Naj najprej pojasnim, da me je življenjska pot pač zanesla v ukvarjanje s fenomenom centrov moči v ozadju, ki pa imajo različna poimenovanja. Nekateri na levici jim pravijo "strici iz ozadja", na desnici pa se je prijela skovanka "udbomafija". Bil sem celo založnik knjige Eda Ravnikarja z istoimenskim naslovom (in podnaslovom Priročnik za razumevanje tranzicije), izdane že več kot pred dvajsetimi leti. Lahko govorimo tudi o vplivu "mafijskega principa" - to besedno zvezo sem sam uporabljal v svoji knjigi, ki je izšla istočasno kot Udbomafija, ali pa uporabimo čisto preprosto opisno ime: vpliv korupcije in pokvarjenih dejanj. Tisti bralci, ki bolj pozorno spremljajo moje pisanje na portalu+, lahko opazijo, da se skoraj v vsakem komentarju, ki sem ga tukaj v zadnjih dveh letih objavil, dotikam tega fenomena. A po vseh letih ukvarjanja s tem fenomenom še vedno po mojem najbolj drži definicija stricev iz ozadja, kot sem jo zapisal v omenjeni svoji knjigi Saj se itak ne da nič narediti ..., izdani decembra 1995:

"Moja teza je, da verjetno neko jedro mafije ali udbomafije, neka srčika ali center moči, iz katerega bi nekdo ali neka skupina držala vse niti v rokah, kot sta to držala včasih CK ali UDBA, da takšno jedro verjetno ne obstaja več, ampak  da obstaja nekaj še hujšega: strah pred takšno skupino, strah pred takšnim jedrom, kar hromi večino slovenskega  intelekta in ustvarjalnosti. To hromi željo po spremembi institucionalne oblike sedanjega delovanja oblasti. In ta ohromelost je voda na mlin vsem, ki jim je obstoj mafijskega jedra nekoč čisto koristil, oziroma so se naučili živeti z njim. Mafijski princip? Nič tako hudega na prvi pogled, le nekaj, kar je težko dokazljivo in še težje kaznivo. Mafijski princip imenujem načine pridobivanja neposrednih koristi, materialnih kot nematerialnih, položajev in s tem vpliva in moči odločanja na osnovi vez in poznanstev, podmiznega, to je tajnega dogovarjanja, pridobivanje koristi po odločitvah brez javno objavljenih kriterijev ..."

In naj fokusiram v osnovni problem, ki obvladuje vse in vsakogar, ki se je ali se še ukvarja s tem fenomenom. Obvladuje na način, da se ne more zgoditi kakršenkoli napredek v preprečevanju teh vplivov. In to je problem poimenovan "dokaži, ali pa bodi tiho!". Skratka, če nimaš trdnih, neizpodbitnih dokazov, je bolje, da tega fenomena niti ne omenjaš. Kaj hitro je najmanj, kar te lahko doleti, tožba zaradi razžalitve. Poznam nekaj primerov, ki so ljudje plačevali zajetne kazni iz tega naslova.

Največja spretnost tistih, ki z uporabo mafijskega principa ohranjajo ali širijo svojo moč in oblast, je ta, da so obrnili v svojo korist eno glavnih varovalk človeške civilizacije, ki se glasi: Bolje sto krivih na prostosti, kot en nedolžen za zapahi! Ta stavek, ki mu mora pritrditi vsak, ki si je postavil na prvo mesto človečnost, so uporabniki mafijskega principa sprevrgli v svoje močno orožje in vpijejo: Dokaži ali pa bodi tiho!

Frontalni spopad, to je, dokazovanje nepravilnosti, uporabniku mafijskega principa le koristi, ker lahko svojemu oponentu praktično vedno očita nespoštovanje omenjene varovalke človeške civilizacije! Zato se kaže kot edina primerna pot za zmanjšanje vpliva mafijskega principa oz. "stricev iz ozadja le t.i. indirektna pot. To je, da dajo državljani svoj glas tistemu, ki se bo obvezal sprejeti mehanizme in orodja, ki bodo šele s svojim delovanjem zmanjševali vpliv mafijskega principa. Te mehanizme in orodja pa je treba tako kot vsak mehanizem in orodje pač najprej preizkusiti. Morda celo tako kot sem predlagal v svojem članku v tedniku Mag oktobra 2006:

"V tej državi je tudi nekdo, ki je na vrhu hierarhične lestvice odgovornosti. Je! Najvišji organ lahko naredi preizkus, kako zmanjšati korupcijo, preden je to zakonsko urejeno! Je protizakonito narediti ta preizkus? Ni! Na primer sledeči preizkus: Državni organ sprejme odlok ali uredbo o določeni nagraditvi tistega, ki na določeni institucionalizirani obliki javne argumentacije (ki se oblikuje seveda predvsem tam, kjer se je pojavil očiten dvom v pravilnost porabe javnega denarja ali pa izkustveno obstaja večja verjetnost koruptivnega dejanja!) med vsemi predlogi ali ponudbami glede določene porabe javnih sredstev doseže največ točk po postavljenih kriterijih te javne argumentacije. In eden od zelo močnih kriterijev je tudi, da uspe prepričljivo dokazati svoj prav na izražen konkreten dvom ali pa zaradi omenjene večje verjetnosti korupcije tudi že na postavljen načelni(!) dvom. In s tem državni organ povzroči, da podjetnik ali umetnik - kdorkoli, ki želi uspeti sebi v prid v zvezi z javnim denarjem - ugotovi, da se mu 'bolj splača' (bo nagrajen) po tej poti dokazovanja, kot pa po poti kakršnekoli oblike korupcije ..."

Morda bi tak preizkus samo pokazal, da Slovenci na drugačen način kot pa s pomočjo "stricev iz ozadja" ali s pomočjo "mafijskega principa" ali katerekoli druge koruptivne metode pač ne znamo uveljaviti svojega interesa, ideje. Ampak poskusiti ni greh, mar ne?

Na način poimenovanja "stricev iz ozadja", spoštovani gospod Marjan Šarec, pa glede na moje dolgoletne izkušnje očitno ne gre.