Novejša zgodovina slovenske demokracije, recimo po letu 1941, je nenavadna. Tik pred začetkom vojne je umrl zgodovinski voditelj Slovenske ljudske stranke in eden najpomembnejših jugoslovanskih funkcionarjev Anton Korošec, med bombardiranjem Beograda pa je umrl še njegov naslednik Fran Kulovec. Del SLS (Krek) se je potem preselil v londonsko vlado, drugi del (Natlačen) je ostal v Ljubljani, kjer so ga oktobra 1942 s poti spravili komunistični aktivisti. V ospredje slovenske politike je prodirala Osvobodilna fronta, ki so jo ustanovile in vodile zunajparlamentarne stranke oz. skupine: (Kidričevi oz. Kardeljevi) komunisti, (Fajfarjevi in Kocbekovi) krščanski socialisti, (Rusovi) domoljubni in proti-klerikalni Sokoli in (Vidmarjevi) kulturniki.

Voditelji OF so bili za Sovjete, voditelji SLS pa so bili razdeljeni med angleške in nemške privržence. Najbolj bistri predstavnik SLS Izidor Cankar si je predstavljal, da bi bilo mogoče v Sloveniji sestaviti (angleško-rusko) koalicijo po zavezniškem vzoru: domobranci naj bi se združili s partizani, vendar ta Cankarjeva predstava zaradi fundamentalizmov na obeh straneh ni bila uresničljiva. Navsezadnje je ruso-filska stran odstranila tudi anglo-filsko stran. Anglofili, kot je bil Cankar, bi nemara lahko preuredili Slovensko ljudsko stranko in ji zagotovili pomemben položaj v povojnem političnem življenju. Vendar to ni bilo mogoče.

Ker so zaničevali parlamentarno demokracijo in ker so si želeli revolucionarno oblast po sovjetskem zgledu, so komunisti z Dolomitsko izjavo vse druge privržence OF preprosto izključili iz politike. Demokratov (ali recimo naslednikov SLS) pa še preprosteje sploh niso pustili zraven. Iz vsega tega se je razvila komunistična diktatura, ki jo je Kardelj imenoval nestrankarski ali nadstrankarski sistem. Ta sistem je trajal do volitev leta 1990, na katerih so poleg preoblečenih starih in svobodoljubnejših mladih komunistov sodelovale nove stranke: Slovenski krščanski demokrati, Slovenska kmečka zveza (ki se je leta 1992 preimenovala v SLS), Slovenska demokratična zveza, Zeleni Slovenije, Socialdemokratska zveza Slovenije in Liberalna stranka (ki jo je vodil Vitomir Gros), ki so se združile v koalicijo Demos.

Demos je priskrbel Sloveniji podobo normalnega političnega življenja, kot je bilo značilno za druge evropske države. Volitve leta 1990 so potrdile slovensko normalnost, ki jo je "kvaril" le relativno visok delež starih strank, ki so izhajale iz tradicije Dolomitske izjave in komunistične diktature po sovjetskem zgledu. Ta tradicija se je rešila pred razkrojem s tem, da je njen model - Sovjetska zveza - propadel šele leta konec 1991, ko se je (ta tradicija) že utrdila. K utrjevanju je prispeval tudi Demos, ki je v njej videl zaveznika v boju zoper Beograd in JLA, skratka zaveznika osamosvojitve. Vendar je Slovenija po letu 1990 dajala vtis normalne demokratične družbe/države. Normalizacija se je - tudi po zaslugi Janeza Drnovška - nadaljevala s pojavom Liberalnih demokratov oz. Liberalne demokracije  Slovenije. V Evropi se dobro ve, kaj so liberalne stranke. Normalnost je trajala vse do prihoda Demokratične stranke upokojencev, ki ji v Evropi ni para, v parlament in v vlado (1996).

Vendar DeSUS ni edina nenavadna, za evropske razmere izjemna, če ne čudaška stranka. Za stranke, kot je DeSUS, uporabljajo v literaturi oznako "stranka, ki ji gre za eno samo stvar" (one issue party), medtem ko za druge stranke pravimo, da so "ljudske stranke" (Volkspartei). Med "enostvarne" stranke navsezadnje sodijo tudi Zeleni, ki pa se vendar razlikujejo od DeSUS-a. Zeleni se potegujejo za splošno veljavno, za vse državljane usodno Stvar. Zanimivo je, da v Sloveniji - drugače kot drugje v Evropi - ni posebnega interesa za to splošno in usodno Stvar.

Ko govorim o nenavadnosti, mislim predvsem na stranke, kot so (bile) Stranka mladih, Zares, Državljanska lista Gregorja Viranta, Pozitivna Slovenija, Zavezništvo Alenke Bratušek in Stranka modernega centra. Za te stranke je značilno, da se vse pojavljajo v imenu ene in iste sugestije: da so potrebni "novi obrazi", "neobremenjene" - čeprav neznane in neizkušene - osebnosti; da je treba misliti na prihodnost, ne na preteklost itn. Utegne se zgoditi, da se bo na prihodnjih volitvah - če postane Borut Pahor predsednik republike - pojavila navedenim podobna stranka Marjana Šarca.

Ko smo ugotovili vse te nenavadnosti, se postavlja vprašanje, ali je nenavadnost omejena na Slovenijo, ali se pojavlja še v drugih evropskih državah ali vsaj v nekdanjih socialističnih državah? O naveličanosti s klasičnimi strankami in o njihovi izčrpanosti je govor tudi drugod, ne le v Sloveniji. V Franciji je letos tradicionalne stranke (socialiste, republikance, nacionaliste, komuniste ... ) porazil Emmanuel Macron z novo stranko, ki se imenuje En Marche (Naprej); v Italiji sta se že v devetdesetih letih pojavili Bossijeva Severna liga in Berlusconijeva Forza Italia (Naprej, Italija), nov pojav pa je Grillovo Gibanje petih zvezdic; na Nizozemskem napreduje Wildersova proti-islamistična stranka Stranka za svobodo. Celo v tradicionalistični Nemčiji, kjer sta doslej vladali socialdemokratska (SPD) in demokrščanska stranka (CDU/CSU), vse bolj uspeva Alternativa za Nemčijo; ponekod (v Veliki Britaniji, v Španiji) pa se v ospredje prebijajo avtonomistične, regionalne in celo separatistične stranke, ki jih je težko označiti kot leve ali desne. V Rusiji vlada Združena Rusija, v Ukrajini Solidarnost - blok Petra Porošenka, na Poljskem Pravo in pravica, na Češkem stranka s preprostim imenom Da (Ano).

Preurejanje političnih odrov, igralskih zasedb in scenografij je povezano z velikimi spremembami ob koncu hladne vojne (1990). Po propadu Sovjetske zveze in drugih komunističnih držav, po terorističnih napadih (2001) in migracijah (2015) dejansko "nič več ni tako, kot je bilo". Komunističnemu antiglobalizmu je sledil kapitalistični globalizem, ki ga skušajo spodnašati gibanja od Occupy Wall Street do zagovornikov preseljevanja narodov, ki si prizadevajo za ukinitev meja (in seveda narodov). Starejši slovenski in najnovejši katalonski primer kažeta, da prisilno ali celo nasilno združevanje narodov (spomnimo se beograjskega gesla En človek, en glas!) naravnost izzivata in spodbujata samoodločbo.

V Sloveniji je politični položaj nenavaden na posebno nenavaden način: pri nas si novih imen strank in novih obrazov ne nadevajo desničarji, ampak - recimo jim - levičarji! Pobudniki in zagovorniki slovenske osamosvojitve se ne bi smeli bati, da si bo "levica" prihodnje leto izmislila novo zvijačo, s katero bi nadaljevala vladavino pridobiteljev, ampak se morajo preprosto priključiti evropskemu svobodoljubnemu gibanju, ki brani nacionalne in evropske tradicije. Vendar premislek o Sloveniji ne bo dovolj, Slovenija je tako rekoč poklicana, da predlaga spremembe v Evropski uniji. Če se bo ta širila - in širiti se bo morala z balkanskimi državami, morda celo s Katalonijo? - bo potrebovala drugačno ureditev in vodstvo, ki ne bo preskušeno le na strankarskih sestankih, ampak na neposrednih, splošnih in poštenih evropskih volitvah. Žal aktualna slovenska vlada tega klica ne sliši!

Leta 2004 so gospodarski in kulturni napredek, neoporečno pošteno in pravično družbo spodbujali slovenski "republikanci". Strankarsko povezovanje na "desnici" je spodbujal Zbor za republiko, ki je bil prebujeni Demos. Zanimivo se mi zdi, da si je večina uspešnih evropskih strank izbrala imena kot napredek, odličnost, solidarnost, pravo in pravica. Nazadnje je (na Češkem) slavila stranka pritrjevanja, ki ima preprosto ime Da! "Da" pomeni aktivnost, gotovost, poštenje, prizadevanje, trdnost, varnost, zanesljivost ...