Povojni pomor v rudniku Huda jama po svoji sadistični izprijenosti ne zaostaja za večino "klasičnih" revolucionarnih in totalitarnih zločinov 20. stoletja v Evropi. Marsikatere celo prekaša, vsekakor pa spominja na tehnologijo pobijanja v Kambodži, ki so jo osvojili Rdeči Kmeri (Khmer Rouge). Za boljše razumevanje tega nečloveškega eksperimenta priporočam izjemni film Polja smrti (Killing Fields, Polja smrti), ki ga je posnel Roland Joffé. Likvidacije Rdečih Kmerov, ki so oblast prevzeli aprila 1975, njihov teror pa je trajal do leta 1979, ko so jih strmoglavili Vietnamci, so po patologiji izvedbe primerljive s Hudo jamo. Vseeno pa so v Kambodži v zadnjih letih za občutek pravice in kaznovanja zločinov naredili več kot pri nas, kjer se zaradi Hude jame in podobnih sramotnih ekscesov pred sodiščem ni znašel še nihče in se - to mi lahko verjamete - tudi nikoli ne bo. Zaradi genocida oziroma zločinov proti človeštvu sta bila leta 2014 na dosmrtni zapor obsojena dva še živeča najvišja predstavnika Pol Potovega režima, 91-letni Nuon Chea in pet let mlajši Khieu Samphan. Šlo je kajpak za simbolično obsodbo, ki jo je pravno procesuiralo kamboško sodstvo pod patronatom OZN, iz česar bi lahko potegnili sklep, da je ključni problem slovenskega pravosodja, ko gre za povojne zunajsodne likvidacije, v bistvu nezmožnost zagotoviti neodvisno in pošteno sojenje. S pomembnim pristavkom: sodišča so paralizirana, če svojega dela predhodno ne opravi tožilstvo, ki mora zločine iz Hude jame obravnavati po uradni dolžnosti. Samo v primeru, ko bi preiskava pokazala, da nihče izmed osumljenih storilcev ni več živ, bi lahko sprejeli argumentacijo, da imamo opravka z zločinom brez zločincev. V nasprotnem pa velja Shakespearjeva misel, da je "nekaj gnilega v deželi Danski", hkrati pa to pomeni tudi to, da je nezaupanje do (pravo)sodnega sistema v Sloveniji upravičeno. Zdi se neverjetno, da so celo v Kambodži izvedli sodni proces, s čemer so na moralni in simbolni ravni kaznovali (2) zločinca in tako zadostili načelu pravičnosti.

Huda jama je zame asociacija z režimom Rdečih Kmerov, iz katerih se slovenski salonski socialisti vsake toliko radi "malce pohecajo", kar bi jim lahko oprostili le v primeru popolne ignorance. Vsi tisti, ki so se kdaj poglobili v Pol Potov režim, vedo, da prijateljski odnosi med Demokratično Kampučijo in titoistično Jugoslavijo niso bili tako prisrčni po naključju. Večina ljudi ne ve, da je arhitekt enega najbolj psihopatskih komunističnih eksperimentov 20. stoletja, rojen kot Saloth Sar in kasneje preimenovan v Pol Pota, po koncu II. svetovne vojne študiral v Parizu. V času Informbiroja je v znak solidarnosti odšel v Zagreb, kjer se je zanimal za študij tekstilne industrije, dejansko pa so ga kot člana francoske komunistične partije, ki se je v sporu med Stalinom in Titom vsaj delno postavila na stran slednjega, najbolj navduševali megalomanski gradbeno-infrastrukturni projekti, pri nas znani kot mladinske delovne brigade. Med našimi delovnimi akcijami in tistimi v kasnejši Demokratični Kampučiji je bilo precej podobnosti, zlasti v masovnosti udeleženih delavcev. A medtem ko so bile pri nas delovne brigade v glavnem prostovoljne, so jih Rdeči Kmeri vodili podobno kot nekoč Egipčani: s suženjsko delovno silo. Bistveno manj razlik je bilo med režimoma glede tehnologije ubijanja; s to razliko, jasno, da je bila Kambodža celo leta 1975 bolj zaostala dežela kot Jugoslavija trideset let pred tem.

***

Ko sem pred desetletjem leti prvič obiskal Kambodžo, sem bil seveda fasciniran nad Angkor Vatom, vendar sem si bolj kot starodavno sveto mesto sredi džungle zapomnil Tuol Sleng, muzej genocida v Phnom Penhu, imenovan tudi S-21, ob tem pa še enega izmed mnogih polj smrti (t.i. killing fields) v predmestju. Še zdaj imam pred očmi idilično podeželjsko veduto: zelena riževa polja, vodni kanali, osamljena palmova drevesa ... Spominski park je bil prilagojen lokalnim razmeram: manjše, precej skromno budistično svetišče in nekaj sprehajalnih poti naokoli. Ko sem previdno stopal po eni izmed njih, sem večkrat opazil razpadajoče kose tkanine, gumbe, dele osebnih predmetov, pa tudi kakšno kost, ki je štrlela iz zbite prsti. Hodim po množičnem grobišču, me je spreletalo. Nekaj centimetrov pod mojimi nogami so bile kosti in lobanje ljudi, ki jim je režim vzel življenje, ker so bili sovražniki ljudstva. Nekateri že zato, ker so nosili očala ali govorili tuj jezik (Rdeči Kmeri so pobili veliko večino inteligence, meščanstva, urbano populacijo pa so pregnali na podeželje, da bi tam pridelovali riž).

Spominjam se, da sem se ustavil pred velikim, starim drevesom. Brez besed in nepremično sem gledal njegovo razpokano, potemnelo lubje. Vodič, ki je stal zraven mene, mi je potiho razložil, da so Rdeči Kmeri ob to drevo razbijali glave novorojenčkom in dojenčkom. Prijeli so jih za noge in jih z vso silo treščili ob grobo drevesno skorjo. Trupelca so potem vrgli v bližnjo jamo, skopano v ilovnata tla.

Ne vem, kako sem ostal miren in na videz neprizadet. Ob odhodu domov sem kupil nekaj knjig o Demokratični Kampučiji, Pol Potu in režimu Rdečih Kmerov. Najbolj me je čudilo to, da nobene ni napisal domačin; vse so nastale izpod peres tujih zgodovinarjev in preučevalcev genocida. Kasneje sem si to uganko vsaj deloma pojasnil s tem, da so Rdeči Kmeri verjetno pobili vse zgodovinarje, zato si ta veda v Kambodži še do danes ni opomogla. Ni pa nujno, da je ta teza povsem pravilna. Če ponovno apliciram na slovenske razmere, se nagibam k odgovoru, da v Kambodži morda še ni dovolj neodvisnih in profesionalnih zgodovinarjev, ki bi se lotili obdobja 1975-1979.

Tisto starodavno drevo mi nikakor ni šlo iz glave. Kasneje, morda ravno takrat, ko so slovenski mediji objavili novico o odkritju trupel v Hudi jami, sem podoživel prav to drevo, obraze umorjenih dojenčkov in nerazložljivo psihopatologijo storilcev. "Zakaj si človek jemlje pravico, da lahko ubije sočloveka?" Ob stavku, ki ga je zapisal Mehmedalija Alić v svoji knjigi Nihče, mi je postalo jasno, da me doživetje kamboškega polja smrti nikoli ni zapustilo in da se sem to spoznal šele ob "odkritju" Hude jame. Dilema zločin ali zločinec je tu posebej boleča, čeprav po mojem včasih niti ni absolutno izključevalna; ni namreč tako zelo pomembno, kdo so bili likvidatorji, kot je pomembno vprašanje, zakaj so to počeli. Naj pojasnim: storilci so morda že zdavnaj v peklu (kje drugje si jih pač ne morem predstavljati), za svoja dejanja nikoli niso odgovarjali, zato je v bistvu vseeno, kdo so bili. Imena, ki ne povejo ničesar. Bi komu kaj pomagalo, če bi po nekem čudežu slovensko pravosodje identificiralo imena likvidatorjev v Hudi jami? Verjetno, da ne. Bi bilo kaj bolje, če bi navedli imena funkcionarjev Ozne ali pa celo visoke funkcionarje tedanjega režima, ki so zločine ukazali? Morda, ampak še vedno stojimo pred eno in isto dilemo: imamo zločin, zločincev pa ne, ker so mrtvi. Seveda bi lahko na deklarativni ravni simbolično posmrtno obsodili zločince, vendar bi šlo zgolj za moralno obsodbo brez kakršnih koli pravnih učinkov. Mrtvemu pač ne morete soditi, vsaj v neki normalni in demokratični družbi ne.

Zaradi tega je manj pomembno, kdo so (bili) zločinci, kot pa to, zakaj so to počeli. Kaj jih je pripravilo do tega, da so počeli grozodejstva, zaradi katerih so tako ali drugače zaznamovane še njihove naslednje generacije. Transgeneracijski prenos travme ni nobena izmišljotina; žal se pri nas s tem fenomenom - vsaj kolikor je meni znano - ne ukvarja (še) noben psihoterapevt. Se pa, denimo, s tem precej obremenjujejo Nemci, ki so zaradi bremena krivde za holokavst preučili potomce vodilnih nacističnih hudodelcev in prišli do zaključkov, ki potrjujejo tezo, da v tretji generaciji na površje udarijo destruktivne sile, kakršne si kot laiki težko predstavljamo. Denimo: dedek je bil zagrizen esesovec, poveljnik koncentracijskega taboršča, vnukinja ali celo pravnukinja pa je narkomanka, ki ima vse možnosti, da bo enkrat umrla zaradi prevelikega odmerka droge.

Kljub starodavni maksimi, da otroci ne bodo in ne smejo odgovarjati za grehe svojih očetov, se zdi, da to ne velja vedno. Če je planetarno zlo univerzalno v svoji izrojenosti in zaradi smrti, ki jo seje, sproža upravičeno pričakovanje maščevanja (retribucije), kdo lahko potemtakem omili njegove posledice za naslednike psihopatskega zločinca? Bog?! Žrtve zločinskih režimov se s tem najbrž ne bi strinjale. Univerzalnost zla je tista, ki relativizira objektivne razlike med esesovci, ki so upravljali s plinskimi celicami in krematoriji, kmerskimi razbijalci otroških glavic in likvidatorji iz Hude jame, o katerih ne vemo takorekoč nič. Univerzalnost zla pomeni, da so njegovi izvajalci govorili različne jezike, pripadali različnim narodom, rasam, da so verjeli v različne ideologije in simbole, toda obenem so bili vsi v enaki meri žrtve iste patologije, ki jih je spremenila v psihopatske sadistične morilce.

Zdi se mi, da se s tem momentom premalo ukvarjamo. Kaj se je dogajalo v glavah in srcih likvidatorjev iz Hude jame in drugih doslej prikritih grobišč? So zločine zagrešili v stanju popolne opitosti, so bili zadrogirani? "Zakaj si človek jemlje pravico, da lahko ubije sočloveka?" Kakšen mora biti takšen človek? Kdo je hujši, tisti, ki da ukaz in nikoli ne vzame življenja nekomu neposredno, ali pa tisti, ki zaradi ukaza fizično opravlja zločinska dejanja? Je Adolf Eichmann kdaj koga ubil? Izraelski sodniki so bili prepričani, da ne, vendar je bil arhitekt logistike "končne rešitve" in so ga zato obsodili na smrt z obešenjem.

Ključno pa je, po mojem, vprašanje vesti. Občutka krivde. Mislite, da likvidatorji svojih zločinov niso nikoli podoživljali? Prepričan sem, da so jih! O, pa še kako! Nekateri šele pred smrtjo, drugi že mnogo prej. Samomori, alkohol, nasilje, deliriji ... Marsikdo ni dočakal naravne smrti. Poleg tega v Sloveniji ni (bilo) malo domov za ostarele in dislociranih psihiatričnih oddelkov, kamor so pošiljali ostarele in onemogle likvidatorje, ki jih je za debelimi zidovi hiralnic srečala vest. Pokojni psihiater Lokar je o tem precej vedel.

***

Ne glede na vso nasilje, smrti, pobijanje in zločine na koncu pridemo do vprašanja odpuščanja. V nepreglednem mozaiku tragedij, povezanih s Hudo jamo, Srebrenico, vojno, revolucijo in umiranjem, je zgodba Mehmedalije Alića pravzaprav krik človeka, ki nikoli ni bil niti nikoli ne bo nihče. Nihče so v resnici tisti, ki so stali in žal še stojijo na temni strani - to so tisti, ki so si sami umazali roke z nečastnimi dejanji, ali pa so brezbrižni do pojavov, ki v normalnem človeku vzbudijo sočutje in ljubezen.

Morda se komu zdi, da molčeča večina slovenske družbe tudi po razkritju zločinov v Hudi jami ostaja enako mentalno kastrirana. Morda se komu zdi, da narod, ki ni zmožen pokopati vseh svojih mrtvih, ne more spoštovati živih. V vsaki od teh dveh dilem se skriva precej resnice. A obenem so med nami tudi ljudje, ki sevajo takšno moralno energijo in premorejo toliko vere v življenje, da nas vse osupnejo. Njihova dejanja nas navdihujejo, njihov pogum nas prepričuje, da so na tem svetu najmanj tri vrednote, ki jih noben tiranski režim in nobeno zlo pod soncem ne moreta izkoreniniti - in to so ljubezen, pravičnost in dobrota.