Redko premišljujem tisto, kar mi je najbližje. Tudi danes ne bo kaj prida drugače, saj zelo redko manifestiram svoje postgravitacijske oblike. Tako bo ostalo tudi v bodoče. Najraje reflektiram tisto, kar mi je tuje, a je istočasno občudovanja vredno. Točno to je zame Antonin Artaud! Želim si, da bi v vas vzbudil željo po lepi, antiliterarni gledališki nerazumljivosti. Ne vem zakaj sploh še spoštljivo gledam v hrbet literarnemu gledališču, že pred davnimi desetletji bi ga moral dokončno in v celoti zavreči. Že desetletja me utruja bolj ali manj predvidljiva fabulativna literarnost, ki nas vse skupaj brezprizivno obdaja. Fabulativna književnost je pri nas na oblasti že več kot 100 let.

Po povratku iz Zvezdnega mesta me je čakala na pisalni mizi pisemska ovojnica, v kateri je bila najnovejša izdaja knjige avtorice Mirjane Miočinović, Kruto gledališče s podnaslovom Izvor, eksperimenti in Artaudova sinteza. Premislek o Antoninu Artaudu in njegovem umetniškem življenju me vedno znova pretrese do srhljivih srag. Pred vami bom drugič premišljeval Artaudovo gledališko umetnost. Bil je globoko religiozen, verujoč, a istočasno pretresljivo poln dvomov. Intenzivno je izražal razkol med globoko vero in dvomom, to zmorejo le popolni duhovi. Njegov dualizem je bil veličasten. Ne poznam bolj kompleksnega pogleda, ki bi ga premoglo človeško bitje. Zlo postane nervozno ob takšni poziciji umetnika, začne stresati bes okrog sebe in prav komično opleta z njim.

Današnji komentar imam namen v celoti posvetiti Antoninu Artaudu in njegovemu gledališkemu vdihu brez izdiha. Vsebino komentarja bom reflektiral s pomočjo občutljivosti Mirjane Miočinović.

Neskončno modra redovnica, ki sem jo pred kratkim srečal, me je med drugim opozorila na to, da umetniški duhovi navkljub svojim projekcijam prevečkrat brodimo po lastnem ponosu. Menim, da tega ne bi mogla očitati umetniku Antoninu Artaudu.

Kratka obnova moje refleksije o Antoninu Artaudu, ki sem jo na portalu+ pred pol leta (vir) napisal ob srečanju z Mirjano Miočinović: Artudovo besedišče se nam oglaša kot obrednost, kot se oglaša beseda ob vsaki ponovitvi gledališke predstave. Naloga obrednega postopka je povezovanje s kozmičnim. Tudi v sekularnem svetu. Umetnost je ena od tistih znanj, ki je, kljub temu, da jih občudujemo, nevarnejše od vseh nevarnosti, ki ji pozna človeštvo, predvsem zaradi daljnosežnosti umetniškega delovanja. Tudi zato je umetnost med najbolj odgovornimi poklici. Ne ker oblikuje lepe predmete ali stavke, temveč zato, ker se natančno zaveda tabujev. Ti bi lahko bili eni redkih dokazov, da absolut le obstaja. Od tabuja in njemu lastne zaveze univerzalnemu se v umetnosti lahko osvobodimo le s paradoksom! Tako postanemo svobodni, istočasno pa se emancipiramo od nagona po svobodi. Antonin Artaud s svojo aktivno pozicijo najglobje vere in istočasno najglobjega dvoma izraža sveti paradoks. Konec obnove.

In zdaj vstopimo v sredico obredja: V obredu ne opazujemo kaznovanje človekovega dvoma, temveč na mistični ravni spremljamo zdravilni ukrep. Seveda je človekova nečistost toliko večja, kolikor je pomembnejše pravilo, ki ga je prekršil. Artaud pravi: "Pogosto se zgodi, da noč slabo zajezdi dušo in da s skušnjavami obremenjena in izmučena duša ne ve več dobro, od kod prihaja: ali od zgoraj ali od spodaj, iz svetlobe ali iz teme." Ne glede na to za kateri tabu gre, vselej se izkaže kot prepoved preobračanja utrjenega reda.

Artaud: "Če torej človek sprejeme samega sebe kot bitje brez zanimanja za Boga in brez vprašanj, je le še negiben avtomat, ustvarjalec dologočasja in blaznosti, ki ga je zapustila vsakršna zavest, in iz katerega je zbežala duša - še vedno čista duša, ki je začutila, da se bliža trenutek, ko bo avtomat izlegel zver, zver pa obscenga demona." Vsi obredi temeljijo na načelu, ki razloži nečisto naravo tistega, ki je zagrešil prepovedano dejanje. Temeljni značaj svetega je "sam postopek", kako se sveto izdela. Kako se umetnina ustvari ali, nasprotno, kako se umetnina proizvede. To sta dva enakovredna, a iz različnih izhodišč sprožena procesa. Dogodki, ki so se mi zvrstili v zadnjih dneh, so bili tako intenzivni, da jih je smiselno reflektirati z besedno zvezo - delovanje v budnem stanju.

Vsi mi smo Artaudova notranjost! Polna metafizke, strahu in kužnih bolezni.

Njegova gledališka razvojna črta zavrača kakršnokoli posnemanje česarkoli, bodisi psihološkega, moralnega ali socialnega. Zavrača gledališko umetnost, ki jemlje za svoj postopek iz literarnega nabora. Artaud dosledno zavrača gledališče kot zabavo. Zabava je človeška dejavnost, ki je oddaljena svetlobna leta stran od resnice. Artaud ne more sprejeti ideje gledališča kot nenehnega ponavljanja vseobsegajočega smisla napovedanega iz dejanja. Artaud se je zavzemal za gledališko gledališče kot samostojen medij, ki izhaja iz sebi značilnih sredstev, s sebi značilnim izražanjem, ki ga nima noben drug medij. Predvsem pa zanj gledališče ni prepis že poprej ustvarjenega smisla, temveč zapis lastnih pomenov. To je tisto, kar imenuje kruto gledališče. Njegov osrednji napor je bil usmerjen v to, da gledališče odmakne od literature. Zahteva povratek gledališča h gledališču, zahteva vizualno harmonijo predstave in surovost do sebe in do drugih. Osrednji dvom, ki vodi Antonina Artauda, je usmerjen proti zahodni civilizaciji, ki je že zdavnaj izgubila stik z metafiziko.

Spanje in smrt.

Pozitivni obredi, ki izvršujejo sakralizacijo ali posvetitev človekovega bivanja, so mnogi. Od ceremonij, ki se nanašajo na prednike ali pa iniciacije mladih ljudi. Vse to služi temu, da živi ali mrtvi posamezniki dosežejo status, ki hkrati presega in istočasno potrjuje človekovo bivanje, zapiše Jean Cazeneuve v knjigi Sociologija obreda, in nadaljuje, da je bistveno to, da se opredeli vloga, ki jo imajo v religioznem življenju predniki. Človekova udeleženost pri svetem arhetipu je njegova lastna vloga bivanja, ki vzpostavi mitsko razmerje s predniki. Zato Antonin Artaud zahteva povratek gledališča k obredju. Približevanje resnici se poruši v tistem trenutku, ko gledališče ne vstopa več v bistveno s pomočjo obredja, temveč s svojo mimetično igralsko aparaturo začne oponašati življenje. S tem se potencira neznosna umetelnost. To je takrat, ko rečemo, da je na odru skoraj tako kot v življenju. Temu se Antonin Artaud upre z vsem svojim znanjem o metafizičnih stvareh.

V finalu knjige o Antoninu Artaudu nam Mirjana Miočinović proizvede fascinanten mehanizem obrata, ko v tekst uvede marksističnega gledališkega reformatorja Bertolta Brechta, njegovo ravno tako veličastno sintezo, imenovano epsko gledališče, zato da bi ob njej bolj zasvetile Artaudove besede: Bisteveno je to, da se opredelijo vloge, človekova udeleženost pri svetem arhetipu. Pri Brechtu gledamo arhetip v pogledu na več generacij, ki se osmišljajo v zgodovinskih operacijah z metodo potujitve. Potujitev pa nam omogoča ravnovesje bivanja na planetu, da ne zblaznimo. Ne Artaud, ne Brecht ne spremljata na odru majhnih, preračunljivih moralnih bolečin, ne majhnih mestnih kompleskov, temveč tuzemsko in metafizično znakovje, ki nam z odra zapoje. Ne! Skupaj z odrom nam zapoje:

"Med temi znamenji je bilo znamenje križa, kot ga delajo katoliki, bilo pa je nešteto drugih. O vsem tem sem že pripovedoval v svojih rokopisih in v prihodnjih dneh bom to poskušal še enkrat opisati. Dotlej bodite prepričani o moji najtoplejši in najiskrenejši naklonjenosti."

(Antonin Artaud, Psihiatrična bolnišnica, Ulica Vieux Sens 1, Rodez, Aveyron)