Po mnenju generalnega pravobranilca Francisa Jacobsa v njegovih sklepnih predlogih z dne 9. 12. 1992 Sodišču Evropskih skupnosti lahko tudi državljan Evropskih skupnosti navzven izraža podoben status kot v Starem Rimu – "civis Europeus sum". In če so kršene njegove temeljne pravice, ta status uveljavlja. Tak državljan se z navedenim opira na neposredno varstvo pravic, ki jih ima po pravu Evropskih skupnosti, danes poimenovanih Evropska unija. Deležen je varstva pravice državljana Evropske unije, ki mu pripada kot državljanu Unije. To državljanstvo je uveljavljeno z danes veljavnimi določili temeljnih pogodb Evropske unije. Državljani Evropske unije so vse osebe z državljanstvom ene od osemindvajsetih držav članic Evropske unije. Državljanstvo Evropske unije pa je dodano k nacionalnemu državljanstvu in ga ne nadomesti. Besedna zveza "nacionalno državljanstvo" je navedena v slovenskem, tj. uradnem jeziku Evropske unije. V uradnem angleškem jeziku se denimo glasi "national citizenship", v uradnem španskem jeziku "la ciudadanía nacional" in v uradnem nizozemskem "nationale burgerschap". Katalonski jezik ni uradni jezik te unije.

Pokojni generalni pravobranilec Ruiz-Jarabo Colomer je v svojih sklepnih predlogih 15. maja 2008 Sodišču Evropske unije (tedaj Evropskih skupnosti) pojasnil, da paradigma tega sodišča kaže na širok obseg varstva navedene pravice državljana Evropske unije. Praksa sodišča je na tem področju v zadnjem času izredno napredovala: evropsko državljanstvo je doživelo zagon in prevzelo vodstvo na prednostnih področjih sodne prakse.

Iz medijev razberemo, da je 3. novembra 2017 Carmen Lamela, preiskovalna sodnica španskega sodišča, izdala evropski nalog za prijetje odstavljenega katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta, ki se trenutno nahaja v Kraljevini Belgiji. Evropski nalog za prijetje je na področju kazenskega prava konkretni ukrep izvajanja načela medsebojnega priznavanja, o katerem je Evropski svet navedel, da je "temeljni kamen" pravosodnega sodelovanja. Skladno s sedmo rubriko točke (a) predpisanega obrazca evropskega naloga za prijetje je morala španska sodnica vpisati "državljanstvo" zahtevane osebe  (angleško: "nationality", špansko: "nacionalidad", nizozemsko: "nationaliteit").

Na podlagi navedenega evropskega naloga za prijetje katalonskega voditelja so, kot razberemo v medijih, 5. novembra 2017 ob 9:17 po lokalnem času v Kraljevini Belgiji za nekaj ur pridržali Carlesa Puigdemonta. Slednji je – "državljan iz Katalonije". Danes je zanj možnih položajev več. V kolikor meni, da je državljan "Republike Katalonije", lahko v postopku pred belgijskim sodiščem pravočasno poda ugovor – "sem državljan Katalonije". In s tem začne izpodbijati zadevni evropski nalog za prijetje v delu, kjer se v rubriki "nationalidad" morda navaja "español". Če bosta z njegovim pravnim zastopnikom Paulom Bekaertom postopkovno uveljavila vprašanje državljanstva, bosta odprla pot belgijskemu sodniku v konkretni zadevi, da prekine postopek in zastavi Sodišču Evropske unije predhodno vprašanje glede razlage pojma "državljanstvo" iz sedme rubrike točke (a) predpisanega obrazca evropskega naloga za prijetje z dne 3. novembra 2017 (smiselno po točki b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije.

Država "Republika Katalonija"

Glede pojma "državljanstvo" je dilem precej. Na primer, 31. oktobra 2017 je predsednik belgijske vlade Charles Michel na tviterju podal svoje mnenje: "Gospod Puigdemont ima enake pravice in obveznosti kot vsi evropski državljani, nič več, nič manj." (cit. po izvirniku v nizozemskem jeziku: "Dezelfde rechten en plichten als elke Europese burger voor de heer Puigdemont, niet meer en niet minder."). To trditev bi lahko kazala, da premier Michel priznava gospodu Puigdemontu status državljan Evropske unije. Pa slednje drži? Odgovor, kakopak, ni enoznačen.

V kolikor je z navedenim mišljeno državljanstvo Evropske unije, je lahko mnenje belgijskega premierja vprašljivo. Carles Puigdemont je kot Španec znotraj tega državljanstva hkrati državljan Evropske unije. V kolikor pa gospod Puigdemont ne priznava svojega španskega državljanstva in uveljavlja ugovor na podlagi prava Evropske unije, da je državljan države "Republike Katalonije", bo ta ugovor prav tako vprašljiv. Državljan "Republike Katalonije" namreč nima državljanstva Evropske unije, saj "Republika Katalonija" ni država članica Evropske unije niti ni mednarodno priznani subjekt.

Dilema o ustavni uokvirjenosti

27. oktobra 2017 je Carme Forcadell, predsednica parlamenta avtonomnih katalonskih skupnosti, deklarirala: "Ustanavljamo Republiko Katalonijo kot samostojno in suvereno državo, pravno, demokratično in socialno." (cit. po izvirniku v katalonskem jeziku: "Constituïm la República catalana com a Estat independent i sobirà, de dret, democràtic i social.")

Navedena deklaracija omenja načelo pravne države. Ob tem je morda smiselno opozoriti na postopkovno določilo b. točke 1. odstavka 56. člena Statuta o avtonomiji Katalonije iz leta 1979. Tu se za spremembo statuta zahteva dvo-tretjinsko večino članov Parlamenta Katalonije (po izvirniku v katalonskem jeziku: "L'aprovació del Parlament de Catalunya per majoria de dues terceres parts"), medtem ko je bila 27. oktobra 2017 razglasitev neodvisnosti podana po glasovanju v 135-članskem parlamentu z izidom 70 za, 10 proti in 2 vzdržana.

Slednje je smiselno osvetliti že zaradi poznane dileme o ustavni uokvirjenosti, ki jo utemeljuje Kraljevina Španija. Podobna dilema ovira politične institucije Evropske unije in večino držav njenih članic pred aktivnostmi v prid položaju "Republike Katalonije". Trenutno temeljna politična dilema je torej o ustavni uokvirjenosti, in ne o pravici do samoodločbe, ki se jo poudarja v določeni javnosti. S tega vidika na mednarodni pogajalski mizi ni ustanovitve nove katalonske države zato, ker naj bi pomenila kršitev lastnega ustavnega reda (!).

Država katalonskih "državljanov"

Dileme so tudi na drugih mednarodnih ravneh. Poglejmo primer vidika Listine Združenih narodov. Pojem "narod" se zaplete že ob pojmu "the peoples", ko ju proučujemo v 1. uvodni izjavi preambule Listine Združenih narodov, ki se glasi "We the peoples of the United nations".

Seveda, pojem se zaplete z vidika katalonskih "državljanov" v njihovi dilemi, ki je v smislu "nation of Catalonia" nasproti "The Nation of Catalonia". Beseda "nation" je v prvem primeru mišljena kot ljudstvo, v drugem primeru pa kot ime države.

Verjetno pa v tem pogledu pojma nista zapletena z vidika uradne stališča Kraljevine Španije. Zanjo je pojem "nation" izrecen, enoznačen in nedvoumen in pomeni, da je ljudstvo Katalonije del državljanov Kraljevine Španije.

Postopek za mirno reševanje sporov

A tudi predhodno osvetljena dilema Kraljevine Španije o ustavni uokvirjenosti Katalonije je lahko vprašljiva. Sestavni del španskega ustavnega reda je tudi nadustavna Listina Združenih narodov z dne 26. junija 1945. K tej listini je bila Španija sprejeta dne 14. decembra 1955 z Resolucijo 995 (X) Generalne skupščine na 555. plenarnem srečanju. Sprejeta je bila na podlagi predhodne španske Deklaracije o sprejemu obveznosti, vsebovanih v Listini Združenih narodov, ki jo je 23. septembra 1955 kot polnopooblaščeni podpisal v Madridu Alberto Martin Artajo, tedanji španski minister za zunanje zadeve. Med sprejetimi obveznostmi Listine Združenih narodov je sestavni del španskega pravnega reda tudi odločenost za enake pravice velikih in majhnih narodov, "nations large and small".

Nadaljnja obveznost Španije pa je mirno reševanje sporov ("pacific settlement of disputes", poglavje VI. Listine). Slednje vključuje tudi obveznost, da kot država, ki je članica Združenih narodov, priznava pravico "naroda" Katalonije v primeru, da bi samodeklarirana država "Republika Katalonija", ki ni članica Združenih narodov, naslovila spor v reševanje Generalni skupščini (smiselno po 2. odstavku 35. člena Listine OZN).