Zapis o katastrofalnem stanju na področju financiranja znanosti v Sloveniji nastaja na večer obeleževanja častitiljive obletnice reformacije. Eden od vzrokov za moje pisanje je okrogla miza v organizaciji pogosto prezrtega Slovenskega gospodarskega in raziskovalnega združenja v Bruslju, ki ga vodi dr. Draško Veselinovič. Okrogla miza se je zgodila v "hramu slovenskega gospodarstva", na njej pa je bilo govora prav o temi mojega zapisa – torej o stanju na področju financiranja slovenske znanosti. Verjeli ali ne, stopnja financiranja znanosti v Sloveniji je najnižja v Evropi! Navedeni podatek ima posebno vrednost ob dejstvu, da se odlično obiskane okrogle mize z najpomembnejšimi govorci, ki jih v tem trenutku lahko najdemo v Sloveniji, ni udeležil ne državni sekretar ministrstva za izobraževanjem znanost in šport, ne ministrica Maja Makovec Brenčič, ki je takrat že v celoti zaključila svojo neuspešno predsedniško volilno kampanjo, za katero je po nekaterih podatkih porabila 100.000 evrov.
Najprej moti, da lahko konec leta 2017 še slišimo izgovore, ki se nanašajo na slovensko posebnost z imenom ZUJF oziroma Zakon za uravnoteženje javnih financ, ki je bil v letu 2012 potreben za uravnoteženje izgub, nastalih v mandatu 2004-2008. Naslednji moteč izgovor je ena redkih izjav, ki se jih kot pijanec plota oprijema rekorderka v interpelacijah – ministrica za zdravstvo (in nikakor ne za zdravje!) Milojka Kolar Celarc. Namreč, da je bilo v njenem času opravljenega več kot kadarkoli prej pod katerim koli ministrom ali v času katere koli vlade. Da tovrstnih iracionalnih izjav najmanj ne raztrgajo predstavniki medijev, je odraz stanja v slovenskih medijih in ponovno rezultat kontinuiranih načrtnih pritiskov kapitala na obvladovanje medijev v Sloveniji, ki so svoj moderni presežek prav tako doživeli v mandatu 2004-2008. In kot najpomemnejše – moti, da opozorila in pozitivne kritike osebe z zavidljivo in vsega spoštovanja vredno znanstveno kariero; osebe, ki je predsednica Sveta za znanost Republike Slovenije (imenovana v mandatu ministra Jerneja Pikala); osebe, ki bi ji moral predsednik republike Borut Pahor v aktualnem (in ne naslednjem) izročiti posebno odlikovanje za vsa dolgoletna prizadevanja na področju znanosti; osebe, ki je zadnjih dvajset let (!) direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo - dr. Tamara Turnšek Lah - ne dotaknejo prav nikogar! Z redko izjemo prej navedenega Draška Veselinoviča in njemu podobnih, žal ne-odločevalcev.
Da na osnovi njenih besed ne posvetijo vsi možni alarmi v Javni agenciji za raziskovalno dejavnost (ARRS), je razumljivo, saj je njen direktor bivši državni sekretar, kar je v Sloveniji politična funkcija, in kot tak zgolj nadaljuje politiko, ki jo je snoval v stranki, ki formalno ne obstaja (več), neformalno pa je njen vpliv višji oziroma večji kot vpliv katere koli parlamentarne stranke. Morebiti z izjemo Slovenske demokratske stranke. Da tovrstna opozorila, ki temeljijo na mednarodno preverjenih verodostojnih podatkih, ne povzročijo alarma na resornem ministrstvu, je prav tako razumljivo, saj aktualni državni sekretar v politiki nima omembe vredne moči, slednja je omejena del industrije, ministrica pa je svoj nivo razumevanja svoje funkcije in stanja v Sloveniji jasno izrazila z rezultatom na predsedniških volitvah. Namesto, da bi oseba, ki je v svojem mandatu tako rekoč usodno omajala ugled izobraževanja in znanosti z osebno vpletenostjo v afero davkoplačevalcem nepredstavljivih dodatkov za stalno pripraljenost, naredila vse, da bi popravila ugled stroke in jo ustrezno pozicionirala doma in v svetu, od stroke beži. Kar je, navsezadnje, najmanj razumljivo.
Kar ni razumljivo, je, da ne zasvetijo alarmi kopice svetovalcev za javno podobo vodstva izvršilne oblasti v Sloveniji in ne nazadnje samega predsednika vlade Mira Cerarja. Je problem, da se boji očitkov, da skrbi za svoje kolege? Je možno, da ne sliši opozoril, ne vidi mednarodno primerljivih verodostojnih podatkov? Seveda ne.
In že smo pri možnih vzrokih za zgoraj našteta agregatna stanja resornih odločevalcev. Ker zdravorazumskih razlogov ni, ker ni res, da sredstev ni (dovolj), saj je jasno, da prioritete postavlja vlada, sprejema pa državni zbor, nam ne preostane drugega, kot da pogled obrnemo:
Komu je v interesu, da je stanje v slovenski znanosti in raziskovanju tako katastrofalno?
Kdo pri slednjem najbolj profitira?
In glej ga zlomka, na vrhu tovrstnega spiska najdemo tuja podjetja in in javno-zasebne institucije, ki tako ali drugače tekmujejo tudi na slovenskem trgu za tržne deleže in javna in zasebna sredstva. Njim najverjetneje ne odgovarja, da bi imeli v opredeljenem boju dodatne konkurente. V primeru Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) in, kot vse kaže, načrtnega omejevanja njegovega razvoja s strani resorne ministrice in stranke SMC pri projektu, za katerega ima vrhunski mednarodno priznani inštitut pridobljena vsa dovoljenja in oprijemljivo finančno konstrukcijo, z lahkoto naštejemo tuja podjetja in javno-zasebne institucije, ki jim rast in razvoj NIB nikakor ni po godu. Ostaja vprašanje, če je mar možno, da je tovrsten interes dovolj visok, da omejuje slovenskega zakonodajalca v vlogi podpore slovenske znanosti? Zgodovina odločevalskega procesa na žalost govori v prid tovrstni bogokletni, napaka, slovenstvakletni tezi.
V tem mesececu bo potekala zadnja proračunska seja v aktualni sestavi državnega zbora. Predvideno večje število poslank in poslancev bo zadnjič v svoji karieri imelo možnost pritiska na tipko, ko bodo potrjevali proračunske izdatke in prioritete razvoja domovine (!). Njihova odločitev o podpori posameznim razojnim projektom sicer težko vpliva na spremembo volilnega uspeha oziroma neuspeha politične stranke, ki jo zastopajo, lahko pa vpliva na osebni ugled in integriteto posameznika ali posameznice ob odhodu iz "hrama demokracije". Tudi zavoljo njihovih naslednikov. Ne v hramu demokracije.
Gregor Kos je nekdanji generalni sekretar Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, sicer pa tudi priznani strokovnjak za odnose z javnostmi in digitalne komunikacije.