Komentar

Zločin brez kazni, 2. del: Počiva jezero v tihoti ... na dnu pa spijo okostnjaki

Ni tako zelo pomembno, kdo so bili likvidatorji, kot je pomembno vprašanje, zakaj so to počeli. Storilci so morda že zdavnaj v peklu in za svoja dejanja na tem svetu nikoli niso odgovarjali, zato je v bistvu vseeno, kdo so bili. Imena, ki nam ne povejo ničesar. Bi komu kaj pomagalo, če bi po nekem čudežu slovensko pravosodje identificiralo imena likvidatorjev v Hudi jami? Verjetno, da ne. Bi bilo kaj bolje, če bi navedli imena funkcionarjev Ozne ali pa celo visoke funkcionarje tedanjega režima, ki so zločine ukazali? Morda, ampak še vedno stojimo pred eno in isto dilemo: imamo zločin, zločincev pa ne. Ker so mrtvi. Seveda bi lahko na deklarativni ravni simbolično posmrtno obsodili zločince, vendar bi šlo zgolj za moralno obsodbo brez kakršnih koli pravnih učinkov. Mrtvemu pač ne morete soditi, vsaj v neki normalni in demokratični družbi ne.

01.11.2017 22:38
Piše: Dejan Steinbuch
Ključne besede:   Huda jama   Kambodža   Rdeči Kmeri   Pol Pot   genocid   likvidacije

Ključno pa je, po mojem, vprašanje vesti. Občutka krivde. Mislite, da likvidatorji svojih zločinov niso nikoli podoživljali? Prepričan sem, da so jih!

Povojni pomor v rudniku Huda jama po svoji sadistični izprijenosti ne zaostaja za večino "klasičnih" revolucionarnih in totalitarnih zločinov 20. stoletja v Evropi. Marsikatere celo prekaša, vsekakor pa spominja na tehnologijo pobijanja v Kambodži, ki so jo osvojili Rdeči Kmeri (Khmer Rouge). Za boljše razumevanje tega nečloveškega eksperimenta priporočam izjemni film Polja smrti (Killing Fields, Polja smrti), ki ga je posnel Roland Joffé. Likvidacije Rdečih Kmerov, ki so oblast prevzeli aprila 1975, njihov teror pa je trajal do leta 1979, ko so jih strmoglavili Vietnamci, so po patologiji izvedbe primerljive s Hudo jamo. Vseeno pa so v Kambodži v zadnjih letih za občutek pravice in kaznovanja zločinov naredili več kot pri nas, kjer se zaradi Hude jame in podobnih sramotnih ekscesov pred sodiščem ni znašel še nihče in se - to mi lahko verjamete - tudi nikoli ne bo. Zaradi genocida oziroma zločinov proti človeštvu sta bila leta 2014 na dosmrtni zapor obsojena dva še živeča najvišja predstavnika Pol Potovega režima, 91-letni Nuon Chea in pet let mlajši Khieu Samphan. Šlo je kajpak za simbolično obsodbo, ki jo je pravno procesuiralo kamboško sodstvo pod patronatom OZN, iz česar bi lahko potegnili sklep, da je ključni problem slovenskega pravosodja, ko gre za povojne zunajsodne likvidacije, v bistvu nezmožnost zagotoviti neodvisno in pošteno sojenje. S pomembnim pristavkom: sodišča so paralizirana, če svojega dela predhodno ne opravi tožilstvo, ki mora zločine iz Hude jame obravnavati po uradni dolžnosti. Samo v primeru, ko bi preiskava pokazala, da nihče izmed osumljenih storilcev ni več živ, bi lahko sprejeli argumentacijo, da imamo opravka z zločinom brez zločincev. V nasprotnem pa velja Shakespearjeva misel, da je "nekaj gnilega v deželi Danski", hkrati pa to pomeni tudi to, da je nezaupanje do (pravo)sodnega sistema v Sloveniji upravičeno. Zdi se neverjetno, da so celo v Kambodži izvedli sodni proces, s čemer so na moralni in simbolni ravni kaznovali (2) zločinca in tako zadostili načelu pravičnosti.

 

Huda jama je zame asociacija z režimom Rdečih Kmerov, iz katerih se slovenski salonski socialisti vsake toliko radi "malce pohecajo", kar bi jim lahko oprostili le v primeru popolne ignorance. Vsi tisti, ki so se kdaj poglobili v Pol Potov režim, vedo, da prijateljski odnosi med Demokratično Kampučijo in titoistično Jugoslavijo niso bili tako prisrčni po naključju. Večina ljudi ne ve, da je arhitekt enega najbolj psihopatskih komunističnih eksperimentov 20. stoletja, rojen kot Saloth Sar in kasneje preimenovan v Pol Pota, po koncu II. svetovne vojne študiral v Parizu. V času Informbiroja je v znak solidarnosti odšel v Zagreb, kjer se je zanimal za študij tekstilne industrije, dejansko pa so ga kot člana francoske komunistične partije, ki se je v sporu med Stalinom in Titom vsaj delno postavila na stran slednjega, najbolj navduševali megalomanski gradbeno-infrastrukturni projekti, pri nas znani kot mladinske delovne brigade. Med našimi delovnimi akcijami in tistimi v kasnejši Demokratični Kampučiji je bilo precej podobnosti, zlasti v masovnosti udeleženih delavcev. A medtem ko so bile pri nas delovne brigade v glavnem prostovoljne, so jih Rdeči Kmeri vodili podobno kot nekoč Egipčani: s suženjsko delovno silo. Bistveno manj razlik je bilo med režimoma glede tehnologije ubijanja; s to razliko, jasno, da je bila Kambodža celo leta 1975 bolj zaostala dežela kot Jugoslavija trideset let pred tem.

 

 

***

 

Ko sem pred desetletjem leti prvič obiskal Kambodžo, sem bil seveda fasciniran nad Angkor Vatom, vendar sem si bolj kot starodavno sveto mesto sredi džungle zapomnil Tuol Sleng, muzej genocida v Phnom Penhu, imenovan tudi S-21, ob tem pa še enega izmed mnogih polj smrti (t.i. killing fields) v predmestju. Še zdaj imam pred očmi idilično podeželjsko veduto: zelena riževa polja, vodni kanali, osamljena palmova drevesa ... Spominski park je bil prilagojen lokalnim razmeram: manjše, precej skromno budistično svetišče in nekaj sprehajalnih poti naokoli. Ko sem previdno stopal po eni izmed njih, sem večkrat opazil razpadajoče kose tkanine, gumbe, dele osebnih predmetov, pa tudi kakšno kost, ki je štrlela iz zbite prsti. Hodim po množičnem grobišču, me je spreletalo. Nekaj centimetrov pod mojimi nogami so bile kosti in lobanje ljudi, ki jim je režim vzel življenje, ker so bili sovražniki ljudstva. Nekateri že zato, ker so nosili očala ali govorili tuj jezik (Rdeči Kmeri so pobili veliko večino inteligence, meščanstva, urbano populacijo pa so pregnali na podeželje, da bi tam pridelovali riž).

 

Spominjam se, da sem se ustavil pred velikim, starim drevesom. Brez besed in nepremično sem gledal njegovo razpokano, potemnelo lubje. Vodič, ki je stal zraven mene, mi je potiho razložil, da so Rdeči Kmeri ob to drevo razbijali glave novorojenčkom in dojenčkom. Prijeli so jih za noge in jih z vso silo treščili ob grobo drevesno skorjo. Trupelca so potem vrgli v bližnjo jamo, skopano v ilovnata tla.

 

Ne vem, kako sem ostal miren in na videz neprizadet. Ob odhodu domov sem kupil nekaj knjig o Demokratični Kampučiji, Pol Potu in režimu Rdečih Kmerov. Najbolj me je čudilo to, da nobene ni napisal domačin; vse so nastale izpod peres tujih zgodovinarjev in preučevalcev genocida. Kasneje sem si to uganko vsaj deloma pojasnil s tem, da so Rdeči Kmeri verjetno pobili vse zgodovinarje, zato si ta veda v Kambodži še do danes ni opomogla. Ni pa nujno, da je ta teza povsem pravilna. Če ponovno apliciram na slovenske razmere, se nagibam k odgovoru, da v Kambodži morda še ni dovolj neodvisnih in profesionalnih zgodovinarjev, ki bi se lotili obdobja 1975-1979.

 

Tisto starodavno drevo mi nikakor ni šlo iz glave. Kasneje, morda ravno takrat, ko so slovenski mediji objavili novico o odkritju trupel v Hudi jami, sem podoživel prav to drevo, obraze umorjenih dojenčkov in nerazložljivo psihopatologijo storilcev. "Zakaj si človek jemlje pravico, da lahko ubije sočloveka?" Ob stavku, ki ga je zapisal Mehmedalija Alić v svoji knjigi Nihče, mi je postalo jasno, da me doživetje kamboškega polja smrti nikoli ni zapustilo in da se sem to spoznal šele ob "odkritju" Hude jame. Dilema zločin ali zločinec je tu posebej boleča, čeprav po mojem včasih niti ni absolutno izključevalna; ni namreč tako zelo pomembno, kdo so bili likvidatorji, kot je pomembno vprašanje, zakaj so to počeli. Naj pojasnim: storilci so morda že zdavnaj v peklu (kje drugje si jih pač ne morem predstavljati), za svoja dejanja nikoli niso odgovarjali, zato je v bistvu vseeno, kdo so bili. Imena, ki ne povejo ničesar. Bi komu kaj pomagalo, če bi po nekem čudežu slovensko pravosodje identificiralo imena likvidatorjev v Hudi jami? Verjetno, da ne. Bi bilo kaj bolje, če bi navedli imena funkcionarjev Ozne ali pa celo visoke funkcionarje tedanjega režima, ki so zločine ukazali? Morda, ampak še vedno stojimo pred eno in isto dilemo: imamo zločin, zločincev pa ne, ker so mrtvi. Seveda bi lahko na deklarativni ravni simbolično posmrtno obsodili zločince, vendar bi šlo zgolj za moralno obsodbo brez kakršnih koli pravnih učinkov. Mrtvemu pač ne morete soditi, vsaj v neki normalni in demokratični družbi ne.

 

Zaradi tega je manj pomembno, kdo so (bili) zločinci, kot pa to, zakaj so to počeli. Kaj jih je pripravilo do tega, da so počeli grozodejstva, zaradi katerih so tako ali drugače zaznamovane še njihove naslednje generacije. Transgeneracijski prenos travme ni nobena izmišljotina; žal se pri nas s tem fenomenom - vsaj kolikor je meni znano - ne ukvarja (še) noben psihoterapevt. Se pa, denimo, s tem precej obremenjujejo Nemci, ki so zaradi bremena krivde za holokavst preučili potomce vodilnih nacističnih hudodelcev in prišli do zaključkov, ki potrjujejo tezo, da v tretji generaciji na površje udarijo destruktivne sile, kakršne si kot laiki težko predstavljamo. Denimo: dedek je bil zagrizen esesovec, poveljnik koncentracijskega taboršča, vnukinja ali celo pravnukinja pa je narkomanka, ki ima vse možnosti, da bo enkrat umrla zaradi prevelikega odmerka droge.

 

Kljub starodavni maksimi, da otroci ne bodo in ne smejo odgovarjati za grehe svojih očetov, se zdi, da to ne velja vedno. Če je planetarno zlo univerzalno v svoji izrojenosti in zaradi smrti, ki jo seje, sproža upravičeno pričakovanje maščevanja (retribucije), kdo lahko potemtakem omili njegove posledice za naslednike psihopatskega zločinca? Bog?! Žrtve zločinskih režimov se s tem najbrž ne bi strinjale. Univerzalnost zla je tista, ki relativizira objektivne razlike med esesovci, ki so upravljali s plinskimi celicami in krematoriji, kmerskimi razbijalci otroških glavic in likvidatorji iz Hude jame, o katerih ne vemo takorekoč nič. Univerzalnost zla pomeni, da so njegovi izvajalci govorili različne jezike, pripadali različnim narodom, rasam, da so verjeli v različne ideologije in simbole, toda obenem so bili vsi v enaki meri žrtve iste patologije, ki jih je spremenila v psihopatske sadistične morilce.

 

Zdi se mi, da se s tem momentom premalo ukvarjamo. Kaj se je dogajalo v glavah in srcih likvidatorjev iz Hude jame in drugih doslej prikritih grobišč? So zločine zagrešili v stanju popolne opitosti, so bili zadrogirani? "Zakaj si človek jemlje pravico, da lahko ubije sočloveka?" Kakšen mora biti takšen človek? Kdo je hujši, tisti, ki da ukaz in nikoli ne vzame življenja nekomu neposredno, ali pa tisti, ki zaradi ukaza fizično opravlja zločinska dejanja? Je Adolf Eichmann kdaj koga ubil? Izraelski sodniki so bili prepričani, da ne, vendar je bil arhitekt logistike "končne rešitve" in so ga zato obsodili na smrt z obešenjem.

 

Ključno pa je, po mojem, vprašanje vesti. Občutka krivde. Mislite, da likvidatorji svojih zločinov niso nikoli podoživljali? Prepričan sem, da so jih! O, pa še kako! Nekateri šele pred smrtjo, drugi že mnogo prej. Samomori, alkohol, nasilje, deliriji ... Marsikdo ni dočakal naravne smrti. Poleg tega v Sloveniji ni (bilo) malo domov za ostarele in dislociranih psihiatričnih oddelkov, kamor so pošiljali ostarele in onemogle likvidatorje, ki jih je za debelimi zidovi hiralnic srečala vest. Pokojni psihiater Lokar je o tem precej vedel.

 

 

***

 

Ne glede na vso nasilje, smrti, pobijanje in zločine na koncu pridemo do vprašanja odpuščanja. V nepreglednem mozaiku tragedij, povezanih s Hudo jamo, Srebrenico, vojno, revolucijo in umiranjem, je zgodba Mehmedalije Alića pravzaprav krik človeka, ki nikoli ni bil niti nikoli ne bo nihče. Nihče so v resnici tisti, ki so stali in žal še stojijo na temni strani - to so tisti, ki so si sami umazali roke z nečastnimi dejanji, ali pa so brezbrižni do pojavov, ki v normalnem človeku vzbudijo sočutje in ljubezen.

 

Morda se komu zdi, da molčeča večina slovenske družbe tudi po razkritju zločinov v Hudi jami ostaja enako mentalno kastrirana. Morda se komu zdi, da narod, ki ni zmožen pokopati vseh svojih mrtvih, ne more spoštovati živih. V vsaki od teh dveh dilem se skriva precej resnice. A obenem so med nami tudi ljudje, ki sevajo takšno moralno energijo in premorejo toliko vere v življenje, da nas vse osupnejo. Njihova dejanja nas navdihujejo, njihov pogum nas prepričuje, da so na tem svetu najmanj tri vrednote, ki jih noben tiranski režim in nobeno zlo pod soncem ne moreta izkoreniniti - in to so ljubezen, pravičnost in dobrota.

KOMENTIRAJTE
PRIKAŽI KOMENTARJE
24
Uredniški komentar: Ko vrag odnese šalo, narod dobi policijsko uro in nove omejitve
2
19.10.2020 22:45
Vsak dan smo bližje trenutku, ko ne bo imelo več nobenega smisla iskati razlogov in krivcev za to, da smo kot država in nacija ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
21
18.10.2020 20:28
Slovenija se sooča s silovitim drugim valom Covida. Lahko bi rekli, da je bila naša fašistoidna vlada očitkom navkljub premalo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
17
18.10.2020 11:00
Naš predsednik vlade javnost redko sploh ogovori. Popolno nasprotje komunikacije in odnosa do državljanov, kakršnega vodi na ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Kvartet med epidemijo: Predstava, ki je ne bo nihče nikoli videl
2
17.10.2020 20:40
Pred menoj je knjiga, namenjena predstavi, ki je ne bo nihče nikoli videl. Knjiga je posebne vrste umetniško delo, ki ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
18
14.10.2020 21:30
Neverjetno, ampak Karl V. Erjavec je ponovno postal predsednik upokojenske stranke še pred formalnim kongresom stranke, ki bo ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Vse skupaj: O preteklosti in prihodnosti, medijih in protivladni histeriji
8
13.10.2020 21:00
Po tridesetih letih in ne glede na volilni sistem bo potrebno rehabilitirati konservativni in konstruktivni del slovenskega ... Več.
Piše: Dimitrij Rupel
Pasti rebalansa 2020: Koliko denarja za novi koronavirus bo požrla t.i. globoka država?
3
11.10.2020 22:40
Oblast se ni odločila le za ohranjanje stabilnosti velikih sistemov in kapitala, temveč je delovala na planu ohranitve ... Več.
Piše: Zvjezdan Radonjić
Jože P. Damijan ne more biti KUL, če ženske zmerja s kurbami in vladi očita, da je fašistoidna?
16
11.10.2020 21:00
Slovenija je končno dobila načelno koalicijo, ki lahko prepreči zdrs v iliberalno demokracijo. Koalicija ustavnega loka (KUL) bo ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Elektrike ni. Vse je samo - magnetizem.
4
10.10.2020 21:00
V petindvajsetih letih odkar je zaključil svoje izobraževanje naSchool of Audio EngineeringvAmsterdamu, se je izoblikoval v ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Uredniški komentar: Drugi val je udaril med nas, čaka nas dolga in težka zima!?
17
09.10.2020 00:00
Navdušeno navijanje za Rogliča in Pogačarja v drugi polovici septembra je krivuljo okužb z novim koronavirusom že pred desetimi ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
Kratek esej o plačah: Je nagrajevanje v Sloveniji pošteno in pravično?
3
07.10.2020 21:59
Ena najbolj pogostih debat bo vedno o poštenem in pravičnem nagrajevanju in obdavčevanju dohodkov. Pri tem si seveda poštenost ... Več.
Piše: Bine Kordež
Dnevnik iz karantene: Prvo neposredno bitko s koronavirusom smo dobili, a vojna bo še prekleto dolga.
4
06.10.2020 21:44
Dan po koncu karantene je oblačen, a za nas sije sonce. Stran od množic se sprehodimo po mestu in uživamo na svobodi. Čakamo na ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Bi Trumpova zmaga na novembrskih volitvah res prinesla konec sveta, kot ga poznamo?
7
04.10.2020 23:00
Komentar smo prejeli nekaj ur pred uradnim sporočilom iz Bele hiše, da je bil predsednik Donald Trump pozitiven na testu za ... Več.
Piše: Božo Cerar
Pismeni, polpismeni in nepismeni: Če ne bomo brali, nas bo pač pobralo
8
04.10.2020 11:00
Po bralni pismenosti odraslih se Slovenci spotikamo na dnu lestvice razvitih držav, ki so članice združenja OECD. Najbolj ... Več.
Piše: Simona Rebolj
Modernistična svetloba Mileta Koruna: Večno vračanje k tistemu, česar še nikoli ni bilo
2
03.10.2020 21:55
Po petintridesetih letih imam namen komentirati umetniško gesto Mileta Koruna v predstavi Šest oseb išče avtorja . Poleg tega pa ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
Ali je obstoječi medgeneracijski sistem financiranja pokojnin vzdržen - in pravičen?
11
01.10.2020 22:00
Predlog dvigovanja upokojitvene starosti na 67 let ali še kako leto več doživlja veliko nasprotovanj. Razumljivo, da nekdo, ki ... Več.
Piše: Bine Kordež
Tovariši, priznajte si: Kordiševa Levica je res "shithole", usrana luknja slovenske parlamentarne demokracije!
11
30.09.2020 21:43
Spodobnost je vzel hudič. Podobno kot politični tednik Mladina v vlogi glavnega medijskega propagandista stranke Levica čedalje ... Več.
Piše: Dejan Steinbuch
75 let OZN: Stara gospa s finančnimi problemi, ki je nihče več ne jemlje prav resno
5
28.09.2020 20:03
Tri četrt stoletja je vsekakor dovolj dolgo obdobje za oceno uspešnosti te največje svetovne organizacije, njenih dobrih plati ... Več.
Piše: Božo Cerar
Deset provokativnih vprašanj za zagovornike informativnih oddaj javne RTV Slovenija
13
27.09.2020 20:50
Levi intelektualci nas svarijo o nevarnosti, ki preti javni radioteleviziji. Ogroža jo Janševa vlada, ki RTV želi orbanizirati, ... Več.
Piše: Andrej Capobianco
Svoboda? To je tisto, kar fizično boli, ko je ni
3
27.09.2020 07:00
Zdaj že lahko brez zadržka zapišem, da je človeška vrsta prišla do trenutka velikega obrata, ki je odločilen za našo zahodno ... Več.
Piše: Dragan Živadinov
1 2 3 4 5  ... 

Najbolj brano

01/
Kakšno cepivo potrebuje Slovenija, da bo imuna pred bolnimi politiki?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.707
02/
Jože P. Damijan ne more biti KUL, če ženske zmerja s kurbami in vladi očita, da je fašistoidna?
Andrej Capobianco
Ogledov: 3.539
03/
Pasti rebalansa 2020: Koliko denarja za novi koronavirus bo požrla t.i. globoka država?
Zvjezdan Radonjić
Ogledov: 2.172
04/
Afera mazači: Odprto pismo nekemu poslancu
Domen Gorenšek
Ogledov: 1.913
05/
Pismo urednikom in novinarjem: Slovenija ponovno potrebuje angažma ljudi, ki so sposobni artikulirati duh časa!
Uredništvo
Ogledov: 2.135
06/
Za drugi val koronavirusa smo odgovorni vsi: Državljani, vlada, opozicija, mediji in kolesarji!
Andrej Capobianco
Ogledov: 1.551
07/
Vse skupaj: O preteklosti in prihodnosti, medijih in protivladni histeriji
Dimitrij Rupel
Ogledov: 1.623
08/
Je primitivizem družbeno sprejemljiva politična opredelitev?
Simona Rebolj
Ogledov: 1.655
09/
Znani televizijski voditelj na CNN po le treh mesecih izgubil imunost na Covid-19!
Uredništvo
Ogledov: 1.567
10/
Uredniški komentar: Drugi val je udaril med nas, čaka nas dolga in težka zima!?
Dejan Steinbuch
Ogledov: 3.447