V zadnjem mesecu smo na portalu+ objavili nadpovprečno veliko število prispevkov o Kataloniji. Brez lažne skromnosti lahko rečem, da smo se kljub svoji majhnosti med slovenskimi mediji v tem pogledu nadpovprečno dobro odrezali. Na to kaže tudi dvig branosti, ki je oktobra presegel 70.000 enkratnih mesečnih uporabnikov (unique users), med katerimi je Google Analytics zaznal okoli 5.000 španskih (katalonskih) IP naslovov. V tem času me je marsikdo radovedno spraševal, kako to, da smo se kot medij tako očitno izpostavili glede katalonskega vprašanja. Zakaj smo se? Ne zaradi moje osebne kaprice ali pa celo zato, ker bi nas - no, pa še številnih drugih Slovencev, ki so se izpostavili kot zagovorniki pravice Katalonije do samoodločbe - katalonska vlada podkupila. Prav ste prebrali. Da sem prejel denar za podporo Kataloniji, so me na tviterju obtoževali neki Španci (?), pri čemer me je skoraj sočasno dober poznavalec socialnih medijev opozoril, da naj bi španska vlada angažirala armado spletnih aktivistov, da bi izboljšali njeno javno podobo, hkrati pa omadeževali Katalonijo oziroma katalonske secesionistične voditelje. O tem, da na svetovnem spletu že poldrugi mesec divja vojna na Pirinejskem polotoku, ni nobenega dvoma. Konec koncev je vlada v Madridu s hekerskimi napadi in elektronskim motenjem 1. oktobra uspela onesposobiti več naprav za elektronsko glasovanje na referendumu o neodvisnosti Katalonije. Še bolj se je načrt za širšo medijsko podreditev uporne province izkazal v nameri Madrida, da vzpostavi nadzor nad tremi strateško pomembnimi katalonskimi mediji: televizijo TV3, katalonskim radiom ter tiskovno agencijo ACN, o čemer je naš portal prav tako že poročal (vir).

Catalonia Today je za bralce portala+ dostopna v pdf verziji tukaj.

Portal+ se je prejšnji mesec angažiral tudi kot platforma Izjave skupine intelektualcev o Kataloniji (vir), ki sta jo skupaj z mojo malenkostjo sooblikovala Dimitrij Rupel in Boštjan M. Zupančič, podpisali pa tudi Marko Voljč, Laris Gaiser, Mitja Čander, Maja Čepin Čander, Jurij Paljk, Bernard Nežmah, Franci Zavrl, Sebastjan Jeretič, Blaž Mrevlje, Dunja Zupančič, Dragan Živadinov, Demeter Bitenc, Borut Trekman, Bojan Brezigar, Samo Vesel, Drago Gajo, Gregor Mesarič, Jože Horvat, Alenka Vrečar idr. Odgovor, zakaj takšna izjava, je identičen tistemu, ki sem ga odprl uvodoma - namreč zakaj takšen angažma okoli Katalonije.

Zato, ker gre za vprašanje Evrope, katere del smo tudi mi.

Zato, ker gre dejansko za lakmusov test naše državljanske in evropske zavesti.

Katalonija namreč ni zgolj nekakšna notranja zadeva Španije, kot nas prepričujejo tudi takorekoč vsi vodilni evropski politiki, ki so se doslej s tem v zvezi oglašali, še zlasti pa funkcionarji Evropske komisije, Evropskega parlamenta in drugih bruseljskih institucij. Katalonija je del Evropske unije in Katalonci so tako kot mi - državljani Evrope. In ta združena Evropa je nastala na pogorišču grozljivih zgodovinskih (pre)izkušenj. Ta združena Evropa, za katero se je Junckerjeva komisija ob nastopu mandata pridušala, da se v prihodnjih letih ne bo več širila, je nastala kot antiteza totalitarni Evropi, Evropi policijskih držav, Evropi diktatur.

Zaradi tega pač ne vzdrži teza, da imamo državljani Evrope dolžnost biti tiho, ko naše sodržavljane, ki želijo demokratično glasovati na referendumu, pretepa španski represivni aparat. Nihče nam ne more ukazovati, naj molčimo, ko se sredi Evrope teptajo človekove in državljanske pravice. Še najmanj pa evropski birokrati, ki na svoje položaje niso bili izvoljeni, ampak imenovani. Prvi med enakimi, primus inter pares v tej druščini je dolgoletni luksemburški premier in finančni minister, človek s polno omaro okostjakov svoje politične preteklosti, Jean-Claude Juncker. Daleč najbolj sporni predsednik Evropske komisije doslej. Najvišji bruseljski birokrat, ki po besedah nemškega tednika Spiegel nima težav z alkoholom, pač pa ima težave brez alkohola.

Nesporni turški avtokrat Erdogan paša in protagonista hirajoče Evrope, Jean-Claude Juncker in Donald Tusk.

Takšna figura na čelu Evropske komisije simbolizira vso gnilobo in sprevrženost politike v Bruslju. Vulgarni Juncker in naduti Antonio Tajani, predsednik Evropskega parlamenta, ki si jemlje pravico presojati, kdaj in kdo bo priznal Katalonijo, sta poosebljeno moralno dno Evropske unije, katere prihodnost je odvisna zgolj in samo od tektonskih strukturnih in vsebinskih reform glavnih evropskih institucij, sicer dejansko nima nobenega drugega smisla kot ekonomska zveza. Toda vsi dosedanji voditelji Evropske unije so se doslej pridušali, da Unija ni in ne more biti zgolj ekonomsko-finančni konglomerat najbolj uspešnih evropskih držav, pač pa da je tudi politična, kulturna in pravna zveza demokratičnih, svobodnih in pravnih držav.

Kje pa se kažejo te tri prvine, ko gre za vprašanje človekovih in državljanskih pravic v Španiji oziroma Kataloniji? Kje se kaže evropski humanizem in predvsem civilizacijski napredek, če imamo pred očmi vsebino obtožnice španske inkvizicije, oprostite, tožilstva proti voditeljem odstavljene katalonske vlade? Kje imamo enakost, ko govorimo o nediskriminaciji evropskih državljanov na ozemlju, ki je pod jurisdikcijo članic EU?

Odgovori na ta vprašanja nas napeljujejo k veliki zaskrbljenosti. Z demokracijo v Španiji je očitno nekaj hudo narobe, da se ne more brez represije, groženj in srednjeveških postopkov soočiti z legitimnimi nacionalnimi zahtevami Kataloncev. Hkrati je nekaj hudo narobe tudi z institucijami, ki naj bi na ravni EU skrbele za uveljavljanje enakih pravic za vse državljane Evrope. Zaradi tega mislim, da naše kritike in ogorčenje ne morejo biti usmerjene le v konservativno "ljudsko" vlado v Madridu, ampak vsaj toliko tudi v Bruselj, kajti tam riba po imenu Evropa najbolj smrdi.

Slovenija kot ena redkih članic Unije, ki je glede katalonskega vprašanja pokazala precej razumevanja, sočutja in senzitivnosti za pravico Kataloncev do samoodločbe, ima zgodovinsko priložnost, da se dokaže kot dežela načelnosti in v Bruslju izpostavi vprašanje kršitve evropskega pravnega reda v primeru prekomerne uporabe sile s strani španske vlade, zaradi česar je v katalonskih bolnišnicah končalo preko 900 civilistov.

Kdo nosi hlače v Evropski komisiji, Jean Claude Juncker? Ali pa v EU parlamentu, Antonio Tajani?

Predlogi nekaterih vladnih (!) politikov - posebej gre izpostaviti poslance Jana Škoberneta, Bojana Dobovška, Janka Vebra ter ministra ter podpredsednika vlade Dejana Židana -, da bi Slovenija razmislila tudi o priznanju Katalonije, če bi ta zanj zaprosila, gredo v pravo smer, čeprav jih je (ne)prostovoljni eksodus odstavljenih katalonskih voditeljev v Bruselj vsaj ta trenutek nekoliko relativiziral (odločitev Carlesa Puigdemonta in polovice njegovega kabineta, da se tožilskemu pregonu izognejo z pobegom v evropsko prestolnico, je zagotovo diskutabilna in bržkone tudi strateško vprašljiva - nemogoče pa je napovedati, kako bo vplivala na regionalne volitve v Kataloniji, ki jih je režim v Madridu napovedal za 21. decembra).

Mislim, da priznanje Katalonije ta hip ni prioriteta nikogar, pač pa je izjemno pomembno vprašanje glede institucionalnega delovanja Evropske komisije: zakaj so bile državljanom Evrope v Kataloniji drastično kršene temeljne človekove in državljanske pravice; zakaj bruseljsko uradništvo govori, da je pretepanje ljudstva "notranja zadeva države članice"; kdo je dal pravico Antoniu Tajaniju, predsedniku Evropskega parlamenta, da izjavlja, kako da nikoli nihče v Evropi ne bo priznal Katalonije niti ji stal ob strani, če razglasi neodvisnost; kdo sploh operativno vodi Unijo oziroma kakšna sta (bila) dejanska moč in vpliv Evropske ljudske stranke na politiko in stališča bruseljskih institucij na eni ter posameznih vlad članic na drugi strani?

Kajti če je Angela Merkel tista, ki odloča o tem, kakšen bo prihodnji status Katalonije v Španiji oziroma Evropski uniji, potem je prihodnost EU resnično samo v njenem preoblikovanju. Neposredne volitve namesto imenovanih komisarjev so nujne. Prav tako je nujna večja samozavest manjših članic - še posebej Slovenije! -, ki pogosto nimajo poguma, da bi se uprle "prijateljskim" pritiskom Berlina oziroma nemške kanclerke. Ta je doslej dokazala, da je pragmatizem temeljna premisa njenega političnega delovanja. Samostojnost Katalonije ni v nemškem interesu, saj bi ekonomsko ogrozila preostalo Španijo, ki ima orjaški javni dolg in bi jo izguba gospodarsko močne Katalonije dodatno oslabila. Bankotirana Španija pa pomeni glavobol za Evropsko centralno banko oziroma Nemčijo.

Zgodovina nas uči, da je v mednarodnih odnosih gospodarski pragmatizem prevečkrat "pokril" očitne politične anomalije, zlasti pa kršitve človekovih pravic. Kar se je potem vedno slabo končalo. Če je vladi v Madridu, ki uživa popolno podporo evropskih konservativcev - tudi sloveska desnica, vsaj tista, ki je "na liniji" z EPP, si glede Katalonije skorajda ne upa pisniti -, zaradi ekonomskih interesov preostale Evrope (no, predvsem Nemčije) podeljena carte blanche oziroma carta blanca po špansko glede "nujnih ukrepov za zagotovitev zakonitosti", potem smo že na poti v pekel. Španija še zdaleč ni moderna in stabilna demokracija, kjer bi neodvisnost sodstva zagotavljala enakost pravic vsem. Zaradi tega imajo Katalonci, ki so bili štirideset let pod Francom drugorazredni državljani, seveda prav, ko ne zaupajo španski kroni. Jaz ji tudi ne bi.

Pravzaprav se mi zdi prav katalonska zgodba odlična priložnost za razmislek o vlogi republikanskega gibanja v politični prihodnosti Evrope in tudi Slovenije. Naj gre za nazadnjaške, patetične in preživete monarhije, kakršna je španska, ali pa za ultrakonservativne kroge, kakršnih tudi pri nas ne (z)manjka, vedno je ideja republike tista, ki je prva ogrožena in prva na udaru. Svojevrstni zgodovinski anahronizem pa je to, da v ozadju konflikta glede neodvisnosti poteka tudi tihi ideološki boj med Španijo in Katalonijo, tj. med konceptom monarhije na eni ter republike na drugi strani. Anahronizem zato, ker bi v 21. stoletju človek pričakoval, da se ne bomo ponovno soočali z dilemami, glede katerih so, vsaj tako smo očitno naivno mislili, svoje povedali že John Locke, Jean-Jacques Rousseau, Charles Montesquieu, James Madison, Benjamin Franklin, Thomas Jefferson, Alexis de Tocqueville ...