privilegije, politično barantanje ali slabo kadrovsko politiko!
31
21.03.2020 01:30
V zgolj enem tednu je vlada Janeza Janše pokazala vse najboljše, hkrati pa tudi vse najslabše, kar pritiče slovenski politiki. ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Nacionalni populizem in Janez Janša
14
20.03.2020 13:00
Do naraščanja nacionalnega populizma , ni prišlo čez noč, temveč v mnogih letih in iz različnih razlogov. Izraz nacionalni ... Več.
Piše: Keith Miles
Jebi se, koronavirus! (Osamimo virus, ne sebe!)
12
18.03.2020 19:00
Premajhen si, da bi te lahko videl. Niti živ nisi. A ti lažje povem, kaj mislim o tebi, če ti prisodim obliko in občutke. Lahko ... Več.
Piše: Kristijan Musek Lešnik
Zgodbe v času epidemije: Trideset let samote
13
17.03.2020 21:45
V teh dneh pogosto slišimo, naj ostanemo doma, sami. Ukrep imenujejo izolacija, ta čas pa bi lahko imenovali čas samote. Za ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Spletke na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje: Je bil izpad Ivana Eržena posledica sladkega maščevanja njegove predhodnice Nine Pirnat?
Uredništvo
Ogledov: 3,004
02/
"Lobiranje" za gradnjo avtosalona AC Pentlja vse bolj divje, javnim uslužbencem zdaj grozijo že kar po telefonu!
Uredništvo
Ogledov: 2,812
03/
Uredniški komentar: Vojna s koronavirusom bo še trajala, lahko tudi pol leta, zato je poleg zdravja zdaj bistveno ohranjanje delovnih mest
Dejan Steinbuch
Ogledov: 2,069
04/
Spomenica Katedrale svobode: "Slovenija med epidemijo, v izrednih razmerah in potem"
Uredništvo
Ogledov: 1,648
05/
Kaj botruje barvni slepoti v osnovnih definicijah: odgovornost ali krivda?
Igor Vlačič
Ogledov: 1,851
06/
Vidne posledice nevidnega orožja
Simona Rebolj
Ogledov: 1,157
07/
Scenarija odpiranja gospodarstva še ni, zagon bo potekal postopoma
Tine Kračun
Ogledov: 1,103
08/
Kaj prinaša megazakon, "protikorona paket" v bilance gospodarskih družb?
Bine Kordež
Ogledov: 1,026
09/
Devet življenj Boruta Jamnika: Cerarjeva vlada vabi tuje investitorje, Jamnik pa jih preračunljivo odganja
Uredništvo
Ogledov: 8,846
10/
Pisma iz samoizolacije: Razmišljanja o virusu, komunikacijah in digitalizaciji
Aljoša Pečan
Ogledov: 1,148